BELE ŽENE, KRIVOPETKE, ŠEVILE in ŠEMBILJE – Leda Dobrinja

BELE ŽENE, KRIVOPETKE, ŠEVILE IN ŠEMBILJE                                                Leda Dobrinja

Paberkovanje o bajeslovnih prinašalkah znanj, rojenicah in spremljevalkah prastarih poti

Bele žene kot skrivnostne nočne plesalke po pripovedovanju Nadje Jakomin iz Kubeda.¹ Motiv je na osnovi pripovedi in fotografskih posnetkih Milene Piciga poustvarila UI.

Zdi se, da se je ustno izročilo o duhovnih bitjih do 2. svetovne vojne skrčilo na štrige in orke, bolj ali manj zlobna bitja različnih pojavnih oblik, katerih oblika in moč sta se »prizemljili« največkrat skozi čisto prave osebe iz okolja. Pravega bajeslovja ni bilo več, božanskih črt in likov toliko manj.

Moje prvo srečanje s pravimi oziroma polvilinskimi bitji v Istri se je zgodilo na pripovednem večeru Pod Vardo zabavsko ob jesenskem enakonočju l. 2019. Tedaj je Nadja Jakomin, predsednica KD Šavrini in anka šavrinke, povedala zgodbo o belih ženah z Rižane pri Kopru. Kot odziv na to so Uroš Stanič in nato še drugi predstavili veliko podobnost belih žena s krivopetkami ali krivopetnicami, ki so prebivale od Benečije, preko Posočja in vse do Gorenjske. Prve podatke o vilinskih bitjih, prinašalkah skritih znanj, pa mi je posredoval Dimitrij Kebe ob pripravi I. zbornika.

Ševa, Švila, Ševila in bele žene kot rojenice in prinašalke skritih znanj

Podatke o Švili mi je Dimitrij Kebe posredoval ustno v času, ko sem sama proučevala sledove čaščenje Matere zemlje – Istre. Poznala sem podatek o najdbi kipca boginje zemlje v bližini arheološkega najdišča Divje babe, ki jo po nekih značilnostih opredeljujejo kot Isis. V zvezi s tem mi je Kebe odkril: »Najdbe o čaščenju Isis na Šebreljski planoti so zelo pomembne. Ko sem hodil okrog in raziskoval, so mi povedali tudi staro pripovedko, ki se je ohranila po ustnem izročilu. Menda se je v prastarem času prebivalcem prikazala ženska Ševila, Šebila, Šibila. Ljudje so se trudili železo skupaj dati, a jim ni uspelo. Pa je prišla Ona in v kotel vrgla pest nekega peska in železo v kotlu se je skupaj dalo. Tako so prišli do železa.« Tako nekako mi je povedal in pripomnil, da je pozneje v našem pripovedništvu odkril vse polno bitij z nadnaravnimi močmi in močjo prerokovanja z imeni Švila, Šiva, Ševa. Dimitrij Kebe njeno ime in zadnji del imena Šebrelje povezuje z vretjem (železa). Sama sem se spraševala, kakšno zvezo ima Ševila z Materijo Istro in njenimi skupnimi točkami z Isis, Esterto, Junono, pa tudi Sibilo.²

Podobno in obenem bogatejšo izročilo o belih ženah nam prinaša pripoved, ki nam jo odkrije Ivo J. Cundrič ob napovedi svojega prevoda Zgodovina železa Alfonsa Müllnerja s komentarji.³ »Müllner v svojem delu poseže tudi med mite in sage; poveže antična verovanja, ki se prenesejo v krščanstvo, npr. ‘tri žene’. Te opazi pri Bavarcih in Kranjcih, najde pa jih tudi v Beli krajini.« V svoji knjigi pa sam doda zapis iz Lipance dr. Lovra Tomana, ki ga je objavil Jurij Sinobad iz knjižnice A. T. Linharta v Radovljici. Ta jih predstavi kot rojenice, »bele žene močnega, suhega in dolgega obraza v pertenih oblačilih«, bivajočih v podzemlju. Bile naj bi neporočene, čiste; ljudem so prerokovale in jih poučevale, kdaj sejati, kovačem pa izbiro kamna za varjenje. Ljudje so jih bili veseli.

Bela žena kot prinašalka znanja.

Žene bele, Sibila in Šembilja

In sedaj k Sibili. Sibile veljajo v grški in rimski mitologiji za prerokinje ali svečenice z darom videnja prihodnosti. V starodavnem svetu naj bi živele v jamah in blizu svetih izvirov, prerokbe pa naj izrekale v mističnem zanosu. V ta okvir in povezave se danes postavlja tudi bele žene, Ševilo in Šembiljo iz slovenskega bajeslovja. Bolje rečeno, izvor slovenskega izročila se išče v grški in rimski mitologiji, ne meneč se za to, da je samo ime sibila ali »Si-bela« najbolj smiselno v slovenskem jeziku kot »žena‑bela«.

Za Šembiljo sem slišala šele pred kratkim od Sama Milharčiča in njegovega raziskovanja okolice Knežaka. Nanjo je nanesla beseda v povezavi z domnevnim arheološkim odkritjem zlate vprege na območju Ulake in izročilom o starih poteh, s katerimi je prepredeno območje Krasa in Brkinov. Po teh poteh pa naj bi se prevažala bajeslovna Šembilja ali pa vsaj njena kočija. Najbolj obsežno raziskavo o Šembilji pa je izvedla dr. Katja Hrobat v svojem diplomskem delu z naslovom Šembilja na rimskih cestah.⁴ Zbrala je bogato bero pričevanj o starih cestah in »stotih« inačicah Šembilje. Na str. 96 najdemo ključni podatek, ki bi lahko razložil sedanje tolmačenje izročila belih žena in Šembilje, ki pravi:

»Prvo poročilo o povezavi rimskih cest in Šembilje izhaja že iz leta 1905, ko ob omembi kolesnic v skali na področju Repne doline na Tržaškem Krasu Puschi navaja, da jih ‘domačini prepoznajo kot fantastične starodavne ceste, katerih izvor pripisujejo neki sibili, ki naj bi ob vožnji z veliko kočijo okrog sveta puščala v kamnu odtis koles.’ Puschi 1905, 124).«

Ključna točka torej, ob kateri bi se morali vprašati, kaj je bila pravzaprav ta ‘sibila’. Je šlo tu za slovensko izročilo s krajevnim bajeslovjem in belimi ženami, ki jih je Puschi označil kot »sibile«? Je šlo nemara za inačico belih žena z novimi atributi »varuhinj« na poti? Ali za povsem novo in svojevrstno bajeslovno osebo, povezano s potovanji? Dejstvo je, da je danes Šembilja – sicer v mnogih podobah in lastnostih – predstavljena enoznačno v senci grško-rimske prerokovalke. Žal je tudi izgradnja vseh ostankov starih poti brez izjeme pripisana rimskim osvajalcem.

Pripis izvora tujim vplivom je razviden tudi iz zapisa z izvlečki iz del slovenskih raziskovalcev z naslovom »Bajeslovni lik svete Šembilje v slovenskem ljudskem izročilu (odlomki in povzetki s seznamom literature)«, ki ga je sestavila in mi ga posredovala etnologinja Vlasta Mlakar. Iz njega izhaja, da se ime Šembilje pojavlja tudi kot Šimbilja, sveta Šembilja in Sibila, predvsem v svojstvu prerokinje, pa tudi kočijažinje, ki je s konji dirkala po divjih poteh. V pričevanjih se prepletajo pripovedi o nastanku sveta, narodni junaki in krajevno obarvane pripovedi. V glavnem pa so si jo zamišljali kot lepo mlado prerokinjo ali pa kot strašno in veliko žensko, ki kot Pehtra z veliko hitrostjo dirja po nebu, gozdovih in kolovozih. Z njo so povezane Šembiljine bukve, ki so glede na vsebino prerokb splošno znane.⁵ Slovenski etnolingvisti po teh virih Šembilji pripisujejo romanski izvor.

 Šembilja v predstavi umetne inteligence.

Kar pri vsem tem manjka, je kritični pristop pri raziskovanju izročila in pomanjkanje podatkov o času, okoliščinah in vplivih, v katerih se neka podoba ali atribut pojavijo. Vemo, da se je in se še danes vse tuje sprejema z odprtimi rokami in temu prilagaja domača resničnost.

Da bi morali Šembiljo gledati v luči slovenskega bajeslovja, govori nekaj razlogov: povezanost z belimi ženami, izvirni atribut spremljevalke poti in sorodnost z istrskim orkom, kar se nočnih srečanj z njim tiče. Sama avtorica diplomske naloge po gornji Puschijevi navedbi zapiše: »Analizo pojma Šembilje začenjamo z ujemanjem izročila o Šembilji s cestnimi trasami, zaradi česar je v arheoloških topografskih raziskavah sploh prišlo do njenega odkritja.«⁶ Na tej točki bi se morali vprašati tudi, kakšen vpliv je imelo na oblikovanje Šembiljine atributov tolmačenje, da gre za neko podvrsto grško-rimske Sibile in od kdaj jo povezujejo s prerokovanjem.

Zaključek

Izvorno vprašanje se glasi: »Je mogoče, da na slovenskem zeljniku ni zrasla in ostala niti ena sama glava?« Naše izhodišče je, seveda, da je zelja bilo kot pri vseh drugih, le videti ga je potrebno, ga pravilno poimenovati in se zanj postaviti. K raziskovanju Ševile in Šembilje sta me je vodila skoraj popolna odsotnost pristnega bajeslovja v Istri in odkrivanje staroselske obdelave železa in trgovine v našem prostoru. Izhajajoč iz prepričanja, da je vsaka sorazmerno obsežna in samostojna skupnost razvila svojo z drugimi primerljivo kulturo, iščem pristne slovenske staroselske duhovne prvine v naši dediščini.

Gre za elemente duhovnosti, nadnaravnih moči in znanja, ki so se v Istri in na Krasu skoraj izgubili. V ljudskem izročilu, ki je bilo do 2. svetovne vojne zelo živo, so se ohranile le povsem materialistične oblike, predvsem v obliki štrig in orkov, zlodejnih bitij z različnimi močmi in spreminjajočih oblik. Če bele žene v Istri močno spominjajo na štrige, pa iz gornje raziskave ugotavljamo, da Šembilja povzema tudi črte orka (ta človeka, ki ga na poti ujame noč, »vzame« in ga nosi oziroma vozi okoli do jutri, ko se zbudi v kakem kanalu ves zdelan).

Na tej točki bi lahko zaključili, da je žena bela arhetip, lasten človekovi ali skupinski nadzavesti vsake skupnosti ljudi kot duhovnih bitij; in je kot tak del duhovnega sveta staroselcev. Kot takega bi ga morali vzeti za izhodišče in slovensko izvirno izročilo skozi čas gledati v tej luči.

Prispevek pripravljen za zbornik Slovensko staroselstvo in Istri IV.