Uklenjene lepotice

Dan po Božiču sem obiskala enega zadnjih rastišč bukve v okolici. Nahaja se v skrajnem gornjem delu potočine, v kraku katere izvira potok Potok. Ta teče po levi strani loparskega hriba in se v Rokavo izlije pred mostom, ki vodi iz Marezig v Truške. O bukvah sem v otroštvu od očeta slišala veliko krat, videla in prepoznala pa jih nisem do pred kakimi 10 leti, ko mi jih je pokazal Gracjano iz Sokolićev. Naše bukve rastejo na severnem strmem pobočju nad izsušenim koritom hudournika. V  resnici jih je tam le še kaka slaba desetina.

Bukev menda zahteva poseben naravni sklop okoljskih pogojev (vlaga) in rastlinskega sosedstva in zato v določenih predelih izginja. No, naše bukve pa je poleg tega doletela še še ena nadloga. Ukleščil in uklenil jih je bršljan, ki se bohoti po naših mladih gozdovih in prerašča in duši tudi hrast, gaber, kostanj in druge drevesne vrste – vse dokler jih dobesedno ne zaduši. Namesto praznih drevesnih krošenj tako pogosto vidimo mogočne zelene bršljanove metle.

Za izginjanje bukve v našem gozdu se nihče ne zmeni. V stiku z gozdarji sem predlagala, da bi te primerke zaščitili in poskrbeli za ohranitev vrste. Doslej se pobuda ni prijela. Če ne drugo, bi drevesa morali rešiti ovijalk in poskrbeti, da se jih ne poseka. Na slikah v 1. vrsti vidimo zadnjo skupino uklenjenih lepotic nad potočino suhega Potoka pod Vardo zabavsko, na 1. sliki zgoraj pa ponosno deblo, ki se je izvilo jeklenemu prijemu bršljana. Na sredini vidimo splet ovijalke, ki se je bukve oprijela že pri tleh. Soteska je sicer pri tleh poraščena z bodečo “ruško”, le predel višje nekako zadiha v bolj osončeno pobočje, ki spominja na morebitno nekdanjo jaso (desno zgoraj). (Tekst in foto: L. Dobrinja)