OD BAKRA DO JEKLA

OD BAKRA DO JEKLA

R. W. Dobrowsky

 

(Prispevek je del gradiva za širše samostojno delo, ki obravnava pomen sodržavja Unetice v starem veku; njegov namen je predstaviti uvod v obravnavo pridobivanja kovin v našem prostoru pred nastopom Rimljanov.)

Glede vprašanja ali je fužinarstvo bronaste dobe iz Anatolije prišlo v Evropo ali obratno, so mnenja znanstvenikov še vedno deljena. Če naj bi že prišlo iz Anatolije, bi v ruske stepe prišlo najverjetneje prek Kavkaza, v srednjo Evropo pa po vsekakor že ustaljeni poti skozi Trojo in po reki Donavi ter njenih pritokih navzgor;ob tem pozabljajo na pomembni plovni reki na vzhodu, in sicer na Dniepr in Volgo. Znanstveniki menijo, da naj bi se bronasta doba v srednji Evropi začela okrog srede 3. tisočletja pr. Kr., kar se mi zdi po današnjih izsledkih prepozno, in sicer najprej na Češkem, ki je imela tako bakrovo kot kositrovo rudo. Na območju današnje Češke in Madžarske naj bi se v tem obdobju razvila t. i. ʼevropska šola izdelave bronaʼ. ki naj bi kmalu zajela severni del celine in Britansko otočje, kjer naj bi bila prav tako najdena baker in kositer. Arheolog V. Gordon Childe celo meni, da je redna trgovina s kovinami povezovala vso srednjo Evropo od gornje Italije, od reke Pad in sedanjih njenih Alp do gorovja Harz in od reke Visle do Rena v en sam gospodarski sistem. S tem je več ali manj opisan večji del unetiškega sodržavja. Tu je v tem sklopu zgodovinar Childe pozabil omeniti vsaj še Bretonijo v današnji Franciji ter Kantabrijo na iberskem polotoku. Povsem možno je, sedaj vse tako kaže, da je izpopolnjeno znanje o pridobivanju dobrega brona iz Evrope šlo v Anatolijo, kajti ljudje, ki jih imajo strokovnjaki za neke Indoevropejce, so bili doma v Evropi (!).

Stari narodi in najdbe

Pri tem pa naj bi po drugi strani določeno vlogo odigrali t. i. ʼogličarjiʼ, kot so te skrivnostne skupine ljudi imenovali arheologi. Zgodovinar Childe je ob upoštevanju izsledkov arheologov izdelal t. i. ʼselitveno teorijo kovačevʼ, to je teorijo o dejavnosti skupin ljudi, ki so potovale do različnih nahajališč bakrovih rud (op. p.: tudi s primesjo arzena, antimona, na splošno pozneje kositra, slov. cina), rudo kopali, z dodatkom cina, s tem so pridobivali najboljši bron, in seveda izdelovali različne predmete (votivne okraske, nakit, orodje in orožje), vse to pa naposled prodajali ali darovali (npr. vplivnim posameznikom), tistim, ki so imeli vpliv in denar, da so si te nove in ekskluzivne izdelke lahko privoščili. V Ugaritu, na severni sirski obali so našli grobove teh skrivnostnih skupin ljudi, ki niso bili tam domorodci, v grobovih pa različne, zanje značilne pridatke. Tam naj bi živeli okrog 2000 pr. Kr. in nato izginili ter se pozneje pojavili južneje v Biblosu. V času, ko naj bi ti ljudje živeli v Ugaritu, kot tudi v Biblosu, se je kar na enkrat, torej na en mah in močno razvila obdelava brona.

Natanko enake pridatke, enake igle in ogrlice, bodala s trikotnimi rezili in ročaji (triangularna bodala), ki imajo na koncu obliko polmeseca (Mater Luna), obročke za lase, izdelane iz vibasto zvite bronaste žice in še veliko drugega, je običajno moč najti v izkopanih grobovih na današnjem Češkem in Madžarskem. Grobovi prav s takimi pridatki pa se pojavljajo tudi na današnjem Bavarskem, Württenburškem, v Badnu, Švici in Alzaciji.¹ To pa je bilo takrat področje kulture Unetice, kjer je, kljub nasprotnim trditvam, že veliko pred obdobjem bakrene dobe obstajalo močno sodržavje, poleg tega pa Madžarov, Galcev v pomenu Kelti in Germanov v pomenu Nemci tam še dolgo za tem ni bilo; obstajalo je torej močno sodržavje, osnovano na principu ženskega načela s svojim matriarhatom in najstarejšo kulturo, to je kulturo trakaste keramike. Arhaična religija Matere Lune je namreč že tisočletja dolgo povsod utelešala mitično podobo ženskega principa, in to vse do lužiške kulture in nato kulture žarnih grobišč, ki sta izhajali iz kulture Unetice, in ko jo je slednjič nadomestilo Sonce kot moški princip, to je patriarhalno načelo.

So torej ʼogličarjiʼ okrog 2000 pr. Kr. na sirsko obalo prišli iz enega od naštetih krajev? So tja prišli peš ali s kljunastimi lesenimi tovornimi eno ali dvojambornimi ladjami? Gotovo že s takimi ali podobnimi ladjami na vesla in jadra. Z enojnimi, večje lesenjače celo z dvojnimi. V sirska obalna mesta so prihajali (in odhajali) v obdobju skoraj vse bakrene in bronaste dobe, njihovi nasledniki, ki jih imajo za Feničane (v resnici so Veniti, Venetiki), pa tudi po njih in po njej. So bili to tisti ʼSirciʼ, ki so po arheologu, spoštovanemu siru Leonardu Woolleyu baker in bakrene izdelke nato dobavljali Kretčanom? Naj bi bila ta skupina ljudi tudi ena izmed skupin t. i. Indoevropejcev!? So tja zanesli tudi svojo kulturo in pisavo, ki jo veliko pozneje in seveda z lokalnim razvojem poznamo kot Feničansko? Toda zgodovinsko pomembna primerjava nekaterih črkovnih znakov iz mesta Biblos v Siriji iz časov 2000-1500 pr. Kr. in znakov pisave vrvičaste kulture Vinča (okoli 5000 pr. Kr.) je zgovorna; je to pisava Pelazgov (gr. Pelasgoi)?

Mario Alinei, Dobruđa in Vinča

Italijanski jezikoslovec, spoštovani prof. Mario Alinei, tvorec teorije kontinuitete, z obsežno dokumentacijo npr. razlaga in zagovarja dejstvo, kljub temu, da metalurgija po njegovem izhaja iz Anatolije, in sicer, da je glede nastanka in razvitja metalurgije temeljno vlogo imel tudi balkanski prostor. Ob tem omenja ruskega arheologa Jevgenija N. Čaernika, ki je trdil, da je najstarejša evropska metalurgija nesporno tista z Balkana in jo imenoval Metalurška halkolidska balkansko-karpatska pokrajina. Od tu naj bi se razširila proti severu, in sicer po istih poteh kot naj bi se širilo agro-pastirstvo v karpatski bazen, ter na vzhod v ukrajinsko Tripolje… Lastna evropska prilagoditev ekonomskih inovacij poleg metalurgije (uporaba konj, patriarhalna in bojevniška prilagoditev, obrt) naj bi dala kulturo ʼvrvičaste keramikeʼ in ʼkulturo bojnih sekirʼ… ter mešano gospodarstvo, ki je povsem tipično srednjeevropsko in bo kasneje omogočilo nastanek grškega, etruščanskega in latinskega urbanizma,²sam pa dodajam, da tudi danskega in nemškega. V isti knjigi na str. 748/749 pa M. Alinei piše:

»…Gorati Balkan je s svojimi izjemno bogatimi rudnimi ležišči imel srečo, da se je znašel v neposredni soseščini z metalurškimi središči Male Azije (op. p.:?). Posledično se je bakrena doba (halkolitik) na Balkanu začela veliko pred ostalo Evropo. Ko se je v Padski nižini in po dolinah centralnih in centralno-vzhodnih Alp še iztekalo življenje poznega neolitika, je bila bakrena doba na Balkanskem polotoku že v polnem razcvetu. Eno poglavitnih središč tega najzgodnejšega evropskega halkolitika (tudi eneolitik) je bilo npr. Ljubljansko barje v Sloveniji, nedaleč od severovzhodne Italije. Meja med navedenima obdobjema je potekala prav med Slovenijo in julijsko Benečijo…«.

Na vprašanje, ki si ga je zastavil jezikoslovec M. Alinei, in sicer »…kdo so bili, in kakšen jezik so govorili seleči se metalurgi, ki so dali življenje centralno alpski bronasti kulturi«, si nato na str. 749 odgovori, da so:»… jezikoslovne spremembe tega področja posledica prihoda metalurgov z Balkana prek Slovenije. Predvidoma so ti izvedenci iskali baker po južnih alpskih dolinah vse do Grigone, obenem pa so s seboj gnali črede na ondotno pašo. In kakšen jezik so govorili? Po teoriji kontinuitete, v njeni minimalni različici z ʼmikenskega vidika.ʼ Na Balkanskem polotoku v 3. in 2. tisočletju pr. Kr. lahko projiciramo, vzporedno z mikenskimi Grki (op. p.: Ahajci in domačini) v Grčiji in Italidi v Italiji (op. p.: ?), tudi Slovane na področju bivše Jugoslavije in Ilire v Albaniji. Od tod sledi, da prispeli metalurgi iz Slovenije v južne alpske doline in Gringone niso bili nihče drug kot Južni Slovani – verjetno Slovenci – in so se pridružili italidskemu ljudstvu na južnih centralno-vzhodnih in centralnih Alpah ter prispevali s svojim jezikovnim sistemom tisto posebnost, ki jo imenujem faktor L, ki je tipična za ladinščino in je rezultat slovanskega substratuma na italidsko osnovo, ki je že bil pod keltskim vplivom.«.

To njegovo izvajanje, zlasti temelji, s katerimi je hotel ʼubiti več muh z enim zamahomʼ, so po mojem mnenju hudo sporni, predvsem pa neskončno trhli. Vse skupaj se seveda ni začelo šele v 3. in 2. tisočletju pr. Kr., pač pa že veliko prej. Nekega mikenskega vidika, ki ga je pobral po G. Sergiju in ʼmaloʼ predelal, tu seveda ne moremo upoštevati, saj se je načrtno (namensko) iskanje kovin (sprva bakra, zlata, srebra, svinca) po najnovejših izsledkih strokovnjakov pač začelo že najmanj v 5. tisočletju pr. Kr., poleg tega pa G. Sergi ne govori o nekih Italidih v Italiji, ki si jih je M. Alinei za svoj namen preprosto izmislil, kot so bili včasih za nek namen npr. izmišljeni tudi Indoevropejci. Nekih Ilirov, ki naj bi se nahajali v Albaniji (etimologija imena Albanija je staroslovenska), prav tako ni bilo, saj so Iliri v Iliriji nesporno prvič znani šele med 8. do 6. stol. pr. Kr.: Nasprotno, Albanci iz Starega Epira (lat. Epirus Vetus) so se z veliko nataliteto razširili pozneje v Novi Epir (lat. Epirus Nova), katerega ozemlje je nekoč nesporno spadalo pod sodržavje majhnih ohlapnih kraljevin z imenom Ilirija.

Razširitev Albancev proti severu in severovzhodu, in samo z nataliteto, pa se po mojem še do danes ni zaključila. Albanci gotovo niso bili Iliri, bili so pač Epirci in na severu mejili z Iliri proprie dicti (!). Poleg tega pa nekih Južnih Slovanov (po sedanji klasifikaciji), ki jih tukaj vpleta, do 19. stoletja po Kr. zgodovina sploh ne pozna. Zato pa pozna Slovene in zlasti Slovence, katerih staro ime je Veneti, starejše Venetiki, ki so edini dolga stoletja mejili na Itale in ne na neke Italide. Na te naj bi, najverjetneje po mnenju M. Alineja, ʼpozabilʼ Giuseppe Sergi, ko je govoril o treh velikih vejah t. i. Indoevropejcev (!?). Prav tako so alpski Kelti, ki niso Galci, v zgodovini pozen pojav, samo ime pa ne označuje nekega naroda. Tako so namreč Slovence, ko so postali državljani velikega Rima, v takratnem obdobju z imenom Welsche poimenovali njihovi severni sosedi Nemci. Pa tudi ladinščina, za katero je skril retoromanske dialekte – slednji zgodovinski izraz, ki je tu upravičen, ga seveda hudo moti in ga ne more spraviti v svoj koncept – ni tipičen produkt slovanskega substratuma, ki ga ni bilo nikoli. To naj bi se zgodilo na italidski osnovi (ki ni nikoli obstajala), ki naj bi bila pod keltsko osnovo, ki prav tako, še zlasti v tako zgodnji dobi, tudi ni obstajala. In to tudi zato, da bi poleg vsega tega tudi Veneti, če že niso Itali, kar naenkrat postali Italidi (!?).

Vendar pa je pred bronasto med drugimi obstajala tudi bakrena doba (halkolitik), ki se je mnogi strokovnjaki nekako izogibajo, saj o njej neradi razpravljajo. V Rudni glavi (današnja Srbija) in Stari Zagori (v nekdanji Trakiji), kjer naj bi baker kopali v času kulture Vinča (imenovani tudi kultura vrvičaste keramike in kultura kamnitih glajenih sekir), si arheologi sploh niso znali razložiti, zakaj ta dejavnost ni imela večjega vpliva na družbeni in gospodarski razvoj tega območja. Tu so namreč na začetku iz bakra izdelovali le manjše in okrasne uporabne predmete, sčasoma, ko je bilo kovine več, pa so izdelovali tudi več bakrenega orodja in orožja. Najbolj značilen tamkajšnji izdelek je bila sekira v obliki križa, ki se je razširila po vsej jugovzhodni Evropi, od Črnega morja do Jadrana, in na sever do Tater.³

Poleg tega pa je v tej smeri, in ne samo v strokovnem svetu, odmevala tudi razstava v New Yorku z naslovom Izgubljeni svet stare Evrope po tem, ko so leta 1972 pri Varni v današnji Bolgariji na najdišču Durankulak v pokrajini Dobrudža (Dobruđa, lat. nekoč Moesia Inferior), znani po naselitvi iz mlajše kamene dobe, odkrili največji predzgodovinski bakreni zaklad jugovzhodne Evrope. New York Times je takrat zapisal, da naj bi veliko prej, preden je uspelo Grkom in Rimljanom, celo pred prvimi mesti v Mezopotamiji in Egiptu, v dolnjem toku reke Donave živel narod, ki naj bi bil pred svojim časom v trgovini, umetnosti in obrti. To naj bi bila ob razcvetu ʼstare evropske civilizacijeʼ najnaprednejša kultura na svetu. Ti ljudje na severovzhodni obali Črnega morja, vsaj po mnenjih v nekaterih »specializiranih revijah« in po dnevnem časopisju, naj bi bili zelo visoko razvita skupnost, ki naj bi jo lahko izenačili z dediščino trakijske kulture in s poznejšo antično grško civilizacijo; bakrenodobna civilizacija v Dobrudži naj bi bila starejša tudi od mikenske civilizacije iz bronaste dobe. Odkritja v Transilvaniji v Romuniji in okoli Vinče v današnji Srbiji so približno iz istega obdobja. Med drugim so bili v vasi Gradešnica v kraju Vratca v Bolgariji na majhni glineni posodi najdeni tudi najstarejši simboli (znaki, čarke ali črke). Ocenjujejo, da so starejši od 6000 let.⁴

Po vsej verjetnosti se Mario Alinei, kakor tudi ruski arheolog Jevgenij N. Čaernik, pa še kdo, še naprej sprašujejo, zakaj ta dejavnost, ki naj bi prišla po M. Alineiu iz Anatolije, po J. N. Čaerniku pa iz Balkana v ukrajinsko Tripolje in na sever, ni imela večjega vpliva na družbeni in gospodarski razvoj tega območja. Po drugi strani pa so po velikem odkritju z izkopanimi 1200 grobovi in v njih najdenem velikem bakrenem zakladu leta 1972 v ʼspecializiranih revijahʼ na nos, na vrat objavili novice o razcvetu neke stare ʼavtohtone evropske civilizacijeʼ kot najnaprednejše kulture na svetu. Toda ta sploh ni bila avtohtona in ni prišla iz Anatolije, niti iz Balkana, kot narobe razmišljajo arheologi, zgodovinarji in jezikoslovci, pa tudi ne na sever in v karpatski bazen z vnosom poljedelstva, saj se je poljedelstvo v osrednji Evropi začelo že najmanj v 8. tisočletju pr. Kr.. Civilizacija pa, naj zapišem še enkrat, tudi ni bila ʼneka stara avtohtona civilizacijaʼ, saj bi se sicer tu razvila dobi primerna velika mesta in še mnogo drugega, kar je bilo značilno za stare avtohtone civilizacije. Te so bile seveda različne , kar so opazili vsi ʼspecializiraniʼ strokovnjaki.

Unetice in iskanje rude

Šlo je za nekaj čisto drugega, kot je bilo že obrazloženo zgoraj; iskalci bakrove rude z značilnimi glajenimi kamnitimi sekirami, z luknjami, prevrtanimi s svedri peretniki in nasajenimi na ulite okrogle bakrene palice kot toporišča, so prišli iz severa. Vse skupaj se je dogajalo z ekspanzijo kulture Unetov, (gr. Ombrikoi, ki so bili v Italiji znani najprej kot Umbri; na angleškem otočju v Britaniji se nahaja ozemlje imenovano Nordhumbrija, Wales, pa izhaja iz ’Gwinedd’, ki pomeni Venet in to vse od leta 450 po Kr. in naprej), ki je bila veliko starejša, kot so pripravljeni priznati. Bila je tudi takratna najnaprednejša kultura, ki je že imela tudi državo, svoje sodržavje, kar pa bodo strokovnjaki različnih zgodovinskih strok seveda zelo težko sprejeli, kaj šele priznali.

SLIKA 3: Levo: Primerjava glajenih sekir iz Češke, Avstrije in Madžarske (Zora civilizacije, Pradomovina – 900 pr. Kr., str. 121) s primerki glajenih sekir (desno) iz Pomurja (Panonije – Zakladi tisočletij, str. 63). Kulturo Unetice niso predstavljali samo prvi poljedelci, temveč tudi prvi iskalci kovin. Prav take glajene kamnite sekire iz Prekmurja (Panonije) so bile najdene v grobovih (primerek slika spodaj desno) na zahodni obali Črnega morja v Varni (prazgodovinski zaklad »varnska nekropola«) in na najdišču v pokrajini Dobrudži (Durankulak). Za to t. i. najnaprednejšo civilizacijo v bakreni dobi so bili torej odgovorni kolonisti Uneti (Hyperborei) in Panonci (Isedonci) in ne tamkajšnji staroselci.⁵ ???

To so bili torej prvi nosilci glajenih sekir ter prvi iskalci rud, in sicer najprej zlata in bakra, pa še srebra in svinca, nato cina (kositer). Tony Allan je zapisal, da naj bi se prva bronasta kultura v Evropi imenovala unetiška po vasi Unetice na Češkem, (po češ. Unĕtice, izg. Unjetice), kjer so se ljudje preživljali s poljedelstvom in živinorejo, toda z bronom (tu naj bi našli prve bakrene predmete) so obogateli.⁶

Med najstarejše kulture v Sloveniji spada tudi več tisočletna kultura Ljubljanskega barja. Ljudje so bili dejavni na njem od 5. pa do 2. tisočletja pr. Kr. Prvi materialni dokazi o najdbah oziroma uporabi bakra na njem segajo v čas okrog 3.600 let pr. Kr. V koliščarski vasi Hočevarica pri Verdu so v bogati kulturni plasti našli dokaze, da so najmanj pred 5600 leti na Barju delovali ʼmetalurgi’, ki so ulivali bakrene predmete. V arheološki sondi so namreč našli dele glinaste posode, v kateri se je nahajal tudi košček ostanka bakra.⁷ Neposredno ob najdišču v Ljubljanici pa sta bili najdeni bakreni sekiri, v katerima je bil bakru primešan arzen. Prav tako kot pri znamenitem Ötziju, to je človeku, najdenem 19. septembra 1991 na ledeniku Similaun pod naseljem Vent, ki je pred približno 5300 leti sodeloval pri pridelavi bakrovih rud, ki so vsebovale arzen, del katerega se je nabiral v njegovih laseh.⁸ V prvi polovici in sredi 3. tisočletja pr. Kr. pa so že prevladovali predmeti iz bakra, ki mu je bil primešan antimon.

Kamnite glajene sekire, simbol prvih iskalcev kovin, so bile na Barju in okolici najdene na mnogih mestih, kot npr. v Borovnici, v Vnanjih in Notranjih Goricah, Brezovici, Malem Grabnu in Grubarjevem kanalu.⁹ O njih je A. Velušček zapisal: »Za neolitik in eneolitik je bilo značilno glajeno kamnito orodje iz trših kamenin, na primer sekire. Razprostranjenost nekaterih tipov takega orodja – našli so jih na Pohorju, v Slovenskih goricah, Prekmurju in drugod – povezujemo z najstarejšimi iskalci bakrove rude«.¹⁰ Bakrova rudišča so za Ljubljansko barje bila pri Vačah in v okolici Škofje Loke ter zahodno od nje,¹¹ na Primorskem pa v Šebreljah nad Cerknem in v Sovodnjah, neolitska najdišča pa so bila osredotočena še ob spodnjem toku reke Vipave,¹² kar med drugim pričajo tudi glajene kamnite sekire v idrijskem in cerkljanskem hribovju ter tudi drugod.

Prostor sedanje Slovenije in Alfons Mullner

Hiter razvoj železarstva je omogočila limonitna ruda, ki je je bilo na območjih bivanja Slovencev zares veliko. Bogata ležišča limonita so se nahajala na Notranjskem in na Krasu, na Gorenjskem in Dolenjskem, zato ne preseneča, da so tu še v 19. stoletju delovali stari fužinarski obrati. Na Kranjskem se je med rekama Sava in Krka železova ruda pojavljala v različnih oblikah. Največ so je našli v obliki lečastih nanosov. V jugovzhodnih Alpah so sledi železarstva in kovaštva dokaj pogoste. Dokaze za to nam nudi žlindra, ki jo je moč najti znotraj, pa tudi zunaj večine gradišč. Rudo so talili v jaškastih pečeh s precej vkopanimi ognjišči. Dr. Janez Dular piše,¹³ da te peči večkrat omenja arheolog Walter Schmid (1875-1951), ki je med obema velikima vojnama izkopaval po slovenskih gradiščih, a je o svojih raziskavah, meni J. Dular, zapustil le skromne notice, saj so rezultati ostali večinoma neobjavljeni. Bolj zgovoren je bil prof. Alfons Müllner, med leti 1889 in 1903 kustos Deželnega muzeja v Ljubljani v nekdanji deželi Krainski,¹⁴ od katerega imamo več podatkov o talilnicah železa, je prepričan J. Dular, saj je zelo dobro opisal železarski obrat v Straži pri Novem mestu. …

Tudi glede vprašanja, kje je začetek kolikor toliko uporabnega jekla, so mnenja še vedno deljena. Veliko dejstev govori v prid Anatoliji, in sicer zaradi najdb železnih predmetov iz knežjih grobov v Alaka-Hüjüku (2300 do 2100 pr. Kr.). Domnevajo, da je železo v hetitski državi po vsej verjetnosti veljalo za plemenito kovino, iz katere so izdelovali nakit in slavnostno ter obredno orožje, v glavnem rezila bodal in sekir.¹⁵ Toda postopek pridobivanja dobrega jekla iz železa je lahko v Anatolijo prišel tudi iz Podonavja, osrednje Evrope, kjer se je pozneje razvila kultura Hallstatt. Nasprotniki te domneve pa trdijo, da je postopek ojeklenitve železa iznajdba, ki je nastala na armenskem ozemlju, na območju južno od Kavkaza med Kaspijskim in Črnim morjem. Tudi prav. A nadvse zanimivo je, da tako kot na širšem področju Hallstatta (slov. Solno mesto – arh. slov. kraj soli) kot tudi npr. v Armeniji, kjer je za tisti čas ugotovljena država Albania (območje venetiške sekundarne države Vend-Vanand), naletimo na Venetike (Venete), še prej pa na Kolke (lat. Colchis – ti so bili Pelazgi, ki so prišli iz Egipta – pripadniki kulture Unetice). Področje Armencev, ki jih Herodot omenja kot koloniste Frigijcev (Muski), je dobilo ime Armenia šele ob koncu 7. stol. pr. Kr.,¹⁶ saj je v zgodnejših asirsko-babilonskih listinah označena kot Urartu, kar seveda ni nepomembno (po vsej verjetnosti venetiško Vansko kraljestvo).

Asirski klinopisi Frigijce (Brygi, slov. Brigijci, prebivalci morskih obrežij, brežani) omenjajo kot Muske (slov. moški) že najmanj od 12. st. pr. Kr., nazadnje še 750 pr. Kr., ko jim je vladal znameniti Mida, kralj Migdonov (Macedonov, slov. Makedoncev). Po grški legendi se je vse, česar se je dotaknil, saj je tako sam želel, spremenilo v zlato.¹⁷ Tako kot tukaj, na Venetike naletimo še povsod tam, kjer so najstarejša znana ležišča bakra, kositra, zlata, srebra, svinca, in kot v tem primeru železove rude, iz katere so tudi še s kaljenjem pridobivali – jeklo, po Homerju in Sovretovem prevodu »sivo kaljeno železo«.

Beseda jeklo in njen izvor

Seveda je ob vsem tem zanimiva tudi etimologija slovenskih izrazov, povezanih s prvimi postopki pridobivanja železa, predvsem pa jekla, ki jih v navedeni knjigi obravnava tudi slovenski raziskovalec Lucijan Vuga v delu Veneti v Troji, preko enega največjih slovenskih etimologov Franceta Bezlaja¹⁸, ki pod geslom jeklo razlaga:

^{…..LLLLLLLLLLLLLLLLLLLLLLLLL}

Po navedenem zgoraj nas je hotel slovenski jezikoslovec F. Bezlaj torej prepričati, vsaj izgleda tako, da so si Slovenci narečne izraze, kot eklu, oklo, aklo, nato jeklu, naposled jeklo, izposodili iz starovisokonemškega acchill, cocchil, srednjevisokonemškega eckel, ekkel, bavarsko-narečnega Eckel, Nemci pa naj bi še prej vse to prevzeli iz staro italijanskega acciale (danes¹⁹ acciaio – izgovori ačajo), to pa naj bi Lahi prevzeli iz pozno latinskega. Vendar pa je po mojem odšla izposoja v nasprotni smeri. Da je veliko nemških piscev pisalo, da so pred njimi na njihovih sedanjih prostorih bili Slovenci tisti, ki so kopali rudo in iz nje izdelovali železo ter iz njega že proizvajali jeklene izdelke, Nemci sami istočasno pa ob tem sprejeli iz tistih časov kar nekaj slovenskih izrazov iz rudarstva in metalurgije, boste prebrali spodaj. Tudi Rimljani so cenili slovenske in etruščanske rudarje in kovače ter cenili noriško jeklo, ki ga v Iliadi v točnem prevodu Antona Sovreta Homer imenuje sivo kaljeno železo.

Naravnost iz romanskih oblik naj bi bilo izposojeno slovensko ocel, cev in celin. A iz naravnost slovenskega narečnega sta nastali tudi jeklo in okel ʼzob, čekanʼ kot najtrša kost, zraven izrazov kel in klati, kilati, zakilati, zaklati pa še jekel, jeklec kot ʼzob pri statvah,ʼ pa tudi razmerje oklen ʼzrnat, kompaktenʼ – klen : mož jeklen. In čel ʼjeklenʼ, tudi čelo ʼkleno zrnje,ʼ izvedenke čeloba, čelost ʼklenost zrnja,ʼ zraven torej ʼocelno zrnjeʼ pa ʼjekleno zrnje,ʼ in še ʼkleno zrnje.ʼ Ob tem F. Bezlaj pravi, da prva oblika čel kaže nedvomno na staro romansko *acciale ʼjekloʼ in je najbližje slovenskemu retoromansko ačel. A to je ravno nasprotno od tega, kar pišejo slovenski in seveda ostali svetovno znani in priznani etimologi. Poleg tega pa je ta retoromanski ačel hkrati dokaz, da so bili prav Slovenci tisti prvi metalurgi, »od katerih vse jeklo pride«, saj je vez na staroslovenski osnovi med staroslovenskim čel in starim italijanskim acciale. Izposoja teh ključnih izrazov je namreč taka: – iz staroslovenskega čel ˃ retoromansko ačel ˃ in staro italijansko ter staro romansko najprej *acciale (izg. ačiale, nato izg. ačaio (izg. ačajo, zapisano acciaio) = jeklo

Poleg tega v Etimološkem slovarju nemškega jezika²⁰ danes ne poznajo več nekega starovisokonemškega stvnem. acchill, cocchil in srednjevisokonemškega svnem. eckel, ekkel (po staroslovenskem stslov. i-eckel, i-ekkel) ter bavarskega narečnega Eckel (po stslov. I-eckel), pač pa izraz Stahl (str. 761) z več izpeljankami, ki jim pomeni jeklo ter Eisen (str. 150) z več izpeljankami, ki jim pomeni železo. Ne pozna jih tudi Nemško-slovenski slovar, saj namesto tega uporablja besedo Stahl = jeklo, str. (761) in Eisen = železo, str. 198, oboje z izpeljankami.²¹ Nekoč davno je torej srvn. eckel, ekkel prihajalo iz dialektalnega stslov. iekel, z mehčanjem jekel, ter bavarsko narečno Ekel prav tako iz dialekt. stslov. iekel, z mehčanjem jekel. Oboji, tako Nemci kot Rimljani in za njimi Italijani, so torej marsikaj prevzeli od staroselcev Slovencev, kot tudi zgoraj navedeno. Pa tudi Grki pred njimi niso prevzeli ime za jeklo po nekem neznanem etniku črnomorskih železarjev pač pa, kot bomo spodaj spoznali, po tamkajšnjih staroslovenskih kovačih kalilcih(!).

Nesporno je torej znano, da chalybes pomeni kaljeno železo, torej jeklo. Sam pa sem zato prepričan, da Chalybes niso bili Kalibi, to je neko ljudstvo, še manj nomadi iz Ponta v Anatoliji, kot se kar naprej prevaja, pač pa zapišimo chalyves in recimo, da izraz preprosto pomeni v staroslovenskem jeziku kәliuci, kaliuci, slov. kalivci, kalilci torej neznano(?) nomadsko ljudstvo kalilcev, kar je ugotavljal že prevajalec M. Rupel. Še posebej ker so v času perzijskega imperija v XIX. satrapiji v Pontosu živeli Mossynoeci, Macrones in Mosci (Moški) ter više naprej čez reko Kyrus F. (slov. Kir) Colchis (Kolki, to je Pelazgi), v 14. stoletju pa so tam zapisani Commeni. Zato je povsem pravilen izraz sivo kaljeno železo, saj moramo upoštevati, da pomeni v slov. izrazih večkrat »b = v« ali obratno, poleg tega pa so Ahajci in Dorci v Helado in naprej v staro Anatolijo prišli iz severne in srednje Evrope ter Balkana in s seboj prinesli tudi svoje izraze in imena za te obrtnike. Torej Grki niso prevzeli ime za jeklo po etniku nekih staroselskih črnomorskih železarjev, pač pa po tamkajšnjih nomadskih kovačih kalivcih. Takratni grški prevod pa pove, kdo so ti bili: *Caliboi = Calivoi ˂ Kalivci = Kalilci (!).

Tu podajam še eden dokaz: v zbirki zemljevidov Atlante storico²² je prikazan zemljevid z naslovom Le provincie romane dellʼasia minore, v katerem je na desni strani prikazana pokrajina Pontus, nad reko Lycus F. pa piše Chalybes sive Chaldaei in ne samo Chalybes. Prvi izraz sem s pomočjo stslov. kәliuci prevedel nazaj kot slov. kalivci, kalilci, nomadsko ljudstvo kalivcev (kovačev), drugi izraz, ki potrjuje prvega pa je latinski oziroma italijanski²³ iz besede chalda, pomeni pa razbeljenje železa, kar je del postopka dodatne ojeklenitve s pomočjo kaljenja, ki nastopi na zraku ali čisti, raje umazani vodi, ter v različnih vrstah strojnih olj. V 10. stoletju se je ta del Pontusa imenoval ʼThema Chaldia.ʼ

O starejših in novejših odkritjih v bohinjski kotlini nadrobneje pišejo raziskovalec Ivan Rebec (Berlot/Rebec, So bili Etruščani Slovani 1984, Rebec, I., str. 87), Baucer, Martin, (Zgodovina Norika in Furlanije, str. 29) in Valvasor, (Rupel, M., Slava vojvodine Kranjske 1977, str. 67). Tudi v Homerjevi Iliadi najdemo zanimive podatke (Iliada, Prevod Sovre, A. 1982, str. 109, 190, 432/333, 448).

Ivo Cundrič in noriško železo

Ko govorimo o sijaju železa v zgodovini pa ne moremo mimo tega, da ne bi omenili še klenega Bohinjca Iva Janeza Cundriča, ki je pred leti ponovil pri nas že pozabljeni standardni postopek pridobivanja železa in jekla na starodaven način in to opisal v dveh čudovitih knjigah s skicami in fotografijami, ki ju lahko jemljemo tudi kot nazorna učbenika o začetkih taljenja ne samo v Bohinju in njegovi okolici, pač pa tudi v Evropi in drugod. Mnogim namreč, ki so to poizkušali po svetu, ni uspelo. I. Cundrič je za začetek poznal več kot dovolj metalurških osnov, na koncu pa svoje znanje preizkusil tudi v praksi in se s svojimi prijatelji spoprijel s starim postopkom taljenja in kovanja. S svojim izjemnim delom potrjuje med drugim tudi moje ugotovitve o Unetih in Venetikih kot prvih iskalcih kovin.

SLIKA 6: Levo: nož iz Kineta v Cilicii (izg. Kilikija), KT7955 iz obdobja med 7. in 6. st. pr. Kr. Desno: metalografska in kemična preiskava najdenega noža sta pokazali na posnetku pretežno perlitno mikrostrukturo z 0,8 % C in s feritom po mejah kristalnih zrn (Ü. Güder, M. H. Gates in Ü. Yalcin: Early Iron from Kinet Hӧyük, 2018; v: Ivo Janez Cundrič, Sijaj železa v zgodovini, 2020… Ibid, str. 39: »Pokazati hočemo, da se je noriško znanje našlo že v Kilikiji v Mali Aziji v 6. st. pr. Kr.)«.

Tako halštatskodobni in latenskodobni, kot rimskodobni Bohinj, sta imela veliko surovin, veliko bližnjih krajev, kjer je bilo moč izkopati železovec in bobovec, te t. i. limonitne železove rude, kjer so železarji talili železo v kratkih pečeh na volka. Halštatska središča v Sloveniji so bila: Most na Soči (Sv. Lucija), Idrija pri Bači, Bohinjska Bistrica, Volčji Grad, Griža, Socerb, Šmihel pod Nanosom, Stari trg pri Ložu, Vače, Vir pri Stični, Novo mesto, Kučar pri Podzemlju (levo, ali Zemelj desno – kot Semlach, Zemlja, nem. Eisner na avstrijskem Koroškem???), Rifnik, Ptuj, Ormož, Poštela, Pivola in Ajdovski gradec, Gradišče pri Lepencah, Šavnica, Babna gora, Dunaj pri Jereki, Rudnica, Studor…Kot doslej najboljši dokaz talilništva v Bohinju so bile najdene samo velike količine žlindre, vse dokler Ivan Cundrič s sodelavci ni našel izvirne lokacije taljenja z žlindro ob gradišču Ajdovski gradec in gradišču Dunaj pri Jereki, nekaj ostankov pražilnih in talilnih peči ter nazadnje še dva volka, od katerih eden predstavlja dve različni kvaliteti železa (Dunaj 1) in drugi trdo jeklo Dunaj 2 (v katerem je bilo preveč ogljika, zato se ni dal kovati in so ga zavrgli).²⁴

Najstarejši tipi peči so bila talilna ognjišča z enim ali dvema mehovoma za vpihovanje zraka. I. Cundrič meni, da se talilna ognjišča na Bohinjskem najverjetneje niso uporabljala²⁵ , ali pa še niso bila odkrita, dodajam jaz. Nato pa so uporabljali okrog 1 m visoke talilne jaškaste peči z dvema odprtinama za pihalice (šobe) in glinaste cevi za vpihovanje zraka. Talilna ognjišča, ta prastari način pridobivanja železa, opisal ga je Rückblicke v Geschichte des Eisens, pa tudi Alfons Müllner, in sicer iz 19. st., se je dogajal v neki vasi v centralni Afriki, južno od Kartuma. Rudo so tam nabirali na širokem pobočju, kjer so kopali plitke okrogle jame. Taki izkopi so tudi pri nas, piše Ivo Cundrič in zraven omenja Alfonsa Müllnerja, ki je primerjal taljenje v 19. stoletju v Afrike s starodavnim taljenjem na Kranjskem. Zanimiv je notranji premer ognjišča (jame), ki je 30 cm. Pri tem je bila šoba za vpihovanje zraka v skopano stožčasto ognjišče potisnjena v spodnji del, kjer nastane volk, enako je bilo tako po tem tudi pri jaškastih pečeh ²⁶. Ta premer se je ohranjal pri jaškastih pečeh v Noriku in tudi še v srednjem veku.

O POSTOPKU v delih CUNDRIČA: NAVEDI: … Zanimiva je Cundričeva navedba misli dr. Janeza Mencingerja (Sijaj železa v zgodovini, str. 179):»Ko se je v okolici plavža les porabil, ali je v bližini ruda potekla, preselili so se rudarji in fužinarji s svojim mehom drugam in naredili so plavž v malo dneh za malo dni obstanka…«.Ta Mencingarjeva misel pa je zelo podobna trditvi zgodovinarja Childeja o prvih iskalcih, talilcih in izdelovalcih dragocenih izdelkov iz bakrove rude, nato brona, ter ostalih dragocenih kovin, izraženi v »selitveni teoriji kovačev« kakor tukaj z izrazom »nomadsko ljudstvo kalivcev«. Kaj hočem s tem povedati? Tudi z železovimi rudami in železom ter jeklom so se, vsaj sprva, ukvarjali pač tisti, ki so seveda imeli prednost v zmožnostih, to je s prenašanjem znanja iz generacije na generacijo, skratka s prenosom izkušenj, s proizvodnjo transportnih sredstev in ne nazadnje z denarjem kot z virom za razno razne potrebne investicije, da je verižna proizvodnja pač stekla in ne tisti, ki bi se sami lotili tega posla na novo. To pa so bili po Homerju naravnost »božanski Pelazgi«, ki so prihajali s svojimi transportnimi ladjami na Kreto ter npr. na Ciper (ime Baker), kjer so bili rudniki bakra, in drugam. In Arijci (Arya, stslov. Iarii), ki so sami sebe imenovali »plemeniti ljudje«, torej Umbri (Uneti). In Veneti eugeneis (Veneti blagorodni, plemeniti). In opat Marko Pohlin je bil pozneje eden tistih, ki je zapisal, da so bili Sloveni (Slovenci) ob tem pač »naravnost hvaljeni, častni in slavni«… Vsi ti so se že v sivi davnini podili za kovinami po takrat znanem in neznanem svetu. Najmanj od 10. st. pr. Kr. so bili Slovenci poznani kot Veneti.

Müllnerjeva Zgodovina železarstva na Kranjskem, v Gorici in Istri iz leta 1909je Ivu Cundriču, tako kot tudi zgodovinarju Ivanu Mohoriču, zelo dobro služila, pa tudi dela in študije drugih arheologov, metalurgov in zgodovinarjev. Tako je zgodovinar Alfons Müllner zapisal, da so Egipčani v času iz obdobja Dhutmesa III. (14. st. pr. Kr.) po sliki, najdeni v enem izmed grobov v Tebah (Thebae), že talili železo v prvih preprostih stožčastih ognjiščih, skopanih v zemljo. Jamo (ognjišče) so napolnili z rudo in drvmi (v polnitev so vstavljali oglje pozneje) in prižigali od zgoraj. Ob strani jame pa so z dveh strani vpihovali zrak. Za njegovo delovanje so uporabljali dvonožno gnane usnjene mehove, ki so jih vsakokrat dvigovali s pomočjo pasov. S posedanjem mešanice zdrobljene rude in lesa, pozneje oglja, je nastajal na vrhu prostor za dodatne mešanice rude in goriva (dodatne polnitve), ki so jih dodajali, dokler ni bila jama polna.

Po vsej verjetnosti na samem začetku taljenja prvi talilci železove rude svojih spoznanj o postopku taljenja nepoklicanim, to je tujcem, najverjetneje niso delili. Pač pa svojim, ki so množično odhajali na vse strani, predvsem tja, kjer so dominirali Umbri, Pelazgi, Uneti, Karni in pozneje Veneti. Podobno kot so njihovi davni predniki odhajali za bakrom in že poznanimi kovinamiter sprva z dvostopenjskim postopkom taljenja v ognjišču znali pridobiti železo ter iz tega jeklo, kajti več tršega železa so uspeli pridobiti šele pozneje v novem tipu peči, to je prvih jaškastih pečeh, visokih okrog enega metra. Tako se je pozneje seveda znanje, ki je bilo povezano z obilico prakse, prenašalo na druga področja povsod tam, kjer je bilo na površju ali tik pod njim najti veliko železove rude. Bobovca, železovca in podruševne, to je ploščatih kosov rude, v velikosti 2 do 4 cm²⁷ ter seveda izvorno rudo pirit.

Lahko zapišemo, da so bili Pelazgi že pred 14. st. pr. Kr. v Egiptu kot mornariško-obrtniško-trgovski del Umbrov (prednikov Unetov) in si od tamkajšnjega vodečega sloja z darovi izborili pravico do postavitve trgovske kolonije, ki so ji nadali ime Tebe – Thebae (Devin – neosvojliva utrdba). V mestu so postavili tudi templje za bogove, da so to mesto na območju zgornjega Nila imenovali tudi Diospolis (božje mesto). Takoj po delti Nila navzgor je ležalo mesto, imenovano Troja (Troia, Troiu). Po Pelazgih so se tam znašli tudi Veneti, ki so si na obeh skrajnih koncih delte Nila uspeli pridobiti dve koloniji. Na zahodnem koncu se je imenovala Heracleopolis, na skrajnem vzhodnem pa Bocca Canopica ali Eracleotica. Tretja kolonija je bilo večje venetiško mesto ob Nilu blizu jezera TO-SE Fayum. Imenovalo se je Heracleopolis magna. Ti Veneti so se imenovali Dorci ali Heraklidi. Nek Herakel je podobno imenovano dardansko mesto Troja (Troas) v Anatoliji zavzel s svojimi Dorci že pred vojnami zanjo. Vzrok prepira je bil spodleteli nakup konjev. …

POVZEMI izločeni del.

Po A. Müllnerju, ki ga povzema Ivo Cundrič, so tamkajšnji talivci izdelovali jeklo, znali pa naj bi pridobivati tudi lito železo .²⁸ Ahajci (Eolci), to je Umbri, pozneje imenovani Uneti ter Dorci (Heraklidi), to je Venetiki–Veneti, so bili del nastajajočih Grkov skupaj še s staroselci in Jonci, v staro Helado pa so prihajali s severa in s seboj na jug prinašali svoja božanstva ter najboljše trenutne tehnološke dosežke, pa naj je to bilo obrambno in napadalno orožje, prevozna sredstva, ladje, bojni vozovi, ostala obrt in drugo blago, splošna trgovina…

Ivo Cundrič omenja Valvasorjev zapis, v katerem omenja Homerja, ki je hvalil chalybs noricus in rimskega zgodovinarja Ovida, ki je zapisal, da najtrše železo talijo noriški ognji. Arne Wang Espelund iz Norveške univerze je npr. mnenja, da je Skandinavija dobila znanje in tehnologijo taljenja železovih rud iz Norika. In ima prav. Na osrednjem delu Švedske so živeli Vandali ali Vinuli (Veneti), tamkajšnja kultura mlajše železne dobe pa se je imenovala Vendeltid kultura po tamkajšnjem kraju Vendel. Tam so bile znane Renn peči, ki jih Slovenci imenujejo Peči na volka. V njih se je izdelovalo najbolj kvalitetno železo oziroma jeklo.²⁹ In to v celotnem prvem Noriku, po slovenskem jezuitu Martinu Baucerju že od konca 15. st. pr. Kr., in ne samo v sedanjem avstrijskem delu Norika. Ivo Cundrič omenja Alfonsa Müllnerja, ki je zapisal, da če govorimo o noriškem železu, potem s tem nazivom opredeljujemo železo, ki so ga pridobivali na prostoru današnje Kranjske, Koroške in Štajerske, saj se je območje med Jadranom in Donavo že dolgo pred rimsko zasedbo in reorganizacijo imenovalo Norik. Sklicuje se na geografa Strabona, ki je navajal, da nekatere veje noriškega naroda živijo okoli Ogleja in blizu Jadranskega morja; sem so spadali tudi Japodi na področju hruškovih gozdov v Vipavi. Retijci in Noričani pa so segali do alpskih prehodov in tudi na področje Karnov. Če pristanemo samo na sedanji, avstrijski del Norika, piše Ivo Cundrič, potem pristajamo na to, da pri nas nimamo noriškega železa oziroma jekla .³⁰

Na Švedskem in Norveškem so vse stare najdene žlindre t. i. fayalitnega tipa, oksidacijske narave in preprečujejo naogličenje. So ključne za doseganje homogenosti volka in za enake vsebnosti ogljika v volku. Ivo Cundrič piše, da tem ugotovitvam sledijo tudi starodavne bohinjske žlindre.³¹

Ivo Cundrič navaja tudi enega od vodilnih britanskih arheologov, Petra Crewa in njegov članek iz let 2018 Twenti-five years of bloomery experiments: perspectives and prospects s podatki o prvih produktih taljenja in kovanja, rudnih nahajališčih v Britaniji in Walesu tehnologijo izvlečenja volka iz peči, ki je bila v Bohinju enaka kot v Walesu.³² …

Za Uneti, ki so v Britaniji in na Irskem skupaj z domačini gradili megalite, tudi Stonehenge, so tja prispeli Veneti. Za njihovo kolonialno ozemlje na otočju je ugotovljena Cineraryjska kultura žarnih grobišč. Po arheologu Woolleyu naj bi se v daljno Britanijo okoli leta 1900 pr. Kr. zlil val priseljencev iz francoske Bretonije in daljnega Rena; v 17. st. pr. Kr. pa vdrl že drugi val obdelovalcev kovine iz istih področij, izurjenih po izročilih čeških Unetic in tja prinesel pravo bronasto dobo. Predstavniki kulture Unetice so okoli 2000 pr. Kr. bili tudi že v Ugaritu in Biblosu na sirski obali, ter kot Umbri na področjih severnega dela Apeninskega polotoka ter poznejše Etrurije. Prišli so iz istih čeških Unetic npr. tudi v Egipt, Saharo, v kanansko deželo in naprej. Pozneje so bili v Britaniji Veneti povsod tam, kjer je bilo moč najti kositer, baker, zlato ter druge pomembnejše surovine. Po dr. Jožku Šavliju se je Wales po rimljanski okupaciji po latinsko imenoval Venedotia. Ozemlje je bilo po galsko imenovano Gwineth, po staroangleško Gwynedd, to je staroslovensko Venet, južni del Walesa Gwent (stslov. Vent). Ime Venedotija, ki so ga osvojili Rimljani za takratni Wales, se je v srednjem veku nato ohranjalo še kakih sto let. Z imenom Venedotia so Rimljani v bistvu poimenovali sekundarno državo tamkajšnjih Venetov (Venedov, Venedotov).

Kralj Artur in kralj Matjaž

Zelo podobni sta npr. tudi legendi, slovenska o kralju Matjažu in britanska o kralju Arturju. Po najstarejši legendi vojvod Britov Artur (ne še kralj) spi v votlini na otoku Avelon (Tintagel v Cornwellu, kjer so Slovenci nekoč kopali kositer) in ko se bo zbudil, bo s svojo vojsko zopet pravično in pošteno zavladal, podobno kot kralj Matjaž v votlini na Peci. Tako so v venetski sekundarni državi, lat. Venedotia ali Wales – Gwinedd znani najprej Vortigern, legendarni kralj Britov pod nadvlado Rimljanov, ki se je boril proti Piktom in Škotom; leta 449 je poklical proti njim Jute, ki pa so se obrnili proti njemu – to omenjajo kot prvi anglosaški vdor v Anglijo. Drugi je bil kralj Artur, domnevno kralj Britov, ki se je po odhodu rimskih legij z otoka (okoli leta 450) nekaj pozneje bojeval proti Sasom ter v zadnjem boju bil ranjen ter zaradi tega nato umrl okoli leta 537; tretji pa Cadwalander (padel leta 633), kralj Gwynedda (Veneta) v severnem Walesu, ki se je boril proti anglosaškemu kraljestvu, ustanovljenem leta 604.³³ Navedeni so še drugi princi in vladarji.³⁴ …

O venetskih kraljih in kasneje princih v Gwyneddu najmanj od 5. stoletja pa vse do leta 1282 in torej njihovih večjih ali manjših uporih proti angleški kroni še do 15. stoletja se torej ve, nič pa se v tem zgodnjem obdobju tam ne piše o keltskih, še manj o galskih princih. Le o Gwyneddskih, to je tamkajšnjih venetskih ali staroslovenskih princih Veneta, pozneje Walesa.

V članku, ki so ga napisali R. Scӧhner, H. Scholz in H. Krumm iz uglednih univerz v Jeni, Münchenu in Frankfurtu, pišejo o srednjeveškem rudarjenju in železovi rudi v Alpah s področja Füssen, ki se razteza na Nemčijo (Ostallgäu) in Avstrijo (Ausserfern) v t. i. Renn pečeh, po slovensko pečeh na volka. I. Cundrič piše, da je tam rudarjenje potekalo kakor pri njih v Bohinju, na širokem področju. Tam so uporabljali rudo getit in delno hematit, ki je podobna bohinjskemu železovcu in bobovcu.³⁵ Arheologinja Brigitte Chech je v letih 2002-2010 vodila izkopavanja v kraju Semlach (Eisner) na Koroškem v Avstriji. Peči s poznorimskega obdobja, ki jih je odkrilo izkopavanje, so bile nad zemljo visoke 2 m. . Take so odkrili tudi na Norveškem. Espelund je v svojem članku, ki ga omenja I. Cundrič, opisoval predrimski čas, ki ga imenuje keltsko obdobje. Obdobje pa je označil le z dvema področjema: Hallstatt v Avstriji in La Tѐne v Švici, ki pa sta prevoda iz staroslovenskih imen: kraj soli in tinj. …

Pridobivanje železa in razvoj utrjenih naselbin na Slovenskem

Torej je kraj Semlach (nem. Eisner, morda okrajšava iz nem. Eisenerde – železnata zemlja) na sedanjem avstrijskem Koroškem, staroslovensko ime, zato so tam prav gotovo od »nimer« živeli Slovenci. Poleg tega pa je tudi v Sloveniji taisti Müllner ob reki Kolpi odkril kraj Semel z nemškim zapisom (v knjiž. slov. Zemelj) vzhodno pod hribom Kučar (222 m) in zahodno od kraja Podzemelj, kjer je bilo v starih časih pomembno železarsko gradišče (lat. oppidum). Na Kučarju so železarji pridobljene volke prekovali v različno velike palice in kvadre ter mu tako dali primerno obliko za transport in namen za poznejše predelave v orožja in orodja ter ostale obrtniške izdelke, zlasti različne vrste žebljev. Tam so našli polizdelek železa v obliki kvadra ter glinaste šobe, skozi katere so s pomočjo mehov v talilne in razžarilne peči vpihovali zrak .³⁶

Poleg glavnih rudarsko-železarskih območij že pred 6. st. pr. Kr. sta bila torej Bohinj s Triglavskim pogorjem, kjer je bil rudarski revir svetolucijske halštatske skupine ter Dolenjska z Belo krajino in Notranjsko, torej še dolenjska in notranjska halštatska skupina.³⁷ Tudi Rimljani so noriško jeklo zelo cenili. Oglej je postal zbirni center zanj .³⁸ Železarstvo in kovaška obrt se je že v preteklosti, najverjetneje iz Norika, razvijala v tesnih stikih z venetsko, nato sta iz nje nastali kulturi Este ter vilanovska halštatska kultura, ki je dala osnovo za nastajanje poznejših Etruščanov in za druga železarska središča v Padski nižini, ki so poleg Ogleja, zalagala italski polotok, kot npr. tudi Čedad, Concordia, Bergamo, Vatreni portus, Padova, Ferrara, Vuәgnca (Vogenza), Bologna, Mantova itn.³⁹ .

Kot je bilo že zapisano, I. Cundrič⁴⁰ omenja tudi druge železarske oppidume staroselcev. Kot primer enega takih, ki jih slovenska javnost zelo malo pozna, ali pa sploh ne, po vsej verjetnosti pa je avtorja in njegovo delo, oziroma nekaj njegovih pomembnih detajlov, predpisana znanost namerno zamolčala, je Cundrič navedel Müllnerjevo obširno raziskavo gradišča Šmihel pod Nanosom. Še prej naj zapišem, da je brigadir slovenske vojske v pokoju Janez J. Švajncer o Šmihelu pod Nanosom zapisal, da je ta oppidum staroselcev po vsej verjetnosti stari Metulum, saj opisu Oktavijanovega napada nanj leta 35 pr. Kr. Viničica v Liki sploh ne ustreza, celo tudi kot kraj sam. Zagovorniki Viničice kot Metuluma pa se oprijemajo še nenormalne trditve, da sta prehod čez Alpe na Oktavijanovem pohodu predstavljali Velika in Mala Kapela (!?). Toda po Strabonu je najnižji prehod čez Alpe predstavljal le prelaz Okra (Ad Pirum), šele nato Razdrto(!). …

V noriški obpotni utrdbi, v Sv. Mihaelu pri Hrenovicah (sedaj Šmihel pod Nanosom, nekoč najbrž Metulum), oppidumu staroselskih Slovencev, ki je bil kot lokacija povsem podoben Ajdovskemu gradcu v Bohinju, so našli veliko žlindre, železne polizdelke in izdelke, tudi polizdelke orožja. Tam naj bi našli za celo orožarno mečev, puščic in kopij. Po Müllnerjevem pričevanju so na gradišču izdelovali kvalitetno noriško jeklo. Tudi meči so po njegovem pričevanju bili skovani povsem iz jekla (Schwerter sind durchweg von Stahl).

Slika 9: Na skici so jekleni meči (Fig. 11 do 18), velikosti 50 do 80 cm, najverjetneje še iz obdobja Hallstatta in konice za puščice, npr. za Concordio pri Aquilei (Fig. 29 do 39). Konice označene s Fig. 30, 31 in 32, so za ognjene puščice (z odprtinami za vnetljivo blago – Cundrič. I. J. Sijaj železa, str. 99).

»V poznorimskem času«, piše I. Cundrič,⁴¹ »v Evropi odkrivajo velike ʼrimske pečiʼ, ki so bile visoke okrog 2 m (plus z okrog 1 m vkopanim delom peči pod zemljo) in s premerom 1 do 1,5 m. Peči so imele spodaj dve odprtini, eno za prebijanje žlindre, drugo za izvlečenje volka. Delale so po 5 volkov hkrati. Produkcija take peči je bila potem od 25 do 40 kg na dan… Šlo je za velika rudišča okoli gore Majdan v Panoniji, točneje v sedanji Bosni. Tam je bila produkcija železa že v predrimskem času… Müllner take peči oziroma obrate na Kranjskem označi kot ʼvindišʼ peči in poudari, da tudi na področju Panonije (Majdan) uporabljajo staroslovenski izraz železo ter da sta izraza gvoždje in čelik drugega izvora…« …

POVZEMI »V kolikor bi Slovani šele v 5. in 6. st. prišli na področje Norika ne bi imeli nikakršnega znanja o rudarjenju in taljenju, vsa notranja Avstrija bi bila v naslednjih stoletjih v ʼkameni dobi,ʼ poznali bi samo pašništvo, Staroslovenci so bili večinski prebivalci«.

Tu so baker, svinec, bron, železo, pa tudi zlato in srebro znali topiti in predelovati ter prodajati že stoletja pred umikom Galcev in Keltov iz Apeninskega polotoka na naše ozemlje, piše I. Rebec. Arheolog Josef Szombahty (1853-1943), ki je v 19. stoletju raziskoval na Slovenskem in napisal pomembni razpravi o depoju v Mušji jami pri Škocjanu in grobišču na Idriji pri Bači pa celo domneva, da na tem ozemlju ne moremo iskati galske civilizacije in je potrebno Galce kot nosilce latenske kulture na tem ozemlju izločiti.⁴²

In še nekaj pomembnega je bilo. Staroselci so bili tudi umetniki in iz različnih kovin tudi ustvarjali različne umetniške izdelke, tudi po naročilu in željah vseh naštetih agresorjev(!). …

Zanimiva so tudi hišna znamenja. O njih je pisal slovenski raziskovalec dr. Jožko Šavli.⁴³ Ohranjena so na Bovškem in Tolminskem, v Breginjskem kotu, Brdih pri Gorici, Kanalu… Pričevanja o njih nam dajejo tudi hišne žare iz pozne bronaste dobe, iz kulture žarnih grobišč, ki je pripadala Venetom. Najdene so bile tudi na najdišču v Rimu in naj bi bile iz 10. st. pr. Kr. Nad vhodom teh hiš so hišna znamenja. Že v predzgodovini pa so ta znamenja razširjena na severu v Germaniji, kjer so živeli predniki Slovenov, in sicer na grobovih iz mlajše kamene dobe. Pozneje sta iz venetske kulture v Padski nižini nastali kultura Este in kultura Villanova, ki je bila osnovna kultura Etruščanov.

V zvezi z železnimi oziroma jeklenimi predmeti, zlasti orožjem ter kje naj bi kaj začeli eni izdelovati pred drugimi, je še veliko nejasnosti. Po osrednji Evropi, tudi v Sloveniji, so bili npr. odkriti številni meči, ki so jih našli tudi v sedanji Grčiji in drugod. Do sedaj je veljalo, da so na področju Grčije najdeni meči najstarejši, saj naj bi tam neposredno bila vedno prisotna višja in posledično tudi prvotna kultura, ki naj bi se seveda zato, predvsem pa pozneje, prenašala tudi na sever med barbare. Zato so vsi predmeti s severa, ki kažejo večjo ali manjšo podobnost z grškimi, po tej logiki ocenjeni za mlajše. Med mnogimi bronasti predmeti, ki so jih našli v Mušji jami pri Škocjanu v Sloveniji domnevajo, da je to kultna jama, v katero so metali daritvene in zaobljubljene, to je posvetilne predmete. V njej so npr. našli tudi meč, ki sodi med najstarejše železne (v bistvu jeklene) predmete iz območja jugovzhodnih Alp.

SLIKA 10: Z leve na desno – prva dva bronasta meča, ki sodita v 16. in 15. stol. pr. Kr. Zanju trdijo, da spadata med najstarejše primerke tovrstnega orožja v srednji Evropi (Zakladi tisočletij, str. 78). Tretji bronasti meč naj bi spadal v 11. stol. pr. Kr. (Zakladi tisočletij, str. 97). Četrti bronasti meč s kovinskim ročajem naj bi prav tako spadal v 11. stol. pr. Kr. (Zakladi tisočletij, str. 90). Peti bronasti meč, ulit iz celega, v nožnici in s kroglo na ročaju, naj bi izviral iz 10. stol. pr. Kr. Njegova posebnost je, da ima na ročajni krogli, kakor tudi na kovinskem delu nožnice okrogle črte s piko, kar je izrazita značilnost lužiške kulture in nato kulture žarnih grobišč (Zakladi tisočletij, str. 93). Šesti bronasti meč pripada muzeju v Ribnici in naj bi pripadal starejši stopnji kulture žarnih grobišč, ki jo tam umeščajo med leti 1300 in 900 pr. Kr. Sedmi bronasti meč z značilnim antenskim ročajem naj bi izviral iz 8. stol. pr. Kr., iz začetka železne (raje jeklene) dobe in naj bi bil del statusnega simbola takratnih veljakov. (Zakladi tisočletij, str. 101). Zadnji, osmi, ali prvi z desne, pa je jeklen meč, ki so ga našli v kultni Mušji jami pri Škocijanu in naj bil sodil med najstarejše jeklene predmete z območja jugovzhodnih Alp. Ker pa je zelo podoben mečem iz Vergine, Lefkandije in Aten, trdijo, da naj bi bilo skoraj gotovo, da je bil v slovenske kraje uvožen iz egejskega območja. Toda resnica je drugačna. Velika količina mečev iz osrednje Evrope je bila že zdavnaj z Ahajci in nato Dorci zanesena med drugim tudi v imenovani egejski svet. In ne pozabimo: med srednjo Evropo in t. i. Grčijo, ki je takrat še ni bilo, je ležala Trakija, v kateri je živelo po eni verziji 5, po drugi pa 25 slovenskih plemen, raje recimo (rečmo) organiziranih skupnosti(!).

Kaj pa, če je bilo ravno obratno? Kaj pa, če ocena temelji le na t. i. relativnih datacijah, okrog katerih se znanstveniki med seboj itak največ prepirajo. Poleg tega pa Homer v Iliadi piše, da so v Anatoliji in Helasu še v letih okoli 900 pr. Kr. delovale le majhne peči. Takrat naj bi še ne znali pridobiti jekla, pač pa samo železo, v kar pa ne verjamem. Vendar so tudi tukaj, vsaj po mojem, po vsej verjetnosti pridobivali volke v dveh kvalitetah in tako tudi že vsaj nekaj jekla, ki so ga po vsej verjetnosti še dodatno ojeklenjevali, skovane polizdelke pa naknadno prekovali, nato kalili in s kamnitimi brusi tudi brusili, da so jih še dodatno naostrili. Poleg tega pa bi morali jeklene meče iz halštatske in drugih dob, ki ležijo skriti po depojih, dati na metalografske in kemične preiskave, da vidimo, kakšni posnetki mikrostruktur bi se pokazali na njih, in v kolikih plasteh so bili skovani(!).

Enako je s starostjo bronastih mečev. Po vsej verjetnosti naj bi tudi taki, ki so podobni »grškim« in najdeni v osrednji Evropi, nedvomno izvirali od tam spodaj. Strokovnjaki pa po drugi strani menijo, da so se najstarejši bakreni, nato pa bronasti meči, razvili iz triangularnih (triogelnih) bodal. Poleg tega pa, glej ga zlomka, trdijo, da so očitno na razvoj tega orožja pomembno vplivale delavnice, ki so obratovale na območju jugovzhodnih Alp(!). Tako ne preseneča, da sta bila na Ljubljanskem barju (Slovenija) najdena dva meča iz 16. in 15. stoletja pr. Kr. Tudi ta dva meča sodita med najstarejše primerke tovrstnega orožja v srednji Evropi. Toda v pravkar obravnavanih obdobjih na sedanjem grškem ozemlju izoblikovanih Grkov na žalost še ni bilo. Ahajci (gr. Achaenas), ki so z dobrimi dolgimi bronastimi meči v bronasti dobi prispeli na nekatera sedanja grška ozemlja, so takrat tja prišli s severa, za njimi pa Dorci (gr. Dorimahoi) z že jeklenimi meči in konicami sulic, prav tako s severa. Da so bili oboji predniki Slovenov, in to tistih s specialnim imenom Slovenci, na jugu pa tudi eni izmed sestavin ljudstev, iz katerih so pozneje skupaj s tamkajšnjimi staroselci nastali stari Grki, pišem na drugem mestu.

Zelo bogata najdišča predmetov iz zlata, srebra, svinca, bakra, brona, lahkega kositra ali cina (poznate tisto pesmico: Cin, cin, cin… Drežnica, kje so kozice…), železa, jekla, iz obdobja prazgodovine v Podonavju, Sloveniji in po vseh Alpah, kjer so živeli in še živijo Slovenci, odkrivajo, da sta bila rudarstvo in metalurgija nekoč posebni panogi, s katerima so se ukvarjali samo skrivnostno nevarni ter magiji, kačam in zmajem v podzemlju in njegovim silam predani ljudje. »Toda najbolj zanimivo je to«, piše Davorin Žunkovič⁴⁴ o tej dejavnosti, »da je mnogo piscev imelo Slovene za najstarejše rudarje v Evropi«. Navaja Jana Kollarja, ki je v svojem delu (Errklärungen zu Slavy decera, 1832) navedel mnenja nekaj nemških piscev o tem, v teh mnenjih pa je najbrž kdo, kot bomo prebrali, navedel tudi kaj polresnic in laži, ki sem jih tukaj podčrtal.

Tako naj bi Adelung (Vorw. Zu Thams bӧhm Lex, Praha 1788, str. 5) zapisal: »Že zelo zgodaj so se Sloveni ukvarjali s kopanjem rude, njeno obdelavo in z marsikaterim mehaničnim načinom predelave. To je bilo prej kot v srednji in severni Nemčiji, kjer jim ni nič nerodno priznati, da so se marsičesa naučili od Čehov. V južni Nemčiji pa je rudarstvo gotovo ostanek rimljanske kulture«. In še moj komentar: takrat, ko so Sloveni kopali v prvih rudnikih v srednji in severni današnji Nemčiji vzhodno od Rena, Nemcev, oziroma njihovih prednikov tam še ni bilo, niti Slovanov. V južni Nemčiji pa rudarstvo prav zagotovo ni bilo posledica rimljanske »visoke kulture«, saj sami niso bili rudarji, ne topilci rud kot Etruščani, ki so jim tako kot Noričani izdelke iz njih v začetku prodajali, in to pri njih doma na trgih velikega Rima, na »Apeninskem škornju«, najprej dobre bakrene, nato bronaste ter na koncu tudi dobre jeklene meče in bodala (!).

Herder⁴⁵ je zapisal: »Na Nemškem so se Sloveni ukvarjali z rudarstvom, oni so se spoznali na topljenje in rudarstvo«. Toda to Nemško, vsaj po mojem, je bilo najprej slovensko, last Severnih Slovenov, šele nato, v glavnem v obdobju in po obdobju Karla Velikega zmeraj bolj nemško. Henze⁴⁶ navaja pravzaprav najpomembnejše priznanje, in sicer: »Slovenci so se lotili rudarjenja že zelo zgodaj. Bogata madžarska rudišča (op. p.: ki so bila takrat slovenska) so odkrili oni; zgodaj so postala znana češka in tudi izredno bogata najdišča železa pri nas so najverjetneje pripadala njim (op. p.: kar je tudi res, a germansko pri tem vseeno ne moreš enačiti z nemškim). Sloveni so bili prvi, ki so se odlično spoznali na rudarjenje in zato imamo v rabi še mnogo slovenskih besed v zvezi s to panogo: Flӧtz (sloj; pola rude); Kuks, Koks (koks); Kies (kršec); Schacht (jašek); Schwaden (čad; sopara; pokvarjen zrak; smod); Kobalt, Schicht (sklad; lega); Seiffen (lojevec); Spat (ruda živec; kalavec); Stollen (oporniki v rudniku; tramovi, stojniki); Meiler (kopa; kopa za žganje oglja); Meilerkohle (oglje)«. To je tudi po mojem prava resnica, razen seveda podčrtanega.

Davorin (Martin) Žunkovič je takrat napisal tudi to splošno dejstvo: »Predvsem se moramo zavedati, da nosijo vsa pogorja Evrope imena, ki so slovenska, kolikor daleč je moč slediti njihovi etimologiji, in da so ravno ozemlja z nekdanjimi rudniki in plavži na gosto posejana s slovenskimi krajevnimi imeni…«.⁴⁷

Med izkopavanji na II. Dežmanovem kolišču so leta 1876 odkrili unikatno bronasto bodalo, ki spada v 17. ali 16. st. pr. Kr. Bodalo so leta 1985 ukradli iz zbirk Narodnega muzeja v Ljubljani a ga je po 33 letih Interpol izsledil na dražbi v Angliji. Z obsežno dokumentacijo je bilo dokazano, da je bodalo last Narodnega muzeje Slovenije. Po umetelno vrezanem okrasju črt, visečih trikotnikov in polkrogov ter nenazadnje po elegantno usločeni obliki, ki je bolj podobna zgodnjim mečem kot pa starejšim trikotnim bodalom (okrog 2000 pr. Kr.), gre vsekakor za izjemen izdelek. Dr. Peter Turk je še zapisal, da domnevajo, da je bila njegova stratigrafska lega primerljiva z lego bronastega meča s I. Dežmanovega kolišča, ki so ga leta 1875 odkrili pol metra nad koliščarskimi naselbinskimi ostanki.⁴⁸ Torej so prvi bronasti meči, če sem prav razumel, bili izdelani na severu na območju vzhodnih Alp v 17. ali 16. stoletju pr. Kr. in ne v t. i. Grčiji, ki je seveda takrat še ni bilo.

SLIKA 11: Leta 1985 ukradeno bodalo iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani je bilo po 33 letih, torej leta 2018 vrnjeno muzeju in je danes na stalni razstavi ponovno na ogled. Foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije (Turk, P. Muzejska pota. Prav tam; v: Dežele kolišč, str. 104).