RAZGLEDNICE IZ ISTRE, VAS NA OSLOVEM HRBTU

RAZGLEDNICE IZ ISTRE, VAS NA OSLOVEM HRBTU

Leda Dobrinja

(Prvič objavljeno v Primorskih srečanjih in Primorskih novicah leta 1994.)

Naslovnica avtoričine knjižice Lopar iz leta 2000.

Naj bo kakorkoli, gotovo je le to, da oblika Loparja od daleč spominja na oslov hrbet, ki kot simbol izziva našo pozornost. Osel je lepa in elegantna žival, nanj pa smo Istrani še posebej navezani. Naših šavrink si brez njega skoraj ne moremo predstavljati. Pa tudi ne ljudskih pripovedi o orkotih in strahovih in sodobnih literarnih stvaritev. Spremlja človeka skozi zgodovino in v legendah že od takrat, ko je Jožef bežal z Marijo iz Jeruzalema. Njegova podoba je zakoreninjena v ljudski misli in domišljiji in nastopa kot prispodoba v pregovorih in tudi zmerljivkah. Svojstven pa je osebni in skupni spomin na dogodke, ki so z njim povezani.

V naše kraje, ki jih označujejo negibna teža terasaste zemlje in vpreženi vol, skopost pridelka in kletev, vnaša razsežnost gibanja, potovanja, trgovine in blaginje. Pa tudi radoživost, mehkobo. Kot priča šavrinkinih nočnih poti pa budi še skrivnost in domišljijo. Najprej mi je bilo doživeti nepremičnost življenja, vedno znova ponavljajočo se usodo poljedelske družine. Šele kasneje sem odkrila našo povezanost z mestom, zunanjim življenjem in odprtost v svet. Vse to je na neki čuden način povezano z oslom, ki je v moje najranejše dni prišel z mojo nono Tonco.

Vsi moji najlepši spomini so vezani nanjo in noniča Dolfota. Iz Loparja, moje rojstne vasi, sta se kmalu po mojem rojstvu preselila v Paštoran¹ blizu Kopra. Prevzela sta malo kmetijo, ki jo je Koprčan Argenti v povojni evforiji zapustil, ko je optiral za Italijo. Zapustil jima je dve poljski hiški, eno za bivanje in drugo za spravilo pridelkov, ter tri kose zemlje: vrt, valo za paradižnik, in oddaljeno njivo pod hribom.

Sama sem rasla v Loparju. Tu se je vse vrtelo okrog krav: košnja, spravilo, paša in molža. Vse je bilo v znamenju težke okornosti, poletnega pobiranja paradižnika in mučnih poti med obadi do zadruge. Ves prihodek od krav in paradižnika je šel znova v kmetijo.

Nonota sta bila pridna ko mravlji in sta imela zgodnje pridelke. Nona jih je znala pridno iztržiti, tako sta nam vedno, nam pupam, in očetu, prinesla denar in nam pomagala. Oče si je takrat kupil še kak sod ali plug. Zato so nam bili nekateri sosedje po tihem malček zavistni. Tudi sosedova hči je vedela, koliko se nonotov veselim, in naju je s sestro hecala: “Tec’te, tec’te, ki gre nuona s Paštorana. Je vre dol u vase z mušo. (Tecita, tecita, ker prihaja nona s Paštorana. Je že dol v vasi, z oslico.)” In jaz sem tekla v vas, da bi zagledala nono, tisto malo veselo bitje in nonotov dobrotni nasmeh in njegovo starodobno bareto na lindo.

Vsako poletje sem nekaj dni preživela v Paštoranu, namesto da bi se mi celo poletje vleklo na paši po Brdeh in Brdinah². Tako sem spoznala počitnice, kopanje v morju, koprsko Kaligarijo³, pa tudi srečala osla in videla svojo vas na oslovem hrbtu.

Paštoran

Nona Tonca in noni Dolfo sta bila zelo dobra in tako sta mi s svojo dobroto, tihostjo in pridnostjo pribrkljala najtoplejših spominov. Spomin na plosko žličko, s katero sem jedla paštokreme, njuno hiško brez električnega toka in vrt. Če bi kdo skušal v besedah pričarati lep bogat vrt, bi moral opisati vrt mojega nonota. Prvih češenj, grozdja, breskev in fig. Pričarati bi moral razgibani vrt polkrožne oblike, obrobljen okrog in okrog s pergolo, in negovano brajdo nad stezo, ki se je raztezala preko njega in vodila k studencu v živi skali pod češnjo. In v tem vrtu zares zgodnje sadje. Češnje pred prvim majem, grozdje v začetku avgusta, pred tem še figovi ocvetki. Mogoče je ta čudežni vrt in obilje v njem krivo, da nisem nikoli nehala iskati tihe dobrote nonota Dolfota in pravljičnost njegovega vrta.

V kratkih dneh med poletjem sem spoznala tudi mesto in njegove privide: blišč trgovin, lepe gospe, prijazne nasmeške pa tudi zagledanost vase, bučnost in grabežljivost. Iz sledov prvih spominov se lušči tale dogodek.

Noni, kot se ga klicala, se je sklanjal k paradižniku v Vali, ko je nona Tonca zapregla svojo mušo Moro, naložila na tavolac prvih fig in hajd na plac v Koper. Posadila me je na prednji del ploskve, da so noge bingljale pred kolesa, ki so se pogrezala v večno močvirnato cesto. Sama se je usedla na drugo stran, in “eri, ke fa’ giorno”⁴ mimo zadruge, po prašni ravnici ob kanalu pri gasilcih in nato po drevoredu topolov pri stadionu. Zapeljala je mimo Tape⁵ in naprej pri nekdanji tovarni Fruktus med neke hiše in se ustavila na nekem trgcu pred hišo, kjer je imela svojo ventoro.

“Počakaj te in paze fige, (Počakaj tu in pazi na fige)” je rekla, “buen velej, velej. (bom takoj, takoj).” Tako sem čakala v otroški nestrpnosti, ko so se minute vlekle brez kraja in so se neki fantolini začeli motati okrog muše in voza in odkrili, kaj čaka na vozu. “Fige, fige,” so začeli kričati in klicati še druge, kot da me ni, in naenkrat je bilo okrog voza vse polno pobalinov. In so mi vse fige pojedli, medtem ko je nona Tonca, taka kot je bila, naglušna in klepetava, opravljala posle pri šjori. Že takrat sem dobila rešpekt pred mestom in strah pred temi mestnimi pošastmi. Takrat so previdnost pred tujci, očetova zvitost in kativerija dobile svojo razlago.

Tonca da ime kraju svoje ljubezni

Kdaj pa kdaj pa se je nona Tonca ozrla proti hribom na jugovzhodu, kazala s prstom in pravila: “Vidiš, vidiš tisto belo črto, ki leži ko na hrbtu od osla? To je Lopar.” Takrat sem to črto tudi sama ugledala in odtlej jo poiščem venomer, ko se oziram iz Kopra, prihajam čez črnokalski klanec s kontinenta, iz Trsta ali Trusovskega hriba⁶ in vedno najdem rahlo vbočeno obliko oslovega hrbta.

In res se od daleč vas vidi kot bela veriga na rahlo upognjenem grebenu, ki ga sestavlja niz belečih se hiš. Osel je vedno zazrt proti burji na vzhod proti Slavniku, hiše pa v nasprotno smer proti jugozahodu. Kot bi se vse dogajalo v sanjah in bi na vrhu s senom naloženega voza, zazrt v nebo, zaprl oči in se popeljal v nasprotno smer vožnje.

V naših krajih smo oslicam pravili muša. Tudi moja nona je svojo Moro tako imenovala, a za Lopar je v nežnosti uporabljala prispodobo osla. Čeprav je bila v Lopar še vedno prav toliko zagledana kot v svojega prvega moža Lazarja, ni nikoli spremenila svojega kubejskega naglasa. “Ne vooosla,” nam je ponovno oponesla, “vuesla, reči lepo na ozko, da se ti ljudje ne bodo smejali,” kot se je bila naučila na svojih večnih poteh v Trst in Istro in Trst in Koper. Bila je Kubejka, šavrinkica, ki si je kljub siromaščini svojega osla prislužila že pri šestnajstih letih.

V Loparju šavrink, jajčaric, ni bilo veliko. Le tistih nekaj, ki so se v vas primožile iz Kubeda, Urša Fajčkovka in mogoče Tonca Kapovka. Tudi teh živali ni bilo veliko. Ena družina, Bardinčće, je, preden je obubožala, imela mulota. Gospodarica ga ni vpregla v navadni voziček, ampak v karatino, ko je vozila mleko v Trst. Po vojni pa so osli tako in tako hitro izginjali. V vasi jih je zamenjala vprežna živina, počasi in mogočni Gardelini⁷, ki so vlekli vozove in sklade drv iz strmih gozdičev.

Zadnjo mušo je imel Bepi Ćjuda, in tudi to so klicali Mora. Ko je po vojni obnovil pogorelo hišo, jo je držal v štalci v spodnjem delu hiše pod svojo kambro. Ker je oba prostora ločil le pod iz neobdelanih desk, je tudi ponoči vedel, kaj se z mušo dogaja. V kambro pa je med špranjami prihajal tudi topel hlevski zrak in v zimskih dneh vsaj malo omilil ledeno ozračje. Mušo je zapregel pri zadnjem vhodu za hišo, na voz posadil vnukinjo Nado in jo pobaral: “Drži se, Nada, ki gremo.” Nekega dne so mladi odšli v Trst, stare pa so najprej dali v dom obnemoglih, od tam pa so se kmalu za vedno poslovili. Hišo in kmetijo so prepustili njeni novi usodi. Nato dolgo v vasi ni bilo več nobenega osla. Vse manj je bilo tudi vprežne živine. Še vedno pa ljudje govorijo, da si termast ku vosu, in pupam, da so muše, ko se obnašajo nespodobno.

Z oslom v prihodnost

Danes je v vasi spet en primerek te lepe živali. Mogoče je Mori ali Nino, ne vem, ker je sivkaste barve. Gospodarja vabijo, da z njim pride v kmečko povorko na praznik refoška v Marezige in celo v Koper na Mudo⁸ ob prazniku sv. Lazarja v mesecu juniju. Kot zadnji muzejski primerek. A meni se zdi vse to zaradi brezbrižnosti do lastne preteklosti bolj v posmeh kot zaradi zanimanja. Gospodar ga še vpreže v svoj mali leseni voziček, ki mu je z železnimi šinami obrobljena kolesa zamenjal z avtomobilskimi gumami. Tako se sedaj, ko se pomika po vasi, ne čuje trenja koles po kamniti batudi, ampak le zvonki tik tik tik tankih nožic po obledelem asfaltu. Kot bi se hotel izogniti ropotu in privlačenju pozornosti radovednih pogledov sosedov.

Tako tudi sama, skrivajoč se pred pogledi v novem domu v Čjudovi hiši⁹, vlečem in vežem krhke spomine in ostanke preteklosti. Kot bi me pravljični vrt mojega nonota začaral za vse večne čase in opaljeni zidi dajali moč tej magiji, poskušam sramežljivo najti veličastno preteklost, zavito v skrivnost, dostojno mogočnega imena vasi, rojstnega kraja mučenca Jerufa in ljudi iz naselja na oslovem hrbtu.

Mogoče so danes ljudje tega kraja na konju. Že mogoče, da beseda Lopar izhaja iz besede lopata in lopatastega vrha hriba, a kako se v težavah in priprošnjah ne obračajo k svojemu Jerufu in te v šali pošljejo k svet’mu (E)liji, tako jih tudi njihov terasasti hrib ne spominja na lopato in konja, ampak na enakomerno, valujočo in mehko ježo na hrbtu istrjanskega¹⁰ osla.

---

 

Šavrinka. Ženska iz Šavrinije, pasu ozemlja v severozahodni Istri, v zaledju obalnih mest Koper, Izola in Piran v Tržaškem zalivu. Danes je to območje splošno znano kot Slovenska Istra, čeprav je tudi ime Šavrinija še vedno zelo razširjeno. Šavrinka pa ni zgolj ženska iz Šavrinije. Beseda je v domačem izročilu dobila skoraj mitično podobo. Označuje predvsem ženske, ki so v prejšnjem stoletju, zagotovo pa tudi že prej, potovale in trgovale med notranjostjo Istre in Trstom. Njihova podoba ohranja spomin na predanost, vzdržljivost in podjetnost, značilne za ta del starodavne Istre ter njegovo domačo kulturo in jezik.

Nona. Nona oziroma v istrskem govoru nuona je istrska beseda za babico. Čeprav je podobna italijanski besedi »nonna«, jo domačini pojmujejo kot staro domačo besedo, ki je v rabi »od vekomaj«.

Nono, noni / nonič. Noni, nonič oziroma v narečni izgovarjavi nuoni ali nuonić so tradicionalna istrska poimenovanja za dedka. Podobno kot nuona tudi nuoni v sebi nosi občutek nežnosti in tesne povezanosti med starimi starši in vnuki.

Vala. Vala kot občno ime in Vala kot ledinsko ime označujeta nižje ležeča kmetijska zemljišča v dolinah ob vznožju hribov. Ker hudourniške vode tja nanašajo rodovitno prst in ker v bližini pogosto teče potok, so to rodovitna polja in vinogradi, ki zaradi svoje lege razmeroma dobro kljubujejo tudi najhujšim poletnim sušam.

Pupe. Značilni istrski izraz za dekleta.

Muša. Značilna istrska beseda za oslico.

Bareto na lindo. Kapa s šiltom, značilno pokrivalo, ki so ga moški nosili pred 2. svetovno vojno za razliko od enostavnih črnih vsakdanjih beretk, ki so jih nosili po 2. svetovni vojni. Tem so rekli bareta na siri (baretka v obliki kolutiča sira).

Paštokrema. Paštokrema ali paštakrema je domače poimenovanje za kremno rezino. V povojnih letih je bila značilna slaščica, s katero so se istrski podeželani posladkali ob obisku mesta.

Pergola. Istrski izraz za latnik za razliko od pareda, ki predstavlja vrsto trt ob kolih, povezanih z žico.

Figovi ocvetki. Prve fige v letu, ki dozorijo pred glavnim pridelkom. V domačem narečju jih imenujemo tudi ocvetki.

Tavolac. Ravna lesena ploščad, nameščena na voz, namenjena prevozu občutljivih sezonskih pridelkov, zloženih v plitve zabojčke. Zabojčki so bili razporejeni drug ob drugem, na tavolac pa jih je bilo mogoče naložiti okoli dvajset ali več.

Plac. Istrski izraz za trg in tržnico.

Ventora. Stalna odjemalka oziroma redna stranka, ki je kupovala pridelke od podeželanke, ki je svoje blago prodajala v mestu.

Fantolini. Mestni pobalini, navihani mestni fantiči.

Šjora. Narečna skrajšana oblika besede šinjora (italijansko »signora!). Beseda se je navadno uporabljala za žensko iz mesta, meščanko.

Kativerija. Kativerija, primerljiva z italijansko besedo »cattiveria«, po domači razlagi domnevno izvira iz starega slovenskega izraza »huda vera«, v nasprotju z dobro vero. Danes beseda pomeni predvsem zlobo, hudobijo in sumničavost. V mojem domačem okolju pa je imela tudi drugačen pomen: previdnost, prebrisanost oziroma sposobnost prepoznati in predvideti morebitne slabe namene drugih ljudi v medsebojnih odnosih; »jemet ’nu malu kativerje« (imeti malo kativerje) pomeni ne biti naiven.

Vosu / vuoso. Vosu je narečna beseda za osla v skupini govorov na območju Marezig; rodilniška oblika je vosla. V rižanski narečni skupini, kamor spada tudi govor Kubeda, sta ustrezni obliki vueso in v rodilniku vuesla.

Šavrinkica. Ljubkovalna pomanjševalnica besede šavrinka. Tako so prebivalci osrednje Istre prisrčno, skoraj ljubkovalno, imenovali ženske iz Šavrinije, ki so prihajale k njim trgovat. Danes je šavrinka tudi folklorno in literarno poimenovanje teh žensk. Znane so tudi kot jajčarice in v literaturi potovke, saj so bile nenehno na poti.

Karatina. Vrsta lažjega voza, ki ga je vlekel mulo ali konj.

Kambra. Istrska narečna oblika besede kamra, ki pomeni sobo oziroma izbo.

Šine. Obroči na kolesih, pa tudi tirnice.

Batuda. Domača narečna beseda za gramoz oziroma z gramozom utrjeno cestno površino.

Hiša od Ćjuda. Hiša od Ćjuda je bila v devetdesetih letih 20. stoletja avtoričin dom in eno od središč prebujanja istrskega duha v Slovenski Istri. Več o tem v prispevku Tretja istrska prebuja in njene senčine.