ZEMLJA DVOJIH SANJ Leda Dobrinja
To je 1. razglednica iz niza Razglednice iz Istre, slika izginjajoče tisočletne kulture istrskih domorodcev Slovenske Istre. Spis je nastal v začetku 90. let in bil prvič objavljen v reviji Jurina i Franina, Pulj, št. 57/1994. Zemljevid na prikazni sliki, ki prikazuje šavrinski del Istre, je izdelala Silva Karim l. 1993. Izvirno objavo so spremljale fotografije Dominika (Dinka) Bizjaka.
Rodila sem se na neobstoječi zemlji. Ta leži nekje zadaj za obmorskimi mesti, med Kubedom na obrobju Doline gradov in Tonino hišo nad sečoveljskim zalivom. Moji ljudje zanjo niso imeli imena. Njim samim so rekli, tako kot Gino iz Čepića1, ko je najhuje bentil: »…vražji buh, … mata ut vraga«2 – Šavrini. Pravili so jim, da nimajo kulture, zato da so jo prevzemali od drugod. Da ta zemlja ne daje dovolj kruha, zato so jo zapustili.
Bila nam je komaj zaznavna. Od vsega buhtenja smo videli le malo cvetic in kupovali umetne na Piazza impero3. Naše matere so na vozičku na pokritem trgu v Trstu izbirale velika rdeča jabolka. Zavrgli smo stara kamnita korita in kupili plastične sode. Z napetimi ušesi pa smo še vedno poslušali zgodbice o strahovih, se ogibali mlinov, kjer straši, in v mraku trepetali ob prehodu čez mostove. Čeprav v naših časih ni bilo več ne plenjerjev ne oslov.
Moj rodni kraj je bil med zanikanimi deli sveta. Zdelo se je, da je najbolj odmaknjen od njega. Neobstoječ, ko je svet že zdavnaj odkril podeželsko ameriško glasbo. Je del kmečke Istre. Zaledje obmorskih mest, italijansko-slovenskih in vsakogršnjih, njihova sramota in breme. Kot noč po bleščavosti dneva.
Najbolje je, da ga kar zbrišemo z zemlje. V najboljšem primeru na njegovo mesto prenesemo hiše od dregdje4. Da zbrišemo sledove kamenja in ognja. Da pozabimo na svoje besede. Z otroki govorimo knjižno slovensko, da bi na koncu prišleki rekli, da je to primorsko narečje. Pojdimo lepo v tovarno, ob sobotah na smučanje. Kupujmo moderne obleke, na šagrah igrajmo angleške popevke, gostilne naj bodo bele, betonske za vedno, da se vidi mogočnost, v njih pa ponudimo svetovljanske pizze. Razdajmo predmete ali jih razbijmo miže, z jezo jih treščimo v robidovo grajo5, da se duša ne dotakne spomina, enkrat za vselej. Kmečki turizmi, če že morajo biti, ker jih je naplavil veliki svet, naj bodo ogromni in dragi. Terase v pobočjih zravnane, nasajeni pa novi kompleksi trt in breskev. Tako bomo dokončno vstopili z novo dobo v novi svet.
A vedno je za nami kot mora hodila zapuščena pokrajina, kamenje porušenih hiš, stari pa kar niso prenehali s svojo besedo in starke ne umreti.
Dežela je lahko cvetoča. Ima lahko hribe in sonce in visoko nebo. Svojo arhitekturo. Ljudi. Velike značaje. Je lahko bogata ali ničeva. Kakor jo vidijo ljudje. Kakor jo zaznavajo in kolikor bogatijo. Dežela je toliko bogata, kolikor so bogate sanje ljudi. Sanje sanjajo umetniki. Naša Istra je bila revna in pusta. Dokler nekdo ni pogledal v nebo in odkril ostrine v neskončnosti. Takrat je dobila zvezde. Potem so iz pozabi stopili liki. V pesmi, besedi in kamnu.
Ko vidi eden, se mu pridruži drugi in tretji. Česar prej ni bilo, nastane. In accordo comune.6 V skupnem strinjanju, da tako je. Iz neobstoja in redkega fluida se obujajo duhovi, orkoti in štrige. Pa tudi zviti kontrabandjerji in lepotice. Po skrivnih poteh spet hodijo šavrinke s plenjerji. Duhovi, finančni stražniki, roparji in banditi. Istra dobiva svoje bajke, postane mitska pokrajina, rojena iz zgodbic, pripovedovanja ob ognjiščih.
Velika igra življenja. Da ti od nje poskoči v drobovju od smeha. V tem je ves kozmični trik. Najprej je ni. Je zanikana. Zemlja je zanič, kamen grd, grublja7. Špićeli8, korte9 usrane, murve smrdijo. Muhe. Jezik zavijajoč. Za zbežat. Accordo comune.
V tem času tiho, z bolečino, ki se ne dotakne glavnega toka, zaklenjen v besede, snuje Alojz Kocjančič. Nato pride norec, poosebljenje prve arkane s tarotovih kart in na papir s strani v stran oživlja čarobnost, bolje rečeno čarovnijo Istre. To zemljo je Marjan Tomšič neštetokrat prevozil v svojem zlizanem avtu od Gračišča do Marezig in dol pod Čentur. Širil je nosnice in vohal po zraku kot jutranji srnjak, govoril z ljudmi in videl v njih le nenavadne poteze, starodavne ostanke in magijo. Štrige, štrigoni, močne oči10 in uroki. Daleč za devetimi morji je ni mogel pozabiti Bert Pribac in ko je prišel, so bili njegovi glasovi še vedno okrogli in polni kot nekdaj. Začel je obstajati Edelman Jurinčič. Njegov kmet. »Hard litričr« s kosirji11, porkimi diji12 in spuščenimi brgešami13. Pod njim v Dragonji nova duša – Vlado Šav. Že smo tam pod Koštabono, na koncu Kocjančičevega loka, njegove poti in pri prvi ženski – Rožani Koštjal. Ti vražji Šavrini. Arduin Hrvatin gleda s Pomjana, Jože Pohlen pa je itak od zmeraj. Da o Emilu Zonti in njegovih predhodnikih ne govorimo.
Nekateri se bunijo, da vse to že vedo in so od zmeraj vse znali. Nato pa se sramežljivo pridružijo. Rodi se nova realnost. Koliko možnosti za preživetje. Za ustvarjanje. Poglej ta kapital! In ga nanovo odkrijejo.
Dežela je postala lepa, ker je nekdo nekoč v norosti imel pogum, da jo je videl. In ji dodal svoje kamnite in druge sanje. Lepši je moj Lopar, ker ga gledajo slikarji. In puščajo svoje nepozabne sanje na platnu. Veste, naš gospod Dinko Bizjak se je povzpel na helikopter brez vrat in posnel te kraje. Ko smo jih v nedeljskem popoldnevu gledali, je moj papa’ vzdihoval: »Mati moja, kaku je ljepu. Tu ben gledau nuč eno dan.«14 Glej Istrjan svoje kraje toliko časa, dokler nekega dne ne boš dahnil: »Kaj nisem tega že nekje videl!« Kot je bilo prej smešno od lahkote rojevanja, od lahkote nastajanja, je zdaj boleče zaradi sledov zanikanja. Nepotrebne sramote, ki se je zajedla v dušo.
Kdaj se bo vse to spremenilo v del narodovega kapitala? Kultura in turizem in preživetje na zemlji. Ko je Evropa kreirala pravljične vasice, hišice, slamnate strehe, jih tržila, gradila turizem in gospodarstvo, je pri nas propadalo neznansko bogastvo vasi, obdelanih njiv, toplih src ob ognjišču. Človeka in zemlje. Vprašanje je, koliko časa bodo naši rabili, da zagledajo vse to, kar je pred nosom, kar je bilo že stoletja. Zaenkrat gospodarstveniki ne vidijo kapitala in kulturni politiki so le birokrati. Nekdo je sanjal nekoč druge sanje. Ali je bil le naiven ali je načrtoval svoj kriminal? Zasanjal je v sanje, in ko so se uresničile, so stali bloki na Markovcu, tovarna Tomos, Šalara. Prodajali so se vozovi in voli po ničevi ceni. V te sanje je verjel Istrjan. Odšel je z zemlje Ušter15 in zapustil pol loparskega hriba. Ko je bil tam čez, je živel zarit, živ zakopan v karono16 in pozabil svoj jezik. Nikoli več se ni vrnil. Nato so propadle vasi in terase. Ko so propadle velike napredne sanje in so se tovarne znašle v stečajih, so ostale le bele fasade z balkoni sredi kamenja, zevajoči v vprašanje: »Kaj pa sedaj?«
Sanjam Istro kamnitih hiš, ograjenih kort in tlakovanih potk med njim. Sanjam jo mirno in cvetočo. S šavrinskimi potmi, ki jih obiskujejo ljubeči gostje. Sanjam kamnite skulpture, domačo besedo in grozdje. Prvega Šavrina v kamnu, nonića Dolfota. Taka si v mojem srcu, moja zanikana, nevidena zemlja.
1Gino iz Čepića – posebnež v vasi Lopar v severnem delu Istre, ki je prihajal iz kraja Čepić iz osrednje Istre.
2»Vražji buh, … mata ut vraga« (»vražji bog, … norica od vraga«), kletvica oz. besni vzklik v govoru osrednje Istre.
3Piazza impero, Imperialni trg, eden od tržaških trgov s pokrito tržnico, ki je v času fašizma zasedel del trga Stari blok (piazza Bariera vecchia), eden glavnih tržaških trgov s tržnico na prostem. Piazza impero je bil svoj čas referenčna točka za Istranke, ki so v Trstu prodajale svoje pridelke in na tržnici nabavljale blago za gospodinjstvo.
4Ut dregdje – od drugod, pozabljeni narečni izraz iz severozahodne Istre.
5Robidova graja – gosta, neprehodna robidna zarast, narečni izraz v uporabi v SZ Istri.
6Accordo comune – skupinsko strinjanje, prispodoba za nezavedno sprejemanje neke realnosti. Realnost je v bistvu strinjanje. Nekritično sprejemanje in poveličevanje tujega sta zaradi dolgotrajnega zatiranja in omalovaževanja postala značilna za odnos domorodnoh prebivalcev do tujega.
7Groblja, kup nametanega kamenja.
8Špićel – narečni izraz za majhen košček zemlje, po navadi podolgovate pravokotne oblike, ležeče na terasi.
9Korta – narečni izraz za dvorišče.
10Močne oče – značilnost pogleda moža ali žene, ki ima moč uroka.
11Kosir – značilno orodje z ukrivljenim rezilom.
12Porko dijo – značilna groba kletev, pogosta na Tržaškem in v Istri.
13Brgeše – narečni izraz za hlače.
14»Mati moja, kaku je ljepu. Tu ben gledau nuč eno dan.« (»Mati moja, kako je to lepo! To bi gledal noč in dan.«)
15Ušter, narečni izraz za oštir, gostilničar. V našem primeru gre za rodbinski nadimek.
16Karona ali korona – obronek njive, še posebej neobdelana strmina med dvema terasama.
Besednjak narečnih izrazov
– Istrjan – slovensko-istrski narečni izraz za Istrana; za razliko od beneško-istrske oblike Istriano in nove umetne skovanke Ištrijan, ki naj bi izražal kulturno in jezikovno enotnost istrskega polotoka, je Istrjan oznaka, ki jo uporabljajo slovenski Istrani.
– kontrabandjerji – tihotapci; izhaja iz it. besede contrabando, to je tihotapljenje.
– Nona ali izvorno nuona – stara mama, babica.
– Nono ali izvorno nuoni – stari oče, ded, dedek.
– orko – V Istri poleg štrige bitje z nadnaravnimi močmi, ki se pojavlja v različnih oblikah in podobah. Največkrat ga povezujejo z nočnimi potmi, ko je samotnega popotnika vzel orko, ga nosil okrog čez kake graje in ga zjutraj pustil nekje vsega pomečkanega in omotičnega v kaki grapi. V tej vlogi večkrat prevzame podobo osla. Orko pa ima tudi čudotvorne moči štrige in nastopa v podobni vlogi.
– papa’ – mehkejši in bolj ljubkovalen izraz za očeta. Pred tem so uporabljali izraz oća, voća, to je oča, ponekod tudi ćaća.
– plenjer – široka, ploščata posoda za prenašanje stvari na glavi, posebno poznana v povezavi s šavrinkami, ki so v plenjenju nosila tudi po sto jajc ne da bi pri tem plenjer pridržavale z rokami. Pleteni so bili iz bek, elastičnih vej bekačev, vrste vrbe.
– Šavrin, Šavrinka – domorodni prebivalci severozahodne Istre, prebivajoči v zaledju obmorskih mest Kopra, Izole in Pirana, imenovani po Šavrinskem gričevju. Šavrinke so jih imenovali v osrednji Istri; ker so se ukvarjale s prekupčevanjem jajc, so postale soimenka za ta poklic. Danes so šavrinke folklorni kulturološki izraz. Ljudje sami se s tem niso identificirali in sami zase pravzaprav niso imeli jasne opredelitve. Nekateri so se imeli za Istrane, čeprav so od Trsta proti jugu za Istrane imeli tiste, ki prebivajo južneje od njih. Šavrinko so v svojih delih ovekovečili umetniki Alojz Kocjančič, Jože Pohlen, Marjan Tomšič in Bert Pribac, v ljudski kulturi pa še mnogi drugi.
– Štrige so bile skupaj z orkoti bitja z nadnaravnimi močmi, praviloma negativnimi, ki so bila vse do kulturne revolucije po 2. svetovni vojni globoko v zavesti in podzavesti staroselskih Istranov. Gre za značilna osrednja mitološka bitja Istre. Ljudje so kot štrige prepoznavali ženske iz svoje okolice. Imajo značilnosti in vlogo čarovnice. Ohranile so se v kletvah in rekih, predstavljajo pa tudi osrednji lik ljudskega pripovedništva.
– voziček – narečni izraz za tržno stojnico.