KOLONIJE IN RAZSTAVE

L. Dobrinja, iz knjige Tretja istrska prebuja in njene senčine, 2018. Na sliki nekaj prizorov iz 2. likovne kolonije iz leta 1994 (Silva Karim in Anton Flego pri delu, v sredini avtorica prispevka). Foto: Dominik Bizjak Dinko.

Umetniki so čarovniki. Imajo moč ustvarjanja, spočetja tega, česar prej ni bilo. Tako moč imajo tudi podjetniki, inženirji in drugi ustvarjalni ljudje. Ampak umetniki govorijo preko lepote, skladnosti, ki gledalcu, bralcu, poslušalcu sežejo v dušo na kvalitativno drugačen način, preko valovne dolžine, na katero nas uglasi lepota. Občudovanje, zanos, včasih zamaknjenost, včasih nekdo vstane k dejanju. To naredijo tako, da nekaj ustvarijo iz nič ali snovi brez oblik dajo podobo. Spominjam se prijateljice in sopotnice, Vojke Žerovnik, ki je bila v tem času ena od luči in branikov ob poti. Nekoč je v zaupnosti večernega klepeta pred Hišo podelila z mano preblisk, ki ga je imela ob opazovanju kiparja, ki je iz gline vlekel konja ali človeka. »Kot bi bil Bog, ki ustvarja svet, je bil. Tako se je počutil. In ko je zaznal, da sem dojela njegovo čutenje, se je zaprl. Nikoli o tem nisva spregovorila, bila je najina neizrečena skrivnost. Če bi spregovorila ali priznala, da se me je misel dotaknila, bi bilo magije konec.«[1]

V Istri so umetniki, posebej slikarji, tudi gradili, iz ruševin in zapuščenih vasi ponovno postavljali kamnite stavbe, tipične prvine in predmete. Poseben dar pa imajo, da lepo vidijo v degradiranem okolju, na zapuščenem in razmetanem dvorišču ali zaraslem polju. Njihova moč je bila potrebna, da je premagala mrtvilo, ki ga je čas položil v izpraznjene vasi. In samo njihova moč, njihova prizanesljivost in zapriseženost dobremu je povezala izginjajočo skladnost stare skupnosti z brezobzirnostjo novih barv, zvokov, oblik – stavb, naselij in v načinu življenja. Zato so bili slikarji in kiparji prvi, h katerim sem se obrnila. In zato si zaslužijo prav posebno priznanje za to, kar so naredili.

Prvi je leta 1990 takoj po zaključku glavnih gradbenih del v Hiši izobesil nekaj svojih slik fotograf Tomaž Bricelj[2] iz Ljubljane. Samo krajec izobešene slike na komaj dokončani Hiši še priča o mojih prvih sanjah, da bi v Hišo naselila umetnost. To je bilo plaho dejanje, tu pa tam navrženo tipanje, da ugotovim, ali sem v stiku z realnim svetom. In prav ta fotograf je prvi prestal ta namig, kot tjavendan navrženo misel, da je to dom za slike. Ni preslišal, ni se zgrozil, enostavno je pustil eno ali dve sliki, da sta nekaj časa viseli v nekdanji štali v spodnjem prostoru stavbe.

V tednu po 1. maju leta 1993 pa je bila organizirana prva slikarska kolonija. Na njej so sodelovali akademski likovniki in ljubitelji, izkušeni mojstri in začetniki – slikarji, kiparji, fotografi in oblikovalci –, ki so se odzvali povabilu na oživljanje in bogatenje podeželja. Družila jih je pripravljenost sodelovati z novo neodvisno pobudo. Na katalogu kolonije Lopar 93 najdemo imena: Jože Pohlen, Vojko Gašperut, Janez Janežič, Nina Čižmek, Rajmond Kocbek, Arduin Hrvatin, Ljubo Radovac, Emil DraščiĆ, Silva Karim, Marta Balaban Koprivc, Albin Jermančič, Dominik Bizjak, Uroš Žitnik in Vojko Hren. Ustvarjanje je potekalo cel teden, razstava del pa je bila odprta čez dobra dva tedna ob prireditvah praznika refoška v Marezigah. V tem času je bil izdelan tudi katalog z osnovnimi podatki o sodelujočih ustvarjalcih. Razstava je bila zelo lepo obiskana. Iz manjših donacij, ki jih je kolonija pridobila, so bili pokriti stroški in konec je, vsi smo srečno preživeli.

Kmalu nato je sledilo gostovanje slikarjev, ki so se usposabljali za pedagoško delo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. V Hiši so se zadržali le nekaj dni, a obisk je predstavljal nov impulz tako za Hišo kot za domačine. V vaške hiše je tedaj prvič vstopila slika z domačim motivom. Hiša, okno, most, drevo ali pogled na vas, ki nikoli prej, v desetletjih, stoletjih in tisočletjih, za nikogar ni bil dovolj lep, so nenadoma postali svetlejši in imenitnejši, ko jih je naslikal nekdo iz Ljubljane. Prvič se je zgodilo, da smo domačini doživeli občudovanje in zanimanje za naše prozaično življenjsko okolje. Tedaj sem spoznala mladi pedagoginji, Sandi Zalar, ki mi je kmalu nato izdelala ilustracije loparskih legend, in Silvo Karim, ki se je v istrski opus zapisala z izdelavo risbe lokalnega zemljevida, niza grafičnih listov in loparske grafike, pa tudi z likovno opremo za 4. številko revije Brazde s trmuna, opremo pesniške zbirke Emila Draščića in z drugimi deli. Kako leto za tem je likovna pedagoginja v Istro pripeljala tudi svojo skupino ustvarjalnih otrok, ki so tisti dan dvorišče Hiše zapolnili z radovednostjo, pridnostjo in rosno energijo.

Kako poletje pred tem je Hiša očarala tudi mlad slikarski par iz Ljubljane, ki je Hišo najel med pripravo diplomskega dela na Likovni akademiji v Ljubljani. Iz slečenih kamnitih sten, zafugiranega zidu, zakrpanega ometa in iz ostankov hišne opreme sta priklicala dotlej neobstoječe potenciale lepote. Hiši je v dar ostala oljna slika na kartonu, na kateri sta se na mastne nanose rjavozelenih plasti naselili cipresi in obrisi loparskega večnega polja. Slutnja božjega hrama, ki še ni verjel, da je kaj vreden.

To se je zgodilo malo za tem, ko je bila v Hiši prva razstava etnoloških predmetov in izdelkov domače in umetne obrti. Kot pri vseh kasnejših korakih sem se obračala na ljudi, ki jih je ustvarjalna pot na kakršen koli način privedla v mojo bližino in so zbudili mojo nezavedno slo po mehkobi, lepoti in čarobnosti bivanja. Prebudila se je moja animatorska nadarjenost, moč vdahniti življenje tam, kjer je bila prej pustinja. Veliko draž ima ta notranji imperativ po klicanju ljudi k ustvarjanju, veliko igre je v tem in tekmovanja z nemogočim. Sega pa tudi na različna področja in z različnih ravni in polj dejavnosti so se pletla sodelovanje. Eno je bilo skupno vsem: ustvarjati, narediti nekaj novega, lepega, snovati svojo prihodnost. To je bil čas sanj, leta, ko so se odpirala podjetja, ko je podjetniški in umetniški ustvarjalni duh imel prosto pot in nič ni kazalo, da je kaj na poti.[3]

Kmalu nato je svoj dar naravni in kulturni dediščini Marezig in okolja dal slikar in fotograf Ljubo Radovac s samostojno fotografsko razstavo. Hribi, drevesa, vozovi so oživeli in se spravili v gibanje, vsakdan je dobil barve in nove povezave. Izvirni tehnični pristop je vsakdanje motive spravil v gibanje in jih pokazal v novi, estetski perspektivi. Vse fotografije so bile posnete prav za to razstavo.[4] Ob razstavi je bil pripravljen le preprost predstavitveni list, žal pa katalog ni bil izdan. Razstava Ljuba Radovca, odličnega fotografa in akademskega slikarja, je za Hišo predstavljala veliko darilo. Radovac je našemu delovanju ostal zvest do mojega odhoda in njegov prispevek v tej istrski prebuji zaseda posebno mesto.

Jesen je bila nato mirna, naslednja samostojna razstava pa se je zgodila zgodaj naslednjega leta. Kipi mladega Emila Draščića, ki si je podobno kot jaz pred njim krpal samozavest in skušal opozoriti na svoje umetniške načrte, so dodali nov zalogaj občudovanja tudi Hiši. Razstava je bila čarobna. Odprta je bila, ko je noč že zdavnaj objela vas na Hribu. Na dvorišču kipi, ki so jih osvetljevale bakle. Prostor, ki je sprejel goste, je ob prvih glasbenih tonih izgubil videz mrtve tvarine, kamen, les in cvetje so se spremenili v toplo kuliso barv, v diskretno naročje zrele in umirjene matere. Hiša, njeni zidovi, okna, vsa oprava so postali živo, fluidno in eno z nami. Skladatelj Aldo Kumar je za ta večer sestavil prav posebno skladbo, zaneseni obrazi mladih glasbenikov pa so postali del harmonije barv, glasov in tistega notranjega, ki ga nikakor ne morem ujeti v besede. Mladega pesnika je predstavil Marjan Tomšič in po uvodu smo se s kozarci vina in klepeta, končno oddahnili. Primorske novice so dogodku namenile par stolpcev vzdušja in prikritega prepričevanja, da je to pač to in čisto normalna stvarnost.

V maju, par mesecev za tem, se je ponovila likovna kolonija. Tokrat je bilo priprav več in več je bilo stikov z ustvarjalci. Pripravila sem kupček domoznanskih podatkov, ki bi morda pomagali slikarjem pri njihovem doživljanju pojavnega okolja, fotografij, skic, zgodb in anekdot in priprave so se začele. Kolonija se je naslonila na dosedanje udeležence in povabila sem nove. Tedaj so se začele spletati vezi s celotnim prostorom Slovenije, Trsta in Istre. Vseslovenski mediji so odkrivali prebujajočo se Istro, novi krščansko in narodno usmerjeni listi pa so v naših pobudah našli vsebinsko nišo. Dogodke so beležili krščansko usmerjeni tržaški mediji, zanimanje za nove poglede na podeželje je pokazala tudi TV Koper-Capodistria. Osebno sem za to televizijo pripravila štiri krajše reportaže, ena izmed teh je bila posvečena koloniji kot dejavniku v kulturnem razvoju podeželja.[5]

Kolonija se je odvijala v tednu prvomajskih praznikov. Na koloniji so sodelovali: Vojko Gašperut, Jože Pohlen, Rajmund Kocbek, Janez Janežič, Marta Balaban Koprivc, Jana Urbanc, Albin Jermančič, Dominik Bizjak Dinko, Sandi Zalar, Ljubo Radovac, Emil Draščić, Arduin Hrvatin, Silva Karim, Barbara Čižmek Nina, Vuka Hiti in Anton Flego. Zadnji je bil po rodu z Buzeškega in prav s tem prostorom se je odprlo sodelovanje. Mlajši kipar se je rad vračal v Hišo, lep tok občudovanja in vzpodbude se je izmenjeval tudi z uveljavljenim kiparjem in aktivistom Alojzom Čargonjo. Kustosinja Etnološkega muzeja iz Pazina, Mladenka Hammer, je za katalog iz kolonije napisala tudi spremno besedo. Za nas je bilo to sodelovanje zelo vzpodbudno, predvsem pa so na mlado pobudo gledali z naklonjenostjo in spoštovanjem.

Hrvaška država je bila pri oživljanju svojega dela Istre dejavna že dolgo. Kraj Grožnjan je že lep čas prevladoval v ustvarjalnosti, nekje pri kamnolomu Marušići je živel japonski kipar Nagase, družbene objekte, zapuščene šole so umetniki naselili tudi v drugih krajih. Buzet pa je že vzcvetel v ustvarjalni in narodnostni vnemi kiparja Alojza Čargonje. Iz pogovorov se je risalo dogajanje v osrednji in južni Istri, zanimanje za domoznanstvo, za domača »slovanska« imena krajev in priimkov, za iskanje podobnosti med jugom in severom Istre. Ob nekem obisku mi je gospa Hammer povedala: »Država mi je dala v brezplačno posest manjši etnološki objekt z značilnimi stavbnimi elementi pod pogojem, da ga v petih letih obnovim in oživim. Ne vem, kako bo šlo, ne vem, ali mi bo uspelo …« To, da gre za hrvaški predznak Istre, smo odkrivali postopno.

Ozračje je bilo prijetno, plodno, po nekaj letih pa so stiki obviseli v zraku. Naši državi sta se začeli obračati v različni smeri; Hrvaška v smelo državotvorno narodno državo, Slovenija v medlo po-socialistično multikulturno povprečnost.[6] Naši stiki so nato obviseli nedorečeni, sodelovanje je še nekaj let teklo na osebni ravni, nato pa dokončno ugasnilo.[7]

Na koloniji je bilo prijetno. Nekateri bolj poglobljeni, drugi zaneseni, nekateri so se veselili druženja, spet kdo je stvar vzel za vajo. V ozračju pa je bilo čutiti nek svež veter, ozračje novih možnosti in prosperitete. Vse je bilo obrnjeno navzgor in prijetno. Kakor koli, ustvarjanje in druženje je teklo več dni ali kak teden, slike pa so kapljaje še za tem vse do razstave nastalih del, ki je bila pripravljena v vaškem domu ob loparski fjeri prvi teden avgusta.5 Za razstavo sem se odločila v domačem kraju. Dva meseca za tem je bila napovedana vsakoletna loparska fjera in zdelo se mi je prav, da se bogati domača vas, in ne razvitejše središče.[8] Izdelan je bil lep katalog in smo šli. Odprtje so spremljali vaški muzikantje in narečne pesmi Nelde Štok Vojska in obiskovalci so bili navdušeni. V spominski knjigi so zabeležene besede hvaležnosti in sreče. Z vaškim jedrom, ki je pripravilo prireditev, pa smo vozili po vzporedni poti. Vrednost kolonije za kraj je bila za vaško jedro dokaj nerealna, bila pa je pomemben korak v zaznavi okolja o možnosti kulturnega oživljanja podeželja.

Proti koncu leta so se pričele priprave na 3. likovno kolonijo. Iskala sem načine za bogatenje vasi in po vzoru iz Buzeta me je vabila misel o kipih na prostem. Vita je za naslednje leto pripravila vabilo z geslom Istra v podobi. Koloniji v Loparju pa nista prebudili le ustvarjalne scene, dregnili sta tudi v poklicni ceh iz mestnih centrov. Tedaj je Jože Pohlen, osrednji kiparski izvajalec starega režima, ki je z dušo podprl tudi istrsko prebujo in mene osebno, spregovoril o postavitvi aleje pomembnih Istranov v enem od podeželskih središč. Omenjen je bil Kubed. To je bil eden znakov, da je bil Lopar z neodvisno pobudo za uradno srenjo neustrezen. Oglasili so se stari protagonisti in pojavile so se tu pa tam izrečene ocene. Te so bile, da je Lopar obroben kraj, da raven dogajanja ni profesionalna in kot zadnje, da je slovensko izhodišče v multikulturnem okolju Istre neustrezno. Obalne galerije so zato zasnovale likovno kolonijo v zapuščeni vasi Betonte (Abitanti). A tudi v vasi se je dogajalo veliko. Proučevale so se možnosti za vključitev vasi v razvojne programe, odvijala so se srečanja in za poletje 1995 je bil napovedan raziskovali tabor. Ta je bil, kot bomo videli v nadaljevanju, prelomni trenutek, ki je v temelju zamajal delovanje Vite. Skupaj s konkurenčnim projektom v Abitantih je posrkal dovolj energije, da je namera o 3. koloniji ostala v zraku.

V povezavi z likovnim ustvarjanjem sta v tistem času tekla tudi snovanje in izdelava kulturnih spominkov, pri katerem sta sodelovala predvsem oblikovalca Marta Balaban Koprivc in Albin Jermančič. Albin Jermančič se je v slovenskem merilu lotil izdelave tipičnih slovenskih stenskih ur, igralnih kart in stenskih krožnikov z krajevnimi motivi. Za Vito je izdelal prvo razglednico Loparja, novoletni koledar z motivom Hiše in zelo lep krožnik z napisom Lopar – Slovenija. Poleg tega je izdelal niz risb za opremo turističnega vodnika po okolici Marezig, ki sem ga tedaj pripravljala. Marta Balaban Koprivc pa se je tedaj lotila izdelave unikatne rustikalne keramike. Najpomembnejši projekt pa je Kamnita steza. To je bil celovit program snovanja sodobnih oblačil po navdihu istrske noše iz naravnega materiala, pobarvanega z uporabo naravnih barvil, ter modna revija. Marta Balaban Koprivc je izdelala tudi celotno likovno opremo za prvo številko glasila Brazde s trmuna. Pripravila jo je na osnovi vzorcev ljudskih vezenin, ki sem jih hranila v Hiši. Skupaj z Dominikom Bizjakom sta vezenine, ki so bile kasneje prenesene v krajevno domoznansko zbirko, tudi fotografirala.

Posebna skrb je bila ob tem posvečena ljudski ustvarjalnosti. V letu 1995 smo odkrili ljudskega rezbarja Karmela Klevo iz Kort. Redka nadarjenost, ki se je prebila skozi ponavljajoče se kroge obveznosti in vsakdanjih skrbi, je bila za domačine pomembno sporočilo: na kmetih je prostora in časa tudi za lepoto. Razstavo smo z vaških študijskim krožkom vključili v Večer ljudske ustvarjalnosti. Hišo je v tistem letu obiskalo še več skupin. V njej smo snovali načrte za novo podobo vasi in tam so se urejale vsebine prispevkov in publikacij. Po letu 1996 pa smo se spustili v pripravo radijskih nizov. Srečanj je bilo veliko, naslednja razstava pa je bila šele leta 1997. K temu je bistveno prispevala močno podprta kolonija v Betonteh, Abitantih. Ta velikopotezni projekt lokalne strukture v znamenju razvoja podeželja je imel predvsem moralno vrednost. Podobno kot drugi projekti, ki jih je začela s svojim krogom zainteresiranih, je povlekla s seboj več pomembnih sodelavcev. To obračanje k moči, ta prekinitev nenapisane lojalnosti, ki je nastajala v ljubezni in čisti veri, so bili težki udarci. Ljudje so šli za tokom, ki ga je vse bolj prevzemala stara struktura. Ta je imela moč določati, kdo šteje in kdo ne in pustila neodvisne pobude delati, ne pa tudi živeti.

Zato sem se naslonila na program Istrani Istranom, na iskanje domačih talentov in njihovo predstavljanje. V letu 1997 sem samostojno razstavo pripravila samouku iz Potoka pri Svetem Antonu, Rinu Boninu. Do samoukov je naše okolje krivično in težko pridejo do priznanja. Ko je tak slikar še preprost človek in upodablja realni svet okoli sebe, ga uradna likovna srenja pusti popolnoma ob strani. V našem okolju je bil tedaj čislan en tok sodobne evropske ustvarjalnosti in prenekateri akademski slikar ni mogel prodreti v zaprti ozki lobi. Domači še tako nadarjeni ustvarjalec za ta svet ni obstajal, podobno kot za svet ustanov ni obstajala mlada neodvisna pobuda. Vendar je Rino za razstavo pripravil več izjemnih del, ki so žela izredno občudovanje. V dotedanjih delih so prevladovali krajevni in stavbni motivi ter krajina, manjkal pa je človek. Z Rinom sva preučila možnosti za poseg na figuralno področje in nastalo je nekaj del izjemne estetske in dokumentarne vrednosti. Med njimi sta dekle na polju, motiv po fotografiji Marte Balaban Koprivc, ter zidar ob svoji mojstrovini. Spremno besedo v katalogu je pripravila Anamarija Stibilj Šajn, katalog pa je prvič vabil na ogled slik v galerijo Stari hram. Dogodek je potekal v okviru vsakoletnega Tedna vseživljenjskega učenja in TV Koper-Capodistria je o njem pripravila lep prispevek.

V tistem času se je misel o oblikovanju krajevne galerije torej že utelesila. Iz prizadevanj, da dediščina govori iz vsakega pogleda, naslova, imena, da izkoristimo vsak korak za beleženje naših sledov, sem galeriji dala delovni naslov Stari hram. Ime je hkrati simbolično in dokumentarno, saj se je Paer stariga hrama, kot ime zveni po loparsko, nahajalo staro loparsko svetišče z arheološkimi ostanki. Imena so priložnost, da se obiskovalca napelje na spraševanje in ti mu potem poveš zgodbo o življenju. To pa je tudi namig, kaj vse sestavlja našo istovetnost. Med tem so ledinska, pa tudi stara družinska imena. Prvo je bilo Hiša od Ćiuda, ki nosi rodbinsko ime starega gospodarja, poleg tega pa vsebuje tudi značilni omehčani glas »ć«, ki je v Istri posebnost. Temu sem ostala zvesta, a uporaba domačih imen tedaj ni bila sama po sebi umevna. Kakor koli, v tej galeriji sta se odvili še dve manjši razstavi. Najprej je bilo v Hiši razstavljeno gradivo o padli mladinki Akvilini Bembič Zdenki, o čemer več v poglavju o študijskem krožku Lupar enbot, nato pa še razstava fotografij Dore Benčič. Do leta 1999 potem ni bilo pomembnejših slikarskih dogodkov. Likovni ustvarjalni impulz je bil speljan v opremo dveh publikacij, Brazde s trmuna in Istrske teme, del pa je bil namenjen luščenju elementov naravne dediščine. Najpomembnejši projekt pa je bilo oblikovanje krajevne domoznanske zbirke. Glavni oblikovalec in izdelovalec risb tistega časa je bil muzejski restavrator Alojz Umek, zaposlen pri Pokrajinskem muzeju Koper, ki pa je enako resno sodeloval v projektih Vite. V valu zbiranja gradiva za radijske oddaje in publikacije sem spoznala tudi fotografinjo Doro Benčič, ki je pred leti v vasi ujela zadnje nostalgične podobe zapuščene starosti. Za loparsko fjero leta 1999 smo v sklopu predstavitve krožka Beseda slovenske Istre pripravili razstavo teh slik in to je bilo v Hiši zadnje likovno dejanje.

Pa tudi to ni čisto vse. V tem času sta bila s Hišo zaporedoma povezana še dva slikarja. Najprej je v njej leto svojo razstavo pripravljal akademski slikar Bojan Bem, rojen v Kopru in delujoč v Beogradu in Parizu, za njim pa se je v njej občasno zadrževal še fotograf in slikar Ljubo Radovac. Sleherni od gostov je pustil Hiši svoj astralni odtis, ki se je po njeni prodaji preselil v duhovni svet vsakega od obiskovalcev. Morda bo nekje za vedno ostala tudi energija zanosa, čarovnije, lepote.

Hiša je z deli, ki so se dotlej zbrala, predstavljala odprto galerijo vse do leta 2001. Njeno ozadje so predstavljali predmeti in fotografije, osnovo pa je sestavljal izkupiček slikarske dejavnosti. Poleg del, ki sta jih ustvarili koloniji, so posamična dela darovali tudi drugi ustvarjalci, med njimi: Anton Flego, Tatjana Jakac (za Božidarja Jakca), Rino Bonin, Žiga Okorn, Sandi Zalar, Emil Draščić, Alojz Čargonja, Silva Karim, Ljubo Radovac, Dominik Bizjak, Jože Pohlen, Rajmund Kocbek, Klavdij Palčič, Marta Balaban Koprivc. Dragocene krajevne motive sta pustila Vojko Gašperut in Arduin Hrvatin, svoj pečat je istrski prebuji pritisnil zbiratelj starin in slikar Janez Janežič. Kamnita plastika, ki je zaposlila veliko moje pozornosti in v katero sem prelila veliko ljubezni, ni bila ustvarjena. Več sreče je bilo z grafiko, ilustracijami in reliefom. Po dogovoru so bili izdelani predlog vaškega grba (Peter Rau), loparska grafika (Silva Karim), reliefna podoba vaškega svetnika (par Božič iz Svetega Antona), krožnik in razglednica (Albin Jermančič), ilustracije vaških anekdot (Sandi Zalar). Niz risb zgodovinskih in etnoloških motivov in rastlinja je izdelal Alojz Umek. Najbolj sistematično in celovito zbirko posnetkov Istre na splošno in prvo po l. 1964 pa je opravil pesnik in fotograf Dominik Bizjak Dinko, ki je pastirsko službo opravljal v Truškah in Marezigah.[9] Za seboj je pustil izjemni opus fotografij in diapozitivov, lep del je poklonil zavodu Vita oz. meni kot animatorki istrskega oživljanja. Celotni arhiv skupaj z dokumentarnim gradivom je ohranjen. Zametek galerije z imenom Stari hram pa umrl s prodajo hiše. Glavna dela so bila prenesena v prostore Vite in začasno skladišče, nekaj pa v domoznansko krajevno zbirko Hiše od Bardinca. Več del je bilo podarjenih sponzorjem in podpornikom dejavnosti Hiše. Nekaj gradiva je bilo zaradi neprimernih razmer skladiščenja žal uničenega.


 

[1] Vojka Žerovnik, kolegica iz časa študija sociologije, je bila neke vrste mestno ogledalo mojih prizadevanj. Mati samohranilka kot jaz, doma iz središča,  je podoben samozaposlitveni projekt, zavod Izida, vodila v Ljubljani. Rada je prihajala v Istro in del svoje sončne energije pustila tudi v Loparju. Zaradi hude bolezni je preminila sredi svojih 50. let.

[2] To je tudi avtor dekorativnih slik, ki so bile v 80. letih zelo v modi. To je bil tudi glavni izdelek, s katerim sem se preko terenske prodaje več let preživljala in prislužila kupnino za nakup Hiše.

[3] Kot prej in kasneje sem s svojo namero stopila tudi občinskih in krajevnih organov in ustanov. Obalne galerije so se odzvale z zadržanostjo in vprašanjem, kdo je zraven, in niso rekle ničesar. Res je, da skrbijo za strokovno raven osrednje likovne ustanove, res pa je tudi, da je tam imel domicil ožji krog ustvarjalcev z določenim likovnim konceptom. Prav tako je res, da so Obalne galerije par let za tem projekt likovnega ustvarjanja na podeželju ostvarile v že opustelih Betonteh (Abitanti), kar je podprla celotna struktura organov in medijev. To predstavlja prvovrstno paradržavno nelojalno konkurenco neodvisnim izvajalcem. Vseskozi namreč ustanove igrajo nezdružljivi vlogi. Zadolžene so za dogajanje in razvoj na svojem področju in postavljajo kriterije, po drugi strani pa same nastopajo z izbranimi izvajalci. Neodvisne pobude smo se znašle v vlogi konkurenta.

[4] Izvedbo razstave je simbolični podprlo podjetje Istrabenz. Ob koncu razstave sem odgovorni osebi v zahvalo predala dve fotografiji. Šele ob njenem izrazu sem se zavedala nenavadnosti te poteze. Govorila je o moji šibki samozavesti in danes bi rekla neke vrste »podkupovalni drži« do etabliranih ustanov in osebnosti. Oseba pa je dar sprejela in tedaj poti nazaj ni bilo. Samozavest se je utrjevala tudi preko takih napak. Zanimivo, da ima podkupovalno držo naš strukturni kader v odnosu do drugih kultur.

[5] Reportaža predstavlja pomemben dokument, ki je zabeležil prebujajočo se vas, ustvarjalni utrip ter misli udeležencev. Pri tem izstopata izjavi kiparja Jožeta Pohlena, uveljavljenega Istrana, ki je uspešno deloval znotraj sistema, ter dr. Duše Krnel Umek, ki si je v tistem času prizadevala za ustanovitev slovensko naravnanih raziskovalnih ustanov (Znanstveno-raziskovalno središče in Primorsko univerzo). V tistem času je tekel raziskovalni projekt Slovenci na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre, v katerega je bil vključen tudi projekt Vite Kulturno oživljanje Loparja, katerega del je bilo tudi ustvarjanje kulturnih vrednot preko likovne kolonije. Odmevnost te naveze je bila po vsej verjetnosti eden glavnih razlogov za razbitje raziskovalnega tabora Istra 95, čeprav pri njem Duša Krnel Umek ni neposredno sodelovala. Več o tem v nadaljevanju.

[6] V Sloveniji so po letu 1995 vajeti ponovno prevzeli kadri starega režima. V Istri se je kopica okoli slavističnega društva, ki je kreirala lokalno kulturno klimo, počasi vse bolj oddaljevala od slovenskega izhodišča in s tem tudi od pobud Hiše. Popolnoma drugače kot hrvaška država je do domačih ustvarjalcev nastopila slovenska. Vita, ki je podeželje oživljala s svojimi sredstvi in prostori, na prošnjo za pridobitev praznih prostorov šole v sosednjem kraju ni dobila niti odgovora. Prav tako ni dobila pomoči pri pridobivanju prostorov za domoznansko zbirko, in sicer vse do trenutka, ko si je projekt prisvojil občinski razvojni organ.

[7] Zelo zanimiva je medsebojna odvisnost med narodnozavedno držo in osebnim razvojem. Zavedanje o tem, kar si in hočeš biti, je pomembno na osebni ravni, kulturna, jezikovna in narodna razsežnost pa za človeka pomenijo novo razsežnost. Moč te ravni pomeni tudi moč za posameznika. Tako je mladi kipar Emil Draščić, ki se je, tako kot mi, osebnostno šele »spravljal skupaj«, po udeležbi v »hrvaški domovinski vojni« tudi karakterno okrepil. Za tem in po narodni opredelitvi obojih je sodelovanje usahnilo.

[8] Pobude Hiše so bile vpletene v utrip vasi in kolikor mogoče, so bili vaščani z njimi povezani. Na osebni ravni je bilo sodelovanje zelo lepo, »vaška skupnost«, to je jedro, ki je v okviru »lokalne samouprave« odločalo o vasi, pa se je do dogajanja ogradilo.

[9] Od 1993 je sodeloval v vseh pobudah Vite, še posebej pa pri krožku Beseda slovenske Istre. V letošnjem letu je avtor izdal samostojno pesniško zbirko Nemir vesolja, del zbirke sestavljajo istrske pesmi.