NOVA KNJIGA: TRETJA ISTRSKA PREBUJA IN NJENE SENČINE 

SPREMNA BESEDA Milan Gregorič 

(Knjiga avtorice Lede Dobrinja je izšla pri zavodu Vita decembra 2018.)

Avtorica knjige, sociologinja Leda Dobrinja, je v 90. letih 20. stoletja sprožila na svojem domu v Hiši od Ćiuda v Loparju v Slovenski Istri eno najpristnejših in najmočnejših kulturnih gibanj, ki jih je v zadnjem času premoglo avtohtono slovensko prebivalstvo v istrskem in tržaškem prostoru. Ni naključje, da se je to gibanje rodilo skupaj s slovensko državo, saj je nosilo v sebi močan državotvorni in nacionalni naboj. Bilo je enostavno del širše kulturne in narodne prebuje tega prostora, kjer se je slovenska pomlad začela z odkritjem v krivično pozabo potisnjenega pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča. Istrani smo čutili, da se nam nekaj podira pod nogami, in pri iskanju novega smo se samodejno vračali k izviru, kjer so stvari čistejše. Alojz Kocjančič je bil na začetku kulturnega delovanja zvezda vodnica tudi za avtorico knjige Ledo Dobrinja. Njegov klic pa je segel v premnoga srca istrskega in tržaškega življa in na kulturnih večerih Hiše od Ćiuda smo ga srečali, njega, ki nas je nevsiljivo vabil k sebi: »Pridi brat, da ti odkrijem svoj zaklad, da ti povem, kako sem mlad, kako razkošno sem bogat.«

Pričujoče delo je večplasten zapis dogajanja okrog Hiše od Ćiuda v Loparju in širše na istrskem podeželju v prvem desetletju po ustanovitvi slovenske države. Lahko bi rekel, da avtorica knjige povsem upravičeno označuje dogajanje, ko je vse »vrelo od ustvarjalnih energij in bučalo od sreče«, za tretjo narodno prebujo Slovenske Istre.[1] Po prvi ob koncu 19. stoletja s tabori in čitalnicami in drugi, ki se je rodila iz upora proti fašizmu s TIGR-om, nadaljevala v ljudski vstaji z NOB-jem ter dosegla vrh v zanosu obnove po drugi svetovni vojni, je sledila tale po osamosvojitvi Slovenije.

Osrčje dogajanja sta bila center Vita, to je avtoričin zasebni zavod za pospeševanje kreativnosti in naravno življenje, ter Hiša od Ćiuda v Loparju. To je avtorici uspelo odkupiti z veliko spretnostjo in osebnim zalaganjem ter jo predelati v svoj dom in hkrati v kulturni hram istrskega podeželja. V njem se je polno desetletje zbirala domača kulturna srenja vključno z Istrani, ki smo živeli v mestih, in tistimi priseljenci, ki jih je dogajanje pritegnilo. Ob materialnih in delovnih prizadevanjih pri pripravi in vodenju poklicnih projektov je Dobrinjeva našla še dovolj moči tudi za številne kulturne prireditve na svojem domu in za srečanja z istrskimi ljudmi, ki so puščali za seboj kakršno koli ustvarjalno sled. Neobremenjeno in tovariško so se namreč v Hiši od Ćiuda zbirali ljudje vseh mogočih stanov, interesov in nazorov, od kmeta do doktorja znanosti, od duhovnika do nekdanjega partijskega sekretarja. Lahko bi rekli, da je Hišo obdajal poseben blagoslov, pred katerim se moramo globoko pokloniti.

Naj za ilustracijo naštejem le nekaj najodmevnejših dejavnosti centra Vita v Hiši od Ćiuda. V njej so potekale likovne kolonije in slikarske razstave, gostovanja raznih skupin, večeri ljudske ustvarjalnosti in čitalniški krožki. V tej hiši so bili pripravljeni radijski nizi Ob Rižani in Rokavi, Skrito cvetje rožmarina, Po poteh glagoljaštva in vsedržavni mladinski raziskovalni tabor. Študijski krožek Beseda slovenske Istre je tu začel izdajati zbornik Brazde s Trmuna, krožek Slovenci v Istri pa je predstavljal uredniški odbor lista Istrske teme. Izdelana sta bila osnutek razvojnega programa krajevne skupnosti Marezige in študija o razvoju Loparja, izvedena je bila priprava za vključitev Loparja v program celostnega razvoja podeželja in obnove vasi, izdelan je bil prvi kulturni in turistični vodnik za krajevno skupnost Marezige in okolico. V Hiši od Ćiuda je nastajala krajevna domoznanska zbirka, ki je kasneje našla domovanje v Hiši od Bardinca, in tu se je rodil tudi projekt istrskega parka.

Vseeno center Vita kot mlada razvojna organizacija in eden prvih zavodov v zasebni lasti kljub spodbudnemu začetku ni bil deležen posebnega razumevanja. Pri pridobivanju sredstev je moral tekmovati z državnimi in občinskimi inštitucijami, ki so bile večinoma trdno prisesane na občinske proračune in s tem privilegirane. Tudi sicer so razpisovalci ponujali projekte v glavnem bolj izkušenim izvajalcem z drugih območij Slovenije, ki so potem največkrat povzeli in uresničili zamisli domače istrske pameti, pri razpoložljivih sredstvih pa so pobrali smetano in domačim podizvajalcem pustili drobtinice. Zato so domače organizacije, vključno s centrom Vita, životarile ter bile potisnjene v položaj nenehnega beračenja. To pa je imelo za avtorico knjige tudi eksistenčne posledice, saj je ob polovičnem nadomestilu za skrajšani delovni čas svoj kruh služila sproti, od projekta do projekta. V nekem intervjuju za Primorske novice pa je dejala, »da tega dela ne bi zamenjala z ničimer, ker gradi na svojih koreninah in pri tem uporablja vse svoje znanje in sposobnosti«, a spričo razmer, v katerih je delovala, hkrati priznala, da je bila njena odločitev, da svojo poklicno kariero zasnuje na istrskem podeželju, »skoraj noro dejanje«.

Dogajanje v Hiši Ćiuda je bilo samoniklo, otrok slovenske politične pomladi. Leve občinske oblastne strukture ga niso razumele in so nanj gledale sumničavo. Tako se je ustvarjalnemu zanosu počasi pridružil upor. Nenehno beračenje ob stokratni samopotrditvi je postajalo vse bolj utrujajoče in ponižujoče, ni zagotavljalo varne materialne eksistence in tudi ne normalne delovne kariere. Pridružili so se številni nizki udarci, kot je zloraba njenih zamisli in celo kraja produktov v smislu socialistične razlastitve. Dobrinjeva se ni več želela igrati te igre. 16. februarja 2000 smo se številni obiskovalci, vključno s takratnim koprskim županom Dinom Pucerjem, po svečanem odprtju domoznanske zbirke v Hiši od Bardinca, na katerem je dr. Duša Krnel Umek izrekla avtorici priznanje za njen izjemni prispevek pri tem projektu, znašli v Hiši od Ćiuda. Gostiteljica je želela obeležiti še 10. letnico ustanovitve svojega centra Vita in zato je organizirala posvet na temo razvoja Slovenske Istre in o vlogi domačinov.

Posvet je vodil avtor spremne besede in prisotnim predstavil prehojeno pot Centra ter njegov simboličen pomen. Bil je plod domačega znanja, ki se je lotil razvoja podeželja na profesionalen način. Nakazal je perspektive njegovega nadaljnjega delovanja in opozoril na razraščajoči se konflikt ter izrazil mnenje, da bi morale občinske oblasti ustrezno ovrednotiti opravljeno delo Centra in ga primerno podpreti.[2] V okviru takega dogovora bi avtorica bila pripravljena dati na voljo Hišo od Ćiuda kot javno dobro. Hiša je bila namreč muzej in galerija hkrati. S tem bi postala osrednji kulturni dom istrskega podeželja, center kulturne ponudbe na podeželju, sedež Brazd in Istrskih tem ter del turistične ponudbe Slovenske Istre.

Kocka je bila vržena in iz avtoričinega nastopa na posvetu se je dalo razbrati, da je šlo za dozorelo, premišljeno, odločno in dokončno ponudbo. Nanjo na posvetu ni dobila oprijemljivega odgovora. Niso mi znane niti podrobnosti morebitnih naknadnih stikov med njo in predstavniki občine. Vem le to, da do dogovora ni prišlo in sredi leta 2000 je avtorica po desetletju zanosnega ustvarjanja potegnila nekaj dramatičnih potez. Center Vita jer začasno prenehal z dejavnostjo. Hiša od Ćiuda je bila najprej dana v najem in nato prodana, Leda Dobrinja pa se je umaknila v tujino. Za vse nas sta bila to velik poraz in izguba. Prav tako je to bila izguba zanjo in njene sodelavce, nič manj za obiskovalce ter končno za Mestno občino Koper in Slovensko Istro.[3]

***

Pričujoče delo Tretja istrska prebuja in njene senčine zajema kronološko podajanje dogodkov, njihovih akterjev ter odziv ljudi nanje. Prav tako odstira tudi držo institucionalnega okolja, kateremu je ob formalnem zlomu socialističnega sistema uspelo še dolgo časa obdržati v rokah glavne vzvode družbene moči in prek njih nadaljevati staro prakso bivšega režima. Pri tem igra avtorica knjige vlogo pobudnice in udeleženke dogajanja, s sedanje časovne razdalje pa tudi kritične opazovalke in komentatorke. Gre torej za predstavitev dogajanja in obenem za njegovo opazovanje, raziskovanje in ocenjevanje in to v enem najbolj izpostavljenih obmejnih večjezičnih predelov Slovenije. Ob proslavljanju obletnice rojstva Alojza Kocjančiča je ena izmed udeleženk o tem dejala, da je samobitnost Slovencev v Slovenski Istri pars pro toto zgodbe o samobitnosti naroda nasploh, ki jo zaznamuje usoda majhnega naroda.[4]

Pričujoča knjiga je iztrgala pozabi dragoceno obdobje po osamosvojitvi države vključno z odbojnim odnosom nekdanjih lokalnih političnih struktur, ki so se obdržale na oblasti, do prebujenih neodvisnih zasebnih in državljanskih pobud. V delu se riše delovanje iz ozadja in dokumentira njihovo vnovično prevlado v razmerah šibke politične opozicije na prostoru slovenske Istre, kar je v Sloveniji poseben pojav. To je imelo za posledico tudi zbeganost sodelavcev in domačih ljudi, kar je avtorica kljub osebni prizadetosti sprejemala z razumevanjem in toleranco. Knjiga osvetljuje iskren poskus ustvariti si delovno mesto s trdim delom in hkrati spodbuditi razvoj zapuščenega življenjskega okolja na podeželju. Kajti, kot je ob neki priložnosti dejala, je bila »ena prvih žensk z istrskega podeželja, ki se je po vojni podala na študij v Ljubljano, a kot sociologinja v svoji državi – ne v socializmu in ne v samostojni Sloveniji – ni dobila ne dela ne možnosti za izvajanje projektov«. In čeprav je s svojim delom pustila za seboj globoko zorano brazdo, je delovanje ob navedenih ovirah na koncu izpadlo skoraj kot utopičen poskus snovanja neodvisnega gospodarskega in kulturnega razvoja nekega nerazvitega območja.

S knjigo so bili iztrgani iz pozabe tudi povsem konkretni zapisi in slike, ki so nastali v navedenem obdobju, opravljene naloge, izrečene besede in dokumenti v zvezi s slovensko kulturo v Istri, ki bi brez te knjižne obdelave odšli v pozabo. Hkrati je, kot že rečeno, knjižna predstavitev tega dogajanja priložnost, da se ga s časovne razdalje trezno in v miru presodi in ovrednoti, kar predstavlja tudi prispevek k slovenski kritični družbeni misli. Pri tem si znova zastavimo vprašanje o vlogi posameznika v družbenem okolju, zlasti pa opozorimo na ogroženo vrednoto služiti si kruh z lastno pametjo in delom ter s tem na ohranitev gospodarske in kulturne neodvisnosti.

V primeru avtorice je ta poskus dramatično spremljal še ples z vzroki in posledicami smrtonosne bolezni in vloga matere samohranilke; boj, ki se je kljub vsemu končal zmagovito. Od kod je avtorica, glavna idejna in duhovna pobudnica istrske prebuje, črpala vso to silno moč za svoj projekt, nam daje podatek v knjigi, da je na začetku 80. let zbolela za zahrbtno boleznijo in je bil tako ves ta zanos hkrati njen intimni boj za življenje, ki ga je očitno dobojevala. Po desetletju odsotnosti se je vrnila na svojo rodno grudo. Postavljeni so bili novi izzivi in vrnil se je tudi zanos. Kopanje po kulturni in naravni dediščini njenega ljudstva jo je privedlo v raziskovanje izvora naše kulture in iz teh raziskav je pod njenim uredništvom leta 2015 izšel prvi izdelek, to je zbornik Slovensko staroselstvo in Istri, v izdaji centra Vita in KD Beseda slovenske Istre. Vse kaže na to, da ta zgodba še ni zaključena …

***

Delo je primer neke prakse in posledic, ki nastajajo iz napačnih razvojnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih ukrepov. Prav tako delo lahko služi kot iztočnica za vzpostavljanje pozitivnih primerov, ko bodo protagonisti uspešnih zgodb, izborjenih z znanjem, zalaganjem, osebnimi žrtvami in pogumom, dobili pripadajoče družbeno priznanje. Je tudi odlični zgled tistim, ki se sami spopadajo s podobnimi izzivi.

Tinjan, 24. veliki traven 2016

KNJIGA bo na voljo januarja 2019. Cena ob izdaji je 25,oo evro. NAROČITE JO LAHKO PREKO ELEKTRONSKE POŠTE istrske.teme@gmail.com.

———————————————————————————————————————————————-

[1] Pravzaprav je oznako istrska prebuja za dogajanje v 90. letih prva dala urednica kulturnega programa na Radiu Trst A, Nadja Rojac, ki je tedaj z avtorico začela več radijskih nizov o iskanju slovenske Istre. Primerjavo je našla z dogajanjem ob koncu 19. stoletja, ko so se po vaseh in mestih množično ustanavljala kulturna društva, čitalnice, hranilnice in posojilnice. Ker pa je bila podobna ljudska energija prisotna ob vstaji proti okupatorju po letu 1943 in v prvih letih po vojni, lahko to dogajanje več kot upravičeno označimo kot drugo prebujo Istranov. Val zanosa po osamosvojitvi Sloveniji je bil torej tretji v nizu. Op. L. Dobrinja

[2] Gostiteljica je predlagala, da bi Občina zagotovila Centru sredstva za financiranje enega delovnega mesta na ravni občinskega svetovalca in kritje materialnih stroškov.

[3] To še zlasti spričo dejstva, da je bilo v naknadnih stikih s predstavniki občine nakazano, da bi se okrog postavljenih pogojev dalo najti kompromis, a je vlak, žal, že odpeljal.

[4] Avtorica primerjave je Carmen Tisnikar. Točna navedba se nahaja v prispevku Večer istrske ljubezenske lirike v poglavju Beseda slovenske Istre in čas, ko je bil Arudin srečen v nadaljevanju te publikacije.