BRSKANJE PO SPOMINU

To je nova knjiga Silvana Prodana, ki je pravkar izšla pri založbi Jutro iz Ljubljane. To je že 8. knjiga, ki jo je Silvan izdal, odkar smo se prvič srečali v uredništvu lista Istrske teme. Pravi, da je tedaj dobil vzpodbudo za pisanje, danes pa lahko rečemo, da je najbolj ploden pričevalec življenja, ki mu je bil priča. Rojen je bil blizu Draguća blizu Buzeta in Pazina, njegova družina pa se je pred vojno preselila k Sveti Luciji pri Portorožu. Najprej je obiskoval italijansko šolo, nato pa slovenske šole vse do univerze. Več boste zvedeli v njegovih knjigah, saj je verni kronist vsega, kar se je dogajalo okoli njega. Tako pravi sam o zadnji knjigi:

Silvan Prodan ob obisku KD Bazovica na Reki. Foto: M. Piciga

Avtorjev predgovor
Naslov pričujočega pisanja sem prikrojil po knjigi francoaskega
pisatelja Bernarda Pivota La memoire n en fait qu a sa tete, kar bi se v
dobesednem prevodu glasilo Spomin dela samo po svoji glavi.
Tako sem se spomnil moje tete Anamarije, ki je v Savudriji 1923. leta
rodila bratranca Marija, ki je postal devetnajst let pozneje moj birmanski
boter.
V Kosterlagu, ki danes spada v naselje Jagodje južno od Izole, sem
našel rojstno hišo soproga moje pokojne sestrične. Posestvo Posega je bilo
eno najbogatejših proizvajalcev zgodnjega sadja in zelenjave.
Sestrična Alma, ki se je 1954. leta preselila v Lucan s starši, tremi
brati in dvema sestrama, je 1958. leta zanosila z neresnim mladeničem,
se dve leti pozneje srečno poročila z Antonom Padovanom, ki je svet
živih zapustil že 1985. leta.
Toni Kapel mi je ostal v spominu kot natančen pritrjevalec kopit
oslom, konjem in tudi volom. Gojil je tudi krepkega kozla, ki je redno
naskakoval koze vseh kmetov od Portoroža do Sečovelj.
V petem, šestem in sedmem poglavju povzemam, kar mi je ostalo v
spominu s potovanj v Cambridge, Moldavijo in Predappio.
Za osmo poglavje me je spodbudil zapis znanega italijanskega časnikarja
in pisatelja Enza Biagija, da stoji za vsakim uspešnim posameznikom
bodisi knjiga ali profesor. Sam se nimam za zelo uspešnega. Dejstvo
pa je, da mi je francoščina profesorja Martinca omogočila odkrivanje
francoskih literarnih, pedagoških in znanstvenih velikanov.
K pisanju devetega poglavja me je spodbudila sociologinja Leda
Dobrinja, ki je tudi sama zapisala spomine na prodajo pridelkov njenih
staršev v Kopru in Trstu. Deseto poglavje pa je nastalo po nenadnem
slovesu sošolca in prijatelja Umberta Tamara.