ISTRSKA KULTURA KOT DEL SVETOVNE DEDIŠČINE

SKOZI KULTURNE RASTLINE GOVORI NESNOVNA DEDIŠČINA ISTRSKEGA PARKA

Domorodci posedujejo zemljo, so samozadostni, s tem ohranjajo svojo identiteto, katere del so jezik, znanja, etika in kultura na splošno.[1] Letos je Leto evropske kulturne dediščine. V sečanu oz. svečanu je pod okriljem Etnografskega muzeja v Ljubljani in pod taktirko etnobotaničarke Vlaste Mlakar potekal seminar Kulturne rastline kot del svetovne dediščine. Zbrala se je prvovrstna družba predavateljev, ki se je drugega dne uglasila na osnovnem sporočilu, da so zemlja, pridelava hrane in z njo gojenje rastlin vse bolj plen apetitov multinacionalk. Pri tem pa so domorodci, ki zemljo posedujejo in so tudi samozadostni, neodvisni, ena od tarč izbrisa. Ta okvir je postavil Anton Komat in izpostavil izgubo zemlje, monopol nad semeni in poskuse prevzema vodnih virov. Večina vsebin je dopolnjevala to sliko na različnih ravneh in z različnih zornih kotov. V Istri ima ta nezadržni svetovni proces svoje posebnosti. Izgubljanje samostojnosti in zemlje kot osnove preživetja se zapisuje v nesnovnem delu istrskega parka, ki se je predstavil pod naslovom Etnobotanični park Pod Vardo zabavsko – kulturne rastline v zapuščini Istre.

Kulturne rastline so rastline, ki jih človek goji za hrano, krmo in sploh za vsako porabo. So izraz človekovega dela, znanja, torej kulture. Ugotavljamo, da je meja med kulturnimi in negojenimi, samoniklimi rastlinami tenka, skoraj nemogoče jo je začrtati. Zakaj nista kulturni rastlini lipa ali kostanj, če pa sta žlahtni in ju negujemo in s pridom uporabljamo tako njihovo cvetje, kot plodove in les sam?

Celotna kultura je zrasla iz te povezanosti z zemljo in gojenja rastlin in poljedelstva. Ta povezanost in mesto kmečkega dela se najbolj verno odraža v jeziku, to je v izrazih za rastline in njihovo pridelavo ter uporabo, kot tudi širše za zemljo, orodje in pridelke. V 20. stoletju je bilo kmetijstvo kot glavni vir preživetja in način življenja v glavnem opuščeno. S tem je izginila večina poljščin, lep del besedišča in spremenila se je podoba kulturne krajine. Plastični odraz življenja je ostal v tradicionalni kuhinji. Mineštre, njoki in bleki ter sto prilog polente so zadnji dražljaji za vstajanje slik žetve, košnje in oranja iz spomina domačinov.

V jeziku je zapisano vse: vedenje, znanje skupnosti, humor in domišljija, prav tako pa tudi preteklost, ki je potonila. Poimenovanja njiv, lazov in izvirov nosijo prvobitna imena, ki so zgovorna: Brde, Ravna, Kozlovca, Žlebić, Prek in Potok… Pa tudi Brajde, ki so označevale prvi tip nasadov trt. Jezik in rastline v njem govorijo o ustvarjalnem potencialu neke skupnosti. Danes so se ohranili reki in izštevanke, ki jim kljub navidezni površnosti in slučajnem sestavu besed tudi naši raziskovalci pripisujejo neko vrednost. »Ajde pu brajde!« se glasi eden rekov, z otroki pa so se igrali: »Ta stara gundarca je vidla Pjerata, kaku von gor sedi, pubira na fige kusti.« Manj pozorni pa so raziskovalci pri odkrivanju globljih sporočil vzklikov in kletev, ki so morda ključ do starega vedenja in verovanja.

Ampak zakaj so kulturne rastline še kulturne? Ker nas vzgajajo, ker so točne. Učijo nas, da če jih ne bomo posejali in okopali ob pravem času, ne bodo obrodile. Poljedelska ljudstva vedo, da je osnova preživetja in bogastva ustvarjanje nove vrednosti. Rastlino posadiš, jo neguješ in na konca dobiš pridelek – najbolj naravni izraz ustvarjanja in temelj gospodarjenja. Celo 20. stoletje skuša to železno osnovo omajati, vir bogatenja je enkrat špekulacija, drugič utemeljevanje prevare. Poljedelec na koncu preživi ene in druge.

Rastline nas nasitijo, nam dajo ugodje, zadovoljstvo, one same – in delo z njimi – so vir telesnega in duševnega ravnovesja in sreče. Zdravijo nas, nam dajejo opoj in zanesenost. Njihova lepota je navdih za ustvarjalnost. Nekoč so ženske vezle cvetove, klasje in plodove v rjuhe, vzglavnike in robce. Ob tem so pele. Vsa ljudska in narodna pesem je tesno povezana z naravo, rdečimi rožami, nageljni, rožmarinom in simboliko lipe. Preko narodnih pesmi so se Istrani prvič srečali s slovenskim knjižnim jezikom in se ga učili.

Pri tem so nastajale tudi anekdote. Tako ena sestra poje o gozdovih, ki šumijo in žitu, ki rumeno zori. In mlajša deklica ne ve, kaj je to žito. Oče ji pove, da je to skupni izraz za pšenico, ječmen, oves. In ko starejše dekle naslednjič spet poje, si mlajša živo predstavlja pšenico, ječmen, oves… in pri tem zameša izraze. Misli, da je žito druga beseda za pšenico in jo ustavi: »Ej, Dorca, Dorca, pa si rekla ječmen?!« Dolgo časa se je ta šala ohranila med prisotnimi tega prizora.

In rastline so se pletle v zgodbe in pripovedke. V pravco En ploh ut palente rastline vstopajo posredno, v zgodbi Zakaj je oljka sveto drevo pa nastopajo že kot glavne osebe. In kulturne so zato, ker nastopajo v romanih, pripovedih in pesmih. Zrno ut frmentona je le en naslov; mandlji, trte, bekači in kostanji pa nastopajo tudi v pesmih, tako narečnih kot visokozvenečih. Bekači so prispodoba trdoživega Istrjana, Brumbole Alojza Kocjančiča pa izraz trpkosti in veselja nad življenjem.

Gojenje rastlin je omogočalo človeku in skupnostim, povezanim z zemljo, samozadostnost. Staroselske skupnosti so razvile celoten sistem znanj za preživetje. Po eni strani znanja o pridelavi rastlin in tehnična znanja o izdelavi orodja in obdelavi zemlje, po drugi pa veščino pri izmenjavi blaga in  pridelkov. Gospodarstvo, to je pridelava in izmenjava, trgovina, sestavljajo sklop znanj in veščin, ki so neodtujljiva od starih kultur. Neločljivi del le teh je etični odnos do narave in v medsebojnih odnosih. Zaradi stalnosti bivanja je bila ta etika, občutek za to, kar je prav, bistveno drugačna od osvajalnih ljudstev. Terdu lihat, puštenu plaćat, je eden od rekov. In v tej kulturi šteje predvsem točnost.

Rastline so del naravne, kulturne in duhovne dediščine. Prav tako so del kulturne krajine, pa tudi tehnične in gospodarske dediščine, ki smo jo prejeli. Naša naloga je, da jo ozavestimo, ohranimo in prispevamo v evropsko in svetovno zakladnico kot naš izvirni prispevek. Ob tem se moramo zavedati, da so staroselske kulture skozi stoletja ohranjala slovensko zemljo in so tudi osnova narodne identitete.

Etnobotanični park je nadaljevanje domoznaskega dela in ohranjanja naravne in kulturne dediščine iz programa Hiše od Ćiuda v Loparju. Lep del dejavnosti teče preko študijskih krožkov, eden od njih se posveča tudi ljudskemu znanju o rastlinah.  Na 1. sliki Hiša od Bardinca z zadnjima gospodarjema v 70. letih, na 2. in 3. sliki prvotni poskus vključevanja ljudskih veščin in znanja o rastlinah v program krajevne domoznanske zbirke. Pri prikazovanju del so sodelovali vaščani.

Istrski park nadaljuje z oživljenjem spomina o povezanosti našega ljudstva z zemljo in naravo. Ohranja izvirne prvine in stare sorte rastlin, beleži pa tudi izginjanje in kulturne ter gospodarske spremembe. Na prvi sliki vidimo ob lovorju priseljenko juko, na drugi pa ob peruniki, po domače uporju, izginulo cvetočo silino. Silina, stara evropska rastlina za pridobivanje indigo modre barve, je danes v Evropi le še umetno gojena. Na sliki vidimo ženske s plenjerji iz krožka Beseda slovenske Istre.

  

Brajde, parede eno pergole; prve oblike nasadov so bile brajde. Trto so zasadili skupaj z drevesom. Kasneje so trte vzgajali v paredih in pergolah. Vsako hišo je pred pripeko tudi varovala pergola, največkrat s plezalko divje trte. Na prvi sliki trta, ki je oporo in pot k soncu našla preko drevesa v desetletjih zaraščanja kmetijske zemlje. Na drugi sliki lice kažete s mladimi sadikami stare sorte, pinele.

Ivanjsko grozje (ribez) in belinovo drevo (beli trn ali glog), dva primera, kako je verovanje ljudi vtisnjeno v izraze za rastline. Ivanjsko grozdje dozori okoli sv. Ivana, ki od starega sovpada s poletnim sončevim obratom. Glog pa ponekod imenujejo tudi belinovo drevo, Belin je bil pri naših prednikih bog sonca in svetlobe, čeprav se to vedenje v Istri ni ohranilo. Spomin na Veliko mater Istro je ohranjen le še preko mehaničnih vzklikov in kletvic kot so Oštja!, Oštrigeca! ali Oštja bela«.

Ljudski liki in junaki iz ljudskega pripovedovanja so našli mesto tudi v sodobnih romanih, pesmih in pravljicah. V 90. letih je bil zasnovan projekt Kamnita steza, ki ga je sestavljalo oblikovanje oblačil po navdihu ljudske noše. Izdelane so bile iz naravnih materialov in obarvane z naravnimi barvili iz rastlin. Oblekli sta jih dekleti, ki sta iz nasada sončnic ali gozdnega roba izstopili kot vili iz pravljic, nastalih iz ljubezenskih in drugih pripovedi. Ustvarjalni duh prednikov se občasno utelesi tudi v istrskem parku.

Življenje ljudi je zapisano v barvah in okusih starih jedi; palenta en fežo, pesa, župa, … so dražljaji za prizori marende ob oranju, okopavanju in žetvi; šparga in gobe so priča nabiralniške strasti. Na sliki priprava kosila in pogled proti skrbnikovi hišci. Ob robu vejica črnega trna in vprašanje, zakaj so brumbole, trpki plodovi črnega trna, najbolj kulturne rastline Istre.

Zapisala in opremila L. Dobrinja

 

[1] So tudi polno zaposleni z delom, družino, skupnostjo. Imajo vse,  samo časa ne, da bi se ukvarjali z zaščito interesov. To praznino so zapolnili lobiji, ki delajo v svojem, predvsem finančnem interesu.