Metodološke nedoslednosti v raziskovanju staroselstva

 

Pri iskanju izsledkov o raziskavah DNA naših prednikov na spletu sem slučajno naletela na prispevek Kdo smo od kje in kdaj smo prišli? avtorjev Marjete Manfreda Vakar in Darka Vrečka, ki se začne z naslednjim uvodom: “Prispevek je bil napisan na povabilo urednice lista Istrske tem. Ker se zaključki v njem niso skladali z uredniško politiko glede prihoda ali neprihoda dela naših prednikov tudi v zgodnjem srednjem veku, so objavo v zborniku zavrnili…”  Ker gre za netočen in zavajajoč podatek, najprej odgovor strokovne sodelavke dr. Duše Krnel Umek na ta prispevek:

 

Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko

Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli?

Genetsko sledenje – ocena

 

Prispevek prinaša veliko podatkov, med katerimi pa ni razvidno, kaj hočeta avtorja povedati. Ker je v znanosti neka logika, po kateri se na primer  po odkritju, da se zemlja vrti okoli sonca, čeprav se je do tedaj trdilo, da je zemlja ravna ploskev in da se sonce vrti okoli zemlje,  se ne more več trditi, da se sonce vseeno malo vrti okoli zemlje, čeprav se nam to dozdeva, ko ga gledamo potovati od vzhoda na zahod. Prav tako ženska ne more biti malo noseča, je ali pa ni noseča, če smo že pri genetiki.

Tako po logiki sledi, da če je polovica to je 50% moških genskih zapisov pra indoevropskih in je ženskih 20 % že iz stare kamene dobe, je torej po genskih zapisih 70% prastarega prebivalstva. Potem genske študije potrjujejo, da je 70%  današnjih Slovencev prastarega prebivalstva in le 30% mešanega iz poznejših selitev. Tako ne drži trditev v zaključku, da gre mešani izvor današnjih Slovencev.

Navedbe Štiha in drugih, ki jih navajata avtorja o priselitvi Slovanov v 6. stol. n. št., je seveda izmišljotina, ki je nastala iz napačnih razlag v tuji literaturi in je imela pogosto šovinistični značaj, da uporabim mili izraz, po prvi svetovni vojni pa je postala vodilna ideologija z dodatkom o troedinem plemenu in je taka ostala do danes, ne glede na nova odkritja doma in po svetu. Besede in pojma Slovani v 6. stol. sploh ni bilo, nastal je v 19. stol. Sklaveni, Sklavi ipd, pa je bil pojem za Slovence. Ustrezen pojem je kvečjemu Sloveni. 

Številni tuji pisci zgodovin v 19. stol. seveda niso nikjer govorili o priselitvi Slovanov na naše območje, med novejšimi pa sta vsekakor jezikoslovec Mario Alinei in zgodovinar Cyril Hromnik, ki ju pri nas seveda uradna zgodovinska in druga humanistična znanost ne pozna ali noče poznati. Alinei piše o izvoru evropskih jezikov še pred prihodom v Evropo in sklepa, da ni bilo priselitev poljedelcev ampak samo sprememba kulture.

Od kje trditev,  da so v stari kameni dobi ljudje govorili stare evropske jezike neindoevropskega izvora. Alinei dokazuje prav nasprotno, govorili so različna narečja sedanjih evropskih jezikov in navajam: »Teorija o pozni selitvi Slovanov je tudi v protislovju s tradicionalno teorijo o navalu IE v bakreni dobi. Glede na to, da ni mogel nihče še potrditi, kje na bi se skrivali Slovani celih tri ali štiri tisoč let, preden bi se množično privalili v Evropo in jo zasedli skoraj polovico«.

Na katerih in kakšnih dejstvih stoji trditev, da »smo današnji Slovenci in Slovenke potomci tako tedanjih romaniziranih staroselcev, kot so Karni, in novih slovenskih prišlekov.« Prav zanima me, zakaj nismo potem poslovenili kar celotne Furlanije, kajti tam so bili Karni, pa cele Avstrije, Hrvaške in Madžarske, ampak se naše narodno ozemlje skozi zgodovino samo krči in z njim slovensko govoreči ljudje, zadnji dokaz je meja s Hrvaško.  

Da so bile selitve, to vsekakor drži in so še sedaj, a drži tudi, da prišleki, še tako oboroženi,  niso mogli iztrebiti celotnega prebivalstva, čeprav so se še tako trudili, kar je primer v Ameriki.

Mislim, da je potrebno biti pri izbiri baz podatkov zelo preveriti, ker je vprašanje, kdo jih dela in kdo financira in da je veliko vprašanje števila in vrste vzorcev ter njihove razlage, kar avtorja ponekod tudi navajata. Zato bi bilo potrebno navesti, kdo dela te raziskave in kdo jih naroča, kot je to pri literaturi, kjer se navede priimek avtorja, kraj in ime založbe. Ne moremo kar verjeti, da obstajajo popolnoma nevtralne in objektivne rodoslovne raziskave, še zlasti na zahodu ne. Kdaj pa nam je bil naklonjen?

17. 1. 2017

Dr. Duša Krnel Umek 

 

Gre za sodelovanje pri izdaji zbornika Slovensko staroselstvo in Istri II., ki sta ga v letu 2017 pripravila študijska krožka Istrske teme in Beseda slovenske Istre. Pripombe, ki smo jih v uredništvu imeli glede gornjega prispevka, so predvsem metodološke narave, skupaj s pripombami pa je bila ponujena tudi pripravljenost za razjasnitev oz. dopolnitev. Dobre volje pri pripravi tega prispevka je bilo kar nekaj tako s strani avtorice Manfrede kot tudi uredništva. Že v drugo pa je bilo to sodelovanje neuspešno – do problema objektivnosti smo prišli že pri prispevku za 1. številko zbornika – in tule so naša pojasnila.

Do dogovora za prispevek je prišlo po tem, do sem kot urednica skušala priti v stik z avtorjem doktorske dizertacije o genetski strukturi Slovencev iz leta 2014, avtorja Andreja Zupana. V stik sem skušala priti preko Biotehniške fakultete, Zupanovega mentorja dr. Damjana Glavača ter spletne strani »Slovenija v DNA bazenu sveta«, na kateri je bila doktorska dizertacija objavljena in ki jo po vsem sodeč vodi Marjeta Manfreda Vakar. Kljub prijaznosti vseh naslovljencev do avtorja nisem uspela priti in na koncu je ostal občutek, da se zaradi občutljivosti izsledkov raziskave okoli avtorja dela ščit. Z dr. Glavačem smo prišli do načelne pripravljenosti za sodelovanje v projektu rodoslovne raziskave, ki je bila na portalu objavljena in se po tem več nismo slišali. Letos v avgustu se je neposredno po simpoziju v Bovcu na temo Slovenci v Alpah od pradavnine, kjer smo sodelovali, v Mladini z dr. Glavačem pojavil velik intervju o DNA raziskavah, ki se dotikajo izsledkov v Zupanovem doktoratu in ki se v interpretacijah postavljajo nasproti izhodišču simpozija, cel prispevek pa postavil proti politični opredeljenosti organizatorja.

Gospa Manfreda pa se je na našo prošnjo za stik z avtorjem odzvala najprej z zavrnitvijo, nato pa se sama ponudila za pripravo poljudnega prispevka, in sicer o stanju raziskovanja DNA v Sloveniji in pomenu za raziskovanje staroselstva. Dogovorili smo se za krajši uvodni prispevek, ki bi ga poglobili v nadaljevanju projekta.

V pripravo prispevka smo z obeh strani vložili kar nekaj energije in med nami se je izmenjala desetina pisem. Polje raziskovanja novo, kompleksno in občutljivo – saj prehaja s področja strogega ekzaktnega področja na področje družboslovnega raziskovanj, rezultati pa so lahko hitro podvrženi političnim manipulacijam -, na katerim ne avtorica in ne uredništvo ni strokovno podkovano. Že na začetku pa so se uredništvu pokazale osnovne nedoslednosti, predvsem metodološke, ki so postavile pod vprašaj t. i. načelo objektivnosti znanstvenega raziskovanja. Izbor izsledkov, vključenih v obravnavo, je zgledal naključen in stihijski, teoretična in metodološka izhodišča pa nepreverjena in nejasna. Avtorja sta na oporekanje mehaničnega povzemanja interpretacij, ki so bile po našem mnenju vključene v analizo dokaj naključno in kot se pojavljajo na spletu, odgovorila, da gre za raziskovalno neodvisnost. Pri vprašanju o vključenosti nekaterih avtorjev, ki a priori zavračajo predpostavke o prisotnosti Slovencev v evropskem prostoru pred 6. stoletjem in ki v osnovi in brez soočenja nasprotuje izhodišču našega projekta, je bil odgovor, da gre za »objektivno«, to je »znanstveno« opazovanje.

Pri prispevku gre za površen in amaterski pristop, saj je objektivnost tako družboslovnega kot tudi naravoslovnega raziskovanja objektivno nerealna. Zato morajo biti pri tolmačenju podatkov poznana teoretična izhodišča, opredelitev subjektov, vključenih v raziskavo, velikost in sestava vzorca, okoliščine raziskovanja in nenazadnje naročnik. Ne prepoznati vprašanja objektivnosti ni le metodološko vprašljivo, s človeške plati je naivno. Kot pri vsaki dejavnosti gre konec koncev tudi pri  znanstveni dejavnosti za objektivno odgovornost za uporabo rezultatov.

Na pripombe dr. Duše Krnel Umek in poziv, da se nedoslednosti odpravijo, je avtorica prispevek umaknila s prošnjo, da ga ne posredujemo ali uporabimo na kateri koli način. To smo seveda upoštevali in poglavje bi bilo za nas zaključeno, če ne bi prišlo do nekorektne in tendenciozne trditve v uvodu prispevka, ki ga je avtorica objavila na spletni strani. Impulziven odziv in površnost trditve v uvodu sama po sebi slika raven, ki jo avtorja dosegata v svojem prispevku. Raziskovalci, ki se ne zavedajo vprašanja pristranosti tolmačenja in uporabe rezultatov so najlažji plen pristranosti in zlorabe, ki ji želi gospa Manfreda ubežati.

Urednica lista Istrske teme in zbornika Slovensko staroselstvo in Istri

Leda D.