BRAN IN POGIN JAPODOV, Janez Trdina
1. Razdertje Terpa
Leži, leži posip strašan,
Pa iz posipa dim vali se kviško
Skoz sinji zrak do modrih verhov neba.
Poslopja, koče ino veže svete,
Ki molil Japod je k bogovam starim,
So prah in pesek v razvalini grozni.
Dva risa tam se srečata,
Plam bliska temu, unimu iz oka
In silna moč živi obema v kitah.
Prešine zveri divji žar togote,
Globoke rane kuje ta in uni.
Tla moči černa kri in tu in tamo.
In ris od mlačne Tibere
Premaga risa od viharne Jadre.
Uzame ladje, sela, deco, deve.
Pa serce deve zna le Selja vezi,
Ne vdaja pa se zlobi tuje sile,
In serce deve voli smert si slavno.
Rimljan grozi, hropi pogin,
In polni vale Jadre s krivo ladjo,
In polni brege Jadre z ravnim možem.
Umakne sili se leon krepotni,
In bega skoz puščave do berloga,
Pa tu se vstavi in ne bega dalje.
Tak v Terpo begal je Japod —
Tak vstopi mož pri možu se pri Terpu.
In zjutrej privali se divja reka
In bije jeze pervi dan in drugi,
In verže je v desno, v levo — možev.
Zaroda Japoda je polovico padlo.
In mesto Terpo je samo,
V berlog so nesle žene mlado deco
V berlog so mlade deve jim sledile,
V berlogu rešijo si moži kopje.
Le zide so pustili moži v mestu
In polovico bratov na borišču.
In mesto Terpo je pusto.
Končal je strehe Rima plam požrešni,
Poderl je stene Rima plug jekleni.
2. Hoja v Metulo
Stoji, stoji tam hom kupec
Pa jezer tri jelenov žlahtnih gori,
Jelenov žlahtnih Japodov’ga roda,
Sred njih stoji na bledi skali vodja,
Ki moder um so dali mu bogovi,
Ki dale leta so mu brado sivo.
Moževi prosti krepkih serc,
Ki tilnikov ne vdajate v verige!
Ko otec Ilir dal je sinku sela
In ključe mu od varov je izročil,
Mu dal je tudi ključe od Metula
Ter mu besede modre te govoril:
Te bogi blagodarijo,
Preseli v mesta daljne se, odstrane,
In brusi kopje si ob bregu Jadre.
Se bogi pa zarotijo s sovragi,
Popusti mesta daljne in odstrane
In voli zid Metula si za branilo.
In sinek sluša umen svet,
In sinek Japod voli mesta daljne,
Iu voli zid Metula po besedi.
Ob bregu morja si orožje ostri,
V Metulu terdnim pa se vragu brani,
V Metulu srečnim pa se vraga vbrani.
Podedovamo vnuki svet,
On rešil slavnim otcem je lastino,
In bode rešil jo pokornim vnukam.
Tu doli stopajmo v Metulo davno,
Tam urimo jeklene kopja v boju,
Tam grejimo junaške serca v boju!
Posluša vojska govor tak,
In stopa brez prenehe po besedah
Tje doli skoz gojzdove do Metula.
Na desni se vali ji divja reka,
Pa sterma gora ne dopusti sile,
Zastonj napenja se Rimljanov groza.
Je imela gora černih skal,
Od jutra do večera je metanje,
In tri sto pade tisti dan Rimljanov.
3. Metulo
Stoji, stoji Metulo tam
V dolini nizki med gorama dvema,
Na desni rastlo jo borovje staro,
Na gori levi so kupele skale,
In med gorama se poganja v sredi
Valovje bistro nagliga potoka.
Pa kraj potoka tu in tam
Vzdiguje se ponižno stan pri stanu,
Ponižne izbe se verste v stanovih
Pa v izbah se verste ponosni moži,
In njih poguma se raduje žena
In njih plamena se navdaja deva.
In sred Metula hram stoji,
Prot severu slone bogovi tamo,
Prot jugu pa se kladajo darovi,
Darovi bojni — glave vragov mertvih
In kopje vragam iz desnico padlo.
Darove take ljubijo njih bogi.
In hrama tik je prostor svet,
Je prostor svet, ki voli mož svobodni
Svobodno si postave in pravila.
Stolice tri po redu tam stojijo,
Ki sodijo po starim moži sivi
In zbirajo vojake v brambo terdno.
Obdaja mesto kamen zid,
Širok gotovo dvajset čevljev dobrih,
In blizo čevljev dobrih sto v višavo.
Še stolpa dva podpirata zidove
V izhodu, padu, severu in jugu,
Ki hranita orožje in moževe.
Po mestu zdaj se šum budi.
Pogumno paše žena meč možovu,
Oklep od serca juna devo loči.
V svitlobi solnca bliskajo se kopja
In bojni krik po ul’cah se razlega.
Na prostor sveti vre Metulo celo.
Na stolih starih tam sede
Zbiraje v bran vojšake za svobodo,
Z ognjenim duham ti hite na zide.
4. Tabor Rimljanov in vedežvavec
Stoji, stoji staniše tam
V širjavi daljni krog Metula terdna,
Versta dvanajst vzdiguje se po redu
In jezer stanov polni versto vsako.
Pa vsaki šotor silnih vojev osem,
Ki vsa kod burijo v Metulo terdno.
Na stolici povzdignjeni
Sedi tam sivobrad in palca
Se suče sreberna mu v roki desni,
On kaže tje, ki ‘zhaja rano solnce
In kaže tje, ki pada solnce pozno.
Misle na dvoje razdeli podnebje.
In gleda zdaj na desen zrak
Zdaj oka bistriga v obok na levi
In dvakrat dvigne krasno palco gori.
In ko jo v tretje je povzdignil kviško,
So bili bogi mu pokorno — znamenje
Poslali dol so iz višave sinje.
Pa znamnje srečonosno ne.
Kavranov trop od Juga se poganje
In postoji krokaje v sredi zraka.
Naenkrat se zažene pa na desno.
In buli zopet hipoma na sredo,
In buli kroka strašniga na levo.
Iz stolice povsdignjene
Odstopi sivobrad in zbere voje
In govori besede take zbranim:
Nevarno boge jezne je skušati,
Grozivne znamnja so poslali danes,
Nesrečno sije nam današne solnce.
Osupne tamkej divji zbor,
In ta in une se napuhne jezno:
Kaj mar so sivče! nam bogovi tvoji.
Po volji svoji letajo kavrani,
Ki hrane sled jim ostri čut oznani.
Zastonj dušiš ognjena serca plamen.
In volji bogov jeznih vkljub
Se dvigne silni zbor z orožjem ostrim.
In reka divja se vali k zidovju.
5. Boj pri zidu in zmaga Japodov
Stoji, stoji tam zid visok,
Na zidu voji iz Metula terdna,
Pod zidam voji iz taljanske zemlje.
In vriš in piš, kričanje in rožljanje
Je na zidovju in pod zidam tudi
In se razlega po pečevju v deljo.
Se bije tamo boj kervav
Oboji penijo se serdi grozne,
In bijejo serdito s kopjem silnim
In tešejo globoke rane z ostjo.
Rudeča reka ob zidovju dere,
Po boju krog koraka žena smertna.
»Oj brate! tjekej speši tek.
Pobili jako smo pri stolpu vraga.
Kot listje bega proč od burje naše.«
In uni berzno spe z junaki tjekej,
Serdito sili Rimljan na zidovje
Pri robu unim za visokim stolpam.
»Zastonj se pehaš semo vrag!
Podaj se, de bogovam žertve damo!«
Se vname tam pri robu divja bitva,
Do morja šum orožja se odmeva.
Jekleno kopje več ne dade bleska
Vtopljeno do ročnika v kervi černi.
»Oj Luci! vrag perti hudo
Več vodja ni Avgusta na borišu,
Nevžugani Agripa ondi bega,
Tud mi obernimo v visoki tabor,
Zastonj naberamo si ran globokih
In trosimo obilno kerv na zemljo.«
»Oj ti strahljivec, beb, plašun,
Odpadnik vražni od očakov slavnih
Ni vklonil svet vratova maenam takim;
Veljalo dedam je: al smert al zmaga!
In išče v boju ta, si smerti slavne,
In ohranjenja uni v begu studnim.«
Za dnem napoči temen mrak.
Žaluje tiho vrag v stanišču terdnim:
Veselja hrup glasi se iz Metula.
6. Darovanje
Stoji, stoji, tam sveti hram.
Koraka kjekej množica pobožna.
Naprej devic enajst počasno stopa,
V beli roki golobice bele,
Za njimi zopet jih enajst sleduje,
Na roki torbice pšenice zlate.
Za temi trop mladenčev gre,
Ki pelje vsaki v desni krotko ovco.
Ženejo drugi bele vole zadej —
Prijeten dar bogovam na višavi,
Verstijo deve se po redu z juni
In pevajo bogovam pesmi svete.
Potem možaki stopajo,
V desnicah kopje ostro in blišeče.
Sred njih korakajo Rimljani vjeti.
Na licu barve, ognja v oku manjka,
Se trese serce, žila in koleno;
Gotove žertve čakajo čertovi.
In v hram se zbere skupni trop;
Ki kladajo duhovniki darove
Pevaje glasno te besede svete:
»Vladiki močni sinje visočave,
Ki davate nam luč in sapo čisto,
Prejmite z okam milim dar zahvale.
Prejmite vdanost zvestih slug,
Ki slali ste jim zmage luč v Metulu.
Ko solnce sred obnebja bo blišelo,
Ko luna sred obnebja bo veslala,
Ko bliska zora in ko mrak nastane,
Naj hvala vaša se razlega vsakod,
In vam čertovi globočin
Naj dar prijeten bo sovragov žertva!
O moči vaši mremo groze svete,
O moči vaši vije vrag se v prahu.
Njegovi stoki glas so vaše sile,
Zvonenje slave vaše krič njegovi.«
Bogovi prejmejo dari
Golobe, ovce, vole in pšenico.
Pijo čertovi sladko kerv Rimljanov.
7. Reka in jez
Šumi valovje bistro tam
In dere skozi tabor med gorama.
Iz ene vode pije vrag s prijatlam.
Prijatel pije si krepotnost novo
Sovražnik divji pije strup zavida
In stavlja prostimu valovju graje.
»Stoji na zidu množica.
Oj voraže ti hudobni, bes te končaj!
Zaverli bodo bogi te višave,
Podrobili čertovi te globine,
Ki daše zemlji naši potok bistri,
Ki odpeljavaš ga od zida tega.«
»Nemočni bogi vaši so,
Ne daste nam Metula, ga končamo.
Le urno verzite raz zida kopje,
Drugač sušila vas bo žeja vroča.
Vam bodo mile deteta pomerle,
Na zemljo cepale vam deve ljube.«
»Ne bo predano mesto vam,
Ve bo nas zgrudila tud žeja huda.
Rešitelji nam bodo bogi močni
In kopje ostro u desnici moški.
Hranili bodemo si deco milo,
Zavetje terdno dali devi ljubi.«
Šumi, verši groziven val
In peni serdi se ob jezu divje,
So raven vodotoč mu bogi dali
In nagel tek v Metulo med gorama.
Pa dreti bilo ni mu v desno, v levo.
Ne plati vode čiste za gorama.
Verši, kupi groziven val,
In mrak zakriva vraga in prijatla
In skriva oku vraga jezno reko.
In reka vdarja v jeze od devete
In maje jeze terdne od enajste
In zruši jeze terdne ob dvanajsti.
Šumi, šumi valovje tam
In dere teka prostiga v Metulo
Skoz tabor tje naravnost med gorama.
8. Ogenj
Stoji, stoji tam stolp lesen
Pa gori lini dve in možev tri sto.
Iz desne brizgajo rudeči plamen,
Iz leve pada na zidovje kamnje.
Pod stolpam vpira pa se silna vojska,
Ječe pomiče se lesovje k zidu.
V Metulu piska divji šum,
Valovje ljuda buta takraj, unkraj.
Al na obrazih ni obupa vender,
V svetiše hrama sojdejo duhovni.
Darove prave pokladaje ondi
Obernejo se k bogam v visočavi.
»Oj varhi zvesti! čujete,
Kak mesto vaše zasmehuje vražnik?
Požgal nam sela bo s plamenam strašnim,
V pepelu ginejo vam zveste sluge.
Oj ukazajte jadernim vetrovam,
De jenja zrakov tihih mir sovražni.«
Začujejo bogovi glas,
Se vsmilijo služabnikov prosečih
In dajo severu povelje tako,
Zbuditi po naravi divjo svado.
Pokorno ta pusti berloge merzle
Dereče gnavši proti jugu vihro.
Gori, žari tam sleme hiš
In dalje se poganja ogenj žrešni,
Podere strop se tam, tu pade streha,
Do hrama letajo že iskre lahke.
Bobneče zaverši v lesovju sever
In tuli burno tje med ulce mestne,
In stavlja ognju berzen jez
In žene plamen proti zidu zopet.
Gorjava vmika se oblasti divji
In ide tje, ki v peno je svetilo.
Pogasne strop in streha in poslopje
Žar bega plašno iz zidovja venkej.
In bega v tabor daljni tje,
Ki hipno pepele šotori mehki,
Tretina tabra prah je uro tisto.
9. Boj pri lesenim stolpu
Se zbere ljuta množica,
V desnici dvigovaje dolge ake
Napolni prostor ob zidovju sipnim.
Iz line meče pa skalovje struga.
In zbije ake in moževam glave.
Kervavo se vijo možgani v prahu.
»Pogum oj bratje brez strahu,
Že pada redkama kamenje vražno;
Akove kviško, de razpade struga!«
Junaki čujejo besede vodja,
Vstopivši terdne noge se pred stolpam
Na dvoje razdero z akovi strugo.
»Oj vodja! vrag ne jenja nam,
Zdaj meče na ozidje nam mostove
Priveršil zdajci bo z armado v mesto.«
»Oj brate, to besede so plašuna,
Pobili štirkrat smo že vojsko vraga,
Pobili bodemo jo v peto tudi.«
Doni od tamkej divji šum,
Mostovi vežejo zidove s stolpam.
Ponosni stopajo Rimljani noter;
Pogumen trop nasprot se jim postavi. —
Obnebje krijeta oblaka černa.
Udarja pokončaje strela v strelo.
»Oj brate, varuj ti posip,
De ne kipi v podporo val valovju,
Zajemal jez bom divjo reko spredej.«
In uni gre z junaki na posutje,
In loči vraga silniga na dvoje.
Ta bije mu globoke rane spredej.
Zagrabi vražni vodja ščit
In spe oklenjenim v pomoč rešivne,
Ga spremlja neoskrunjena imena slava. —
Pušica jaderno ferči po zraku,
Vsadi globoko se mu v desno stegno.
Ga nese vojska medliga z boriša.
Razlega tam se krič vesel.
Zmagavna pesem se odmeva v tabor.
Otožnost černa pa kraluje v tabru.
10. Huda zima
Stoji, stoji tam gozd globok,
Pa v gozdu dviga ravne verhe lipa.
Na verhu enim guče tam golobček,
Na verhu drugim joče golobibica.
Pa solze ji ne vjemajo peresa, —
Odpodil jih je vražni duh jeseni.
»O vsinili, vsmili dragi! se,
Premerle ljubi so nožice nježne,
Peresce rahlo je ne brani zime,
Ne mudi več, pustiva merzlo hosto.
Zavetje zopet dalo bo Metulo,
Ga dalo bo kot lani in predlanskim.«
»Mogoše, ljuba! letos ni.
Bi peljal te v zavetje kjekej,
Ti neha še na potu serček greti.
Zadela pač bi ga pušica ostra,
V Metulo terdno buri divja vojska
In buri v vse, kar se Metulu bliža,
Pustiva vender merzel les
In severa vihar in silo hudo.
Ljubezni se odpera daljna steza,
Tje v Helado te peljem v južno zemljo,
Ki dobra boginja ljubeče druži
Kopaje v vodi radosti jih večne.«
»Nikar, nikar predragi moj!
Na zemlji tej sim bila parček tebi,
Na zemlji tej ti neham parček biti.
Zastala mraza bode krev mi hladna,
Pa mertvo serce bode v domu gnjilo,
Ljubezen sladka ni na zemlji tuji.«
»Besede take res so pač!
Vganila misel si mi duše tihe
V domačim lesu naji zima zgrudi!
Na serčice te ljuba! bom pritiskal,
In ena smert bo tu oba objela.«
Se združi parček ljubih tam,
Na sercu mre mu golobica mraza,
Na serce jo tiskaje mre golobček.
11. Huda bitva pri zidu
Stoji, stoji tam zid visok,
Se vstopi pred leoni slonov čeda,
Borivši uni se za čast kraljevo
Potresajo grozivno zlato grivo.
Za žertvami se žertva jim daruje,
Vender ne vklonijo ostali vrata.
Se bije Rimljan in Japod,
Ko rano jutro še za goro spava.
Pekoče solnce verh obnebja sveti,
Pa sem ne tje ne stopi bognja Sreča,
Derže med njima tehtnico pomembno
Poklada v skledi jima teže nove.
Oj bitva strašna tam gromi,
Gospodariti sladko zdi se enim,
Služiti grenek pelin zdi se drugim.
Kak grozno je rožljanje to orožja!
Kak vbada kopje se v globoke rane!
Za kopo kopa na boriše cepne.
Se vije v prahu tam Rimljan
Zadet s pušico ostro pod oserčje.
Omami duh mu bolečina grozna.
Po sili dvigajo se ‘z serca stoki,
Ne dade jih junak iz usti: hanžar
Upokoji mu serce plakajoče.
Se vije v prahu tam Japod.
Ošabno vražnik se ponaša zraven.
Ga prime silnimi rokami vitez,
In verže v kerv ga na desnico k sebi.
Peklenske serdi davita se tamo,
Iz truplov begate ob enim duši.
Za uro pade ura v glob,
Omaga moč, pridere hipno nova.
In rase dan in rase junov groza.
Omolkne plašno vsa narava živa.
Kdo štel bi rane, ki so tu zijale,
Kdo štel merliče, ki pustiše dušo.
Napoči mrak, nastane noč,
Ne da prenehe si gromenje bitve,
Dokler pregiba še se roka trudna.
( Spisal Jan. T..d..a., Objavljeno v Ljubljanskem časniku od št. 12 – 22, od 11. svečana 1851 – 18. sušca 1851. Dolžina epa ni preverjena.)
———————————————-
Nekaj več o Metulumu in Japodih v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri IV. iz leta 2026. Za nabavo zbornika in druge informacije pišite na el. pošto: istrske.teme@gmail.com.
