PRISELJEVANJE V ČASU SOCIALIZMA

Leda Dobrinja

Sedaj, ob silovitem in vehementnem zagovarjanju levih socialističnih strank v prid nezakonite in divje invazije mladih moških v Slovenijo in Evropo, se mi utrne prispodoba iz dogajanja v Sloveniji izpred 40, 50 let. Natančneje dogajanje v tovarni Tomos v Kopru.

V tovarno Tomos sem prvič vstopila kot praktikantka po 1. letniku srednje šole in odtlej v njej  na poletnem delu preživela vse počitnice do konca študija in se nato tam kot mlada sociologinja še redno zaposlila. To je bilo moje prvo srečanje s socialističnim delovanjem v praksi, še posebej pa v gospodarstvu.

Odnos do okolja in režima življenja si mlad človek ustvari v družini, nato od drugih in končno si svoje vtise ustvari sam. V socializmu smo predvsem gradili. Vedno pod vtisom vojne in življenja pred njim, novih možnosti, ki so se kazale in tega, kar smo kot skupnost gradili. Gradili tovarne, odpirali trgovine, šole in vrtce, pa mestna stanovanja v blokih in predvsem gradili in popravljali sistem, ki bo odpravil vse, česar tudi tedaj ne bi smelo biti.

Moji starši so bili sistemu pripadni ali bolje, sprejemali so ga in tu pa tam tudi podprli. Spomnim se večkratnih stabilizacij in v eni prvih je bila tudi kampanija kupovanj državnih obveznic. Državljani so kupovali obveznice, da bi pomagali prebroditi težak gospodarski in finančni trenutek in tudi moja starša sta se odzvala: »Kaj čemo? Če je tako, je treba pomagat, bomo pomagali.« In res sta, svoje prihranke sta dala na voljo in kupila obveznice, ki so potem bile razvrednotene, ampak tedaj sta naredila svoje. To ni pomembno, je le primer, želim reči le to, da so ljudje gledali naprej in iskali možnosti za ustvarjanje življenja in preživetje.

Vedno pa je bilo in povsod veliko godrnjanja, kako se stvari rešujejo in v našem primeru v zvezi z načinom gospodarjenja in gospodarstvom samim. Tega vsaj moj oče ni mogel prenesti. Bilo je veliko grenkih pripomb, še najbolj pekoči pa so bili njegovi poskusi, da bi se odtrgal od male kmetije in se zaposlil v mestu. Dva večmesečna poskusa v livarni tovarne Tomos sta ga od tega dokončno odvrnila in mlada družina je tako ostala na mali, razdrobljeni kmetiji.

Ampak jaz sem prestopila prag mesta in vrata, skozi katerega sem vstopila v gospodarski in družbeni sistem, je bil Tomos. Tovarna iz leta 1954, ko sem se tudi sama rodila, je bil veliki poskus industrializacije tega roba naše države, odpiranja delovnih mest za ljudi, ki se niso odselili, pa tudi za vse tiste, ki so prihajali »iz Slovenije« in še bolj iz bratskih republik Jugoslavije. Tu se začne naša današnja zgodba. Zaposlovanje, odhajanje in ponovno novo zaposlovanje mladih ljudi, ki so prihajali z Balkana.

 Foto: spletni vir (Primorske novice).

Tedaj smo temu rekli FLUKTUACIJA, ki je bila eden bistvenih gospodarskih in socioloških problemov naših tovarn. Tovarne, vsaj naša, je imela tehnologijo, kakršno je imela, v proizvodnji, montaži in drugih oddelkih pa je vladala improvizacija, neurejenost in prevečkrat nemaren odnos do dela, ki je imel za posledico slabo kakovost izdelkov ali po domače škart, veliko škarta. Kot odsev improviziranega materialnega proizvodnega procesa je bilo (ne)zadovoljstvo pri delu z večnimi pripombami in negodovanjem, mnogo krat slabi odnosi med delavci in vodstvenim kadrom, nezadovoljstvo z odločitvami in narejenim ter posledično odhod in menjava delovne sile – VEČNO MENJAVANJE LJUDI NA DELOVNIH MESTIH.

S človeškimi vidiki delovne organizacije, zaposlovanjem in fluktuacijo, organizacijskimi problemi in problematiko človeških virov sem se pobližje srečala po zasedbi delovnega mesta sociologa v kadrovski in nato organizacijski službi. Tovarna in sistem sam družboslovnih poklicev v resnici ni potreboval, deloval je po intuiciji in odločitvah politične strukture, ki je preko partijskih celic rasla iz proizvodnje navzgor preko uprave, občinskih organov in dalje – ali bolje rečeno navzdol nekje iz Beograda preko Ljubljane in partijskega komiteja in tovarniške celice Zveze komunistov (najbolj mi je v spominu ostal nek sekretar Ilić), vodstva in do kadrovske službe – kako pa so se v resnici sprejemale odločitve, pa nismo vedeli. Tega zares ne vemo še danes in ko skušam dobiti informacije od ljudi, ki so bili bližje mestom odločanja v tovarni ali na občinski, okrajni ravni, ne dobim odgovora. Le: »Taka in taka je bila situacija. Morali bi narediti to in to, rečeno je bilo to in to, nato je prišla komanda in se je zgodilo tako in tako.« Nihče ti ne pove, kdo v resnici je kaj odločil, pa naj gre za odpiranje novega obrata v hali, ob njej ali nove tovarne v drugi republiki, državi ali celini. Naš Tomos je imel namreč obrate v Subotici, na Nizozemskem, v Gani. Gradil je novo tovarno Cimos, del nje v Kopru in en del v Buzetu. Predvsem pa je zaposloval nekvalificirano delovno silo, to na veliko, z veliko žlico. Velik del mladih, ki je na tekoče montažne trakove prihajala iz Bosne in drugih republik, je kmalu iskal nove službe in odšel. Menjava ljudi je bila velika.

Ampak tovarna vprašanja ni reševala. Zaznala ga je, imela ga je, kritiziranja je bilo zelo veliko, negodovanja in protestov tudi. Ampak reševanje za vodstvo ni bil problem. Ljudi se je enostavno zamenjalo, naslednji teden je prišel nov avtobus novih delavcev, pred vrati socialne in stanovanjske službe pa nova vrsta, ki se je nato vpisala na prednostni spisek čakajočih za stanovanje, vrtec in te zadeve. Da se problem ni reševal tako, kot bi ga rešil dober gospodar in po zdravi pameti, vem, ker naj bi se mesto sociologa in psihologa odprlo prav zaradi reševanja problematike fluktuacije in zaposlovanja. V resnici pa se je odprlo kot alibi za nereševanje, saj vodstvo za strokovne izsledke enostavno ni bilo zainteresirano. Socialistični sistem je deloval po političnih ciljih, ki so bili industrializacija države, zadovoljevanje osnovnih potreb delavcev, dobro življenje srednjega sloja in privilegiji nekaterih, predvsem pa očitna z očitno namero balkanizacije Slovenije in tedanje Obale še posebej.

To, da vodstvo ni želelo pravih rešitev za razmere, sem ugotovila kmalu, saj v celem času zaposlenosti nisem dobila nobene zadolžitve. Zelo aktivno so delovale kadrovska služba z zaposlovanjem, socialna služba z reševanjem socialnih problemov in stanovanjska služba. Te so gasile probleme. Kaj za vraga pa naj bi delal kader za reševanje nezadovoljstva in izboljšanje kakovosti dela, bolje rečeno, zakaj naj bi nekdo reševal nezadovoljstvo in izboljšal kakovost dela, to je bilo za vodstvo odvečno in moteče vprašanje. V poskusu sestaviti lastni delokrog sem obiskala nekaj kadrovskih služb na Gorenjskem, nato smo se z organizatorji dela odločili za sociološko raziskavo. Opravila sem raziskavo med delavci v nekaj najbolj kritičnih proizvodnih enotah, zbrala podatke, jih povezala, skupaj z organizatorji izdelala rešitve in … izsledki raziskave so romali v predal in tam obstali. Mlada sociologinja je ostala še nadalje brez dela, osem ur na dan do prošnje za prekinitev delovnega razmerja.

 Foto: spletni vir.

Po prekinitvi sem opravila še manjkajoče izpite na fakulteti za sociologijo in se nato lotila diplomske naloge, zaposlila sem se namreč pred koncem študija. Kaj na vzamem, zanimal me je politični sistem, kritična družbena misel sistema, v katero bi se vključila s svojim opazovanjem. Nič takega ni obstajalo, kar bi omogočalo kritično razpravo s stališča dejanskih razmer, še največ možnosti sem videla na področju sociologije dela. Izbrala sem naslov POLOŽAJ STROKOVNJAKOV V D.O. TOMOS KOPER in odšla do mentorja dr. Bogdana Kavčiča, ki je nadomestil odstavljenega dr. Veljka Rusa. To je bila empirična naloga, ki je slonela na proučevanju pojava ali procesa, ki je izhajalo iz opazovanja konkretnega primera.

Moj namen je bil izluščiti položaj stroke in strokovnjakov v socialističnem sistemu na splošno, a to ni bila tema, ki bi jo zasledili v strokovni literaturi in problematika, s katero bi se ukvarjalo socialistično družboslovje. Podjetja oziroma delovne organizacije so bile v prvi vrsti del socialističnega samoupravnega sistema in šele nato gospodarske družbe. Bil je čas, ko smo postavljali temelje neke prihodnje družbe, bil je čas, ko naj bi gradili in ne kritizirali in iskali napake. Politika je bila pomembnejša od gospodarstva. Mentor je temo sprejel in me je glede naloge napotil k asistentu Adamu Franetu. A nisem dobila veliko pomoči, sestavil je dolg spisek tuje literature in to je bilo vse, na kar naj bi se naslonila. Domov sem se vrnila, kot bi me povozil vlak, a od teme nisem odstopila.

Pozabila sem na spisek asistentove literature in se lotila naloge iz ničle. Osnovna hipoteza, ki sem jo na osnovi opazovanja v Tomosu preverjala, je bila, da socializem v bistvu »ne potrebuje« strokovnega znanja oziroma da so strokovnjaki »nepotrebni«. Njihovih izsledkov sistem pač ni želel, če niso bili skladni s politiko. V našem primeru je šlo poleg drugih ciljev  očitno tudi za balkanizacijo Slovenske Istre in Slovenije, ki je tudi uspela. Pripadniki drugih republik so zasedli dovolj vodstvenih in vodilnih mest, da danes določajo politiko ministrstev v vlade Republike Slovenije in tudi na lokalni ravni, v slovenska mesta in vasi se je naselilo dovolj družin, da se je spremenila narodnostna sestava prebivalstva. Še danes ne razumem majavih nog trditev, da neko gospodarstvo za razvoj potrebuje množico delovne sile. To enostavno ni res, ker bi za razvojne potrebe lahko rešili drugače, prihranili pa zapletene družbene, kulturne, socialne probleme.

Moja diplomska naloga je bila zelo naporna. Iz praktičnih, empiričnih podatkov, ki sem jih zbrala v svoji sociološki raziskavi v proizvodnih halah tovarne Tomos, sem se mukoma vzpenjala proti ideološkim zasnovam socialističnega sistema in jih primerjala. Literature, na katero bi se naslonila in s katero bi podkrepila svoje izsledke, ni bilo. Osnovno predpostavko je bilo potrebno opazovati skozi drobce rezultatov na skrajnem koncu verige mogočnega sistema, ki so se kazali v gospodarskih rezultatih podjetja, delovanju kolektiva, zadovoljstvu delavcev in usodi mojega okolja in ljudi. Mnoge stvari so bile in ostale neizrečene skoraj do danes, med temi je usoda podeželja in njenih ljudi, domačinov.

Svojo diplomsko sem kljub mukam in hoji proti toku ali bolje rečeno gledanju proti soncu, le dokončala. Natipkala sem kakih 150 strani teksta, tabel, zaključkov. Bila je prezapletena, da bi mi kdo pomagal in listkov, pripomb in izsledkov je bilo preveč, da bi povprečna tipkarica spravila gradivo v zaporedje, zato je trajalo celo leto. Ves ta čas se pri mentorju nisem zglasila, na koncu sem mu prinesla modro vezano knjigo, na katero ni bilo nobenih pripomb. Razpisan je bil le še zagovor. Ne spominjam se, da bi kdo – ne mentor in ne kdo iz komisije – postavil kakšno vprašanje. Za nalogo in sploh so mi pritisnili mojo devetko (9) in fakulteta je bila končana.

V času priprave diplomske sem tudi zbolela in vse skupaj ima pečat izjemnega napora in izčrpanosti. Dva izvoda diplomske sta ostala na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, en izvod sem pustila v tovarni Tomos, nevezani tekst pa ohranila zase.  Sama sem zaradi težavnosti, skozi katere sem se pri pripravi prebijala, pa tudi zaradi neinteresa, želela vsaj za nekaj časa na vse skupaj pozabiti. Očitno je bilo opravljeno delo odveč tudi za stroko in mojo tovarno in leto in pol dela sem potlačila tudi sama. Socializem je potem propadel, propadla je tovarna Tomos, usahnila je tudi moja sociološka kariera. Le fakulteta je obstala in se ekspandira. Kasneje, leta kasneje, mi je kolegica s fakultete par krat omenila, da je bila na stanovskem srečanju sociologov v Portorožu. In neko vprašanje, ki ga nisem imela poguma postaviti, je ostalo: kdo je prišel in kdo ne na spisek vabil na shod, če je bil namenjen slovenski sociologiji?