RAZGLEDNICE IZ ISTRE – ZA FJERO, Leda Dobrinja

RAZGLEDNICE IZ ISTRE – ZA FJERO

Leda Dobrinja

Prvič objavljeno pod naslovom Fjera v Loparju v tedaj 3-jezični izvedbi istrske revije št. 58/1994 Jurina i Franina iz Pulja.

V naših krajih vsaj enkrat letno obhajamo praznik vaškega zavetnika. Prvi del praznovanja se odigra v cerkvi, najosebnejši v družini, ko se zbere družina in gospodinja pripravi najboljših dobrot, najglasnejši pa je ples. Tem praznikom pravimo v različnih krajih slovenske Istre šagra, opasilo, semenj. V Loparju pa so jo obdržali naziv fjera.

Bilo je v prvem tednu avgusta. Loparski hrib so je paril v vročini. Že drugi mesec je iz dneva v noč pritiskala strašna gorkota. Zaradi nje so utihnili tudi škržati. Suša je že ogrožala vinograde in gospodarji so se zvečer ozirali proti boštaranskemu hribu v pričakovanju črnih zaves, ki prinašajo dež. Ožgana trava in robida sta odkrivali zarasle grublje. Stare in nove hiše, postavljene vzdolž ceste, so bile brez volje, da bi našle pomiritev svojih kontrastov. Stare so se naprej propadale, nove so se od daleč videle kot bele obveze na ostarelem telesu. Cerkvica sv. Jerufa¹ je samevala na svojem privzdignjenem prestolčku na koncu vasi. Znamenita zaradi starosti in stare legende je v zadnjem času služila kot motiv akvarela in olja na platnu. Slikarji iz kolonije so že zdavnaj odšli, le še najbolj vztrajni zamudniki so prinašali svoje delo.

Sicer je bila vas mirna in potuhnjena, kot da se nič ne dogaja. Le okrog zadružnega doma sredi vasi, ki skupaj s kapelico predstavlja osrednji del naselja, se je čutilo pritajeno dogajanje in nemir. Zbirala se je skupina vaščanov, del vaške skupnosti, ki je pokala od življenja. Počasno krvavenje se je po vojni spremenilo v močan odliv prebivalcev. Z njimi je odšla moč, življenje, stoletni način življenja na zemlji in kmečka kultura. Ostala je razredčena skupnost ljudi, združena in razdeljena od skupnega bivanja in skupne usode. Tu živijo med drugimi še Pevarji, Klanfarji, Marlini, Buzgićji, Dušćji, Barini.² Ta peščica je pripravljala fjero.

Sredi tedna je zavladala napetost in živci so pokali. Vsi so veliko vložili in nihče ni vedel, ali bo prireditev uspela. Peščica je hitela kositi osušeno travo in zravnati še kako grubljo.

V soboto dopoldne so fantje odšli še na Snožete³ po kostanjeve veje in ogradili plesišče. Na vhodu so oblikovali lep polkrožni obok. Prastari hrast pri cerkvici pa je zaman čakal, da nanj izobesijo zastavo. Nosil je že avstrijsko, italijansko, jugoslovansko … Slovenska se je zadnji trenutek pojavila na pročelju zadružnega doma. Novosti spodrivajo stare navade na vsakem koraku. Ob vhodu v zadružni dom so obesili tudi lesorez z obličjem boga Bakhusa. Evo ti ga, pa so Loparci odkrili svoj grb. Simbol veselja in vina.

Bližalo se je odprtje razstave. Voditeljica se je odela v tančico, da bi z njo cela zgodba postala bolj pravljična. Ljudje so kapljali, ko je sonce še žgalo. Prišli so slikarji, prijatelji od vsepovsod, celo iz Pule, Buzeta, domačini, sosed Arturo⁴, Klanfarji, Slava. Tisti, ko so se po vojni odselili, so pripeljali svoje otroke.

Uvodne besede. Priznanje slikarjem, ki pomagajo spravljati v bivanje istrsko identiteto. Dajejo utrip kraju in domačinom njihovega kraja in hiše. Kot v zgodbi o mladeniču, ki je pozabil na svoj rojstni kraj in ga je celo življenje iskal. Vedel je, da nekje mora biti, a ni vedel, kakšen je in kakšni so njegovi prebivalci. Ko je že obupal in se v poletni pripeki izmučen usedel, nenadoma od bližnjega zvonika zazvoni. Prepoznal je glas zvona in spoznal, da je spet doma. Naši ljudje šele na slikah prepoznavajo barvo in vonj svojega doma.

Besede Mladenke Hammer⁵ na katalogu pravijo: »Preden naredimo karkoli, moramo opevati tisti košček zemlje, ki nas je rodil, nas prehranil in oblikoval s tistim, kar je v njem najboljšega in najčistejšega. Tiste ženske s plenjerji na glavi, sakralizirane z nenehnim bojem in trpljenjem. Ves trud, ki je vezan v obličje krajine. Vse tisto potrpežljivo organiziranje življenja, kamen za kamnom.«

Vande⁶, pevke istrskih pesmi, ni bilo. Zato jo nadomestijo hudomušne pesmi v narečju, o Rozaliji, ki hodi v Trst, in Marežganih, ko grejo po peršet h Klafuton. V sili jo zamenja domač harmonikaš ob spremljavi bobna. Razstava je bila na vasi in taka je bila tudi njena otvoritev. S harmoniko je bil barvi in vonju dodan še domači napev. Dun, dun, dun, dun. Udarci bobna so padali kot dežne kaplje po sušni vročini. Z njimi je napetost popustila in se sprevrgla v deževanje ljudi.

Še kar naprej so prihajali ustvarjalci in ljubitelji Istre. Peščica jih v svojem strahu, da ne bo zaslužila dovolj, da bi plačala stroške, ni preveč gostoljubno sprejela. Zato so kmalu odšli.

Prišli so loparski izseljenci. Iz obalnih mest, Ljubljane, Trsta, Švice. Prvič vidim Ito iz Ankarana. Kolikokrat mislim nanje, ki so odšli, pustili zemljo in hišo. Sprašujem se, kdaj bodo zbrali moči, da pridejo in pogledajo bivališče svojih prednikov in svoje mladosti. Mislim nanje in jih kličem. Ko bodo lahko prišli in pogledali nove stanovalce v rodni hiši, bom vedela, da so rane zaceljene. Po treh desetletjih je prišla tudi Grozda od Ćjuda. Njen izraz je bil vesel, objemala je vse po vrsti in nato peljala svoje sovaščanke k neki sliki: »Glej tu mojo hišo«. Rinalda iz Švice je kar naprej hodila do tistega malega akvarela, ki prikazuje strmino nad srednjim delom vasi, ki mu pravijo Grahe⁷. Pogledi so drseli po steni, mimo procesije šavrink, nato so se zapičili v kot, iz katerega je sijalo pobeljeno pročelje hiše od Bardinca.⁸ Slike delujejo kot balzam za ranjene duše. Kdaj pa kdaj se je sredi desne stene, nasičene s slikami, kdo sklonil k trinožnemu stolčku. Boreč se z na roko izpisanimi črkami odkrivajo zgodbico o vrnitvi starega Duvćja.⁹ Eno izmed zgodbic o življenju v vasi.

Bilo je v starih časih, ko so se daleč v svetu bile velike vojne. Tu pa tam so koga vpoklicali tudi iz naših krajev. Ta se potem zelo dolgo ni vrnil. Velikokrat ga nikoli več ni bilo nazaj. Vpoklicali so tudi starega Duvćja. Nato o njem dolgo ni bilo nobenega glasu. Šlo je eno leto, dve, pet. Duvćja še ni bilo. Tudi ko je minilo deset let, ga še ni bilo. Misel na njega je počasi bledela. Po petnajstih letih je tudi mati izgubila upanje. Imela je še druge otroke in vsakdanje skrbi so posrkale njeno pozornost. Nekega večera je družina, kot vedno, sedela pri ognju. Domači se pomenkujejo in razpredajo stare zgodbe. Nenadoma potrka in med vrati stoji neznan kosmat mož. Povabijo ga v hišo, povprašajo, od kod je in kaj dela. Gost kratko odgovarja, obenem pa zvedavo sprašuje o družini in drugih ljudeh. Domačim je kmalu dovolj tega čudnega in zvedavega obiskovalca. Komaj čakajo, da odide. On pa kar sedi in zdi se, da se mu prav nikamor ne mudi. Pozno v noč pa zaprosi, da mu dajo prenočišče.

»Ne, to pa ne.«

»Samo en kantuončić,« prosi neznanec.

»Ne, nimamo prostora.«

»Samo za danes,« preizkuša domače.

»Hote gor po vase, gor vam bo dal kdo za spat,« vztrajajo.

Neznanec prosi, tarna in se spreneveda. Domači so vse bolj neizprosni. Na koncu se skrivnostni človek odkrije in pravi:
»Lepa družina, da ne sprejme niti svojega sina.«

Šele tedaj ga mati prepozna. Objame ga in poljubi in veselju tistega večera ni bilo konca.

Zunaj je na plesišču vrvelo ljudi. Vejevje je objemalo množico iz okolice in mestnih ljudi, ki jih je za sabo povlekel znani ansambel. Mesto je s seboj prineslo tudi srečelov in druge igre na srečo. Domači peršet kot dobitek ni mogel zabrisati nove obleke loparske fjere.

Vino pa je teklo, ljudje so plesali in se veselili daleč proti jutru. Tedaj se je hrib še vedno kopal v sopari in beličaste meglice so obličju krajine oddajale nekaj medle svetlobe. Pri Sablonu¹⁰ so v nizkem letu krožili mladi kragulji, ko so se organizatorji oddahnili in pijani od popuščanja napetosti družno zapeli na novo prirejeno moderno popevko.

Drugi dan, v nedeljo opoldne, je oživela tudi cerkvica. Gospod Dominik¹¹ je maševal in s tem vzdrževal verski del, ki je bil nekoč osnova celega praznika. Nihče ne ve prav zagotovo, po katerem svetniku se šagra pripravlja prav v teh dneh avgusta.

Zvečer so prišli tudi iz drugih vasi: Trseka, Zabavelj, Boršta, Sv. Antona. Ti so zaplesali. V taktih domačih pesmi in angleških popevk, ki so jih izvajale »loparske ptice«¹², so se zibali v bokih s prastarimi gibi, z ravnimi hrbti in glavo zravnano navzgor, da je človek v mislih nehote nanje posadil šavrinske plenjerje. Na obrazih, zgubanih, očrnelih od sonca, so se pokazale mladostne poteze, da si naenkrat zagledal njihova dolga pisana krila v ograjenem plesišču dvajsetih let. Med njimi obrazi mladih loparskih deklet, tako nežnih, lepih in žarečih. Življenje se jih še ni dotaknilo. Nežna in prekaljena lepota v gibanju. Kot kontrast kamnitih hiš in belih fasad. Med njimi tudi gospa srednjih let, ki je kot mnoge v teh časih, sama brez moža, odplesala en sam valček v večeru. Pozabili so na skrbi in stare zamere, ginkali so in se vrteli, godci so jih privedli do same ekstaze.

Tretji dan je Oreljo vlekel harmoniko in v odmorih se je čula igra na moro. Trije dnevi so se raztegnili v en sam dan veselja, ko je po dolgem času spet polno zaživela loparska skupnost. Lopar, ranjena vas z belimi obliži, je za trenutek postal dom za zdomce po svetu.

Po fjeri je zapihal topel južni veter, ki prinaša dež. Iz te smeri je prinesel tudi Buzećane¹³. Kiparje, ki bodo naslednje leto prišli klesat istrski kamen v simbole prijateljstva. Z nasprotne smeri, iz zamejstva, če bog da, bomo dobili ikono sv. Jerufa.

Nekateri pravijo, da bo Lopar postal eden od malih središč istrske kulture. Ker je s svojo majhnostjo, netipičnostjo in neposebnostjo tipičen primer kmečke kulture in njene usode. Pa tudi zato, ker leži v središču Slovenske Istre. Pa naj postane še mesto zbiranja ljudi in ustvarjanja od Učke do Trsta. Naši predniki so od vedno hodili po teh hribih, po teh poteh so se prelivali ljudje, blago in ideje. Naj se prelivajo in ustvarjajo tudi danes.

Buzećani – narečno poimenovanje za prebivalce Buzeta. V času prve slikarske kolonije v Loparju je teklo sodelovanje med kiparja iz Buzeta Alojzom Čargonjoin Emilom Draščićem. Draščić je pozneje v okviru kulturnega sodelovanja izdelal več kamnitih plastik in imel v Hiši od Ćjuda tudi samostojno kiparsko razstavo.

--------------------------------------

Besednjak narečnih izrazov

beličast – belkast, svetel

ć / ćj – zapis za značilen glas istrskih narečij, za katerega knjižna slovenščina nima ustreznega enoznačnega znaka. Zapis ćj skuša približati njegovo dejansko izgovorjavo.

Ćjuda – staro hišno oziroma rodbinsko ime v Loparju. Po njem je poimenovana Hiša od Ćjuda, avtoričin dom, ki je bil v devetdesetih letih 20. stoletja skoraj desetletje eno od središč istrskega kulturnega in raziskovalnega delovanja v Slovenski Istri.

fjera – vaški praznik oziroma praznovanje vaškega zavetnika. V različnih krajih slovenske Istre se za tak praznik uporabljajo imena šagra, opasilo, semenj; v Loparju se je ohranilo ime fjera, poznana kot loparska ali luparska fjera, ki pade na prvo nedeljo v avgustu. Izraz uporabljajo tudi v Koštaboni, sicer pa so izrazi različni v raznih krajih: samilj v Marezigah, martinja v Kubedu, karmanca pri Sv. Antonu, opasilo kje drugje pa še žegen poznajo ponekod.

ginkat – gibati se v ritmu plesa, z značilnim premikom zdaj na eno, zdaj na drugo stran; gink na levo, gink na desno. Sorodno: gincat / se gincat – guncati se in tudi ćinkat, zaćinkat – kinkati, zakinkati – ko za kratko zaspiš in ti glava omahne.

gorkota, v narečni izgovarjavi gurkuta – vročina

grublja – kup kamenja; lahko je naravno kamenje, izkopano iz zemlje, sesut zid ali kup kamenja kot ostanek ruševine. Beseda ima tudi poseben pomenski prizvok, povezan s kamnitim nanosom oziroma ostankom. Primerjati: slov. grob, groblja ter hrv./srb. groblje (pokopališče).

kantuon, kantuonči/kantuončić – kot, kotiček, na primer »Je hitu boršu u kantuon.« (Vrgel je torbo v kot.) V našem primeru majhen prostor, pa tudi dom, domek, kot na primer: »Buožje muj kantuonči ku ni velik ku en lonči.« (Božji moj domek, pa četudi ni večji kot en lonček.)

mora – ime igre, kjer dvojica ali več dvojic skupaj ugibajo skupno število prstov »na mizi«; mora pri igri pomeni sočasnost vzklika mora z desetimi iztegnjenimi prsti na mizi.

plenjer – značilna široka in ploska posoda, v kateri so šavrinke na glavi nosile jajca in drugo blago. Bil je značilni del šavrinkine opreme.

peršet (poudarek na 1. zlogu) – pršut. »Jet pu peršet h Klafuton« (Iti po pršut k Plahutom), Plahuti so zaselek pri Marezigah.

samilj, seminj – semenj in tudi tradicionalni vaški praznik s semnjem, npr. marežganski samilj. Seminj je različica izgovarjave iz rižanske narečne skupine.

šagra – tradicionalni vaški praznik, povezan s praznikom vaškega zavetnika; eno od istrskih poimenovanj za praznovanje, ki se v Loparju imenuje fjera.