SLOVENSKO STAROSELSTVO IN ISTRI IV.

SLOVENSKO STAROSELSTVO IN ISTRI IV.                                                                                                  Leda Dobrinja

Minilo je šest let od našega zadnjega, III. zbornika in sedem od posveta v Loparju. Svet se je med tem časom spremenil. Zgodile so se tako nenavadne stvari, tako hitro in za človeka življenjskega pomena, da so bile naše narodne zadeve in naš obstoj potisnjene na obrobje. Kaj se je dogajalo vmes? Tu je nekaj kamnov, ki so označili naše potovanje.

Izid zadnjega zbornika je spremljala zaustavitev življenja

Posvetu v kulturnem domu v Loparju in pripovedniškemu večeru v malem hramu pod Vardo je sledila priprava knjige. Obenem se je na organizacijski in osebni ravni vlekla drama. Zasebni zavod Vita, podlaga za delovanje krožkov in izdajo knjig, je bil skoraj leto dni pod finančnim nadzorom. Težko si nekdo z ustanove predstavlja, kaj pomeni, če moraš za to, da izdaš knjigo, razstavo, srečanja, ustanoviti organizacijo in financirati svoje projekte. Vse več je regulativ in omejitev in če si zunaj, se je treba znajti. Nekateri smo v načinih delovanja postali mojstri, izvedenci štrigarij v dobre namene. Furs se ni strinjal z mojimi iznajdbami. Po mesecih dokazovanj, dokumentov, pričevanj, je prišla iz Ljubljane gospa, da vidi to čudo spajanja zasebnih virov za sofinanciranje projektov in na koncu rekla: »Nečesa takega še nisem videla!« V dobrem smislu, seveda. Šlo je za to, da sem skozi zasebni zavod tržila zasebne vire in v kombinaciji z malimi prilivi z razpisov vodila projekte in iz njih so nastali dostojni, »trajnostni produkti«. Ni pomagalo. Jankoviču so tedaj spregledali 30 milijonov neplačanih obveznosti, naš zavod je bil obdavčen. Iz žepa je bilo treba potegniti zajetno cifro davščin in biti srečen, da se pregled ni razširil. Udarec je bil močan, še posebej moralni. Poleg tega so bili spremenjeni kriteriji razpisa za študijske krožke, ki več niso imeli pogojev prijave. Naš zavod je šel v mirovanje, krožki tudi.

Prava zaustavitev se je zgodila na družbeni ravni. »Istrski zbornik« je iz tiskarne prišel v prvem valu koronskih ukrepov. Gibanje je bilo že omejeno, zbiranje prepovedano, naše predstavitve tudi. Dosedanji trdni politični in civilizacijski svet je pokazal razpoke in železni red se je spustil v naše kraje, urade, domove. Ob 15. maju, pred 100. obletnico prvega upora proti fašizmu v Marezigah in ob 150. obletnici narodnega tabora v Kubedu, smo zaprosili za sprejem pri županu Mestne občine Koper. Imeli smo načrt za obeleženje obletnic in na mizo smo želeli postaviti novi zbornik. Sprejel nas je junija; predali smo mu predlog, publikacije in 5 skrčenih točk naše zaveze, Manifesta istrskih Slovencev. Župan o položaju Slovencev v Istri ni vedel ničesar. Pobuda se je na poti k svetovalcem izgubila. Obeleženja obletnic so izvedli drugi. Naporom priprave zbornika in stresu finančnega postopka se je pridružila brezbrižnost okolja in na osebni ravni je sledila sladka predaja mirovanju in mrtvilu.

Kdo je v Sloveniji še živ?!

V ospredje so stopila šokantna družbena dejstva. Pokazalo se je, kje v resnici kot država in človek stojimo. Testiranja, omejitve, prisile, protesti. Problem narodnega obstoja in potvorjene zgodovine sta se zdela daleč. Treba se je bilo ponovno orientirati in postaviti na nove položaje. V parih letih so nastajali novi obrisih centrov moči in agende. Kmalu pa je postalo tudi jasno, da gre pri napadu na človekove svobode in male narode za iste zadeve, isto igro, le druga raven in načini. Vsak je moral ponovno zavzeti osebno stališče in nadaljevati igro. Odgovor na grožnje človekovi integriteti in suverenosti je delovanje; prav s točke, kjer smo ostali. Tedaj smo kot zasilna vrata v nemožnosti medijskih objav izkoristili družabne mreže. V elektronski »knjigi obrazov« smo odprli račun pod imenom Ali je Istri še kdo živ?!, odličen javni prostor in barometer za merjenje odnosa do naših zadev in Slovencev v Istri.

Naslovni motiv facebook skupina Ali je v Istri še kdo živ?!

Medtem ko je družabno omrežje pregorevalo v debatah o zakonitostih ukrepov, njihovi znanstveni osnovi, prežeči prehranski krizi in usodi ljudske suverenosti na splošno, so bili motorji krožkov ugasnjeni in tokovi mrtvi; tudi širše je slovensko staroselstvo skoraj obtičalo. Prvič smo slišali za Slovenijo kot firmo, pomorskem pravu na eni strani, na drugi pa o živem človeku, deklaracijo o pravicah staroselskih ljudstev. Protesti proti ukrepom so se vrstili, medijem so ogledalo nastavili neodvisni kanali. Bilo je frenetično. S tihim raziskovalnim delom so nadaljevali redki. Impulzi delovanja so prihajali z Gorenjske in konference v okviru projekta Korenine slovenskega naroda, ki so nekaj desetletij tekle v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa, so pod novim vodstvom nadaljevale z delom. Najpomembnejše korake pa je brez vsake pozornosti opravil Andrej Šiško, v tistem času obtožen in obsojen za ščuvanje k rušenju ustavne ureditve. V zaporu je spisal prvo knjigo o Slovenijah, v istem nizu je na svobodi izdal še druge. Izza teh vsakodnevnih novosti o ukrepih, gibanju in negibanju, delu in nedelu, Sloveniji kot suvereni državi ali privesku evropskih odločitev, se je z neko slepo vztrajnostjo odvijal tudi posvet skupine RES, raziskovalcev evropskega staroselstva v Bovcu.

Tokovi pod razburkanim morjem

Leta 2024 sva se s prijateljem Vladom Roso namenila v Bovec; v neki predanosti, z brlečimi namerami, a nekako brez potiska, odločnosti in prave energije. Odločitev za pot se je zdela mali podvig; potrebno se je bilo iztrgati ležernosti, ki nam jo je podaril naš sistem kot del nagrade za mirovanje. »Vidiš, ta čas je nekdo delal« me je prešinilo na poti. »in če obstaja energija, ki jo je generirala skupina RES in sva že dvignila težka sidra, pa naj iz tega kaj nastane.« In navrgla, tja v jutro, trditev, ki ji nisem prav verjela: »Lotili se bomo novega zbornika, v to bomo investirali ustvarjeno energijo!« Vlado se je strinjal, prisostvovala sva posvetu z našo neutrudno doktorico Dušo Krnel Umek in raziskovalci »bovške« skupine in se nato vrnila k vsakdanu.

Še dalje družabna omrežja, youtube, oporečniške pobude v Sloveniji, na Balkanu. Nasproti sistemu, ki je zajemal politiko, znanost, medije, so stopale alternative. Velik delež njih je družbeno problematiko izmenjeval s skrito preteklostjo in lastnim staroselstvom. V Bosni sta se izstopala dva moža: prvi, odvetnik, je stopil naprej v zvezi z ukrepi, drugi, dr. Semir Osmanagić, ki vodi veliki projekt bosanskih piramid, pa se je angažiral tudi v povezovanju. Na nek tih in le v delih viden način, je postal največji povezovalec nekdanjih bratskih narodov. Za raziskovanje lastnega izvora, ki je prekrit z devetimi plastmi podatkov in teorij, so potrebni delo, znanje in tudi smelost. Na dan občasno udari nekritičnost in samovšečnost. Dvignejo se stare zamere in ovire pri nadaljnjem skupnem delu. Kajti kar je skupno vsem »slovanskim narodom« na Helmu je dogma o pojavljanju v 6. stoletju in izbrisana vsa prejšnja zgodovina. To skupnost točko je v svojih nastopih v vseh sredinah, od Bosne in Srbije do Slovenije, z redko modrostjo podčrtoval Osmanagić in pri svojih pobudah prehajal narodne, kulturne, verske razlike kot nihče drugi. Nekega dne se je oglasil iz Istre. »Stojim pred tem starim zidom pri Nezakciju pri Puli. … Ljudje, kradejo nam zgodovino!…«

Dr. Semir Osmanagić pri domnevnih ostankih Nezakcija pri Pulju. Posnetek zaslona iz videa, objavljenega na Youtubu l. 2025.

Klic ni mogel dregniti občutljivejše točke. Mislil je sicer na to, kako si tujci, veliki narodi, ki pišejo zgodovino, prisvajajo staroselsko dediščino. Za Slovence pa velja, da zgodovino krade tudi bratski narod. Nezakcija smo se lotili v II. zborniku s prevodom prispevka italijanskega arheologa Guida Rosade, ki je slikovito opisal »neskončno lahkoto znanosti«, ki je to domnevno prestolnico Histrov postavila na jug Istre in jo danes, skupaj z Italijani, na veliko tržijo kot lastno kulturno dediščino. Rimsko osvajanje Istre se je začelo pri Timavi, v zaledju Trsta in se nas tiče na mnoge načine. Kot odziv na prevod sta bila v III. zborniku objavljena dva prispevka, ki sta oporekala tej umestitvi.

Tale »kradu nam istoriju« iz ust dr. Semirja Osmanagića pa je bilo odločujoče. Bolj kot kdaj je tudi aktualno. S sosedi bomo živeli tudi jutri, bodisi v prijateljskih ali manj prijateljskih odnosih. Za dobro sodelovanje pa moramo poznati sebe, vedeti moramo, kdo smo, od kjer prihajamo in kaj je naše. Moramo se opremiti v narodnem in državljanskem smislu. Vlado Rosa, s katerim sva najbolj intenzivno izmenjevala mnenja, je pritegnil temu stališču. Ključni vir za vse starejše in sodobne raziskovalce je 41. knjiga Tita Livija. Iskala sva izvorno besedilo, ki ga slovenski prevod knjige Od ustanovitve mesta ni vključeval. Pridobiva izvirni tekst in začelo se je prevajanje. Jasno je bilo, kaj bo osrednja tematika nove številke.

Motorji so se prižgali

Začela se je zbirati ekipa. Jedro starega krožka se je skrčilo, treba se je bilo začeti znova. Iz obdobja pred »zaustavitvijo sveta« je bilo nekaj dogovorov za sodelovanje, treba je bilo skleniti nove. Med tem časom je teklo spremljanje novosti, nekaj daljših in krajših potovanj in ob jesenskem enakonočju 2024 smo na posestvu pod Vardo ponovno prižgali ogenj. Stalnica srečanj – kje smo, kaj je z nami v Istri, obmorskih mestih in z našim narodnim obstojem.

Kazalo je nadaljevati tudi z drugimi projekti. V Istri še vedno ni ovrednoteno 50-letno obdobje socializma. Edini javni glas izven enoglasnega zbora je publicist Milan Gregorič, vse ostalo drvi po trasi izgube ozemlja, narodnega prostora in nadomeščanja jezika. V Kopru se ponovno postavljajo italijanske oznake ulic, po katerih skoraj več ne vidiš domačinov; vse več je multikulturnih ustanov, pobud in projektov. Našemu pričanju o slovenski strani Kopra se pridruži nov spletna stran Kuopr enbot, ki žanje pozornost prebivalcev. Kdor pa dela kariero, se zdi, stavi na italijansko. Univerza in raziskovalno središče so vse močnejši, denar z »Bruslja« teče v potokih. Potrebno je le biti na pravem mestu, sodelovati v pravem projektu in ne videti, kar je očitno. Včeraj briljantna mlada arheologinja se danes preko radia hvali z raziskovanjem povojnega italijanskega eksodusa iz Istre. Izdaje so na dnevnem redu, kadri z ustanov kujejo dobiček. Izdaja trka v tvoj zasebni prostor.

Kulturna zapuščina je postala tržno blago, s katero mešetari kdor bolj more, med njimi doktorji znanosti primorskih fakultet in raziskovalno-razvojne mreže. Istrjanski vol, ki mu danes pravijo boškarin, in šavrinke še dalje polnijo folklorno sceno Slovenske Istre; sredstva za razvoj slovenskega podeželja pa trgajo lobiji preko svoje mreže. Po slučaju do mene pricurlja, kako skupina za prijavo na razpisu pridobiva »mednarodne« reference. Najprej vsebina, ki mora biti za vsako ceno označena kot ustno izročilo, nato umetna inteligenca, ki poišče teoretični okvir in vse spakira v »znanstveni članek« in če objava ne uspe v Sloveniji, uspe v elektronski reviji z juga Balkana. Naveza dveh doktorjev znanosti teče preko vodilne osebe Fakultete za turizem, ob strani pa vedno in povsod dddr. Andrej Pleterski. To odkritje, ta zloraba, izdaja, se me dotakne osebno z več vidikov. Najprej ker se prijavljajo na razpisih za razvoj istrskega podeželja, kjer domačini s slovensko vsebino odpademo že v pred-izboru, nato ker sodelujoče poznam in se tičejo našega staroselskega raziskovanja. Pokosi mi noge, izsesa moč in zastrupi ožilje. Potreben je dober protistrup v obliki pokončnih ljudi in njihovega dela.

Mož z integriteto kot protistrup za izdaje in nov posvet pod Vardo

Predstavitev del Slovenci in Slovenije avtorja Andreja Šiška v Kopru. Foto Elida Dobrinja, 6. 4. 2026.

Za začetek aprila 2025 v Kopru pripravimo predstavitev najnovejših knjig Andreja Šiška Sloven(c)i in Slovenije. Monumentalni opus, ki bi moral omajati akademsko strukturo od dna do vrha, a v Sloveniji je prodajna mreža slovenskega naroda in njegove zemlje skoraj neprebojna. Znanstveno raziskovalno središče v Kopru nam je zadnji hip odpovedalo prostor za predstavitev. Le ta pa je bila in bila je dobra; domačinov skoraj ni bilo, prisotnih je bilo več obiskovalcev s političnim predznakom. Med njimi zasebni narodno osveščeni gospodarstveniki. Naboj je bil pravi; jedro krožka je dobilo poživitveno dozo in obilo volje za nadaljnje delo. Narejeni so novi koraki za napovedani posvet na gradu Strmec; tema Nezakcij, zaledje Trsta in Kras v času rimske zasedbe.

Dogovarjanje je teklo in z njim novi pogledi. Na mizi je bil predlog za sodelovanje z raziskovalci državnih ustanov; za trenutek se je ta opcija zdela čisto realna. Morda je le nastopil čas za izmenjavo stališč in argumentov, pravo konstruktivno občevanje. Poskus, tipanje je trajalo le kak mesec in vse do trenutka, ko od dr. Boštjana Laharnarja, enega vodilnih arheologov našega prostora ne čujem formule, kjer se konča sodelovanje. V videu, kjer razkriva rimsko obleganje staroselskih oporišč, ki so predmet čezmejnega projekta Onkraj Akvileje, v sproščenem vzdušju izrazi svoje veselje do stika z občinstvom, ki ga zaključi nekako takole: »Pripravljen sem, v veselje mi je, … samo nekaj mi gre res na živce – da nekateri nikakor ne morejo sprejeti, da so se v zgodovini pač dogajale migracije.« Nihče ni bil imenovan, na nikogar ni bil prst uperjen, a razumeli smo ga mi, raziskovalci nepretrgane prisotnosti, slovenskega staroselstva. Po kratkem posvetu je bilo jasno. Ni še čas za sodelovanje z »uradno stroko«. Če smo prišli do tu, bomo – taki kot smo in kar imamo – tudi nadaljevali. To ne pomeni, da v zadnjem času ustanove niso opravile veliko dela. Vse to je bilo treba pregledati in kolikor mogoče vključiti v naše raziskovanje.

Posvet pod Vardo zabavsko na temo Nezakcija. Foto: Jaroslav Donukis, 22. 6. 2025.

Posveta nismo izvedli na Strmcu, gradu Socerb ob 1. maju, ampak ob poletnem sončevem postanku kmalu zatem pod Vardo zabavsko. Zbrala se je lepa skupina in energija je bila visoka. Pomladili smo se, ojačali in nekatere člane starega študijskega krožka so nadomestili prosti raziskovalci z Goriške in Notranjske. Istrski krožek, kot se spontano kliče, je postal pravi Primorski TIGR.

Poživitve in kmalu odgovor z najvišje ustanove

Začelo se je pravo delo in dosedanji sodelavci so dobili temo. Angel Martelanc, ki ga obiskujemo v njegovih barkolanskem terasastem obrežju severnega predmestja Trsta, je živ, klen, veder. Pravkar mu je založba Jutro ponatisnila razširjeno izdajo knjige Razmisleki o naši preteklosti iz leta 2019. Pogovori vodijo k prispevku o Nezakciju in njegovem času v Trstu. Na to linijo nekega dne stopi nepoznani obraz s svojo elektronsko pošto. Bralec z Bohinja, Ivo Janez Cundrič, metalurg in zgodovinski raziskovalec, želi Angela spoznati. Pravi, da mene pozna iz daljnih 90. let, ko je poslušal radijske oddaje o Istri na Radiu Trst A. In da tudi sicer Bohinj in Trst nista daleč. Prostor med njima odpira prometna žila ob Soči in da je železnica Franca Jožefa le utrdila »železne steze« in poti staroselskih kovačev proti morju. Sploh pa se o lepem vremenu z bohinjskih vršacev vidi vse do naših krajev. Prenesem vest Angelu in zaneti se nov žar medsebojnih izmenjav in dopolnjevanja. Martelanc da pobudo za izlet z vlakom iz Gorice proti Bohinju in misel se prime. V začetku kimavca se istrski krožek odpravi na pot v Alpe.

Še prej se pod Vardo zabavsko zgodi srečanje z Jasno Martinjak in pogovor o istrskem govoru za oddajo Pejsen. In nato Bohinj. Kako srečno srečanje je bilo to! Kako navdušenje, izmenjave podatkov, predlogov, dovtipov. Ivo Cundrič, gorenjski samohodec, je sam samcat, s pomočjo nekaj strokovnjakov in svoje družine, poustvaril postopke staroselske pridelave železa. Našel je ostanke, odkril postopke predelave in spremljal tehnološki razvoj ter pečate dejavnosti v jeziku. Oprl se je na izsledke Alfonsa Müllnerja in dobil nedvomne dokaze, da so bili deležniki metalurške predelave slovenski staroselci. Nekje na poti, že dopoldan, je med uvodnim ogrevanjem, zanosom nad odkritji in sveto jezo nad izdajo slovenskih akademikov, padla misel: »Treba bi bilo napisati 95 dokazov o našem obstoju in jih pribiti na vrata glavne slovenske ustanove!« Ko je Ivo Cundrič to slišal, je dodal: »In jaz vem, kako to dokazati!« Zanos je še porastel.

 

Ogled zaledja Trsta in možne lokacije okoli Boljunca pri Trstu. Foto: Vlasta Mlakar, 8. 10. 2025.

Pred jesenjo pa nas je čakala še ena pot: na ogled gradišč v zaledju Trsta in umestitev Nezakcija v prostor po pisanju Tita Livija iz 41. knjige. V dopolnitev so nam bile arheološke raziskave, Carlo Marchesetti s svojim delom Prazgodovinska gradišča Trsta in Julijske krajine in ugotovitve čezmejnega arheološkega projekta Onkraj Akvileje. Na območju od Milj do Boljunca, Malega krasa in zaledja Boršta so namreč iz časa rimskega osvajanja Vrha Jadrana in prodiranja v notranjost slovenskega ozemlja odkrili tri rimske tabore. Tega dne se je naša veča povzpela na robno skalo Strmca, od koder se je odprl pogled na Miljski in cel Tržaški zaliv, staro pristanišče Žavlje, na vse dele in zaledje Trsta – enega od možnih prizorišč bojev Karnov in Histrov z Rimljani. Z gradu Strmec, preko Malega krasa in do Boljunca nas je vodil Vlado Rosa. Dobro vzdušje se je nadaljevalo pozno v popoldan. Sledil je čas raziskovanja, pisanje, individualno delo do konca leta.

Prvi vozli in besede dr. Marije Stanonik iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Med tem časom stvari tečejo na več ravneh in smereh. Nove koraki in tudi vozli, ki so se ujeli in zahtevali razrešitev. Najprej notranja samokritika. Po obisku Strmca se je oglasil udeleženec in oporekal trditvam, ki jih je slišal. Ugovor je bil v pisanih besedah, zaključek pa: »Saj naši kritiki komaj čakajo, da kdo izreče kake nebuloze; tako razvrednotijo celotno delo vseh!« Ne glede na to, koliko je bila ocena točna in kaj je bilo prav in kaj ne, na glavniku se je ujel vozel, ki se je ponovil prav kmalu še enkrat. Tokrat ga je izrazil Andrej Šiško.

Bilo je ob pogovoru o slovenskem tolmačenju izvora besed in množici raziskovalcev, ki vsak raziskuje in sledi svojim podatkom, notranjemu dojemanju in logiki. Tega je s Sloveniji že nekaj desetletij zares veliko. Kar nekaj razmišljanj je sorodnih srbskim in hrvaškim, le da je tolmačenje imena Sloveni različno. Vsak ta naziv pripisuje sebi. In to bo kamen spotike med staroselskimi raziskovalci še nekaj časa. Povod za Šiškove besede pa je pobuda Angela Martelanca, da se ovrednoti njegovo jezikoslovno izvajanje. V njegovem delu se pojavlja vrsta zaključkov o izvoru imen ljudstev in domačih krajev. Nekatera imajo težo, so logična, dobra, nekatera na prvo žogo in ne vzdržijo, vsaj ne moje presoje. In prav tu Šiško pripomni: »Res je, nekatera tolmačenje so res preveč kar tako nekaj, naivna. In s takimi objavami si delamo več škode kot koristi.« In pri tem je mislil na celotno sceno slovenskega etimološkega raziskovanja.

Res je, sama spadam v to sceno in kaj zdaj? Ali to zaustaviti, notranje »cenzurirati«? A kako, kdo bo tu odločil, kdo razmišlja prav in kdo ne, kaj je točno in kaj ne? Na tej občutljivi točki zanosnega raziskovanja enostavno ni potenciala za hkratno kritično in nepristransko obravnavo. To se mi je potrdilo ob zadnjem srečanju Pejsena sečana letos, ko je za mizo sedelo več etimoloških raziskovalcev. Vsak enostavno potrebuje pozornost zase. Nepristranskih ocenjevalcev ni, časa za čiščenje in odstranjevanje plev pa bo še veliko. Na stvar lahko torej pogledamo z druge zorne točke. Lahko bi rekli, da gre za potrebno fazo »deževanja idej«, ko v skledo pade vse, kar se komu utrne, pa naj se zdi na prvi pogled še tako naivno. Včasih se prav iz slučajne in na videz nore misli rodi odlična rešitev. Tega toka ni zaustaviti. Kritiki pa, dobronamerni kritiki, bodo ponudili roko, ostali pa – zakaj bi tok ustavili zavoljo njihove presoje? Saj to komaj čakajo, mar ne?!

In sedaj – kaj na naše izvajanje pravi uradna avtoriteta? Med tem ko so potekale priprave na srečanja in iskanje gradiva, se je kristaliziralo že urejeno gradivo, vredno samostojne objave. V zborniku III., ki ga zaradi zapor nismo niti predstavili, je bilo II. poglavje namenjeno osvetlitvi ljudskega pripovedništva z vidika staroselske dimenzije. Če bi se gradivo dopolnilo, bi kot samostojni zvezek lahko lažje prišlo do ciljnih skupin in posebno šolske mladine. Kdo bi podprl zamisel in morda prispeval k popolnejši sliki? Konec 90. let, plodnega sodelovanja z Radiem Trst A, urednico Nadjo Rojac in izdajanja domoznanske revije Brazde s trmuna, ki jo je Nadja prevzela po mojem odhodu v tujino, je bilo z nami povezanih več takih oseb. Tedaj je bilo v Trstu več predstavitev, na eni izmed teh je izredno pohvalne besede izrekla literarna zgodovinarka in etnologinja dr. Marija Stanonik. Zato je misel šla k njej in napišem ji kratko pismo.

Večer Istrskega pripovedništva v večernem delu Simpozija v Loparju l. 2019. Foto: Milena Piciga, 23. 9. 2019.

Predstavim ji zamisel in jo zaprosim za mnenje in podporo. V predstavitev gradiva ji pošljem naš zbornik. Odgovor je najprej zamujal, potem bil najprej osupljiv in na koncu giljotilen. Nikoli si ne bi mogla zamisliti, da je moje delo tako brezvredno in polno pomanjkljivosti. Doktorica je našla nekaj vrednih delcev, na splošno pa, v imenu znanosti in mukotrpnega dela znanstvenikov je najbolje, da vse skupaj pustim pri miru. Obljubila sem ji, da bom mnenje upoštevala in razmislila. Težko je biti objektiven do svojega dela, gotovo bi lahko bilo boljše. Nekomu svetovati, naj stvar pusti pri miru, pa je težka sodba. Ni potrebno pojasnjevati, kako sem odločila. Iz odpadlega dela znamo narediti zlato, mi, ki smo vešči v preživljanju brez plač, plačanih projektov in pohvale. In sredi puščave vam ustvarimo cvetočo oazo, pomislim včasih. Ne bom niti naštevala, kako sem pri sebi odgovorila strokovnjakinji z visokim znanstvenim položajem. Predmet svojega raziskovanja je znanost zreducirala na nepomemben »prehlajeni predmet zgodovine«, kot je slovenski narod poimenoval dr. Stane Južnič, naš profesor na Fakulteti za družbene vede. In to velja tudi za jezik in ljudsko kulturo, predmet poučevanja doktorice, ki je imela pred staroselskim raziskovanjem prav pohvalne besede.

Novi časi, umetna inteligenca in Arnes

Še eno stvar prinaša ta naš novi čas, red in resničnost. Umetno inteligenco. Kot rečeno, z njeno razsežnostjo uporabe pri raziskovanju in pisanju prispevkov sem se srečala pred kratkim, preko objave prispevka o Luninem trajnem koledarju, izdelku po zapiskih Pavla Medveščka. Prispevek, opremljen z viri in vsebino, ki s predmetom razprave ni imel zveze, a bil dovolj dober za elektronsko revijo z juga Balkana in referenco s pomočjo umetne inteligence. Prepoznala sem »fake«, prevaro, ne da bi prej vedela za veščine te tehnološke pridobitve.

A s hitrim korakom je stopila v življenje vseh in dala svoj prispevek pri nastajanju te knjige. Še posebej je v pomoč pri slikovnih poustvaritvah. Poslužila sem se je pri poustvarjanju obstoječih in domnevnih prizorišč, tudi pri oblačenju našega krožka kot staroselske veče. S »keltskimi« oblačili sem jo opremila za ogled življenjskega prostora naših prednikov na Strmcu. Ob pogledu na sliko je bil vzklik spontan: »Vse je mogoče upodobiti. Nič več ne moreš vedeti, kaj je res in kaj predstava.« V naši vasi bi temu rekli »storet videt luno u puče«, narediti, da vidiš luno, ali bolje sir, v vodi, ki je pred tabo. Postalo je tudi jasno, da se je poslužujejo tudi znanstveniki, muzeji in ustanove pri svojih predstavitvah, verjetno več, kot vemo. Zadnja raziskava kraških megalitskih suhozidov, ki naj bi služila lovu na jelenjad, je pokazala prav to: na papir zapišeš, kar hočeš in v sliki je to videti, kot da je resnica.

Motiv iz objave o situla in novo srečanje z umetno inteligenco.

Prav tako se z umetno inteligenco srečujemo na družabnih omrežjih. In ne veš več, kdo je kdo, kdo te napada ali dela zmedo. Na naši strani v knjigi obrazov Ali je v Istri še kdo živ?! se ponavljajo tipični vzorci miniranja slovenske prisotnosti v Istri. Prav pred kratkim pa poseben fenomen. Objavljen je bil prispevek o situli z razlago izvora besede iz grške »sitos« in st. slovenske »ula« in s povezavo s slovenskim žitom in posodo za shranjevanje. Na to razlago se je odzval nadvse vljuden, prizanesljiv in učen odgovor, ki se je podpisal kot Arnes. Seveda je poznal vaško situlo, a ni mu bilo po volji povezava s slovenskim jezikom. Ne vem, če ta Arnes v resnici obstaja, dejstvo je, da je Arnes kratica za Akademsko in raziskovalno mrežo Slovenije. In pri občutljivih slovenskih temah tako prizanesljivost premore samo uslužna, prijazna, vedno na uslugo in po tvoji meri – umetna inteligenca. Še zaradi enega razloga predvidevam, da stoji izza »Arnesa« umetna inteligenca. Vprašala sem ga, če pozna definicijo resnice po kriteriju delujočnosti (funcionalna definicija resnice). Nikoli nisem slišala, da bi jo kdo izrekel ali uporabil. Gre namreč za tehnični pojem iz del L. Rona Hubbarda, ki niso splošno znana. Arnes pa mi jo strese z rokava.

Resnica po kriteriju delujočnosti ali funkcionalna definicija resničnega podatka

Ko ves znanstveni in politični sistem stojita trdno na stališču, da smo tako imenovani Slovani – ime samo je v zgodovinsko računico vneseno šele v 19. stoletju – prišli v sedanji prostor v 6. stoletju, prosti svet pa raziskuje v vse smeri in dokazuje nasprotno, kako naj nekdo presodi, kateri podatek je resničen? Obstaja preprosta logična premisa, ki nam pri tem pomaga. In sicer, kaj ta podatek predstavlja v povezavi z drugimi in kakšen učinek ima na svojem področju? Je logičen v odnosu do drugih podatkov, se z njimi povezuje, odpira področje ali enostavno vse skupaj zapre in vzemi ali pusti, tako je? Če sledimo prvi opciji, je vse, kar je bilo prej, od prišlekov za vedno odtujeno, velik delež tega, kar se je zgodilo kasneje, pa prevzeto. V nasprotnem primeru pa se zgodi, kar se pri nas dogaja po 90. letu: vrsta raziskovalcev, stotine podatkov, ki se križajo, neverjetna ustvarjalnost in nova psihologija, tako posameznika kot naroda na splošno.

Predstavljanje starega Trsta s pomočjo UI.

Prav to sva ugotavljala z Angelom Martelancem ob njegovih zaključkih. Ko odpreš etimološki slovar, je skoraj vsako geslo, malodane vsaka slovenska beseda tujega izvora. Ne samo, da je to nelogično, je uničujoče. Konec je razmišljanja, tu se pričenja učenje na pamet in rodi vsa intelektualna pasivnost, ki je postala skoraj soznačnica za slovenski narodni karakter. »Znanost« pod imenom Arnes se je na zaključek gornjega prispevka o situli in povezanosti s slovenskim jezikom pri dokazovanju neosnovanosti postavila metodično, kompleksno in izčrpno. Če povzamemo, gre za »etimološko mitologijo«¹, je zagotovila. Vsak dan in vse vse več je dokazov, da se sistem, znanost, ustanove v obrambi položajev poslužujejo družabnega omrežja in vsega propagandnega aparata, ki ga ljudje izven njih nimajo. Jasno je tudi, da so stvari kot so narodi, kulture, logika in inteligenca še kako pomembni in se na tem polju odvija enaka vojna kot za prostor in materialne dobrine. Izkazalo se je, da smo z ustanovami in znanstvenim sistemom vsak na svojem bregu in še dolgo ne bomo našli skupnega jezika. Za koga torej pišemo?

Komu je namenjen zbornik in hvala, da ste z nami

Nikogar ne bomo prepričali; čas je, da si priznamo – stvari delamo zase. Ne le, da je za razumevanje in spremembo stališč potrebna volja; gre za različna izhodišča, interese, etiko in valovne dolžine. Kdor hoče podatke imeti, jih bo našel. Delo in knjige so za naše preživetje.

Iz zgodovine, verske in hermetične literature vemo, da so vedno obstajale ozke skupine ljudi, take ali drugačne ločine. Ozki krogi, ki so hranili in prenašali določeno znanje. Včasih je bilo to znanje prepovedano, drugič za koga nevarno, tretjič večini nerazumljivo. V vsakokratni družbi je vedno določen delež ljudi povprečnih, odstotek tistih, ki so nagnjeni k zločinu ali tistih, ki ženejo k napredku. Pravijo, da na Zemlji ni bilo nikoli več kot deset tisoč ljudi, ki so obrnili zadevo v pravi smeri. Pri Slovencih peščice ali samo eden. Danes se veliko govori o prebujenih. V resnici gre za kakovost dojemanja sveta, pa tudi za to, da pridemo do nekega znanja, ko smo zanj zreli. Ne da bi bilo odkrivanje slovenskih korenin in narodne biti mistično znanje. Čeprav so v zgodovinsko genezo vpletena skrita znanja – bodisi da gre za veščina vladanja, poklicne skrivnosti ali za duhovne tajne – za odkrivanje je potrebno odpreti vse kanale in potenciale – gre za drugo vprašanje.

Naše »pleme« želi vse svoje; želi obstajati tudi jutri. Hoče biti v vsem svojem potencialu, z vsem, kar je bilo od začetka, kar se je dogajalo in naučilo do danes. Želi živeti, samo osveščeno, enakopravno s sosedi. To zahteva odgovornost, etiko, delo, postaviti se, ko je treba. Na nek način se je potrebno opremiti. Temu je namenjeno naše delo. Ni vsak pripravljen na to. Pravzaprav mali delež. Zato je vse prav. Ni potrebno izgubljati energije z dokazovanjem. In kar dobro nam gre. Pravzaprav se odpirajo nova poglavja in nova obzorja. Za to številko smo ob vprašanju Nezakcija odkrivali železo, kovine, gospodarski vidik starih skupnosti. Čakajo nas novi časovni horizonti, modrosti bivanja, skrivnosti »zlate dobe« in znanja. Gnoza, to je znati. V III. številki je bil objavljen prispevek o bogumilih, ki obravnava duhovno življenje s pozitivističnimi prijemi, a je odškrnil je vrata povezanosti z nami. Anahronizem, ki smo ga dopustili, kliče k dopolnitvi. Globoko zakopana skrita znanja lahko odkrijemo ob vsej slovenski poti.

Globoka hvala vsem, ki ste sodelovali ali pripomogli k nadaljevanju našega dela. Večina je prispevala svoj članek, zapis, fotografije, gradivo, pa strokovno preverjanje, lektoriranje in oblikovanje. Vsak je doprinesel svoje: besedo, energijo, podporo, znanje. Hvala vsem, ki ste pripomogli pri organizaciji in z denarjem. In končno, srčna zahvala bralcem za pozornost, kritični odziv in delitev. Posameznik je omejen, skupnost pomanjkljivosti pokrije, nadgradi in preide. Skupina je tudi priložnost za osebno napredovanje; je blagohotno okolje, kjer se na napake opozori in jih pomaga razrešiti. Globoko sem izpolnjena pri delu in v sodelovanju z vami; skupaj ustvarjamo možnost za nadaljevanje. Jutri je nov dan, tako ali drugače.

Pod Vardo zabavsko, dne 18. malega travna, Vaša Leda

Delovna izvod naslovnice novega, IV. zbornika.

PS: In na koncu je le zaleglo opozorilo »več škode kot koristi«. Ker je predmet obravnave občutljiv in zahteven, smo se pri določenih prispevkih odločili, da jih je treba bolje pripraviti in urediti. To še posebej velja za umestitev Nezakcija in kritiko celotne »stroke«. Pa tudi pri nekaterih drugih, ki bodo po ureditvi našli mesto v naslednjem zborniku, če bo vse po sreči. Ne gre le za soočenje s »stroko«, gre za povprečnega bralca in nas same. Tako smo se naučili sprejemati stališča o naši podrejenosti in preplavljenosti, da nam je to postala objektivna resnica. Zato je vsaka trditev, ki ponavlja neko netočno ali škodljivo opredelitev in jo s tem utrjuje, nedopustna. Premikamo vidike gledanja in to je včasih kar zahtevno in mukotrpno delo, kot bi se izrazila dr. Stanonik za hojo po dobro uhojenih resnicah.