Slovenski jezik v Kopru in njegove primesi v italijanskem narečju 

(Istrski tednik, 12. avgust 1950 – prepis)

Po beneški okupaciji (1250) se je v Kopru močno povečal dotok italijanskih naseljencev. Cvetoča obrt in živahna trgovina je vodila k temu, da postane Koper v kratkem času največji gospodarsko politični center Beneške republike v Istri. Razumljivo je, da je moral tak položaj zelo ugodno vplivati na razvoj italijanske kulture. In res. Koper je dal v naslednjih stoletjih celo vrsto italijanskih kulturnih delavcev ter znanstvenikov, ki so mnogo doprinesli k dviganju italijanske kulture na splošno. Mestna oblast je posvečala tej kulturi največjo pažnjo. Loggia, na današnjem Titovem trgu, je bila zgrajena leta 1464 ter služila kot zbirališče koprskim znanstvenikom ter umetnikom (Accademia letteraria). Toda, kaj je bilo v tistih časih s Slovenci? Z gospodarsko ter politično krepitvijo priseljenih italijanskih trgovcev ter obrtnikov začenja tudi poitalijančevanje slovenskega prebivalstva. Ta proces poitalijančevanja je bil v Trstu v isti dobi mnogo počasnejši. Pod pritiskom italijanskega gospodarstva ter italijanske kulture so začeli Slovenci v Kopru pozabljati, da so Slovenci. Začeli so na primer opuščati svoja staroslovanska rodbinska imena. Ta pojav postane splošen. Iz imen, ki jih navajajo stare listine, je zaradi tega težko razbrati, kdo je bil Italijan in kdo Slovenec. Primer iz zgodovine mesta Trsta, ki ga bomo navedli, nam kaže, kako je sin prevzel italijansko ime in kako se je še nekaj časa za njim vleklo njegovo očitno slovensko poreklo. V listinah najdemo nešteto takihle primerov: Dionisio de Volčina (1340), Domenico de Pervin (1256), Wodarico de Gostja (1256), Matteo de Letanja (1325), Nasinvera de Pribec (1304), Veneranda de Obedič (1325) itd. V naslednji generaciji (tedaj še ni bilo priimkov) so ta slovenska imena popolnoma odpadla. Slovenski ljudje v središču mesta Trsta so priimke po svojem predniku zadržali le, če so bili zelo bogati (Stoiani, Mirez in drugi).

Z gospodarsko krepitvijo mesta Kopra pa se je polagoma povečal tudi dotok Slovencev ter Hrvatov. Zgodovinska listina iz leta 1375 govori o tem, da je imel Koper 17 stražnikov, ki so bili vsi Slovenci (Sclavi). Kopru, močnemu gospodarskemu ter političnemu središču, je začela primanjkovati delovna sila in zaradi tega so začeli Slovenci vedno bolj prevladovati zlasti med solarji, vrtnarji, tudi v ribištvu in obrti na splošno. Koprski škof Naldini govori v svoje »Krajepisu« (1700), da je slovansko bogoslužje v Kopru stara stvar. On sam je ustanovil v Kopru posebno semenišče za slovenske duhovnike (1710). Razvoj slovenskega gospodarstva in slovenske kulture v Kopru je močno zadrževala beneška okupacija, ki pa je morala prej ali slej doživeti polom kakor tudi sam italijanski imperializem.

Razvoj, ki smo ga navedli, je privedel do tega, da se je koprska italijanščina precej pomešala s slovenščino. Navedli bomo le nekatere najbolj značilne slovenske besede, ki jih koprski Italijani uporabljajo v svoji govorici. Tako najdemo na pr. besede: plucia (pljuča), corito (korito), cosiara (košara), rossissa (ročica), ssiba (šiba), smetana (smetana), el pec, la peca, la pecaria (pek, pekarica, pekarija), cius (čuk), smola (smola), scartassa (krtača), passiadussa (pasja duša), stripigna (črepinja), lupa (lopa), slapar (slepar), cluca (kljuka), boba (vrsta juhe), ssuchigna (suknja), cren (hren), ieussi (jelša), pesterna (pesterna), britola (britva), zaja (čajna), gorna (gornica), mulizza (mulica), passiza (pas), presniz, (presnec, vrsta kruha), zima (zima), grebeni (grebeni) itd. Glej: Annuario del B. Liceo – Ginnasio »C. Combi«, Capodistria, 1928).

Ni izključeno tudi, da so nastale oblike: noi se vestimo, se petinemo itd. pod vplivom slovenskega povratnega zaimka »se«! Navedli smo le del slovenskih besed, ki jih uporabljajo italijanski ljudje v Kopru v svoji govorici. Tudi to naj dokazuje, da ne more biti govora o nek »italianissima Caipodistria«! K.