OGLEDALA

Del poglavje Ogledala iz knjige Lede Dobrinja Tretja istrska prebuja in njene senčine, Koper, 2018.

 

Državni mediji

Značilnosti objav, ki bolj ali manj veljajo še danes, lahko strnemo v zaključek, da so bile objave o dogodkih skope, da so bili večkrat posredovani spačeni podatki in da so bili v nekaterih primerih izpostavljeni vidiki, ki niso predstavljali realnosti. Tako je zelo lepemu in z ljubeznijo napolnjenem večeru Besede slovenske Istre v Kopru sledil članek z naslovom v smislu »Slovenec Slovencu sovražnik«. Ko se je podeželje začelo vključevati v razvojne projekte, ki jih je vodila struktura, je bilo medijskih prispevkov veliko več in bili so obsežnejši. Kakovost obveščanja je ostala v glavnem enaka. Zelo očitna je bila tudi razlika v pogostosti in obsežnosti objav, ki so jih mediji v primerjavi z nami namenjali izvajalcem, povezanim s posocialističnim sistemom.[2] Enostranskost sporočanja je mogoče sprevideti le, če obstaja možnost primerjave z objavami z drugačnim nazorskim in kritičnim izhodiščem. Po desetletjih enoznačnega razmišljanja brez primerjalnih vrednosti pa to za bralca ni bilo mogoče.

TV Slovenija in Radio Slovenija sta pokrivanje dogajanja v celoti prepustili lokalni televiziji in radiu. Objave na Radio Koper in TV Koper-Capodistria so bile različne. TV Koper je ob osamosvojitvi Slovenije in zasnovi novega večstrankarskega sistema odprla vrata tudi novim pobudam. Vita sama je bila ob odprtju deležna zelo lepe predstavitve.[3] Leta 1994 je namenila več prostora avtohtoni Istri, kjer sem sodelovala tudi sama. Povabljena sem bila k sodelovanju in pripravila štiri krajše televizijske reportaže. Predstavila sem vasi Lopar, Truške in Boršt, kot zadnja pa je bila reportaža o 2. likovni koloniji v Loparju. Pri gledalcih so naletele na zelo lep odziv, saj je bila Istra prvič predstavljena preko njegovega človeka. To je bilo tudi prvič, da smo po televiziji govorili v svojem jeziku.[4] Zelo lepo reportažo je kako leto za tem pripravila tudi avtorica Lea Širok[5] ob odprtju slikarske razstave domačega ustvarjalca Rina Bonina. Tu nekako se je stik s to televizijo zaključil. Svojo ekipo je televizijska hiša poslala še leta 1998 ob Večeru istrske ljubezenske lirike, ki pa je že padel v kliše starega načina poročanja.[6] O drugih večerih in razstavah televizija ni poročala. To je veljalo tudi za veliko odprtje krajevne domoznanske zbirke v Hiši od Bardinca leta 2000. Koprska TV hiša je dogodek gladko prezrla, zato pa je bila ponovno na prizorišču televizijska ekipa slovenske redakcije RAI iz Trsta.

Radio Koper po moji zaznavi dolgo ni dojel, kaj se pravzaprav na podeželju dogaja, saj je po starem dogodke spremljal skoraj vsa 90. leta. V tistem času je bilo občinstvo od Trsta preko slovenskih obmorskih mest in vasi že potegnjeno v val istrske prebuje preko radijskih nizov na Radiu Trst A. Ravnatelj tega radia je v zanosu v okviru radijskih izmenjav ponudil oddaje v predvajanje tudi Radiu Koper, ki pa jih je menda zavrnil, češ da to za sodobno občinstvo več ni zanimivo.[7] Ob istem času sem zasledila poskus novinarke Radia Koper ustvariti podobno vsebino. Brez uspeha. S starim načinom dela in starim gledanjem na površinski pomen kmečke kulture se to ni dalo. Pomembno delo pri predstavljanju dogodkov in osebnosti pa je opravila članica našega krožka Beseda slovenske Istra, Tanja Jakomin Kocjančič. Kot zunanja sodelavka je istrsko nišo pokrivala na Radiu Ognjišče, deloma tudi na Radiu Koper-Capodistria. Danes daje Radio Koper Istri veliko več prostora, za slovenske vsebine je še posebej zaslužna kulturna urednica Ljuba Sušanj. Res je tudi, da danes vsi mediji in ustanove delujejo enoznačno po multikulturnem načelu, kjer se mešajo kulture od blizu in daleč in je slovenska izvirna kultura ponovno potisnjena na obrobje. Slovenska Istra je postala del mešanice, prijetne za ušesa, zabavo in druge posle.

Časopisov in možnostih objav v Istri sem se že dotaknila. Naj zato tu omenim še izdajateljsko dejavnost in periodični tisk. V zadnjih desetletjih socialističnega režima je ključno vlogo igrala revija Primorska srečanja, časopis za družboslovje in kulturo. Nastala je z združitvijo časopisa Idrijski razgledi s sedežem v Idriji, Srečanja s sedežem v Novi Gorici in Obale iz Kopra. Sedež uredništva je bil v Kopru in Novi Gorici. Prva številka je izšla leta 1977 kot revija za družboslovje, gospodarstvo in kulturo, ki se je leta 1990 prelevila v revijo za družboslovje in kulturo, ki je izhajala do leta 2013.[8] Kot pravi naš vir, je bil časopis usmerjen na družbeno problematiko in oblikovanje skupnega kulturnega prostora ob zahodni slovenski meji in je objavljal tudi istrsko tematiko. In res je, v Primorskih srečanjih sem za časa urednikovanja Slavka Gabrca našla možnost svojih prvih objav in v njej je našlo možnost objave kar nekaj avtorjev iz Slovenske Istre.

O predhodnem obdobju je javno dostopnih podatkov malo in so razdrobljeni. V letih 1954–1955 je izhajala revija Bori, a podatkov o publikacijah za nadaljnjih dvajset let skoraj ni. V tem obdobju je bilo vzpostavljenih več družboslovno in literarno naravnanih revij, ki so bile po novem socialističnem programu zastavljene v širšem Obalnem in primorskem prostoru. Te kulturnega programa iz prvih let po letu 1950 niso nadaljevale. Z revijo sem se osebno srečala okoli leta 1982, ko sem bila za nekaj časa zaposlena na Radiu Koper-Capodistria. Tedaj me je direktor Radia, Miro Kocjan, ki je sooblikoval tudi celotno družboslovno klimo Kopra in Primorske, zaprosil, naj izdelam analizo vsebine tedanje družboslovne revije. Bila sem zelo zadovoljna z nalogo in mislim, da sem jo izvedla zelo dobro.[9] To je bil moj prvi poklicni vpogled na strokovno področje sociologije. Ne prej in ne kasneje nisem več dobila strokovne zadolžitve. Res je tudi, da socioloških analiz ni delal nihče, ne na področju medijev ne družbenega sistema na splošno. Socializem je bil dogovorni sistem, kjer je »družbeno dogovarjanje« in »samoupravno sporazumevanje« prevladovalo nad zakonitostmi strokovnih ved in razvoja. Na koncu je propadel. Slovensko družboslovje pa se od sistema še ni oddaljilo, še več, po generacijah, vzgojenih v socialističnem šolstvu, je tako ponotranjen, da ga lahko vidiš le, če si nekaj časa izven njega in imaš v drugih okoljih novo primerjalno vrednost. A pustimo sedaj to, tudi o osrednji založniški hiši malo kasneje. Omenimo tu sedaj usmerjenost državnih ustanov in njim sorodnih poklicnih cehov.

Ustanove in cehi

Zelo zanimivo je, da tudi strokovna javnost oziroma Slavistično društvo, s katerim se je v začetku spletlo več povezav, po naši jasni opredelitvi za slovensko kulturo ustvarjalnosti krožka Besede slovenske Istre ni namenilo več besede.[10] Krožki so bili v slovenski zgodovini od Trubarja dalje pomembna jedra, v katerih so se rojevale literarne revije in v katerih so mnogi uveljavljeni pisci našli ugodno klimo za svojo dejavnost. O tem je spregovorila dr. Vesna Mikolič na srečanju ob 30. obletnici revije Fontana letos spomladi v Ankaranu, čeprav besede niso bile namenjene našim krožkom. Prav tako je za vsako literarno ustvarjalnost bistvena ljudska ustvarjalnost. V našem primeru ni tako. Slavistično društvo[11], ki ima pomembno vlogo pri promoviranju projektov, ustvarjenega opusa radijskih oddaj, revije Brazde s trmuna, lista Istrske teme in samostojnih objav neodvisnih sodelavcev enostavno ne upošteva. Gre za prvovrstno kulturno revolucijo, ko se vse začne s prihodom »zmagovalcev« in njegovega kadra, kar je bilo prej in delo drugače mislečih pa se spregleda.

Dobro ogledalo odnosa akademske srenje do slovenske kulture je doktorska dizertacija Istra v sodobni slovenski književnosti dr. Vladke Tucović.[12] Avtorica se pri raziskovanju nasloni na usmeritve slovenistke in italijanistke Jasne Čebron, katere selektivni izbor avtorjev govori prav o gornjem dejstvu. V prvi vrsti dizertaciji manjkata kulturno-zgodovinsko ozadje ter jezikovno in narodnostno izhodišče. Brez teh dveh elementov stoji delo popolnoma v zraku, zaključki, ki jih lahko povlečemo z vidika slovenske književnosti, pa so izkrivljeni in pomanjkljivi. V obravnavo nista vključena niti položaj slovenske kulture v različnih državnih tvorbah niti usoda slovenskega izobraženstva na splošno. Izpuščeni sta ljudska ustvarjalnost in vloga narodne pesmi v kulturnem življenju. Popolnoma sta preskočena dva glavna družbena in svetovnonazorska tokova s preloma 19. stoletja – krščanski in družbeno-revolucionarni –, iz katerih je izšla prva literarna ustvarjalnost Milana Kureta in Rudolfa Golouha. Zanemarjena sta enovitost Istre in ključni pomen Trsta za Istro. Preskočena sta pomen večjezične gimnazije v Kopru ter vloga slovenskih izobražencev na gimnaziji Pazin pred prvo svetovno vojno. Tako se na primer omenja hrvaško delo Vladimirja Nazorja Veli Jože, ki je nastalo za časa Nazorjevega službovanja v Kopru, zanemari pa se povest Ivana Preglja Božji mejniki, ki je nastalo za časa Pregljevega službovanja v Pazinu. Izpuščena je povojna usoda razseljenih istrskih intelektualcev, prerano umrlih pesnikov Ferrucia Jakomina in Emila Pribca, pa izseljenega Berta Pribca. Ne omenja se Rada Bordona in revolucionarne literature, čeprav šibke. Alojz Kocjančič, najpomembnejši istrski pesnik, je komaj omenjen. Na veliko se odpre prostor šele z ustvarjalnostjo Marjana Tomšiča in nadaljuje z ustvarjalci, ki so izšli ali se zlili z generacijo priseljene inteligence.

Na področju izdajateljstva smo leta 1990 zatekli zanimivo stanje. V Kopru je delovala založba Lipa, ki je bila ustanovljena za podporo mladi slovenski ustvarjalnosti leta 1951. To lahko danes sklepamo na osnovi drobnega podatka o izidu Zbornika Primorske založbe Lipa iz leta 1956, sicer na spletu o založbi ne najdemo nobenega podatka. Gotovo je, da je založba izdala Kocjančičevi zbirki Brumbole in Ljudi opeval sem, vode in skale. Zagotovo je založba izdala tudi nekaj Tomšičevih del, leta 1980 zbirko psihofantastičnih zgodb Onstran in 1983 zbirko istrskih novel Olive in sol.[13] Pri založbi Lipa je leta 1997 izšla tudi knjiga Milana Gregoriča Politični ciklon nad Istro.

Založba Lipa programa z začetka 50. let ni nadaljevala. V kazalu zbornika založbe Lipa iz leta 1956 ne najdemo nobenega istrskega avtorja, kar priča, da so istrski prostor že zasedli »zanesljivi« ljudje od drugod. V tem času je v Kopru delovala Slovenko-hrvatska prosvetna zveza, ki je leta 1953 izdala Istrski zbornik, pripravljena je bila razstava Slovenci ob Jadranu in izhajal je list Istrski tednik. Ta list iz leta 1950 je bil glasilo Osvobodilne fronte koprskega okraja in pretežno politične narave. Nasledil ga je Slovenski Jadran, kjer je bilo življenje slovenskega podeželja veliko bolj prisotno. V teh listih še zasledimo ime kubejskega avtorja Antona Mihca, prav tako je v njih sodeloval domači publicist Gildo Baruca.[14]  Leta 1985 pa je izdala delo Ivana Rebca in Antona Berlota So bili Etruščani Slovani, ki je zelo pomembno za današnje raziskovanje slovenskega staroselstva. Založba je bila v času privatizacije pripojena Mladinski knjigi.

Državljanske pobude in njihova pripadnost

Pred prelomom sistema leta 1990 je začela izhajati revija Fontana, kjer je domača slovenska ustvarjalnost dobila možnost objav kot ena izmed podkultur. Pod vodstvom Edelmana Jurinčiča in Danila Japlja je izhajala skoraj tri desetletja in ugasnila pred nekaj leti.[15] Poleg Primorskih srečanj je bila Fontana pomembna za literarne objave začetnikov in veščih ustvarjalcev Slovenske Istre, Krasa in cele Primorske. Leta 1995 pa je krožek Beseda slovenske Istre začel z izdajo revije Brazde s trmuna, ki je pokrivala tako domoznansko tematiko kot literarno ustvarjalnost avtohtone slovenske Istre, zajemala pa je enotni prostor cele Istre in Trsta. S slovenskim izhodiščem in z namero po zapolnjevanju zgodovinskih primanjkljajev v slovenskem domoznanskem in kulturnem prostoru Istre predstavljata revija Brazde s trmuna in list Istrske teme nadaljevanje poskusov iz prvih let po osvoboditvi oziroma drugi istrski prebuji.[16] Leta 2000 je list Istrske teme za deset let usahnil. Od 6. do 15. številke revije Brazde s trmuna je od leta 2000 do leta 2011 vodila Nadja Rojac. Lista sta usahnila kot prva v nizu usihanja primorske periodike v Slovenski Istri. Na njunih osnovah je bil pri zavodu Vita zasnovan raziskovalni projekt Slovensko staroselstvo in Istri z istoimenskimi zborniki, ostala pa je praznina na področju kulture in družboslovja. Kot rečeno, za njima sta sapo zgubili še Fontana in Primorska srečanja. Sedaj na Južnem Primorskem že več let ne obstaja nobena literarna revija. Vse to sovpada z jačanjem Univerze na Primorskem in nastopom novih, multikulturnih izvajalcev.

Po letu 2000 pa je na področje našega delovanja vstopila še družba Libris z multikulturnim programom. Najprej je v sodelovanju s Slavističnim društvom pričela s kulturnimi večeri v Kopru, ki jim je postopoma dodala še izdajateljsko dejavnost in področje istrske kulture. Program izvaja s kadrom iz ustanov, ki so ob podpori lokalne strukture izpodrinili domače raziskovalce. Najbolj izrazit primer je obravnava slovenskih istrskih narečij, kjer namesto domačih izobražencev in poznavalcev piše italijanistka Suzana Todorović. Ključno vlogo pri določanju kulturnega standarda in režiranju kulturnega utripa Kopra imajo slavistke in italijanistke.[17]

V času, ko je podeželje že zelo zakoračilo v oblikovanje svoje istovetnosti, se je v Kopru oblikovalo Društvo za oživljanje starega Kopra-Capris. Tedaj je Istra že začela pridobivati na svoji podobi, vse pogosteje si slišal domače dovtipe in govor tudi v mestu. Istrjanščina je začela postajati moderna. Dejstvo pa je, da smo istovetnost vračali prav mi, podeželani in ne mesto. V času izhajanja prvih številk Brazd se je pojavil tudi izdajatelj Capris, pri katerem gre po dostopnih podatkih sodeč za založniško dejavnost gornjega društva.[18] Pobuda je bila pristni odraz življenja v mestu po letu 1960, kjer je stari italijanski Koper tvoril trden okvir novo naseljenim prebivalcem, ki so v mestu preživeli svoje otroštvo, mladost in zrelo dobo. Založnik Capris pa je v svoj program vključil tudi avtohtono slovensko Istro, ki je bila v domeni podeželskih pobud. Med izdanimi domačimi avtorji sta bila Gildo Baruca in Bert Pribac.[19] Kot pri drugih projektih je bila tudi ta multikulturna pobuda z našo dejavnostjo v konkurenčnem odnosu, in sicer tako glede vsebine kot tudi pri pridobivanju sredstev.

Ponovno Trst

V 90. letih so pomembno vlogo pri objavah imeli vseslovenski listi in revije. V prvem obdobju je dogajanje pokrival list Slovenec, nekaj prispevkov pa tudi Večer. Za objavo sta bili odprti reviji Gea in Glamour, predstavitve sta objavljali reviji Naša žena in Podjetnik. Nismo pa imeli dovolj odprtih vrat v lokalnem okolju in ne možnosti za sprotne odzive. Prav zaradi tega je bilo pomembno osnovati lastni medij. Prvi neodvisni časopis je bil Glas, ki ga je zasnoval časnikar Janko Tedeško. Kmalu nato so luč sveta zagledale naše Istrske teme.

Čisto drugače pa je bilo z odzivom zamejskega medijskega prostora. Dogodkom sta sledila krščanska lista Katoliški glas in Mladika, neprecenljivo vlogo pri istrski prebuji pa je odigral Radio Trst A in še posebej urednica Nadja Rojac. Radio je več let zapored predvajal istrske radijske nize, ki so bili izjemna opora dogajanju v matični domovini. Lahko celo tvegamo oceno, da brez te pomoči in sodelovanja celotnega zamejstva delo, ki smo ga opravili, ne bi moglo biti izvedeno. Verjetno bi se ogenj gorečnosti brez kisika, ki je prihajal iz Trsta, pogasil mnogo pred letom 2000. S tem je, tako kot pred tem v dveh predhodnih istrskih prebujah, prav Trst predstavljal kulturno središče Istre.

Po upokojitvi urednice Nadje Rojac z istrsko tematiko na Radiu Trst A nadaljuje urednica Loredana Gec. S spremembo v uredništvu pa je prišlo tudi do zamenjave idejne zasnove. Nova urednica se je osredotočila predvsem na predstavitev današnjih vidnejših osebnosti, pri delu pa se je naslonila na istrske ustanove in uveljavljene osebe. S tem je prevzela tudi multikulturno izhodišče, ki je med tem prevladalo tudi v Trstu. Tako je prišlo do prekinitve tako bistvenega kanala za objave slovenske kulture v Istri, ki ga je predstavljal Radio TS A. Sama sem na Radiu leta 2015 dobila možnost sodelovanja tudi z novo urednico[20], vendar to ne more vzpostaviti ravnotežja s sedanjimi idejnimi izhodišči in ne odpreti prostora za neposredni izraz, ki ga je avtohtona slovenska Istra imela do leta 2000. Nadja Rojac je po odhodu v pokoj prevzela mentorstvo krožka Beseda slovenske Istre in ga popeljala do Kocjančičeve nagrade, istrske prebuje je bilo tedaj že konec.

(Knjigo je mogoče naročiti preko elektronske pošte istrske.teme@gmail.com.)


 

[1] Naslov prispevka »Naši kraji niso bili prazen prostor, ki bi čakal na Rimljane in Slovane«, ki je bil objavljen v prilogi Primorskih novic dne 6. aprila 2018, dejansko zakrije bistvo zbornika, ki ima za izhodišče prisotnost Slovencev v naših krajih pred rimsko zasedbo, torej tudi pred domnevnim prihodom »Slovanov«. Tako je vsaj raziskovalno izhodišče zbornika. Avtorica Marica Uršič Zupan je ob izidu zbornika št. 1 za isti časopis pripravila zelo dobro predstavitev, ki je pri bralcih naletela na zelo lep odziv.

[2] To velja še danes. V Loparju sta to vaško Društvo za razvoj Loparja s pevskim zborom ter Hiša od Bardinca z novim društvom, ki jo upravlja. Tema je zagotovljeno mesto tako na prireditvah kot tudi pri medijskih objavah.

[3] Osebno sem predstavitev novoustanovljene Vite na TV Koper doživela kot presenetljivo velikodušnost, ki pa bi me psihološko skoraj spodnesla. Nastop pri snemanju sem komaj prestala. Javni nastopi so zame predstavljali nepremostljivo oviro, saj mi je napetost po navadi popolnoma zamrznila možgane. Je pa to bila zadnja izkušnja te vrste, saj se je ob koncu snemanja spona strahu zlomila. S tem se je odprlo polje javnega nastopanja in predstavlja začetek komunikacije preko TV in radia. Škoda, da se novinarka Vida Gorup Posinkovič, ki je pripravila prispevek, ni odločila za ponovitev. Ob pomisli na snemanje me še danes spreletava mučen občutek, ki se je zagotovo prenesel tudi na gledalca.

[4] V narečju sem pravzaprav brez zadržkov govorila jaz, moji sokrajani so se kot običajno v stiku z mestom trudili govorico malo spremeniti. So pa bile reportaže močna vzpodbuda vasem, da same predstavijo svojo dediščino. Na zaposleno na TV pa je reportaža menda naredila tako močan vtis , da se je kmalu zatem odločila za nakup hiše v Loparju. Po ustnih informacijah naj bi avtorske prispevke kot zunanja sodelavka na tej televiziji izvedla tudi Rožana Koštjal, vendar podatkov o številu in dolžini prispevkov te avtorice ali morebitnih drugih avtorjev nimam.

[5] Lea Širok, zaposlena pri TV Koper-Capodistria, je na področju istrskega podeželja delala le nekaj časa. V tem času je z izrednim talentom in humanističnim pristopom pripravila zelo kakovostne prispevke, med katerimi je bil tisti o žegnanju konj na dan sv. Štefana v Zanigradu. Tudi ona je kmalu za tem delo nadaljevala na italijanskem programu.

[6] Poročevalka, mislim, da je bila to Branka Preden, je namesto celovite predstavitve večera že na poti do Hiše prestregla dva izmed udeležencev, ki sta podala svoji izjavi, ne da bi se sploh zglasila na prizorišču in poiskala organizatorja dogodka. Šlo je za vračanje na staro zasnovo izpostavljanja izbranih osebnosti, ki naj bi še predstavljale »tisto raven«, ki so ji Obalni mediji posvečali pozornost. Ljudska kultura pa je bila s strani ustanov že tako opredeljena kot nižjerazredno udejstvovanje. Gre za svojevrsten kompleks kulturne elite, ki skuša svojo nesposobnost dojemanja in ustvarjanja prikriti s priznanimi imeni, ki jih soustvarja sama.

[7] Ustno pričanje urednice radijskih nizov na Radiu TS A, Nadje Rojac.

[8] Istarski enciklopediji najdemo še naslednje podatke: »Od 1983 (br. 38) časopis je izdavalo Društvo sociologov in politologov severne Primorske, od 2000 (br. 228) Kulturno društvo Primorska srečanja, a od 1991 (br. 121–122) do 2002 (br. 253–254) općine Kopar i Nova Gorica. Časopis izlazi uz potporu Ministarstva za kulturu i primorskih općina. Godišnje izađe 12 brojeva, od kojih su dva dvobroja. Svake godine objave se tekstovi više od 300 autora iz Slovenije i Italije. Tematski je časopis usmjeren na društvena pitanja i oblikovanje zajedničkoga kulturnog prostora na slovenskoj zapadnoj granici. Objavljuje i istarske teme (I. Presl, S. Gaberc, G. Filipi, Z. Bonin, M. Gregorič, F. Frančič i dr.). Ima redoviti književni prilog i raspisuje godišnji književni natječaj. V. Gorjup-Posinković,« Vir: http://istrapedia.hr/hrv/3675/primorska-srecanja/istra-a-z/.

[9] Tedaj sem na Radiu dobila zaposlitev za določen čas za dobo šestih mesecev, in sicer po prvem bloku intenzivnega zdravljenja na Onkološkem inštitutu. Direktor Radia me je nekega dne poklical zaradi že omenjene zadolžitve ali pa je bil to le izgovor, da se z menoj malo pogovori. Res sva se pogovorila in čez par dni sem mu tudi izročila vsebinsko študijo revije. Bil je zadovoljen. Zagotovil mi je, da bom službo dobila za nedoločen čas in naj se ne obremenjujem. Bila sem namreč mati samohranilka in sem se za zaposlitev z osebno onkologinjo posebej pogajala. Čez kak mesec sem zbolela za pljučnico in morala ponovno na bolniško. Po preteku šestih mesecev podaljšanja službe nisem dobila. To je bil eden najhujših udarcev, ki mi jih je prisolil sistem socializma. Še vedno se sprašujem, kaj je bil glavni vzrok: moja nevrotična zaprtost, umik od družbenega delovanja in iz vrst Zveze komunistov, kamor sem vstopila kot dijakinja Srednje ekonomske šole, moje heretično razumevanje odgovornosti v času socializma ali ukvarjanje z duhovnimi vedami. S temi sem se namreč ukvarjala od študentskih let dalje in nekje v tistem času obiskala tudi nekaj praktičnih delavnic. V tistem času v naši državi ni obstajala nobena literatura o duhovnosti razen tiste o priznanih religijah.

[10] Najdlje smo sodelovali s slavistko Alferijo Bržan, ki je še prisostvovala predstavitvi Brazd v Kosmačevi hiši v Portorožu leta 1999. V resnici so bili odnosi načeti že od ene mojih pikrih objav v listu Glas, kjer sem komentirala nenačelno držo te nekdanje sodelavke.

[11] Gre za pretežno žensko zasedbo društva, pri katerem je opazna idejna usmerjenost iz socialističnega sistema. Še vedno se govori o slavistih in ne o slovenistih, po drugi strani pa se več slovenistov ukvarja tudi z italijanistiko. Italijanska in druge kulture imajo v Slovenski Istri velik poudarek.

[12] Vladka Tucović, Istra v sodobni slovenski književnosti, doktorska dizertacija, Ljubljana, 2013.

[13] Kasneje sta pri Lipi izšli še dve Tomšičevi deli, 1990 Kažuni, leta 1994 pa Vruja.

[14] Podatek je iz spletne predstavitve Primorci.si, kjer zvemo, da je bil Gildo oziroma Hermenegild Baruca rojen v Planjavah pod Pučami. Gildo je avtor dela Domoljubje v blišču in bedi iz leta 1997, ki je izšlo pri založbi Capris iz Kopra.

[15] Prenehanje izhajanja Fontane sovpada tudi z objavo mojega spisa Kopasti otok in jeziki v morje ter pesmi Bardova molitev v tej reviji, kar je po izjavah urednika Edelmana Jurinčiča pri nekaterih sodelavcih sprožilo ostro nasprotovanje. Gre za zavračanje mojega kritičnega gledanja na dušenje domačinov in slovenskega sploh v Slovenski Istri. Letos aprila je bilo v Ankaranu jubilejno srečanje sodelavcev revije, kjer je bila podana namera o nadaljevanju projekta. Revija naj bi nadaljevala z idejno zasnovo, zastavljeno ob koncu socialističnega sistema, Edelman Jurinčič si prizadeva za zagotavljanje prostora tudi za prvinsko Istro in za možnost izražanja kritičnih pogledov.

[16] Druga istrska prebuja ima močan pečat komunističnega režima, predvsem je okrnjena vloga domačega prebivalstva in izseljenega izobraženstva. Zato se naši publikaciji iz 90. let močno naslanjata na zapuščino prve istrske prebuje.

[17] Ena od ključnih oseb pri določanju kulturnega standarda je publicistka Neva Zajc, ki je tudi predsednica frankofonskega društva Peter Martinc Koper.

[18] Društvo je po podatkih strani bizi.si prenehalo z delovanjem leta 2015.

[19] To sodelovanje je še posebej pomenljivo, saj je naš krožek Slovenci v Istri začel s Pribcem sodelovati, ko je ta živel še v Avstraliji. Njegova dela smo začeli spoznavati preko njegovega prijatelja Silvana Prodana, ki je bil član krožka. V listu Istrske teme smo objavili več njegovih del, predstavili smo ga tudi v radijskem nizu, mislim, da v Skrito cvetje rožmarina. Na predbožični večer je urednica Nadja Rojac z njim celo vzpostavila daljšo neposredno telefonsko zvezo, kjer je poslušalcem spregovoril neposredno. Po njegovi vrnitvi okoli leta 2000 smo ga povabili na srečanje uredniškega odbora Istrskih tem in se dogovarjali za sodelovanje. Pribac pa je očitno ocenil, da bo imel več koristi od sodelovanja s Caprisom, in se je po mojem odhodu od mene distanciral. Potreba po rehabilitaciji in priznanju je za vsakega ustvarjalca zelo močna motivacija, Pribac je od uradnega okolja to dosegel tudi s prejemom državne nagrade. V času moje odsotnosti je z Nadjo Rojac še sodeloval, kasneje pa ga zasledimo pri lokalnih društvih, ki so postopoma pristala na multikulturo. Po moji zaznavi je, tako kot Marjan Tomšič, od sedanje strukture ponovno precej pozabljen. Z mojega stališča igra v dveh konkurenčnih ansamblih lahko prinese koristi, se pa nenačelna drža dolgoročno ne izplača nobenemu resnemu intelektualcu.

[20] Z novo urednico sem sama nadaljevala s sodelovanjem in leta 2013 me je najprej povabila za sodelovanje pri dokumentarnem filmu Ud kapca du murja, nato pa leta 2014 še k izvedbi novega radijskega niza. Izvedla sem radijski niz 16 oddaj o sporočilih istrskega govora pod naslovom Šak šak je delala, za kar sem urednici zelo hvaležna. To je bil že čas, ko je preostalo jedro v umikanju pred »senčinami« delovanje poglobilo in razširilo na celotni slovenski prostor in na polje slovenskega staroselstva.