ISTRSKE TEME – okno za lastne poglede

(Letos mineva 20 let, odkar je začel izhajati list Istrske teme, list za slovensko Istro. Kako in zakaj je list nastal in zakaj je prenehal z izhajanjem v prispevku, ki je bil pripravljen za publikacijo Tretja istrska prebuja in njene senčine. Več o listu v prispevku O vsedržavnem pomenu lista Istrske teme avtorja dr. Franca Vodopivca na tej spletni strani. Na slikah prva srečanja študijskega krožka Slovenci v Istri in prvi izvodi lista. Na naslovni sliki postavljanje lista pri oblikovalki Sari Morgan v Srgaših. Sestavek pripravila: L. Dobrinja).

Ob krožku Beseda Slovenske Istre, oddajah na Radiu Trst A, gostovanjih in prireditvah je v Loparju tekel projekt Celostni razvoj podeželja in obnove vasi. Likovnih kolonij v Loparju nismo več ponovili. Primorska struktura je skupaj z Obalno galerijo kmalu po naših začetkih začela s projektom Abitanti. To je bil prvi značilni vzorec »prevzema« dobrega, obetavnega projekta. Uspešnega projekta se ni podprlo tam, kjer je nastal, in z izvajalci, ki so ga postavili v bivanje, ampak se je zamisel s svojimi kadri postavilo v novo okolje. Seveda je bilo za ta novi projekt zagotovljeno tudi financiranje in tako imenovana strokovna in medijska podpora. In tako so kolonijo prenesli v skoraj izumrlo vas in jo umetno vzdrževali po lastnih standardih in na svoje načine.

Podobno se je dogajalo z razvojnimi projekti in enak vzorec je bil tudi pri prireditvah in knjižnih izdajah. Istro smo spravili v bivanje mi, domačini, a odkrila jo je tudi Slovenija. Imela je vsebino, bila je samosvoja, zanimiva in postala je »in«. Izkazalo se je, da je Istra tudi pravo in nepokrito področje za  novinarje, fotografe, založnike, raziskovalce od vsepovsod, ki iščejo nove vsebine za prijavo lastnih projektov in imajo »zveze«. Neodvisni domačini smo od tega trenutka dalje svojo vlogo lahko igrali kot del ansambla v rokah posodobljene zasedbe iz prejšnjega sistema. Imeli smo vsebino, posedovali smo dediščino, nismo pa imeli moči z njo upravljati in ne javne besede. Vse manj je bilo možnosti za predstavitve dela ali ugovore. In igrati v partiji, kjer so v igri moč in veliki interesi, a pri tem nimaš javne besede, je nevarno. Prišlo je do nuje imeti lastni neodvisni list, ki bo obravnaval družbeni, gospodarski in politični vidik razvoja istrskega podeželja.[1]

Tako sem jeseni leta 1998 stopila do dotedanjih sodelavcev in novih oseb, ki sem jih zaznala okoli sebe: etnologinje dr. Duše Krnel Umek in njenega soproga, muzejskega restavratorja Alojza Umka, pedagoga in umetnika Arduina Hrvatina, prosvetljenega kmeta Danila Pucerja, geografa Silvana Prodana, zgodovinarke in učiteljice Nade Morato in moje hčere Elide Dobrinja, študentke prava.[2] Vsi so se z navdušenjem odzvali na pobudo in jeseni 1998 je zavod Vita prijavil študijski krožek Slovenci v Istri. Naš akcijski cilj je bil vzpostaviti list za slovensko Istro, člani krožka pa smo bili hkrati tudi uredniški odbor časopisa. Imenovali smo ga Istrske teme, list za slovensko Istro. Pravzaprav se je na začetku list imenoval Istrske teme, list za Slovence v Istri. Do preimenovanja je prišlo zaradi nelagodja, ki v Istri nastaja ob oznaki »slovensko« ali ob osebni opredelitvi za Slovenca. Popolnoma naravna narodna opredelitev, ki je bila logična še v 70. letih, je za nekatere začela postajati sporna.[3] Zato smo razširjeni naziv lista spremenili. Vsebinsko smo pokrivali družbeno in kulturno problematiko s posebnim poudarkom na domoznanstvu. Posebna skrb je bila namenjena čimbolj neposrednemu podajanju vsebin, osebnim pričevanjem, dokumentom, zapisom, fotografijam. Domačini smo dobili prostor za objave svojih pogledov na svet in samih sebe.

Istrske teme so bile tudi list za kritično družboslovno misel v Istri

Če neka skupnost ne premore moči in

ne dopusti kritične misli, svobodne izmenjav mnenj in različnih pogledov,

s tem odreže življenjsko pomembne in najbolj ustvarjalne dele družbenega potenciala,

ki prebijajo ustaljeni okvir, opozarjajo na grehe in napake,

nudijo izvirne poglede in rešitve.

Brez tega skupnost ostaja na mestu, v okviru dovoljenih omejitev,

kuha se v povprečju, posnemanju drugih in vztrajanju na tem,

da je to, kar imamo, najboljši svet, ki ga lahko imamo.

To je tudi začetek konca neke skupnosti, kajti tam, kjer ni rasti,

tam je propadanje – stati na mestu ni mogoče.

Prvi in največji korak, ki ga slovensko družboslovje ni opravilo,

je kritični pogled na 45 let jugoslovanskega socializma.

V Istri tega obdobja nismo odprli za javno razpravo,

ljudje še vedno nočejo govoriti. In prav to je bil eden ciljev

lista Istrske teme. Naloga pa ni prav enostavna.

Nekoč, sredi 90. leti, je kdo še označil intelektualno klimo socializma kot enoumje.

Zgledalo je, da je napočil čas, ko ga bomo presegli, šli v dobo demokracije.

A trajalo je malo, niti eno samo desetletje, da je vse spet padlo na staro mesto.

In smo spet, sedaj malo popravljeno, ponovno enoumje, ki onemogoča, da bi skupnost

vzcvetela s celim svojim kapitalom. Izven njega so svobodni trg,

prost pretok idej, domoljubje, in ponovno  – kritična misel.[4]

Istrske teme so bile nadaljevanje publikacij izpred 1. svetovne vojne in tistih, ki so vzniknile po 2. svetovni vojni. Pred 1. svetovno vojno so v Istro prihajale iz Trsta, na prvem mestu list Edinost, glasilo Političnega društva Edinost. Pod fašizmom je bila slovenska beseda zatirana in prepovedana. Po 2. svetovni vojni, leta 1950 je začelo izhajati glasilo Osvobodilne fronte koprskega okraja, Istrski tednik. To je bilo politično glasilo in je služilo komunistični partiji za vzpostavljanje svojega režima. Istre je bilo pravzaprav zelo malo. Drugače je bilo z naslednikom tega tednika, ki je izhajal od leta 1952 do 1964 pod imenom Slovenski Jadran. Le ta je izhajal pod pokroviteljstvom Socialistične zveze delovnega ljudstva in je bil dokaj veren odraz življenja, vsaj do leta 1954, ko je Svobodno tržaško ozemlje pripadlo jugoslovanskemu režimu. V teh listih je našel svoj izraz naš človek, po 2. svetovni vojni so bili vsaj nekaj časa vključeni domači izobraženci. Z nastopom Primorskih novic sta Istra in Istran izginila iz javne zavesti. Istrske teme so bile povratek k izročilu in zasnovi glasil prve in druge istrske prebuje.

Sami smo delali vse. Pisali smo in opremljali, fotografirali in risali, oblikovali, predstavljali in promovirali. List je naletel na izjemno topel sprejem pri domačem občinstvu, z velikim zanimanjem so po njem segali tudi bralci iz vse Slovenije in zamejstva. Šel je tudi v svet za našimi rojaki. Do leta 2000 smo izdali 12 številk. Po letu 2010 smo z delom nadaljevali in izdali še eno, 13. številko, tokrat v  elektronski obliki. V ta namen nam je spletno stran oblikovala prostovoljka iz Ljubljane. Nato je bilo zbrano in pripravljeno gradivo za 14. številko. Žal pa smo stran zastavili na način, ki ni omogočal dodajanja novih številk in gradivo je ostalo v predalu.[5]

Pristojne ustanove in uradi so tudi to pobudo prezrli, njen pomen pa je dobro označil dr. Franc Vodopivec, tik preden je list usahnil, in ga v celoti navajam v nadaljevanju. Še prej pa nekaj besed našega sodelavca, člana študijskih krožkov Slovenci v Istri in Istrske teme ter nepogrešljivega člana uredniškega odbora lista Istrske teme.

OPOMBE:

——————————————————————————————————————————————————

[1] V istem času je tekel tudi projekt časnikarja Janka Tedeška, ki je ustanovil list Glas. Bil je dober projekt, menda je Tedeško vanj naložil osebni začetni kapital, vendar se ni uspel obdržati. V uredništvu lista je sedel domači izobraženec Zdravko Vatovec. V listu je bilo objavljenih nekaj mojih prvih družbenokritičnih prispevkov.

[2] Povabljeni so bili še drugi sodelavci in z nekaterimi smo začeli tudi sodelovati. Zaradi enega ali drugega razloga pa je sodelovanje prenehalo, jedro pa je ostalo isto do konca izhajanja lista.

[3] Posebna zadrega je za priseljene iz osrednje Istre, ki je pripadla republiki Hrvaški in ki v ponikanju zgodovinskega sledenja slovenskega v Istri nimajo več osnove za narodno opredelitev. Sindrom samozatajevanja je pravzaprav glavna lastnost Slovencev v 2. polovici 20. stoletja, kar vodi do pojava dejanskega samoizbrisa. Glavni krivec za to je socialistični internacionalizem in iskanje podpore vladajočih elit pri pripadnikih drugih narodov. To je vzrok za razvrednotenje kategorije naroda ter posledično za prikrito brisanje slovenskega iz šolskih in raziskovalnih programov. Vztrajni in dosledni polstoletni tok ne-slovensko naravnanih strok, kulture in medijev je ustvaril hipnotični učinek pasivnega sprejemanja »dejstva«, da je biti Slovenec nekaj nepomembnega in nazadnjaškega, nekaj, kar pri posamezniku lahko celo ustvari nelagodje. Zato vse več ljudi izbira druge istovetnosti. Proces samoizbrisa pri Slovencih lahko uspe že v naši generaciji. Vedenje o svojem izvoru in istovetnosti pa ne glede na izginotje naroda ostaja pomembno na ravni posameznika.

 

[5] V tem in naslednjem letu se je pokazala možnost predstavitve projekta na spletnem portalu Kamra, ki ga za naše območje vodi Osrednja knjižnica Srečka Vilharja iz Kopra. Gradivo se je začelo pripravljati in postavljati, zaradi prepičle podpore pristojnega okolja pa se je projekt skupaj s pripravljenih gradivom za zadnjo, 14. številko, končno zaustavil. V času izhajanja lista Istrske teme je krajevna skupnost Šmarje začela z izdajanjem lista Murva. Če se ne motim, pa se je tedaj pojavila namera koprske skupine po izdaji lista Dragonja, ki pa ni bila uresničena. Je pa krajevna skupnost Marezige nekajkrat pripravila občasnik Kanava. V zadnjem času zasledimo namero krajevne skupnost Sveti Anton za izdajo elektronskega glasila Antončan. Brezplačno prilogo Istra sedaj izdaja založniška družba Primorske novice. Istrske teme je danes naziv poslovne facebook strani avtorice, ki je namenjena objavam družbeno-kritičnih prispevkov.