TUONCA ŠEMOVA – RAZGLEDNICE IZ ISTRE

TUONCA ŠEMOVA – RAZGLEDNICE IZ ISTRE 

Leda Dobrinja

Majhna, nepismena in napol gluha

To je zgodba o Tuonci Šemovi, rojeni Kocjančič v eni od kopice revnih hišk, ki so se stiskale pod Kubejsko skalo. Tuonc je bilo v Istri veliko. Je krajša oblika imena Antonija, a po domače so bile vedno Tuonce. Kapovka, Barinova, Fajčovčka in druge. In kot mnoga imena, v sebi ne nosi pomena ali pa ga vsaj več ne poznamo. Večkrat pa se ustavim ob italijanski besedi ‘tonta’, ki pomeni neumna, malo šturlasta, šempja. In ker se ponižujoč odnos do slovenskega prilepil ob njihova imena, da so postala žaljivka za naše ljudi v Trstu, se sprašujem, ali gre tule za slučaj ali zgodovinsko prvino. No, tudi v Istri se nekatera imena uporabljajo za prispodobe. »Se ku en jucka!« (»Izgledaš ko ena jucka!«) bi bilo reči, da si malo nazaj, zaostala, revna v opravi in na umu. Naša Tuonca Šemova s Čiubuda ali Čiubeda, kot kličejo svojo vas oni, je bila majhna, nepismena in na pol gluha, ni znala ne pisat ne brat, no, morda je črke poznala, a je junakinja mojega otroštva in današnjega spisa.

Šola na gradu

Nuona Tuonca je bila najlepše dejstvo mojega otroštva. Ko sem prišla k njej in nuoniću Dolfu v Paštoran, smo se kdaj skupaj s sestro zakargale na kovinsko posteljo, ki jo je pripeljala iz Trsta ob svoji poroki in pripovedovanje se je začelo: »Nuona, nuona, puviede, kaku je bluo, ku si bla ti mikina! Ma ka se hudila u šuolu?« (Nona, nona, povej, kako je bilo, ko si bila ti majhna! Kaj si ti hodila v šolo?«)

»Ma ja, ‘nu malo, gor na grad smo šle utroce. Jas, moja sestra Urša eno Ančka. Eno je biu anka muj brat Andjelo, ki pu zadnje vojske ni pršu damu s taborišča …« (»Ja, seveda, malček, otroci smo hodili gor na grad. Jaz, moja sestra Urša in Ančka. In bil je tudi moj brat Andjelo, ki se po zadnji vojni ni vrnil iz taborišča«).

Tam se je zgodba vedno malo ustavila in v pripoved sta se spletli obe vojni; prva, v kateri je njen oče služil kot avstrijski vojak in prišel domov pohabljen, in druga, v kateri je izginil njen brat Andjelo. Potem je nadaljevala s prvo vojsko in z očeti in brati, ki so se borili na frontah in s čakanjem, kdaj se bodo vrnili. Tu v pripoved vstopijo še drugi fantje iz vasi in sploh danes to, kdo je bil kdo in kam je šel in ali se je vrnil, ni več jasno. Potem pa se je vprašanje spet obrnilo na šolo in nona je nadaljevala: »Smo imele škrilce za pisat, nas je navadu gusput puštabe, črke, enu anka štet du deset. Je blo doste utruk, kašen bot smo šle u šuolo, kašen bot ne. Une večje fantoline so šle dielat eno anka pupe ala v Istro …« (Za pisat smo imeli kamnite ploščice, gospod (župnik) nas je naučil črk in tudi šteti do deset. Bilo je veliko otrok, včasih so v šolo šli, drugič spet ne. Starejši dečki so šli delat in tudi deklice, ala, gremo v Istro …«)

»Ma ka si se navadla kašno piesmicu? Enu pisat?« (»Pa si se naučila kako pesmico? In pisati?«) »Smo se navadle molet, nas je gusput navadu use mulitvice eno smertne grehe enu kaj je prav, (»Naučili smo se moliti, gospod nas je naučil vseh molitvic in smrtnih grehov in kaj je prav,«) se je je nona že vživela v čas zbiranja na gradu in vedno končala v kaki molitvi kot »sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi dan in noč ob strani, vsega hudega me brani.«

Kakor koli, pripovedovanju je bil vsako krat dodan kak nov kamenček, kaka malenkost, kot na primer, kake krilce so pupe nosile ali to, da so otroci hodili bosi. In koliko krat že, da smo se skupaj ona, moja sestra in jaz, vrnile na kubejski grad, kaj dosti več o šoli s sestro nisva izvedeli. Iz listin, ki jih je morala podpisati, je bilo razvidno, da se je znala okorno podpisati, prebrala pa v življenju ni razen imena kakega kraja ali oznake gostilne.

Da pa je znala štet do sto in tisoč in več sto tisoč, to je bilo gotovo. Tuonca je kmalu po svojem desetem letu začela trgovati in v tem življenjskem poslu, v njenih kšeftarskih in denarnih poslih je noben ni prevaral. To pa se je izkazalo kasneje in lahko vidimo danes. Tedaj na kovinski postelji z žično mrežo namesto vzmetnice, ki se je voljno vdajala našemu premetavanju in skakljanju, pa se je pripovedovanje vedno končalo s tem, kako so čubejske pupe kmalu opustile šolo, ker so se podale v Istro nabirat jajca in za kruhom proti Trstu.

Z mušo ud Istre du Tersta

Zelo zgodaj je Tuonca začela svojo življenjsko kariero, trgovanje. Najprej se je le pridružila starejšima sestrama Urši in Ančki. Dokler ni pridobila ravnotežja za nošnjo plenjerja, si je vanj naložila manj jajc, nato vse več in več. Vedno jih je varno prenesla in vsakokrat si je na stran dala tudi izkupiček in ga skrbno hranila, dokler si ni prislužila za svojega oslička. To pa je bila zelo velika prelomnica za vsako dekle in Tuonca Šemova je do oslička prišla že zelo zgodaj, še rosno dekle petnajstih, šestnajstih let in to ji je omogočilo še večjega trgovanja in novega dobička.

S tem pa tudi novih snubcev, ki so se vrteli okoli nje in končno svojega princa Lazarja iz Loparja. To je bilo malo kasneje, ko je že prestopila svojo dvajseto leto. Prej pa, norbinasta kot je bila, vsa od muh in polna vragolij, je snubce odvračala na vse načine. Najraje je pripovedovala o sosedu Tem in tem, povedala je vedno ime in družino, iz katere je izhajal, kot na primer, da je bil Vane ali Miho Baus, s poudarkom na tistem Ba’, da je fant in cela rodovina dobila prav posebno težo in melodijo.

No, da se je vedno vrtel okoli nje in jo prosil in nagovarjal. »Boš ti Tuonca moja, boš moja?« In ona je nekega dne peglala svoje krilo na murje ali bluzo ali morda le naglavno ruto in pravkar je v železno peglo natresla žerjavice in z njo mahala v loku gugalnice levo in desno visoko navzgor in nato spet pritisnila platno na mizi. In je tako šlo in je fant svojemu prigovarjanju dodal še kako prispodobo, da je Tuonco požgalo in navdahnilo in mu je na hrbtno stran roke, ki je stala na mizi, pritisnila vrelo peglo.

Nič tako hudega se ni imelo zgoditi, vedeli bi, če bi se to zgodilo – da je Mohoreč, ki ga je poročila sestra Ančka ostal brez roke, ker mu jo je nekdo odsekal, ker mu je hotel speljati dekle, se je vedno govorilo, nikoli se tega ni pozabilo dodati – tule pa nič, snubca samo več ni bilo blizu. Ali pa je bil, le malo bolj daleč in sta se srečevala na opasilih in martinjah in sta se spominjala mladostnih pustolovščin in se na ta račun pošteno nasmejala. »Se me lepo frmala onbot, se me dobro …« (»Si me lepo dala na mesto tisti krat, si me dobro …«).

Tuonca Šemova, majhna kot je bila, no, kakih stopetinpedeset centimetrov je že dosegla, je bila tudi zelo klepetava. Zgovorna ne, tega ne bi mogli reči. Resne stvari je opravila s kakim naukom iz katekizma ali učenja župnika z gradu nad kubejsko čubo, dolgih razgovorov pa ni vodila. Tudi zato ne, ker Tuonca ni slišala. Že v rani mladosti, bilo ji je deset ali enajst let, je bila Tuonca zbolela za tifusom. Tedaj je razsajalo več bolezni, za tifusom pa so ljudje, še posebej otroci, umirali. No, našo Tuonco je zagotovo varoval tisti angel, ki ga je kot otrok molila, kajti otrok je bil po dobrih treh tednih še vedno vročičen in deliranten in vse je kazalo, da se bo pridružil čredici ovčic, ki jih je bogec poklical k sebi. Vendar je Tuonca preživela, zrasla je, kolikor smo zgoraj navedli, ostala pa je skoraj brez las in na pol gluha.

Majhna in naglušna

Bila je majhna in naglušna, zato pa je bila glasna in klepetava. In ker ni slišala, kaj se okoli nje dogaja in kdaj jo je kdo ogovoril, je oblikovala nekaj izrekov za vsako potrebo. »Ne znan« (»Ne vem«), je imela navado reči, ko je kazalo, da ji je kdo kaj rekel ali oponesel. In rada je imela žive barve. Ženske so z nošnjo naglavnih rut pričele zelo zgodaj. Naša dekle redkih las si je kite, spletene v kokon, prekrila z rutami vseh barv, ki so jih premogli vozički na tržnicah Trsta. Ali pa je ruto začela nositi kasneje, ko je bila že poročena, tega zdaj res ne bi mogli trditi.

In kot rečeno, je začela svojo življenjsko kariero, trgovanje, zelo zgodaj. Znala je šteti in kako črko za vtis svojega imena, no računati se je naučila dovolj, da je uspešno vodila posle, družinsko gospodinjstvo in ustvaril izobilje, ki so ji ga zavidale mestne gospe in ljudje z vasi, ki jo je posvojilo.

Prizor, ki se je vtisnil s spomin iz njenega pripovedovanja, pa je umeščen na obronek gozda, na kako poljsko pot ali z grmičevjem poraščeno sipino. Je v gibanju desetih, petnajstih deklet in mladih žena s plenjerji, kakim osličkom za spremljavo, z rožnim vencem v rokah ali enostavno v hudomušnem klepetanju.

To sliko si morate sami izrisati in mora biti mehka in nežna kot najfinejši fluid ali omehčanih kontur akvarela. Mora imeti barve, ljubkost mladih deklet, energijo, čarobnost večerov z luno obsijane pokrajine hrastovske doline¹. Dekletom morate splesti kite, jim dodati živopisne rute, pod predpasnik vzvaloviti krila in napeti životce. Biti mora slika umetnika, ki je izbral najbolj fino, prelivajočo se, izmikajočo se tehniko upodobitve podob in sveta. Na licih mladostna rdečica, žebrajoče pomenke, hihitanje ali tihi postanki. Iz njih morate razbrali napetost mečnih mišic, ravno držo, vzravnanost. In če boste prav naredili, boste slišali, slišati morate smeh, neizmerno radost nad življenjem.

Pupe kot procesija, oslički bogatejše, – zelo mehka slika, pet, šest pup, morda deset, druga za drugo po prehojenem kolovozu ali cesti.² Pletle so, se pogovarjale, bile norbinaste, kdaj se jim je pridružil fant na poti z dela v Trstu. Kdaj so se pogovarjale resne stvari, modrovale, kdaj ogovarjale lahkomiselne kolegice, ki so se dale speljati fantovskim obljubam. Ob večeru, zgodaj zjutraj ali ponoči pa so ostale v mislih same, s svojimi strahovi in željami in molile.

Porto v Terste in trgovinski posli

Tule bi že morali izdelati novo razglednico. Na njej drugi dan, ko so se že vrnile iz Istre, doma prespale in se znašle v Trstu. Nova slika s tržaškimi palačami, odprtimi tržnicami in ulično prodajo – pastelni toni tržaških ulic, vozički z barvastimi senčili, gospe z boršetami, sprehajalne palice mestnih petičnežev in med njimi naše Istranke, široka krila, predpasniki in plenjerji. Kako so prodajale in meščani izbirali najboljše, boste morali dodali sami.³

So ponujale sede ali pritegovale pozornost mimoidočih ob razgibani animaciji rok in vzklikov, ob robu tržnice, za zidovi tri ali štirinadstropnih meščanskih hiš, ki so se vrstile na obeh straneh osenčenih ulic, vse to je prepuščeno vaši domišljiji. Morda so obiskale svoje odjemalke na domu ali robo ponujale mimogrede, hodeč po ulici kot naš Milan, ko je prodajal uškurše⁴, tega danes ne rišemo. Naš cilj je danes s Tonco do porta, njenega Lazarja in nove scene.

Do morja torej in s tem do bark in do vprašanja, kako so naše Istrjanke prišle čez zaliv, ki loči obmorska mesta. Smo pri pomolih in obrežjih, novih gručah stojnic. Natovarjanje v Kopru, oslič, ki je ostal tam nekje blizu taverne⁵, to naj bo danes le za rob scene. V resnici je bilo vse drugače, sploh pa gre za mnogo drugih zgodb – mlekaric, peric, morda krušaric in seveda moških. Te vedno brišejo danes.

In seveda nastopajo šinjore, te morajo vedno biti zraven, so drugi pol tega istrskega scenarija, čeprav nevidne, brez obrazov in življenja, fantomski terminali, brez katerih ne bi bilo vsega tega. Pa finančarji, pa starinske trgovine z obrabljenimi pulti, ropotajočimi blagajnami in rolami blaga, kjer so si dekleta nakupila svitke svilenih niti. Niti, rodoli barvnih koncev, to je pomembna podrobnost, z njimi so vezle svoj koredo z rožicami, vinjetami, napisi in nepogrešljivimi inicialkami: AK – Antonija Kocjančič, z zavitimi končnicami črk in odebeljenim spodnjim delom, kot bi si hotele narediti s tem trdno ravnovesje, trdno podlago zemlje.

Dogodivščine, dovtipi, smeh in neskončno vrenje veselja nad življenjem, pripovedovanje o tem se je ohranilo do danes. Se ne ve točno kako in kaj, nikoli je nisem vprašala, ker je pripoved vedno šla direktno, direktno, ko se je dotaknila Trsta, k njenemu Lazarju, ki je bil gvardjan v porte. »Je bil tako lep,« je vedno djala, »se je držal ravno, z monturo, v uniformi in kapo z lindo na glavi.« Zmeraj resen, je pripovedovala, vedno jo je vlekel nazaj, da toliko ne govori, da se mora držati modro.

A ona je pokala od življenjske sreče, napolnjenih žil in lebdečega srca, ki jih je napolnila ljubezen in zadovoljstvo ob uspešnih poslih. Vsega si je lahko kupila – oslička in bale in poplačala kredit za Lazarjevo hišo in svojemu sinku Juljanu je prinesla kruha, belega, črnega, koncanega, vseh vrst, da si je fant, ko je bil že bubuc, lizal prste. Ampak to je bilo kasneje, ko so se tisto prvo in drugo srečanje in vsa nadaljevanja v portu, srečno končala in jo je Lazar poročil.

Z Lazarjem v Lopar in konec sveta

In s tem smo sedaj že blizu te črtice, kjer se prične druga zgodba, tista večna in vsakdanja, družina, otroci in zemlja. Lazar iz rodovine Marlinov je v tistem trenutku, ko je pripeljal domov Tonco, posedoval nekaj valizončkov raztresene zemlje, par gozdičev, ostarelo mater in staro hišco pod pokopališčem ter dvanajst tisoč dolga pri banki v Puli.

Pustil je bil tedaj že službo vardjana v tržaškem pristanišču, ko bi se moral vpisati v fašistično stranko. Ostal je doma, zemlja, blago, vzgojiti kako tele in vsako leto junca za prodajo, večno vprašanje, kako napraviti denar za davke in sedaj novi resurs – Tonca, ki je hodila čez hribe.

Imela sta se rada. Lazar ji je rekel, da ji ne bo naredil števila otrok, še eno, še eno punco sta zaplodila, ki pa se ni rodila živa. Nato kmalu druga vojna, partizani, pravzaprav terenci, zbiranje hrane, obleke in prenos pošte. In tudi to je bilo potem, še prej je bil reštrelamento, nemška ofenziva, da bi iztrebili »bandite«⁶, in je hiša pod tremi hrasti pokopališča, ki jo je Lazar kupil, odplačala pa v glavnem Tonca, zgorela. Tonca se je z rdečo ruto na glavi pred vojaki skrivala pod brežino nad potokom, ko so šli Nemci česali teren. Mali Juljo je komaj še rešil živino, komaj pravočasno je še vpregel junca, da je voz z najnujnejšim zapeljal v Brde’, kje je bil Lazar, če je blago vpregel štirinajstletni deček, je tu neznanka. Zagotovo je, da je šel leta 1944 Lazar v partizane.

In tu se Toncino življenje prelomi. Hiša zgori in Lazar v partizanih pade. Ostane z napol pogorelo hišo, ostarelo Lazarjevo materjo in mladoletnim sinom. Tu, ali pa še malo prej, se konča tudi njeno življenje šavrinke. Slabo desetletje vzpostavljanja novega življenja, nov človek vstopi v njen svet in selitev h Kopru. Tu pa nastopimo še medve s sestrico in cela Julijanova družina. In sploh je to nova zgodba, nove razglednice in slike.

(Zasnovano 28. 11. 2018. Celotna zgodba o Tonci Šemovi, junakinji mojega otroštva, pa v daljšem spisu v knjigi Istra zbogom, ljubezen moja, ki je v pripravi.)

---

 

Se zakargat. Se zakobacati. Kargat pomeni natovarjati, nakargat in razkargat pa natovoriti in raztovoriti. Beseda kargano označuje naloženo, kot prispodobi pa tudi polnost (je bil kargan šoldo, bil je poln denarja), pijanost, opitost (je bil vre kargan – bil je že opit), temno ozračje, ki kaže dež (dol je use kargano – dol, na zahodu so temni oblaki). Gre za očitno povezanost s trgovinskim izrazom »cargo« v smislu tovora, pošiljke.

Ma. Značilni istrski vzklik s pomenom nekega pomisleka, zadržka, olajšave, včasih kot vendar, ampak ali pa. So ble buoge, ma srećne. (Bili so revni, vendar srečni.). Jas ja, ma ti ne (Jaz ja, ti pa ne). Ma daj bi prevedli kot Daj, no. Ma daj? Pa kot A res? Pomensko bi ga lahko povezalo z besedo manj, malo, pa tudi magare,ki je najbližje pomenu besede vsaj.

Vojska, v rižanskem govoru ujska. Vojna.

Krilce. Oblekice. Krila je istrski izraz za žensko obleko.

Norbinast. Norčav, pobalinski.

Krilo na murje. Dobesedno krilo na morje, to je v pasu nabrano pražnje krilo iz finejšega blaga, ki so ga dekleta oblekla za ples ali druge svečane priložnosti.

Čuba. Čuba je izraz za bolj poraščen predel glave živine med rogovi. Se čubet označuje mršiti se izhajajoč iz obnašanja goveda, ko je razdraženo in hoče napasti. Tedaj skloni glavo, da izpostavi gornji del z rogovi. Se čubet ne smemo zamenjati s se ćubet, ki pomeni skubiti se, izgubljati perje ter ćubet, puliti perje, na primer pri kokoši.

Svet, v narečju sviet, tu označuje zemljo in pokrajino. V Istri beseda sviet pomeni tudi ljudi ali množico. Vas sviet pa pomeni cel svet, lahko bi rekli tudi vesolje.

Boršeta. Torbica, ki v našem primeru označuje mestno gospo.

Uškurša. Škorš, drevo in sadež, ki dozori pozno jeseni.

Port. Pristanišče.

Koredo. Bala. Vsako dekle si je do časa, ko je dobila fanta za poroko, izvezla posteljno, kuhinjsko (prti in zavese) in osebno perilo.

Rodoli barvnih koncev. Sviti barvnih niti za vezenje, ki so mu v Istri rekli preprosto šivanje.

Gvardjan. Čuvaj.

Koncan (kruh). Rahlo sladek kruh z jajci za razliko od šćetega, to je navadnega kruha. Koncan kruh je bil po navadi v obliki pince ali spleten v kito z jajcem »v očesu«, ki so ji rekli tićca. Gospodinje so ga spekle ob vezmu, za božič in velike praznike.

Bubuc. Pob.

Valizon. Podolgovata njiva.

Blago (poudarek na prvem zlogu). Istrski izraz za živino.