FUŽINE V GOSPOSTVU VIPAVA

 

FUŽINE V GOSPOSTVU VIPAVA

Alfons Müllner,  Zgodovina železa v Notranji Avstriji, I. del, str. 671-674

(Prevedla Leda Dobrinja s pomočjo UI)

Gozdnati apnenčasti masivi Nanosa, Hrušice in Trnovskega gozda se strmo spuščajo proti jugozahodu v obdelano dolino med Vipavo in Gorico. Območje prečka reka Vipava, ki se nad Gradiščem (Gradiško) izliva v Sočo. Najpomembnejši pritok Vipave je z vodo bogati hladni Hubelj¹, ki izvira v skalnatih pobočjih Kovka in tvori v 3 km svojega hitrega toka mejo med Kranjsko in Gorico, nato pa se vzhodno od Ustja po nadaljnjih 1,5 km izliva v Vipavo. V času rimske vladavine je bilo na Hublju utrjeno naselje: Castra, utrdba na reki Frigidus. Od tu se je začela vzpenjati rimska cesta proti utrdbi Hrušici – ad Pirum.

Ta trgovska pot, ki je bila v uporabi že v prazgodovini, je ostala pomembna tudi kasneje in na mestu današnje carinarnice je ob njej obstajala carinska postaja »pri Prardu«, ki je v dokumentih pogosto omenjena že od 15. stoletja. Na teh gozdnih planotah se na mnogih mestih nahajajo železove rude, ki so se, kot smo na primer pokazali na straneh 41 in naslednjih, talile že v 4. in 5. st. pr. n. št. Iz poznejšega obdobja, ki nam je iz dokumentov že podrobneje znano, lahko tukaj prepoznamo tri železarne: talilno peč “v Plavžu” v Sanaborju, železarno v Hublju pri Šturju in železarno v dolini Vodic.

Plavž v Sanaborju

Potok Bela² je v masiv Hrušice vrezal sotesko, ki poteka vzporedno z rimsko cesto, ki poteka višje, od vzhoda proti zahodu približno 7 km in se blizu Vrhpolja izliva v Vipavo. Na tej razdalji se dno doline spusti za več kot 400 m, saj leži zgornji tok Bele na 546 m, Vrhpolje pa na 137 m nadmorske višine. Sredi te gorske soteske leži vas Sanabor s cerkvijo sv. Danijela, pol ure hoje stran pa stoji kmečka hiša Matije Ukmarja. Tej kmetiji se po domače reče “v Plavžu“. Hiša in njena gospodarska poslopja stojijo na severnem pobočju gore, spodaj pa teče reka Bela. Od tod je nekoč vodil kanal do jezu 3 metre od potoka, na katerem je stala stara talilnica “Plavž”. Ruševine te peči še danes stojijo, čeprav so bile preurejene v sušilnico sadja. (Sl. 164.)

Peč je kvadratna, njen spodnji del je zgrajen iz žlindre, ki je bila očitno že uporabljena v prejšnji peči in je bila tukaj ponovno uporabljena. Jašek peči je prav tako kvadraten, širok 120 cm in globok 110 m. Višine jaška ni mogoče natančno določiti: 120 cm odprt na vrhu kot peč, sledi pa mu 1 m globok izkop v jašku, merjeno do zunanjega dna. Ukmar trdi, da jašek sega 1 m globlje, kar ni nemogoče. V hlevu (sedanji lastnik zanj ve že 54 let) je bil 70 cm dolg, 24 cm širok in 3–4 cm debela plošča surovega železa. (Sl. 165.) Zgornji del je raven, spodnji del ukrivljen; peščena tla, v katera je iz peči teklo surovo železo, so bila zato plitvo vdolbena, kot utor.

Material je črnkasto sivo surovo železo. Rebro tehta 34 kilogramov in 40 dekagramov. Po besedah ​​lastnika so tukaj izkopali več takšnih »grodlov«, kmetje pa so jih odpeljali, da bi jih postavili ob kuhalne jame, da so lonci lahko stali na njih. To jim je dalo varnejšo oporo in tudi toploto od spodaj.

Drugo rebro sem našel v Vrhpolju na vrtni ograji Tomažiča, po domače pri Janezovih; ta kos je dolg 80 cm, širok 27 cm in debel 5–6 cm ter ima zelo nepravilno obliko. (Sl. 166.) Tehta 50 kilogramov (70 dekagramov). Ta kos je bil pred 34 leti postavljen pokonci v staro ognjišče in je služil kot vzglavje in opora za polena, ki so bila postavljena nanj. Ko je bilo ognjišče obnovljeno, je bilo zavrženo. Tako imamo dve rebri surovega železa (grodla), ki nedvomno dokazujeta, da to ni peč na volka, temveč peč Brescia, v katero so med delovanjem v surovo železo vpihovali zraki.³

To zelo zanimivo odkritje zdaj osvetljuje informacije v starih dokumentih, ki govorijo o prodolu, grodelu ali gradelu in njegovi uporabi za ulivanje krogel v Benetkah, kamor so ga izvažali na tovornih konjih. Ker je tovor tehtal od 2,5 do 3 centov, so štiri takšna rebra tvorila tovor, od katerih sta bili po dve pritrjeni na vsako stran velikega, s slamo napolnjenega tovornega sedla. (Glej zgoraj, Idrijia, str. 617.)⁴ Železarna je zanimiva tudi zato, ker v zapisih o njej ne najdemo nobene omembe. Najstarejši popis fužin, ki nam je na voljo, je nakladalni seznam iz leta 1569. Ta vključuje le Fužine Hubelj Pavla Pregla, to je Plavž ob Hublju blizu sv. Jurija v Šturju.

… Volilni protokol iz leta 1579 za druge volitve vrhovnega sodnika omenja na tem območju Pavla Pregla, trgovino v Vodicah, Hieronima Gnecka z zgornjega plavža pri Hublju in Hanibala Gnecka s spodnjega plavža pri Hublju. Register plavžev iz leta 1581 navaja le Vodice, ki so vedno omenjene v povezavi s Hubljem. Register rudarskih plač iz marca 1581 navaja “Hubelj od 4 plavžev” v vrednosti 25 fl.

Ostal je le še zagonetna navedba volilnega protokola iz l. 1579. To pomeni, da so bili 18. septembra »Gregor Doleniz, … Vipava, Pavel Pregel in Andrej Brezl«. Pavel Pregl je bil leta 1569 protipisec pri Prardu (danes carina), pod katero se nahaja naš Plavž v Sanaboru, ki je oddaljen komaj pol ure. Morda ga je Pregel, ki je vodil tudi prosilce med vstajo Hubelske zveze leta 1559, imenoval »Rangenau«, kar pa sploh ni dokumentirano. Bolj verjetno je, da imamo tukaj opravka, kot je mogoče dokazati drugje, z delavnico, ki je bila opuščena že l. 1569, ko sta leta 1561 dobili dovoljenje za obratovanje Vodice in Hubelj. To bi bil ekvivalent obrata pri Mostah (prim. str. 473), kjer 200 korakov od prve žage na potoku Gojzdasenzabache, 15 minut od Most, kupi stare, težke žlindre pričajo o nekdanjem delovanju peči “na plaužu.”

Podobno je bilo z železarno v Seebachu (Mlinem), o kateri je govora na str. 521, ki je prav tako propadla pred letom 1569, saj ni več omenjena v uradnih seznamih fužin. Podobno je bilo tudi z na str. 197 omenjenimi zapuščenimi železarnami, talilnicami in kovačnicami, ki jih omenja Valvasor, katerih obstoj je ohranjen le z lokalnim imenom Fužina.

Fužine ob Hublju

Hubelj izvira iz močnega izvira, očitno kot izliv podzemnega jezera v skalnih stenah Kovka, ki pripada Šturjam in ga prebivalci imenujejo “Naša gora”. Ker je sv. Jurij zavetnik cerkve v Šturjah, se gora v zapisih pojavlja tudi kot “Gora sv. Jurija”. V dokumentih iz 16. stoletja najdemo vas Šturje omenjeno kot “Gora sv. Jurija” blizu Vipave.

Na planoti “gore” vrtačaste kotanje vsebujejo nahajališča barjanske ali fižolove železove rude (bobovec). Tukaj pri izviru Hubelj je bila ustanovljena železarna, kamor so rudo prevažali z vrečami. V 16. stoletju je bilo območje nedostopna gozdna divjina, ki je, kot bomo slišali, takratni hipotekarni upnik Vipave, ki je bila cesarsko gospostvo, Lanthieri ni dobro poznal. Ker se območje nad izvirom Hubelj imenuje “Eremitovže” (Puščavnica)⁵ in je majhna kuhinja v bližini izvira Hubelj posvečena sv. Antonu, lahko domnevamo, da je bilo to puščavniško naselje še starejše od ustanovitve železarne Hubelj. (Sl. 168.) Vodno moč mogočnega Hublja lahko izmerimo iz njegovega naklona, ​​ki znaša 100 m na približno 2,5 km dolgem toku, saj je cerkev sv. Antona na 205 m nadmorske višine, Šturje pa na 105 m nadmorske višine.⁶ Tukaj, pod izvirom Hublja, so torej v 16. stoletju zgradili številne puščavniške hiše.

V 15. stoletju sta bili ustanovljeni dve zvezi, od katerih zgornja še danes obstaja na levem bregu Hublja kot talilnica bakra in se imenuje Fužine; spodnja je izginila in se je nahajala na desnem bregu za tako imenovano vodno žago Oreh. Najstarejši dokumentirani podatek nam je na voljo v poročilu z dne 8. oktober 1551 na Dunaju⁷, ki ga je spodnjeavstrijska zbornica predložila kralju, v katerem piše: …

Se nadaljuje.