RAZGLEDNICE IZ ISTRE – PAPA’, PAPA’, ČEREŠNJE

RAZGLEDNICE IZ ISTRE – PAPA’, PAPA’, ČEREŠNJE

Leda Dobrinja

In sedaj spomin na čas prvih motorjev, vešp, televizije in drugih modernizmov iz konca 50. let. Vse povezano z mojo nono Tonco, Paštoranom in seveda z ljudmi moje vasi in družine.

To je bil tudi čas mojih prvih stikov z mestom. V Paštoranu sem preživela vsako leto dober teden pred našo loparsko fiero. Takrat se je poletno delo že poleglo in s sestro sva šli k nonotom. To so bila čarobna doživetja. Ta doživetja v resnici niso tako intenzivna in pravljična, ko se dejansko odvijajo, v tednu ali desetih dneh se čas, ko nisi na kopanju ali v mestu, popoldnevi, ko odrasli spijo, vlečejo v nedogled in tudi obdobja dela v resnici niso tako zabavna. Odrasli se zgodaj spomladi ukvarjajo z zemljo za sejanje, potem presajanje, zalivanje, pokrivanje gred in novo zalivanje, poleti pa okopavanje, vezanje stebel, čiščenje poganjkov, škropljenje in seveda obiranje, sortiranje, zlaganje pomidorov, kumar in cuketic. En sam dolgčas za otroka pravzaprav. Šele z odmikanjem se ta čas oplemeniti; dogodki se zgostijo in prepredejo s čustvi in nostalgijo, vse pa postane polno vonjav, barv in na sploh ene same pravljične esence.

Ampak poleg poletnih počitnic, smo noniće, odkar je moj oče kupil vešpo, obiskali tudi spomladi, to je ob 1. maju. Oče je vespo kupil nekje sredi 60. let med prvimi v vasi. Prej je res par fantov imelo motorje, tistih večjih, pravih motorjev, ne Tomosovih mopedov, katerih brnenje se je čulo že kmalu po začetku delovanja tovarne. In kupila sta jih tudi Duvćeva fanta¹, ki sta nesrečno končala; zdi se, da je eksplozivnost mladostne energije potencirala moč motorjev in veliko fantov se je tudi ubilo. Niso se zavedali in ne obvladali sile, ki so jo dobili v roko. Tedaj je v vasi Edko od Zonfov² tudi že kupil prvi avtomobil in tudi prva televizija je zašćebetala pri Belki pri Dolenjcih. No, moj oče je bil bolj trezen, premišljen gospodar, prihodke je skrbno odmeril in za naše potrebe nabavil vešpo.

In ta vešpa je bila za nas velika pridobitev in zagotovo je pri tem vlaganju imela svoj delež tudi nona Tonca. Dobra in odprtih rok kot je bila, je svojemu sinu pomagala kjerkoli in kadar koli je mogla. Tako si je oče uspešneje in hitreje obnavljal svoje orodje, prve stroje ter domačijo, z mamo pa sta postopoma posodabljala hišo in s tem, kar je prinašal čas: televizijo, hladilnik, kopalnico, lopo, betonski podporni zid ali dvorišče. Vedno nona Tonca. No, vešpa je znatno spremenila naše življenje. Z njo sta se z mamo zapeljala v Trst – en dan v tednu je bil za vsako istrjansko družino namenjen Trstu – , pa tudi v Koper ali na semenj ali v druge vasi na oglede za ugodno kupčijo: krave, vola, pluga.

Včasih pa je nas je oče nakargal na vešpo vse štiri. Mamo na zadnji sedež, s sestro sva se stiskali spredaj. Tako smo šli nekaj krat tudi v Trst, a od tega nimam kaj dosti spomina. Najbolj, kar se je vtisnilo, je bil presihajoči šum, ki ga ustvarja vozilo ob tem, ko se je zapeljalo ob enakomernih ovirah ob poti. Na velikem levem ovinku na Škofijah so se taki betonski stebriči nadaljevali v naslednji desni ovinek, da tega glasbenega takta šššv – šššv – šššv – šššv ni bilo konca in mi je še danes odzvanjanje, ko se zapeljem mimo. Največje doživetje pa je bila pot k nonićem v Paštoran ob 1. maju.

In ja, še to, kar se vešpe in Trsta tiče. Vedno je bilo v Trst in s Trsta nekaj merkancavat, švercat. Z rubo, z malen, veliken. In ob večjem nakupu prešvercat v Trst šolde. In tako je bilo potrebno enkrat prenesti snopič dinarjev in kam z njimi? V kolo, v budel od vešpe. In res, ne vem, kako in spravi nekako ta denar notri in potem nič – nič – nič v spominu, samo da se je slabo končalo. Denar je prišel v Trst ves scefran in na koščkih in adijo nakup in slaba volja; no, ne preveč, iznajdbo si je oče izmislil sam in ko si sam kriv, je tudi bentenje bolj skarso, človek se nima na koga jeziti.

Tista s češnjami pa je bila čisto drugačna. Vsaj zame, seveda, za očeta gotovo manj, morda le malo drugačen nedeljski popoldan. V maju so, kot vemo, v Paštoranu že dozorele češnje. Pridelki na našem hribu so za prvimi sadeži ob morju zaostajali za cel mesec in sploh je bilo vse, kar je zraslo v noninem rajskem vrtu, prinašalo vznemirjenje in srečo. Tako naju je papa’ s sestro posadil na vešpo, sestro zadaj, mene spredaj in smo šli, pa-pa-pa-pa dol po sredi vasi in dalje po pomladanskih dežjovih razriti cesti. Proti Svetemu Antonu je bila cesta že boljša, dalje proti Kopru pa prav trdna makadamska pot, po kateri je vozil tudi avtobus.

In tako smo se peljali, jaz, sestra in papa’ in gledali levo in desno in veter nama je mršil lase in jaz sem vanj nastavljala moja rdeča lica. Kraji novi, novi ljudje in naprej dol od Čežarjev se je zaključevаl naš življenjski svet in začel se je tisti tuji, mestni, ki ga nismo poznali, do katerega smo čutili velik rešpekt in ki smo se ga z vsemi celicami in nezavednimi deli pošteno bali. Hiter, odrezav in neuvidеven. Mestni svet je bil nekaj tujega, moral si biti oprezen in pred njim nisi smel izdati ne svojih misli in ne za domačo rabo nabrane modrosti.

In tako gremo dol dalje proti Pobegom in ob ne tako gosto nasutih hišah ob poti, kot stojijo danes. In nenadoma se pred nami odpre neverjetni prizor. Na desni nekaj hiš, morda še stari vinograd, spodaj na levi pa ob poti cel drevored dreves lepih zelenih krošenj. In levo in desno položna pobočja, razrezana z obraslimi koronami na kvadrate, pa še grič zadaj in še en hrib in vrh Pomjana …, ko se pripeljemo v drevored in mimo prvih češenj. Nekaj živega in nenavadnega kot je v enoličnosti zelenila rdeča barva, se med listi krošenj razpre razkošje zrelih češenj. Nekaj kot čudež ali kot bi sredi sosedovega dvorišča nenadoma pristala vsemirska ladja ali padel zablodeli meteor, je celo mojo bit prevzel ta pogled na razkošje rdečih češenj. Toliko je bilo sreče, ker je bil moj svet obdarjen s takim čudežem, da sem za sekundo ostrmela. In da oče ne bi spregledal čudeža, takega velikega in enkratnega, ki ga ne sme prezreti, sem začela vpiti:

»Papa’, papa’, glede, čaeriiešnje, čaerešnje! Glede, glede, papa’!« (»Očka, očka, glej,češnje, češnje! Glej, očka, glej!«) sem kričala v veter, ki mi je polnil usta in pri tem glavo obračala levo in desno, da bi me slišal, pri čemer so vse loparske češnje, ki sem jih kdaj koli videla in nabrala in jedla, izginile v pozabo, toliko je bil prizor mogočen. Kot bi zagledal slapove Niagare ali sanjsko planino, tak se mi je moral zdeti.

»Mučе! Mučе!« (»Tiho! Tiho!«) mi je pod glasom in usmerjeno v uho sikal moj oče, ki ga je bilo pred takim otroškim navdušenjem zagotovo sram pred kakim gospodarjem, ki bi slučajno sedel pod pergolo svoje hiše in tuhtal. Navdušenja nad čim ali nepoznavanja ali čudenja se neznanemu svetu ne pokaže, tedaj tega nisem vedela ali pa sem to še vedno dojemala le postopoma in po koščih, preko drže staršev bolj kot po utemeljitvah. Presenečena sem zadržala naslednji izbruh navdušenja nad novim odkritjem tega pustolovskega potovanja, se zazrla predse in vzgojeno spremljala prizore do dovoljenega raja, Paštorana.

Besednjak:

papa’ – izraz za očeta, ki se je v Istri uveljavil za časa Italije, predvsem pa po 2. svetovni vojni. Stari izraz je bil do 1. svetovne vojne oča, ki se je izgovarjal kot voća, vueča, ponekod je bil prisoten tudi ćaća.

čerešnje, izg. čaeriešnje – češnje. Zanimivo, da Madžari za češnje uporabljalo isti izraz kot Istrani.

vešpa – vespa, popularni dvokolesnik, ki je v začetku 60. let nadomestil težje motorje in predhodnik mopedov, proizvedenih v tovarni Tomos. Izraz vespa v it. pomeni osa.

pomidore – paradižnik.

cuketice – bučke.

šćebetat, zašćebetat – živo se pogovarjati, ščebetati.

nakargat, kargat – istrski izraz za natovoriti; nakargat, razkargat; povezava z mednarodnim cargo – tovor.

merkancavat – trgovati, prekupčevati.

ruba – istrski izraz za blago in stvari.

z malen, z veliken (portado) – v času omejenega trgovanja s Trstom v 1. obdobju socializma, je bilo ljudem iz bivše Cone B, ki so imeli za prehod meje propustnico, v Trst iti enkrat tedensko. Dva krat so lahko prenesli več stvari in pridelkov in tedaj so šli z veliken ali s portado, dvakrat pa manj in tedaj so rekli, da grejo z malen.

šolde in tudi sude – denar.

budel – v it. pomeni beseda budello črevo, v tem smislu se v Istri izraz uporablja za črevo pri kolesu.

skars, skarso – malo, manj kot polna mera, pomanjkljivo; npr. bet skars s šoldmi pomeni imeti malo denarja.

muče, mučet – molči, molčati.

---