RAZGLEDNICE IZ ISTRE – Z NONO U BUZAT
Leda Dobrinja
Ko se nekega večera daleč nazaj v otroških letih
Peljem z nono Tonco proti Buzetu
Neke temne zimske noči prostega četrtka
In zapuščamo po vrsti Koper, Rižano in Gračišče,
Nas proti Lukinom in Sočergi začne požirati tema.
Stiskam se k noni in fagotom starih štrac,
Ki jih nona nese istrjanski gospodinji.
Znanstva iz starih dni, časov jajčaric, plenjerjev,
Muše Nine in trgovine, ki cveti med Istro in Terstom.
Buzet kot iluzija mladosti kliče nonine gene.
In tako se pomika z naftnimi hlapi prepojen puhajoči stroj
Z nekaj zapoznelimi delavci, drobno deklico,
Ki se skriva v nonino zaobljeno postavo
In še kako naključno dušo, ki se je izgubila,
ki je zamudila nov tok življenja proti morju.
In tako sopiha avtobus in čudežno obvlada serpentine,
Ko nas spušča od Sočerškega ovinka proti buzetski vali
V predverju zimske noči, neskončno dolge in hladne,
Ki odpira globine mraka, teme, ki požirajo vse,
Vsako orientacijsko točko – zvezde, zemljo in mene.
Neka tesnobna osamljenost raste iz teme
In prepljavlja čute, nek hlad duše,
Drget izgubljenosti v medzvezdnih prazninah,
Ki ga ne umirijo ne luči, ne hiša buzetska
In ne ogreje dotik svilenih potez noninega obraza.
Ko se avtobus ustavi spodaj pred mostičem,
Ki loči utrjeni mestni grič od poljan in sveta naokoli,
Ko luči osvetlijo postajo in skupino hiš in prazno sejmišče,
Ko nam vrata odpre od zadaj podvezana ruta gospodinje,
Je hladna še govorica, predverje in soba, kjer prespiva.
Vedno znova, ko se podajam ob večeru proti
Svoji sibirski staciji, proti lučem Postojine,
Se s temo prikrade ta občutek, gotovost, spomin
Na dolge slepe poti brez kraja, brez ciljnega pristanka,
Na tesnobo, tavanje, hlad v medzvezdnih prazninah.