ALDO CETIN, PRILJUBLJENI VODITELJ MAREŽGANOV

Leda Dobrinja

To je zgodba o istrskem izobražencu in učitelju, ki je v 60. in 70. letih, v času globokega socializma, služboval v Marezigah in bil kot družbeno-politični delavec dejaven na širšem območju Slovenske Istre. Rad je imel Istro in svoje ljudi in se v času hitrih gospodarskih in političnih sprememb, zapuščanja zemlje in brisanja istrske istovetnosti zavzemal za razvoj kraja in dostojanstvo domačega človeka. Zgodba se odvija v zaledju obmorskih mest, v Marezigah, ki na Koper gleda s privzdignjenega piedestala. Danes kot priljubljena razgledna točka, nekoč pa v drugačnem pomenu. Pokončni Marežgani so bili pred sto leti zgled upora proti fašizmu, poznanem pod imenom marežganski upor, ki je bil mnogo več od tega. Vmes dolga doba socializma in še neodkrita povezovanja. V vsakem primeru se zgodba začenja s pomladjo, mladostjo in ljubeznijo, neskončnim poljem možnosti, ki jih ima vsak mlad človek pred sabo.

LEPA ZOFIJA – plemenite Marežganke in  lepotice z Burjev.

Burji so zaselek v Marezigah. So prva skupina hiš, strnjenih na planoti, ki se razprostre, ko iz središča pri zadružnem domu in mimo cerkve in pokopališča nadaljujemo pot proti Svetemu Antonu. To je lepa, plodna raven, v katero ozadje, se kot kulisa prizorišča, dvigne Slavnik s svojimi tremi vrhovi. V jedru Burjev se nahaja deset, petnajst domačij, med katerimi je tudi rojstna hiša Cetinove žene. To je domačija, ki jo pomaga vzdrževati junak naše zgodbe. Na robu zaselka pa kot del obrambnega obroča, stoji malo bolj gosposka hiša, ki ji domačini pravijo vila. Burji so tudi kraj  bivanja rodovin, iz katerih izhajajo prvovrstne koprske lepotice. Vsaj dve poznam, ki ju zaradi brezhibne urejenosti, finosti drže, stoodstotnega slovenskega izražanja, izobrazbe, položaja v podjetju in meščanskega stila in zato, ker ju nikoli nisi srečal v rojstnem kraju, ne bi pripisal kmečkemu izvoru.  Eno od teh sem srečala večkrat v hramu lepote, v katerega me je zapeljala mladostna iluzija, a z njo zaradi razlike desetih let in oddaljenosti svetov nikoli nisem govorila. Drugo poznam le virtualno, v svoji domišljiji in po učinkih hotenj, ki jih ji pripisujem. Ne vem, če je res tako, a tako so impulzi njenega sveta prišli v moje življenje. To je Zofija.

Učitelj Aldo, junak naše zgodbe, pa je njen mož, naš učitelj. Aldo Cetin je bil moj učitelj v osnovi šoli Marezige. Poučeval je zgodovino, zemljepis in italijanski jezik in bil eden najboljših učiteljev, kar sem jih imela. Bil je zanimiv  …  Predvsem pa je bil lep, postaven mlad moški, vedno lepo oblečen v pražnjo obleko, vsaj za nas je bila pražnja, torej nosil je ‘vištit’, čeprav vedno brez kravate.  … To mu je pridajalo občutek stabilnosti, družbenega statusa dobro stoječe meščanske družine.

Danes to povezujem z njegovo lepo ženo Zofijo, z njeno skrbnostjo brezhibne gospodinje, izjemnim čutom za prefinjeno in lepo, po vsem sodeč tudi z ambicijami po dobrem družbenem statusu. Zofije nisem poznala, morda sem jo videla enkrat samkrat v življenju. V spominu jo imam kot zelo lepo blondinko v neke vrste poslovnem kostimu. Vse skupaj pa je povezano s sošolko Serino in mojo sanjsko kolonijo iz 4. razreda v Kopru. Proti koncu junija tistega leta sem se namreč zaradi prijateljstva z ljubo sošolko znašla na poletnih počitnicah v Kopru v prostorih dijaškega doma, doma, ki je nekoč gostil mlade semeniščnike, za tem pa dijake srednjih šol iz oddaljenejših krajev Ilirske Bistrice, Brkinov, Krasa. In prav v tem času in v tem domu s sobanami visokih stropov, starega stavbnega pohištva in mogočnih vhodnih vrat sem prvič zavohala brezhibno čistost vonjav meščanskih bivališč, po katerih je hrepenel vzpenjajoči se sloj mladih gospodinj v svojih aspiracijah po blišču in blagodati višjega srednjega razreda. In prav tu je prišlo tudi do srečanja z nevidnim, gosposkim delom družine našega junaka. Bilo je tako.

Nekega večera, ko smo se deklice in dečki po večerji vrnili v svojo sobano, sredi večernega žvrgolenja z deklicama iz Loke in z Bazovice, ko so bila vrata našega doma že zaprla – je izpod okna poklical glas, ki je prijateljico dvignil k glavnim vhodnim vratom. Serina je odšla, nič vznemirljivega ni bilo v njenem izrazu in koraku, nekako samo po sebi umevno in ko v znaku neke monotonije, neke koprene, ki je Serino ščitila pred resničnim življenjem, je odšla dol na ulico. Kako je to bilo, ali smo imeli vratarja ali pa so za varnost skrbele skrbnice, tega se več ne spomnim. Zagotovo pa se spomnim njenega ponovnega vstopa v sobo, njenega koraka do vzglavja postelje ter paketka, ki ga je držala v roki. Ali je bil brezhibni stolpič, ki ga je kot v dar na stegnjenjih krhkih ročicah držala deklica, še zavit ali se je belina zlikanega spodnjega perila pokazala šele, ko je odprla omarico in ga položila na poličko, ne vem več. Nikoli pa ne bom pozabila tega odkritja tega s skrbjo in dovršenostjo prepojenim gosposkim, ki ga je obdajal zvitek. Zelo me je zadelo dejstvo, da je Serino nekdo, neke navadne srede sredi koprskega vročega poletja, poklical in ji izročil s pečatom nobilitete označen beli sveženj triko tkanine. Nekaj plemiškega je bilo v njem in to ji je izročila teta Zofija.

Vse to odkritje pa samo zato, ker sem imela Serino rada. Bila je moja prva osnovnošolska prijateljica, vsaj jaz sem jo tako dojemala in to od časa, ko sem iz podružnične šole v Svetem Antonu promovirala v pravo šolo z učenci in učenkami brstečih prsi, ki so v sedmem, osmem razredu mamile poglede in burile domišljijo skoraj dozorelih fantov. Serino sem spoznala v 4. razredu, ob koncu katerega se je zgodil eden izmed čudežev mojega otroštva. Nekega dne ob koncu šolskega leta, ko je poletje že naznanjalo spričevala, mesece paše in sploh vsakršnega dela na kmetiji, se je na moji klopi kot od boga poslan znašel prijavni listek za štirinajstdnevno kolonijo v Kopru. Niti vsi angeli ne bi mogli pomagati, če bi tedaj mi, otroci s hribov, hoteli na počitnice. Enostavno jih za nas ni bilo. Bili so trije meseci sonca, prašnih cest in paše. Da obstaja nekje neka Zveza prijateljev mladine, nekdo, ki pomaga otrokom iz šibkejših okolij do morja in počitnic, vpogleda v ta svet nismo imeli. In da se je prijavni listič s praznim prostorom za ime in priimek in dovoljenje staršev znašel čudežno pred menoj, temu je botrovala moja bližina s Serino in dejstvu, da je bil naš priljubljeni učitelj Aldo njen stric. Njen oče je bil brat lepe Zofije.[1]

In ta čudež mojega otroštva je bil tudi prva neskladnost s karakterjem in položajem našega učitelja. Misel na nedoslednost, da je učitelj Aldo dva prijavna lističa za dva socialno šibka učenca osnovne šole Marezige kdo ve kako izposloval pri Zvezi prijateljev mladine, položil na klop, kjer sva sedeli medve s Serino, sem potiskala na stran in jo seveda dosledno vedno znova spregledala, saj je šlo za največje doživetje, ki me je lahko obdarilo. Kasneje, čez kakih pet, šest ali sedem let, je ta zaznamek na robu uma ponovno oživel in to je bilo, ko je učitelj Cetin, tedaj že ravnatelj, prišel v nemilost oblasti in na usta ljudi, kot novica, gosip, ki se je širila iz hiše v hišo in na vaške sestanke, v čudenje in spraševanje: »Kaj se je zgodilo? Učitelj Cetin je naredil nekaj proti narodu!?« Ampak to, izvirni greh njegovega padca v nemilost, os, okoli katere se bo vrtelo njegovo nadaljnje življenje, spada v drugi del te naše zgodbe. Sedaj smo na začetku, na vzponu, v fazi razcveta moči, ko mu je bil svet naklonjen in se je zdelo, da je pot navzgor, razmah, korak po koraku, neizogiben, da je vse mogoče.

Predvsem je imel naš junak naklonjenost družine, ki jo je pridobil, ko se je poročil z lepo Zofijo. Ta del njegovega življenja, žena, otrok, življenje v mestu, je bil nam zakrit, obstajal je konceptualno, vedeli smo za njega, a je ta kulisa mestnega življenja za nas in še posebej mene osebno, ostala polje domišljije. Zaznavali smo jo, ker je učitelj Aldo stal dobro, ker je iz njega velo zadovoljstvo. Steber tega je bila njegova skrivnostna žena, ki je nikoli nismo videli. Zofija je delala na Banki Koper. Ne vem, kje je stala banka, ki danes v italijanskih barvah dominira pred vhodom skozi stara Koprska vrata. Vem pa, da so Zofija, naš učitelj Aldo in njuna hči Irena živeli v verižici novih blokov Vojkovega nabrežja. Kopica belega perila v Serininih rokah in bežni vtis o prelepi mladi naličeni gospe z brezhibno blond pričesko – bančni uradnici neidentificiranega, zagotovo pa ne nizkega ranga – sta mi ustvarila podobo meščanske žene, ki je kot nevidna stran Marežgana Alda, oblikovala njegovo podobo. Bil je oblečen v veštit, ki mu tedaj nisem znala določiti kvalitete, bil pa je zagotovo kakovosten, čeprav Aldo nikoli ni nosil kravate. Morda pa je bilo tako prav, saj vsakdanje šolsko opravilo ni klicalo po pražnji obleki in tudi drugi učitelji so prihajali v šolo v oblekah ‘uradniškega’ sloja, morda je temu botrovala ženina presoja, – danes me vse bolj navdaja prepričanje, da si je to svobodo odpeti pražnje zlikano belo srajco, imperativ brezhibnosti zunanje podobe, ki je bila v domeni žene Zofije, izboril Aldo sam. Bil je namreč iz dna duše prost, neizumetničen ljudski človek.

Danes bi rekla tudi človek, ki je ljudskemu, vaškemu moškemu svetu, s svojo držo, svojim načinom govorjenja in življenja, izražal najgloblje priznanje. Medtem ko je bilo razbrati prizadevanje njegove brezhibne žene Zofije, čistokrvne Marežganke, v smeri trdne umeščenosti v premično družbeno lestvico nastajajočega socialističnega Kopra, je on želel biti, postati del Marezig. Medtem ko nje, rojene v Burjih, nikoli nisem videla, je Aldo sklenil z Marežgani zavezništvo, ki mu je izpolnilo usodo. Marežgane je imel enostavno rad, bil je del njih.

MLADI UČITELJ – mladi potenciali istrskih kenedijev

Vedno se postavlja vprašanje, kaj bi nekdo bil, kaj bi postal, če bi se rodil v drugem času in v drugačnih razmerah. Kaj bi bil, če bi se rodil v prestolnici namesto na neprekrvavljenem obrobju, kaj, če bi bil otrok premožnih staršev, kaj, če bi bil … Vedno sebe slikamo v srečnih okoliščinah, ko hočemo oporekati usodi in iščemo razloge, da nismo naredili, dosegli tega, kar mislimo, da nam je odvzeto. Malokdaj pomislimo, da bi lahko bili tudi del manj srečnega okolja, lahko bi se rodili v družino, ohromljeno z boleznijo, alkoholizmom ali – bog ne daj – zločinom. Lahko bi se rodili v državi sredi državljanske vojne, nasilja, tlačenja brez primere. A naj v naši zgodbi primerjave vlečemo po srcu in z uspešnimi junaki. In ko se tako sprašujem, kaj neki vse bi naredili naši nadarjeni in ambiciozni mladenci in mladenke, če bi živeli v okolju, ki bi omogočalo razcvet možnosti in virov, prve učitelje vidim kot naše kenedije; v njih vidim potenciale, ki bi jih pripeljali do vrha države. Če bi … , ko bi … eno je gotovo, imeti moraš trdno osnovo, tla pod nogami, to je vedenje, znanje in pripadnost sredine. Naš junak jo je iskal v rojstnem kraju svoje žene.

V 60. letih smo bili ljudje, ki so ostali na vasi in z njimi seveda tudi otroci, še močno pod vplivom pred desetletji končanega bojevanja proti okupatorjem, izvedene komunistične revolucije in socialističnih osnov nove družbe. Vse, kar bo nekoč dobro in uspešno, se je začenjalo tu in zdaj, zapuščanje starih domov, govorice, nove tovarne in podeželske slovenske šole. Vse je tudi enostavno bilo, ni imelo primerjav drugače kot s starim tradicionalnim, ‘zaostalim’ svetom, ki smo ga zapuščali v imenu nove družbe. Na podeželju se ni gradilo cest, vodovodov, ni se odpiralo trgovin in ne urejalo kmetij, da bi ljudje na zemlji zaživeli hkrati z razvojem v mestu. Ljudje smo se naučili misliti, da je naše bivanje, življenje na vasi nekaj začasnega, nekaj, kar bomo jutri zapustili in se preselili v mesto. Tako tudi nismo zahtevali ali pričakovali drugega od tega, kar je bilo. Od tega, da smo otroci hodili v šolo ponoči in ob vsaki uri in čez deročo Rokavo, pa do skrčenih delov šolskih programov, manjkajočih predmetov in začasnih, nadomestnih učiteljev.

In ob vsem tem, ob predanem sprejemanju danosti in v hrepenenju po novem, sodobnem življenju, nismo opazili marsičesa. Na naši šoli je poleg vsega obstajala še ena drobna bizarnost, ki smo jo vsi sprejeli kot blagohotno danost. Del folklore prvih desetletij marežganske podeželske šole je bilo tudi dejstvo, da praktično nismo imeli telesne vzgoje in da je ure telovadbe imel tovariš Aldo. Ne vem več, ali je bil telesno vzgojo poučeval kot razrednik ali tudi kot predmetni učitelj, zagotovo pa vem, da do prihoda novega učitelja telesne vzgoje nismo imeli. Vsaj deklice ne, kajti dečki so se ob urah telovadbe, točno kot ura, vsuli proti nogometnemu igrišču pod zadružnim domom. Tam jim je tovariš izročil žogo, morda tudi ostal z njimi začetno minuto, nato pa ga dosledno postavim v marežgansko gostilno. A počakajte. Sedaj to zveni zelo nenavadno, proti vsaki logiki, zares samovoljno in proti ne vem čemu vse. Za vse nas tedaj, ki smo bili del marežganskega miljeja, je bilo to najbolj naravno, najbolj samo po sebi umevno – marežganski učitelj, ki v gostilni razpravlja s kmeti, ki so se tedaj znašli na dopoldanskem špricerju ali osminki z malvazijo.

Svojo pripadnost domačinom je učitelj Aldo izražal tako z obnašanjem kot z besedo. »Tu jea naš človuk, muoš na usuo nuogu!« ga je z občudovanjem označeval moj oče. Oznaka ‘na vso nogo’ pomeni seveda človeka, ki se ne dviguje nad preprostega človeka, ki se ne dela finega, ki ne hodi kot po jajcih. In tak je Aldo bil. Postaven in močan, kot s hriba izklesan je bil seveda domačinom blizu tudi v načinu življenja, pri delu. Medtem ko je njegova družina živela v mestu, ko je snovala načrte za napredovanje, za najbolje, kar je bilo mogoče doseči, je on po šoli ‘delal njive’, kmetoval na ženini kmetiji. Ženin brat, to je Serinin oče, si je ustvaril lastno družino, Aldo je skupaj z njim skrbel za kmetijo. Freze, košnja, špricanje trt … to je bil del dneva, kateremu otroci nismo bili priča, ki pa je vendar delalo učitelja za našega.  Do njega nismo čutili prepada, ki je zeval do drugih učiteljev, ki so kot tujki odpirali vrata v zunanji svet, neznanko, ki nas je vse bolj preplavljala.

To ljudskost, to povezanost z nami, je Aldo vnašal tudi v razred. Bil je tudi duhovit, pošalil se je in pri vzgoji ali v resnost snovi vnašal dovtipe, ki so mi ostali do danes. Eden pravzaprav, ki pa pri meni kot večna mantra priča, koliko se je povezal z našo zemljo. Ko smo nekega dne pisali ali je samo razlagal uspešnost šolske naloge, se je ustavil pri nekom z nečitljivo pisavo. »Ma kaj ti, …, kaj je to?! To tvoje pisanje je kot bi gledal en kup saramente!« je pristavil hudomušno, da je opozorilo izzvenelo mehko in božajoče, vsaj mene je tako ogovorilo. Saramenta so ostrižki vinske trte, ki so zviti in polni členkov;  pregibajoče se členkaste veje se prepletejo med seboj, da jih je težko spraviti v lep snopič.

Sicer pa je bil resen, pravi dober učitelj, ki je imel avtoriteto v sebi. In čeprav je podeželska šola na trenutke s težavo polnila učiteljske vrste, čeprav delov obveznih programov in celo enega predmeta nismo imeli, je bil Cetin eden tistih, ki so nam svoje predmete približali in nam dali osnovo, na katero smo se opirali skozi celo življenje. S točnostno in zanimivostjo podajanja zgodovine, zemljepisa in italijanskega jezika – ki je na naši šoli nadomestil obvezni tuji jezik, to je angleščino – se ni mogel primerjati noben srednješolski učitelj, obratno, bil bi lahko zgled za uspešnost poučevanja. Tako se je tovariš Aldo pridružil moji prvi učiteljici Mariji Trošt ter še z nekaj učiteljicami in  učitelji odprl vrata v svet znanja na najlepši in prijetnejši način, ki je naredil šolo za nekaj neznansko lepega in dragocenega. V zadnjih dveh letih se je tej kopici pridružil še Marjan Tomšič, ki je s svojo intelektualno bero, ekstravagantnostjo, v mnogih črtah čudaškostjo in humanostjo, označil mojo rosno mladost in na neki način ostal prisoten skozi celo življenje.

POTLAČENA ISTRA – kdo si upa govoriti po dumaće

Biti svoj, ti, in govoriti pu dumaće, je bila posebna drža v Istri. Vsaj meni, nama s sestro iz naše družine, ni bilo lahko. Starši gospodarni in pridni, pa tudi nesamozavestni. Mati povlečena, oče pa ne dovolj izobražen in opremljen, da bi uspešno kljuboval novostim, ki so prodirale na vas. Tako je bila tudi najina socializacija pomanjkljiva in skrčena na opazovanje. Starši so v nas vzgojili občutek rešpekta do zunanjega sveta, ki ga je bilo težko preiti. Največja nepazljivost, ki sta jo spregledala, je bila potreba, da se mora otrok naučiti izraziti svoje misli, tak kot je in kjer se znajde. Da bi čimprej in kratko presekala zadrego, ki je nas in njiju prepredla ob obiskih od zunaj, sta starša najraje odgovorila v najinem imenu. Tako se bile čisto enostavne družabne formule kar dolgo gola teorija. V vrtincu novosti, gospodarskih stiskah, preobloženosti z delom, kot tudi urejanju sporov odraslih med seboj, so zgledale težave otrok neznatne. Niso obstajale pravzaprav. Tako stik s starši in z zunanjim svetom nikoli ni bil res vzpostavljen. Novi svet, ki je po vojni silil iz mesta in ki je nosil sporočilo, da je vse, kar je del dosedanjega kmečkega življenja, zastarelo in neuporabno in ga je potrebno pustiti za seboj, je bil najmočnejši vzrok, da smo po vstopu v svet prevzeli drugo identiteto. Najbolj čvrsti, napredujoči so bili vzgled in večina jim je sledila.

Pred koncem šole se je v istem razredu znašlo nekaj osebnosti, ki smo kasneje na nek način stopili na prizorišče našega podeželja in slovenske Istre. Najprej Aldo Cetin, ki je Marezige povedel na pot razvoja, ki so presegala dopustno raven starega režima, nato sošolec Edelman Jurinčič, pesnik, ki je zvezkom proze Istrani prvič odstrl pogled v intimni svet Bošteranov in Marjan Tomšič, ki je kmalu po prihodu v Istro za dve zadnji desetletji tisočletja postal glavna figura istrske kulture. Tu sem bila tudi sama, ki sem se v rojstno okolje vračala tako pri svojem delu kot v iskanju navdiha in iztočnic za razumevanje sveta okoli sebe. Tu je bilo še več ljudi, ki so se izločili iz povprečja in nenazadnje – to odkrivam vse bolj – je pomemben, zanimanja in občudovanja vreden vsakdo, ki je stopil v človekovo življenje. Ampak z  našega stališča smo se na isti črti opazovanja znašli štirje. In prav med temi sem prvič zaznala, da tovariša Alda ne občudujejo vsi tako enoglasno, kot sem pričakovala.

Tovariš Aldo je včasih koga tudi užalil. Po mojem je bilo to nehote, nevede. Vem, da se je prizadetega čutil sošolec, ko je dobil očala in je imel eno stran očesnega stekla prikrito z belo zavesico. Otroška očala so bila zame nekaj novega, nekaj, kar je prišlo v naš svet kot izraz zunanjega tehnološkega sveta in so prej pritegnila radovednost in zanimanje kot vzbujala misel, da je izza tega kaka hiba, ki bi koga prizadela. Naš učitelj se je s sošolcem pošalil; če se ne motim, se je nagnil do njega in s prav blagim izrazom in bolj nežno kot ne, mislim, da je bilo: »E, mi sedaj zgledaš ko en luškić!« v smislu nekoga, ki škili in v našem otroškem univerzumu s tem opozoril na noviteto. Nič žaljivega ni bilo, nikoli nisem slišala učitelja Cetina koga zaničevati ali se delati norca z nekoga, ki je bil reven ali nemočen. Ujela pa sem, da je to sošolca, ali morda njegove starše, ki so prišli v naše okolje od drugje, prizadelo. Ni bilo izrečeno s tem namenom, nikoli nisem bila priča, da bi se postavljal ne nad otroke in ne nad starše. Starši so komentirali Cetinove besede, ko so prišli z roditeljskega sestanka. Počutili so se neuke, da niso sposobni otrok vzgajati za moderni svet, poln novosti, ki jih sami niso poznali. In on jim je menda rekel: »Ne smete se vi metati v nič. Vi lahko učite vaše otroke. Nimate šol, kaj pa vaše izkušnje?!«

BET MAERŽGAN – nagrada za življenjske podvige

Zagotovo je koga prizadel že s svojim glasnim in jasnim izražanjem in v zanosu življenjske prešernije. Aldo je bil močan, lep, imel je zdrav razum, jasne misli, stal je na tleh. Moral se je zavedati svojega šarma, moral je vedeti, koliko je osvojil starše svojih učencev in svoje Marežgane. Vem, da se je užaljenega počutil Marjan Tomšič. Ne vem točno zakaj, zlahka pa si predstavljam navzven obrnjenega postavnega Cetina in v notranje svetove povlečenega Tomšiča, ki razpravljata o kaki čisto vsakdanji zadevi. Z lahkoto si tudi predstavljam, da je bilo za prvega zadrževanje eruptivne narave pred tenkočutnim in v vsakdanjosti preizkušanega novega učitelja, pravi izziv. Ne verjamem pa, da je šlo za zlobo ali žalitve. Aldo Cetin je bil močan, uspešen, dobro mu je šlo, ni bil pa škodoželjen ali zloben. Bil pa je trd in oster do tistih, ki so se dvigali nad domačine in morda ni bil kos izzivu, da se poroga slabiču. Prav pred kratkim sem zvedela, da je ob času bil prišel navkriž z domačo učiteljico, ki se je dvigala nad otroke.

Istrsko okolje je ozko, malo nas je in vsi se poznamo. Vse vemo, kdo kaj je in kaj kdo dela ali je delal. In tako kdaj pa kdaj pridejo na dan stari grehi. Eni od danes znamenitih Istrank, Rožani Koštjal, se očita, da je v času učiteljevanja otroke tepla, če so govorili domači istrjanski jezik. Danes velja za pomembno raziskovalko istrske kulture, prva od žensk je povedla na oder istrske žene, včasih pa ni bilo tako. Kot mnogi drugi in večina nas, je verjela v ‘napredek’; bila je namreč zelo ostra do otrok, ki so v šoli uporabljali domače izraze. Marsikdo ji to zameri, jaz pa se obenem spomnim naših učiteljev. Prva in najdražja učiteljica, Marija Trošt, ki je otrokom pri Svetem Antonu prva odprla vrata v svet učenja, je bila za nas prava mati. Bila je zelo predana in še v začetku 60. let v svojem prosvetiteljskem poslanstvu na kmečkem podeželju. Bila je predana novim vrednotam, pa tudi temu, da so se otroci naučili pravilno knjižno pisati in govoriti. S skrbjo je popravljala domače izraze, nas učila novih, knjižnih, nikoli se pri tem nismo čutili manjvredni. Le to smo vedeli, da je to, kar smo bili doma, da to moramo doma pustiti. Tudi kasneje in v višjih razredih je bilo tako in s tem je soglašal ‘ves svet’ in vedelo se je, da je tako in da mora biti. In to je bilo vse do 90. let, ko smo odkrili našo staro kulturo, znanja, pomen izrazov in jezika v celoti.

»Moj oče se je skregal z Rožano Koštjal,« mi je mimogrede omenila Cetinova hčerka ob najinem srečanju na temo očeta, »ker je bila do otrok groba, ko so govorili po domače.« In verjamem ji. Lahko tudi vidim, kako govori s svojo hčerko po marežgansko. Ali pa lahko to zaključim spominjajoč se besed ob obisku učitelja Alda pri nas doma, ko je s seboj za roko pripeljal svojo štiriletno hčerko. Bila je ljubka, lepo urejena punčka svetlih, komaj zaznavno skodranih las in bilo je proti večeru, ko sta nas obiskala. Ne vem, kaj je bil povod tega obiska, a bili smo vsi v kuhinji, ko je mati pri štedilniku kuhala večerjo. Prišla sta, ne vem zakaj in po kakem slučaju in moj oče je bil zagotovo počaščen, mama pa z obveznimi vprašanji za otroke: »Ooo, ti si Irena, kako si kaj, ti Koprčanka?!« Punčka pa stoji tam sredi kuhinje, preprosto in suvereno, pomisli, kaj ji je bilo rečeno, zavije koketno dva krat z očmi in odgovori po marežgansko: »Ma kaj son čula zdaej?! Da son jas Kuoprčanka?!« Odgovor štiri ali petletne deklice se je s tem prelevil v prispodobo, dovtip, ki ga je moja mati v  nadaljevanju še velikokrat uporabila ob raznih priložnostih – medtem ko sva tedaj s sestro, kot ob vsakem obisku tujega človeka, tiho čemele v ozadju. Bila je sproščena ob svojem očetu, ki jo je navdajal s ponosom, da je Marežganka. In še danes, pravi, govori tako in tako tudi uči svoje otroke. Marezige so bile nekaj lepega, zavetje, dom in varnost. To je zagotovo moral čutiti učitelj Aldo v Marezigah, da je imel tako rad ljudi in govorico in delo na polju.

JAHAL VOLA – sanje mladega pastirja

In ko tako odvijam klopčič mojih zapisov o njem, starih, manj starih in najnovejših, se mi ob tej navezanosti vsiljuje slika Alda, ki tam naprej od Brkinov v neki vasi po vojni jaha vola. To je prizor, ki ga je opisala gospa iz Prestranka, ko so, ne vem kako in zakaj, do nje prišle moje besede o učitelju Cetinu. Morda je slučajno prebrala kako vrstico iz mojih zapisov, ki sem jih poslala mlajši prijateljici v upanju na vzpodbudno besedo, ali pa je ob kakem naključnem srečanju ob iskanju skupnih točk padla beseda o skupnem znancu, dejstvo je, da prijateljica naslednjič z zanimanjem pristavi: »Ja, moja tašča, ki je tudi obiskovala učiteljišče v Kopru, pravi, da je Aldo kot otrok vsako leto služil pri njih, pasel je in pomagal pri delu. In nekega dne, ko je prišel domov, je jahal vola.« Morda je povedala, da je vola zajahal že na paši, morda je padla beseda o dečkovi družini, nemara je šla pripoved v drugi smeri. Ta prizor dečka na zajetnem volu, premikajoč se proti domačemu dvorišču, pa je obtičal kot nek spomenik, kot neko znamenje, h kateremu se je vrniti. Ob času se v to, da je Aldo služil, nisem preveč poglabljala. Morda gre za pomoto, morda za počitnice na kmetih?! Karkoli, s služenjem, s tem, da je bil Aldo čez poletje hlapec pri tuji družini – Alda nisem mogla povezati. Preveč je bil celovit, preveč smel, preveč nedotaknjen v duši. Revščina in ponižanje se zasadita v srce otroka, pri njem tega nisi opazil. In jaz tudi ne bi verjela in bi pozabila na te besede učiteljice s Prestranka, če mi tega dejstva ne bi potrdila Cetinova hčerka pri najinem prvem in edinem klepetu ob dopolnjevanju podatkov pričujočega prispevka.

Sedeli sva v kavarni Triglav in povedala sem ji za namero, da o učiteljevanju in kasnejšem delovanju njenega očeta napišem spis, ki ga vidim v sklopu priprav za knjižno izdajo Legendarna Istra. Ob njenem vstopu iščem poteze zale petletne deklice, ki je v Loparju branila svoj status Marežganke, in upam na zlate kodre, ki komaj vzvalovani objemajo obraz male princese. Ozrem se in ugledam jo. Ob oknu sedi gospa plemenitega izraza, ki ga uokvirjajo svetli lasje in pije svojo pijačo. Pozdraviva se, rada bi jo objela in jo stisnila k sebi kot dragoceno sestrično ali prijateljico ali nekoga, ki naju druži nekaj dragocenega, lepega in polnega pomena. Kot nekoga, ki ga poznam, ki je del mojega življenja, čeprav se nam petdeset let poti niso križale in ni bilo okolja, kamor bi jo prej umestila. Sedaj je tu, sedi in prišla je, da se pogovoriva o očetu. Povem ji takoj, kako vidim njenega očeta, kako mesto je imel v Marezigah in kako nanj gledam danes. »Aldo Cetin je bil vodil Marežgane, bil je pomemben istrjanski človek in če bi mu pustili in bi danes živel, bi sedaj zagotovo že kandidiral za predsednika države,« ji rečem spontano in že takoj. Malo se zdrzne, kot da je presenečena in da je to preveč. Ampak res je to tako in o tem kasneje.

In v lepi gospe pred menoj se zgane, ko je govora o očetu in sliši moje besede. Kot da hoče malo znižati rang, na katerega sem postavila tega obetavnega odločnega moža povojnega socialističnega podeželja; enkrat prej se mi je že ob misli na nekega drugega mladeniča kmečke Istre, tudi stasitega učitelja rdečih las, z naše vasi in rodovine, utrnila prispodoba mladega Kennedyja. Lepi, pokončni, smeli in mladi. Ti fantje – in dekleta, seveda  –, ki so po vojni odšli v šole, učitelji in drugi, so bili naša inteligenca, naši potencialni vodje, ki bi kraje vodili v razcvet, če bi jim bili dovolili. In preden pogovor zapeljem v to smer, gospa pred menoj reče kot v opravičilo: »In on, ki je otroštvo preživel v revščini, oče je bil alkoholik in mati za otroke ni imela kruha. Tako so bili revni, da je poleti poslala očeta služit, bil je hlapec. Samo učitelju in župnika se imamo zahvaliti, da so prepoznali talent v dečku in ga poslali na učiteljišče.« Več nisva govorili o šolanju, kako in na kak način ga je končal. Niti ne, kako je spoznal mlado Zofijo. Le to mi potrdi, da je bil doma z vasi izolskega podeželja, morda so to Cetore, ker Malija je za to prevelika. In morda je prav revščina, v kateri je rastel, morda prezir ljudi, želja biti opažen, pohvaljen, sprejet s strani okolice, tisto, kar je botrovalo, da je Aldo tako ljubil kraj in krajane svoje žene. Morda je srkal zadoščenje okolja, morda se je v zmagah dobrega učitelja in moža lepotice revanširal življenju, ki se je igralo z malim nadebudnim dečkom. Kot da ni nikoli dovolj, kot da se moraš dokazati ponovno in ponovno in više in više in bolje in bolje, je odprl dušo in um za preproste ljudi in njihovo besedo.

MAERŽGANE V KOPER – Marežganski upor in resnica o upornih Maržganih

Marežganski upor je poznan, po njen praznuje občina Koper svoj občinski praznik. Je izraz narodnega zavedanja in samozavesti, ki je prevevala Istrjane po tem, ko so Italijani najprej zasedli naše ozemlje v imenu zmagovalnih sil, nato pa je fašizem pospešeno dušil slovensko ljudstvo. Marežgani so se uprli in to je bil eden prvih uporov proti fašizmu v Evropi. To pa priča ne le o narodni zavednosti, to govori tudi o bojevitosti in energičnosti domačinov. Samo tako izmuzljiv sistem s prikritimi vrednotami in metodami delovanja, kot je bil  jugoslovanski režim, je lahko obrusil in potisnil v malodušje to ustvarjalno energijo in upornost domačinov in naroda na splošno. Danes je potopljen v stihijsko lepljenje na priložnosti, ki jih vidni in nevidni sistemi prinašajo v naš prostor in globoko otopelost, kar se tiče vedenja in verovanja v lastne moči in sile. Skupine, sloji, krogi, prisesani na seske obstoječega državnega sistema, so mu slepo naklonjeni, ostali v nekem šoku: »Verjeli smo, imeli smo stvari v rokah, in smo se ušteli!« Tedaj, v 60. letih, potolčenost ni bila tako globoka, ljudje so imeli cilje, morali so najti službo, dobiti stanovanje, šolati otroke, iti na dopust nemara. Gordrnjali so, protestirali glasno ali v krogu družine, za šankom ali pred gostilno. Da bi se uprli režimu mehkih lovk, temu ni padlo na pamet nikomur. Ali pak, Marežganom. Za šankom v gostilni se je z njimi pomenkoval pokončni učitelj.

Ob srečanju s hčerko besedo kmalu zanese na domačijo pri Burjih, kjer so pri noni po mami preživljali ves prosti čas in skoraj cela poletja. In kmalu nanese beseda na njegovo napredovanje do ravnatelja šole in neizbežno na temo, ki me tako zanima. »Aldo je v začetku 70. let popeljal Marežgane v upor, da so se zoperstavili občinskim odločitvam, popeljal jih je v Koper z godbo na čelu in so marširali po ulicah in gor pred občino in so dosegli, kar so hoteli. Samo potem je bil hudič in so morali Cetina ustavit. …« Tako nekako je prav pred kratkim razpredal mlad Marežgan in ponovno razburil mojo domišljijo ob dogodkih, ki so se v Marezigah dogajali kmalu potem, ko je naša generacija odšla iz osnovne šole. Besede želim preveriti tudi pri hčerki. Želim zvedeti, kako ona gleda na te dogodke. In ponovno zapazim komaj začudeni izraz, ko ponovim nekaj besed o moči njenega očeta v Marezigah. »Ja, ja,« pravi, »tedaj so res dosegli uspeh, tedaj je v Marezige prišel ob otvoritvi tudi nekdo iz Ljubljane, morda je bil Stane Kavčič, nisem gotova, bom pogledala fotografije in ti sporočim.« Tako je rekla, ob omembi fotografij se mi pokažejo prizori proslave, posvečene ne vem več kateremu dogodku iz časa socialistične izgradnje in potem jaz spet nekaj besed o tem, kako je padel Cetin v nemilost.

»Ja, ampak jaz o tem ne vem veliko. Oče in mati sta probleme, ki so kmalu nato nastali, skrivala pred mano.« »On je zgubil službo,« jo spomnim, »bil je tudi nek proces. Da je bil montiran, …« ponovim besede mladega Marežgana. »Ja, mojega očeta so obtožili, ker je kupil vilo v Marezigah, a bilo je vse zakonito. Z mamo sta cele noči pripravljala zagovore in oče je bil leto dni brez službe.« Ja, k vili se vrnemo, prav tako se vrnemo k marežganskemu uporu in obtožbi za moralnopolitične ‘zločine’, ki je – sedaj že ravnatelja – Cetina oplazila po teh zadevah. Na to se še vrnemo, sedaj le še izraz ljubezni in navezanost na očeta, ki je okrog nje spletel tako varno in prijetno gnezdo otroštva. »Jaz se tvojega očeta po osnovni šoli srečala še dvakrat. To je bilo, ko je kot neke vrste pripadnik teritorialne enote z nekim činom spremljal mladince na pohod na Učko okoli leta 1972 in nato po letu 1995 ali še kasneje prišel še z nekom k meni v Lopar in sta iskala podpore za ponovno vzpostavitev občine Marezige.« Tedaj je bilo že prepozno za občino, ni bilo dovolj volje pri ljudeh in tako je pobuda ostala v zraku. Tedaj se je Cetin že umaknil iz marežganskega življenja. Kot sem zaznala, je po osamosvojitvi Sloveniji in novih možnostih za podjetništvo vodil trgovino z avtomobili, še prej pa je bil – po izgubi službe ravnatelja v šoli Marezige – služboval kot vodstveni delavec v tovarni Iplas v Kopru. To je predstavljalo kar neko obdobje, za razliko od podjetniškega poskusa, ki se mi je zdel krajši ali pa je tudi bil, saj sem potem enkrat, kar nekaj časa za tem, ko naj bi vodil zasebno trgovino, zvedela, da je preminil. Bil je še mladosten in čil, morda za pikico manj siguren zadnjič ko sem ga videla in ko je zbiral podporo za samostojnost Marezig. Kot je povedala hčerka, je res vodil posel ali je imel koncesijo za prodajo neke znamke avtomobilov, ampak to ni bil zares njegov posel, ta podjetniški korak je bila mamina pobuda. In ko ni šlo, sta stvar zaključila in se posvetila zemlji.

»Kdaj pa je umrl?« jo vprašam. »Kaj pa je bilo? Bil je še mlad in čil? Je šlo za srce ali kaj se je zgodilo?« »Bilo je leta 2010 … In ja, umrl je zaradi problemov s srcem.« reče in jaz vidim, da jo spomin na očeta gane. Imela ga je rada, si mislim. Kdo ve, koliko topline in lepega je stkal okoli nje, ko ji je čaral to, kar sam ni mogel imeti. »Ja, bil je dober. Vedno sem bila z njim. … In še zdaj ne morem sprejeti, nekako ne morem verjeti, da nisem opazila njegovih težav, ki jih je imel s srcem. Jaz sem zdravnica, vsak dan se ukvarjam z zdravjem drugih in ko je pomoč potreboval moj papa’, tega nisem opazila. Ni se pritoževal, ni kazal svojih težav, a jaz bi jih morala prepoznati. Nisem jih in on je nekega dne odšel v Marezige, v hišo, ki smo jo kupili v Burjih, med oljke, ki jih je nasadil in se zvečer ni vrnil. …«

MUŽIKA PRED OBČINSKO PALAČO – upori, štrajki, so bili dopustni v Tomosu, ne od domačinov

V jugoslovanskem režimu ‘družbe brez nasprotij’ so bili upori, štrajki nemogoči po definiciji. Odločali, torej vladali naj bi ljudje na vseh ravneh in področjih, v vsakem delu predmestja in zadnji vasi našega podeželja. Zato je bilo nezadovoljstvo označeno kot izraz nerazumevanja, razvrednotenja dosežkov skupnega prizadevanja, kot uperjenost proti boljšemu življenju delavskega razreda in s tem proti vsemu. Ventili za spuščanje nezadovoljstva so bili vici, ki so naplavili Slovenijo, pa kritična misel v časopisni rubriki in seveda godrnjavo negodovanje, ki se je ukoreninilo v politično kulturo Slovencev. No, v Tomosu, kjer sem preživela mladostna poletja in nekaj let po fakulteti, v tovarni z našo kmečko mladino v halah in na vodilnih mestih ljudje od vsepovsod, z naplavljanjem delovne sile z juga in s partijskim sekretarjem Ilićem, ki naj bi Slovence naučil kozjih molitvic, je bilo drugače. Plače in dodeljevanje stanovanjskih kreditov pa socialnih pravic, okoli tega se je vrtel interes ljudi. Reševali so jih, občasno, na par let, pa je temperaturo v tovarni dvignilo do vrelišča. Tedaj so bili v Tomosu štrajki. Bil je nemir, tekanje vodij in partijskih članov po halah in hodnikih, zbiranje delavcev v menzi tovarne. Potem pa je vedno in na nek čudežni ‘samoupravni’ način prišlo hitro tudi rešitve. Vedno se je našla. In spet je šlo naprej za nekaj let in kot da štrajk ni mogel ogroziti politične idile našega socializma, je postal nekaka obrobna sopomenka obdobja, nekaj, kar je bilo dovoljeno, kot cepivo, ki je utrdilo tovarniški sistem in koprske družbene sestave v celoti. Štrajki v Tomosu, tovarni delavcev s hribov, priseljencev z drugih delov Slovenije in toka, ki je prihajal z juga, je mreža odločujočih skozi komiteje, direktorje, vodje oddelkov, sekretarje, obvladovala  –  glas iz Marezig, upor domačinov, je bil klofuta, ki je mreža odločujočih ni pričakovala, je bila preveč. Vodil jo je učitelj, nato ravnatelj Aldo Cetin, Marežgan po osebni izbiri – drugi izbiri po tem, ko je za svojo ženo izbral Zofijo.

In ob podatkih o poslovni poti našega junaka se spet spomnim Zofije, njene plemiške drže in zagotovo tudi ambicij po vzponu na družbenih stopnicah. Vsaj tako zaključujem sama, tega mi nihče ni ne rekel in ne potrdil. Težnja k osebnemuj vzponu, k izboljšanju materialnih razmer družine pa se nam bo kmalu pokazala kot zahteva po boljših pogojih življenja na podeželju. Da ga je ta impulz vodil tudi k napredovanju v osebnem življenju, je tako jasno kot logično. Naš vodja pa naj bi šel čez rob in na račun skupnega, se je kasneje govorilo; in čeprav se je to zgodilo samo enkrat, je bilo to zanj usodno. Pravzaprav pa kot štrleča past, ob katero se vsakokrat spotaknem, obstaja tudi dejstvo, da je prav tovariš Aldo botroval temu, da sem se v poletju mojega četrtega razreda znašla na sanjski počitniški koloniji v Kopru. Čeprav je zelo verjetno, da sem se v srečni kombinaciji izbora za bivanja v koloniji skupaj s Serino znašla prav jaz, le čisto naključje. Nič osebnega ni bilo v odnosu do mene in tudi obratno, to v nobenem primeru ni vplivalo na moje gledanje na učitelja. Morda takrat, ko se sprašujem, kaj je tedanjega ravnatelja vodilo k nakupu hiše, ki je bila namenjena otroškemu vrtcu in ob besedah znanca, ki je v času službovanja v tovarni Iplas opravljal službo urednika tovarniškega časopisa. A o tem kasneje. Najprej epopeja. Marežgani grejo z muziko v Koper.

In na ta čas in tudi na ta upor je naneslo besedo zadnjič pri pogovoru z mlajšim Marežganovm o pokončni drži Istrjanov in vsiljeni etiketi ponižnosti in hlapčevstva, ki se širi v zadnjih desetletjih. »Seveda ni res,« poudari mladi mož v zvezi z istrskim uporom proti fašizmu leta 1921, »naši ljudje so bili zavedni, čutili so se Slovence, to mi povejo stari ljudje, ko se pogovarjam z njimi. Zadnjič sem govoril s Temintem in on mi je znovič ponovil isto; pri marežganskem uporu leta 1921 je šlo za slovenstvo.« In ko te besede povežem s tem, kar so mi pripovedovali v moji vasi, ko zavrtim čas na pripovedovanja mojega nonića in kasneje pomenkovanje starejših moških, prijatelj doda: »En anka pole, pu vojske je bluo taku’. Zatu ki ukule 70. lieta so šle Marežgane u Kuoper z mužiko, jeh je bla cela koriera, so šle tan ukule prute murje en gor pret občino en so zahtievale, da anka nan dajo vodo eno ciesto eno use, kur ki so zmeron obećavale en pole je šlo use u miesto.« Tako počasi mlad kmet z Marezig pritiska na gumbe mojega spomina, iz katerega vstajajo prizori in besede, ki so kot rdeče etikete štrlele iz pozabljenega obdobja.

V misli se mi vsiljuje sestanek vaške skupnosti v moji vasi v zvezi z ‘nedopustnim’ korakom družbenopolitičnega delavca Alda Cetina. Gotovo je šlo za vaško skupnost, kaj drugega ni imelo biti, socialistična zveza delovna ljudstva tu verjetno ni imela vloge, imela jo je organizacija zveze borcev in nekaj je pri tem morala imeti krajevna skupnost. Sestanek je potekal v tako imenovanem zadružnem domu sredi vasi in nekaj dni prej se je pri očetu zglasil ta in oni, zagotovo pa španski ali katere druge zadeve borec iz Burjev. Kdo je bil na vaškem sestanku prisoten z Marezig, več ne vem, v mislih se mi vrača lik krajevnega vodje zveze borcev, morda še kdo, a to več ni gotovo, ker je od vsega ostal le vtis sestanka vaščanov in nekaterih sovaščank v malem prostoru doma, ki je bil poln in napet in nekako voden v smer obsodbe priljubljenega vodje, Cetina. Zadeva se je morala odvijati po letu 1970, ko sem obiskovali prve letnike srednje šole ali natančneje, kot sedaj preberem v odrezkih časopisa, zadeva se je vlekla v leto 1973. Zelo me je zanimala ta zadevščina, saj v času naše mladosti uporništva ni bilo in je bil idealizem zmehčan, razdrobljen in kanaliziran. Tu pa šlo je za neko politično zadevo, za neko nestrinjanje, neke vrste upor in vanj je bil vpleten naš učitelj.

»Ne, to pa ne, Aldo Cetin že ni mogel narediti česa takega, kar bi bilo proti dobremu vseh krajanov!« Tak je bil moj notranji samodejni odziv. Zdrizasta in z maratonskimi ideološkimi pasusi prežeta politika, trdno a skoraj nevidno spletena mreža političnega režima, ki se je kazal preko nekih uradov, zadrug, volitev in proslav, pa vaških sestankov, v katero je bilo vpeto življenje slehernega državljana, je ljudi ujela, da več niso našli jasnih linij razmišljanja in ne kriterijev za presojo. Spojenost življenja z odločanjem političnega sistema je ustvaril učinke pajkovih mrež, v katere smo bili ujeti in ni zgledalo, da bi zadeve prepoznali in se izpletli. Tole sedaj je bilo drugače, obtožba, da je nekdo deloval proti ljudem, to je bilo prvič v času celotnega socializma. Med ljudi se je dvignila vznemirjenost, neko podaljšano valovanje kot po potlačenem in brezslišnem pišu vetra skozi žito, ki pa so jo obiskovalci od zunaj pri ljudeh kmalu pomirili; ljudje so brez problemov sprejeli razlago obiskovalcev in »nekaj že mora biti« je pomiril njihovo vest in voljo biti pravičen.

Drugače je bilo v moji z idealizmom napojeni notranjosti, ki je v mojo kri spustil dovolj adrenalina, da sem zvečer sedela v mali sobi loparskega zadružnega doma, da bi prisostvovala in kako rekla v prid človeku in mojemu učitelju, ki sem ga nevede občudovala. Na sestanku je bilo nekaj žensk in bili so moški. In nekdo je razlagal in razlagal, da je treba to dejanje ali ta dela ljudsko in enotno obsoditi, da je to nekaj hudega. In bolj ko je šlo dalje to utemeljevanje, bolj je v moji mladostni računici postajalo jasno, da je nekaj hudo narobe. Najbolj polnokrvni domačin, poln zdravega razuma in angažiranja v zadevah domačinov je bil ob vseh zdrizastih polomijah v tovarnah, prisvajanju in nemarnosti pri delovanju služb edini, ki je bil obtožen nemoralnega delovanja in naj bi bil izločen. Vsa ta stvar je morala biti narejena umetno, tako se je med dnevom tudi šušljalo. »Če je to res, ni naredil prav, ampak …«  Ampak to je bil Aldo, naš pokončni in naklonjeni učitelj, je gotovo bilo v ljudeh. Ampak ta ampak, ki bi moral privesti do tega, da se na sestanku zadeve razčistijo, je do večera izginil in sestanek se je končal v borbeni odločenosti, da se to ne sme dogajati in je treba obsoditi, čemur so vaščani  kimajoče sprejeli in domov odšli mirni in kot da so opravili svojo moško dolžnost postaviti stvari tako, kot se pritiče.

KADI KI ŠRAJAJO MOUŽE!

A mene je v kotu vse bolj pogrevalo, vsa kri je bila že v moji glavi ob pomisli, da je treba nekaj v zvezi z zadevo narediti; ta neskladnost in vsiljenost je ropotala v možganih in me izzivala, da vstanem in kaj rečem. Kot da so po vsem bile potrebne le moje besede, da bi se ljudje zbudili in prepoznali, kar se plete, sem preizkušala količino preostale trdnosti, ki se je topila ob pomisli na to, da pred enoznačnim obsodilnim zborom izrečem svoj zagovor. Sedela sem tam ob oknu v zadnji vrsti in se spraševala, če bo glasu dovolj in misli spravljene v smiselno povezavo in v nekem trenutku je čas dvomov potekel in sem se oglasila. »Ma, ma, …, ma von … « a preden sem zbrala glas v pametno misel, se je moja smelost razblinila pod vehementno silo komande, ki je priletela z ust vaščanke: »E, muče! Muče ti, ka ne videš da zdaj šrajajo muože!« in bilo je dovolj odločnosti in sile v tem, da bi moja šibka opozicija zmogla prestati. Za dolgo, dolgo je bil potlačen impulz, da spregovorim ponovno.

Ampak če se danes vrnemo na dogodek, doda danes Marežgan nov okvir dogodkom. »Tabot so se Maeržgane dale napret, ki ni blo ni cieste, ni vode, avtobus dva bota na dan eno ‘prašanje’, zakaj vse u miesto. Tabot so šle protestirat eno so anka dosegle nekaj. Pole ni blo lih taku, kur so tiele, ma so nardile ciesto eno pole vodo eno … Eno je biu z njime Aldo eno niso mogle pestet taku eno so me najdle nekaj za ga stavet. Tabot so najdle vilo, da je tieu ćepet vilo eno so ga znele ven sis šuole eno je biu suojen eno bi biu šu anka na Gole otok, ku ne beju nekaj pumašile.« Ob Golem otoku me strese, Goli otok je še deloval po letu 1970? Močna in težka ko udarec sekire se mi je zdela ta trditev, nekdo v letu 1973 v političnem zaporu. »Pole usenaku ni pršlo du tiega, so ga dale na stran, ma mužika je bla zbrisana za desat liet eno ušter Marćelo je mogu anka jet, tabot je preuzeu gostilno Bruno.« In ko tako resetiram podatke glede novega gostilničarja in novih obrazov, ki so za tem nastopili, doda: »Ma lidje so ble ž njin, so hudile še polje prtištiraet zanj. Samo eneh par je še hudilo ukule eno je blo prute.« Ob te besede dodam nekaj obiskov dveh, treh mož zveze borcev, ki so hodili okoli, med katerimi prepoznam starejšega moža z Burju, pa enega ali par njih iz Sabadinov, vendar jim ne znam določiti vloge, če so bili za ali proti. »Ja, ja,« mi potrdi moj oća pred kratkim, »Lojs z Burju je biu ut zveze borcu eno z njime anka še kašon druge siž njin, ma …« in dodal svoje pripombe na to, kako in kaj in kateri in nato trditev: »Aldo je falu’. Me son reku zmeron u obras. Pero’ je biu dueber, preprost človok, smo ble perjatle anka polje…«

Tako se nekako na mesto usedajo podatki iz tistega časa, ko mladi Marežgan doda naslednje: »Aldo je šo ries za tien, da grejo Mariezge napret. On je tieu, da se razvijaejo anka hmete, guspudarstvo, von je biu anka une, ki je začeu s praznikom refoška.« In ob prazniku refoška se ponovno zdrznem. Ta paradni konj razvoja Marezig je zame neločljivo povezan z Vilijem Bržanom iz Burjev in nikoli doslej nisem slišala, da je pobuda nastala za časa Cetina. Vili je postal gonilna sila Marezig za več desetletij, poznam ga, tudi človek na vso nogo, trden, vztrajen, raven – vendar v trdni navezi s staro in prenovljeno občinsko in politično sestavo. In nehote se mi poraja vprašanje: »Stopil je na mesto vodje Marežganov po Cetinu. Kakšen le je odnos do njega?« Na to mi, ne da bi jo vprašala, odgovori hčerka Irena: »Ko je moj oče umrl, je bil čas bandime. V sodih polno vina in nisem vedela, kam naj se obrnem. In sem šla in zavila do Vilija. In on se je odzval takoj kot bi ustrelil. Poklical je vinarja Iztoka Klenarja in prišla sta in pretočila vino in naredila, kar je treba. Dala sta ga v buteljke in še danes imam nekaj steklenic tega vina.« Tako mi odgovori in iz besed razberem, da so bili odnosi med njima v redu ali pa vsaj, da so odnosi s sosedom Vilijem danes zelo lepi. Veseli me za te besede, lepo me nekaj pogreje v prsih. Hčerka  z možem, sinovoma in mamo Zofijo imajo pri Burjih svojo podeželsko postojanko. Tam, na vrtu in oljčniku, ki ga je zasadil Aldo, Zofija v zadnjem času preživi veliko časa, prav tako vnuka dvojčka, ki ju, morda, tudi kliče zemlja.

MAREŽGANSKA VILA

In končno k marežganski vili. Kaj se je zgodilo? In najprej, kaj to je, marežganska vila? Kot rečeno, je to za balkon bolj gosposka hiša, morda za rdečo fasado in kamnito ogrado. V vili sem bila sama v mojem 5. razredu, ko je bila moja razredničarka tovarišiča Dora. Prišla je kot mlada učiteljica nekje s Štajerske in bila je skrbna in temeljita učiteljica. Očitno so jo naši starši na sestanku zaprosili, da nas malo poduči o napovedujočih se spolnih vprašanjih, kajti nekega dne je nas, deklice, povabila, da jo obiščemo v njeni sobi. Stanovala je v vili pri Burjih. Deklice smo prišle, očitno je svojo nalogo lepo in gladko odpravila, kajti nobenih spominov nimam na ta razgovor. Morda nas je opozorila na prihajajoče menstrualne stvari, nam pokazala, kaj nam je storiti in kako to zgleda. Enako negotova in razdrobljena je v spominu slika vile. Morda le to, da je bila zame res hiša večjega stopnišča in prostorne sobe z visokim stropom. Vidim bledo podobo hiše z izprano rdečo fasado, morda balkon, obkrožen z s kamnitimi ali betonskimi, morda mavčnimi stebriči in s kamnitim zidom ograjeno dvorišče. Taka je podoba, ki jo imam, ali je to res hiša, ki sem jo videla tedaj ali je to posnetek ob kasnejših obiskih v Burjih, sedaj ni gotovo. Gotovo je, da je hiša imela pridih gosposkega statusa, da so jo poimenovali za vilo.

Ne vem, kdaj in kdo je hišo zgradil. V času moje osnovne šole je bila torej bivališče za učitelje. Moj oče je zadnjič pripomnil, da so tam po vojni živeli miličniki. Zagotovo je tudi, da se je nekje v času konca mojega šolanja na tej šoli pojavilo govorjenje, da bodo v Marezigah naredili otroški vrtec in da bodo za to uporabili vilo. To pomenkovanje in dogovarjanje – taki podvigi so v starem režimu tekli dolgo, vlekli so se leta – pa ni trajalo. Kajti kmalu ga je zamenjal »vihar Cetin«, sam vrtec pa se je zgodil precej kasneje najprej v prostorih zadružnega doma in nato v novi šoli. »Vihar«, »afera Cetin«, pa se je začela prav s tem, da je Aldo, tedaj ravnatelj šole, med tem časom pogledal papirje, skočil v Trst do gospodarja in vilo kupil. Iz vsega sklepam, da so gospodarji, ki so vilo zgradili, po vojni odšli v Trst, da si je država hišo prilastila in jo uporabljala do trenutka, ko so bili urejeni dogovori med državama o vračanju premoženja in so lastniki lahko spet dobili svojo nepremičnino. Aldo Cetin je to zvedel in hišo ne glede na to, da je obstajala namera ureditve vrtca v hiši, le to zakonito in čisto po uradni poti tudi kupil.

»Nič nezakonitega ni bilo v tem,« poudari njegova hčerka ob našem spoznavnem klepetu, »z mamo sta to dokazovala kar naprej.« In res je bilo zakonito in po uradni poti. Verjetno je tudi res, da so za vrtec obstajale druge in  mogoče tudi boljše možnosti, ki jih je Cetin predlagal. Možno je marsikaj, ne bomo vedeli, kakšna logika ga je vodila, kašno razmišljanje je vodilo zakonca, da sta se za to odločila. Lahko si mislimo, da ju je vodila lepa priložnost po gosposki hiši na prekrasnem robu Burjev, morda sanje, kako jo bosta uredila, nemara vizija, kdo vse, koga bosta povabila v rezidenčni dom na vzhodnem robu zaselka. Zanos je moral biti dokajšen, da sta spregledala dejstvo, da je obstajala namera, da bo hiša uporabljena za javno dobro. Zagotovo je morala biti ta možnost še ohlapna in daleč in za njiju neresnična, kajti lahko si mislimo, da za nič na svetu ne bi želela zapraviti ugleda, ki sta si s pridnostjo in trudom gradila. Zapraviti ugled na račun govorjenja, da si izmaknil nekaj skupnosti, ni mala zadeva.

To sta verjetno želela dokazati na sodnem procesu. »Cele noči sta študirala in pisala zagovore,« je rekla Irena, čeprav tedaj, ko se je to dogajalo, o tem ni vedela ničesar. Da je bilo vse zakonito, sta verjetno dokazala znova in znova. Cetin je po letu suspenza dobil službo ponovno, tokrat v Iplasu Koper. Nikoli pa z ženo nista uspela ustaviti klevet in sumničenja, ki je bilo spravljeno med ljudi: »Je Aldo res to, kar se kaže? Je on res človek ljudstva, če je izmaknil otrokom vilo? Je vreden zaupanja, ki smo mu ga izkazali?« Tega suma, ki je zastrupil ozračje za skoraj celo desetletje, pa seveda ni bilo mogoče preseči. Najprej ne zato, ker ne izvira iz dejanja, ki ga opisujemo – če bi bil vzrok to, bi se s Cetinom pogovorili in če je bila poteza škodljiva, bi jo on popravil – ampak zato, ker so bile klevete speljane med ljudi, da se problem ne reši. Speljane so bile, da zasejejo nezaupanje med ljudmi in predvsem zato, da se zaustavita neustavljivi vpliv pri ljudeh in moč, ki so jo imeli vsi skupaj. »Nič tako velikega ni bilo  tem nakupom hiše,« doda moj današnji marežganski sogovornik, »jen je pršlo prau, da so ga stavle.«

VODJA MAERAŽGANOV – predsedniške volitve

»Ljudje so ga imeli radi,« rečem hčerki, »to je bilo umetno.« Kot da ne verjame popolnoma, kot da je svet tudi njej dokazal, da je bilo vse skupaj slučaj in nesrečna zvezda in da je šlo življenje dalje potem čisto normalno kot za vse ljudi tega kraja, doda: »Ne vsi, ne mislijo vsi dobro o njemu.« »Seveda ne,« pravim, »naši kraji so še dalje pod mrežo, ki jih obvladuje in še dalje ne dovoli, da bi domačini zasedli pomembnejša mesta, da bi vodili svoj razvoj in življenje. To mnenje je bilo ustvarjeno in vzdrževano namerno.« In ji dodam, kako se je dogajalo kaki dve desetletji za tem, kako so vaške skupnosti še bile in so še pod vplivom iz Kopra. »Ko sem šla jaz po poskusu samostojnega razvoja skozi Lopar, so se vsi obrnili stran ali se umaknili v svojo hišo,« še dodam, a za Ireno ta del več ni bil zanimiv, preveč meglen, negotov, prepreden morda s fantazijo. Ali pa je morda prekoračil mejo razprave, ki je ni želela. Tako se posloviva.

Danes, ko odvijam misli in ko gledam ponovno na našo Istro in njeno zadnjo polovico stoletja, pa sem prepričana bolj kot kdaj koli. Istrani, domačini niso smeli imeti neodvisnega razvoja, niso smeli imeti svojih vodij, niso se smeli razmahniti. Ne v prvi, ne v drugi in ne tretji državni tvorbi. Če bi ne šlo za režim, ki je imel pod kontrolo vse človeške in skupinske pobude, če bi šlo za relativno svobodno okolje za gospodarsko ustvarjanje, za razvoj, neodvisni od režimske strukture, bi bil danes Aldo Cetin čaščena oseba in otroci bi se pri spoznavanju družbe in svojega kraja učili, da je tedaj in tedaj to in to naredil Cetin, ravnatelj šole in priljubljeni vodja Marežganov. Tudi Cetin ni smel prevzeti Marežganov, nato Istranov ali kogarkoli pod svoje okrilje. Preveč močna je, silovita, resnična je Istra. Preveč je bogata in predragocen je prostor, ki ga zaseda. Zapomnite si to, ko vas mamijo, da jo zapustite.

PS: s hčerko junaka naše zgodbe sva bili dogovorjeni, da poišče še kak podatek in mi ga posreduje v dopolnitev. Do ponovnega srečanja ali slišanja ni prišlo. Koper, 2019-2020.

PPS: pričujoči fotografiji sta do mene prešla kasneje, v času nastanka zadnje knjige o Marezigah, ki je izšla ob 100. letnici marežganskega upora, torej je to moralo biti leta 2021. Cetinova hčerka je očetovo sliko posredovala Adelini Pahor, bivši ravnateljici OŠ Marezige, ki je sodelovala pri pripravi knjige. Ob tej priliki je hčerka zaprosila Adelino, da mi posreduje obljubljeno fotografijo za objavo. Zelo lepo se ji zahvaljujem. Koper, 14. 4. 2023

——————————————————————————————————————————-

[1] Poletna kolonija je bila menda namenjena otrokom iz socialno šibkejših družin in šibkega zdravja, da so prišli do počitnic na morju. Tako sem nekako razumela enkrat kasneje. No, to v našem primeru ni bil slučaj, saj je Serinina družina z očetom, ki je delal v Luki – morda kot viličarist ali primerljivega delovnega mesta – in matere šivilje, z novo lično pritlično hišo pod zadružnim domom, z ličnimi oblačili in novimi meščanskimi navadami ter sorodstvom, ki se je umestilo v novo družbo, predstavljala neke vrste vaško smetano. Sama pa brhki rdečelični deklič vse prej kot bolehni otrok, potreben čistega zraka in telesnega gibanja.