DANO MI JȆ BLO, DA SEN JO ČÜLA

Zapisala in narisala Zvezdana Viler

Bla sen mikana, nisȇn hudila nanka u vrtȇc. Enih pet let sen mela. Blo jȇ ȇmbot polȇtȇ.

Odzvonila jȇ Zdrava Marija… Nuč jȇ bla brš lȇte. Nisen znala kaku bȇn nono prašala, ma sen jo pr v’čerjȇ:

»Nona?«

»Ja?«, jȇ rekla.

»Ma kaj grȇn lȇhko tu nuć h tȇbȇ spȇt?«, mancala sen z rokame eno tresla s canko nogo.

»Lȇhko, lȇhko,… votrük muj zlatȇn.«, eno jȇ dala paron riža u üsta.

Usa kontȇnta sen pojȇla riže na mlekȇ eno čakala, kada bo nona uzȇla njen lončić plau z žmalta. Zmeraj jȇ jȇmela navado uzȇt u kambro lončić vode, ki ga jȇ dala na škabel eno, ko jȇ bla žejna ponoće, jȇ nardila ȇn pužirȇk. Dȇnȇs znan zakaj. Ponoće je hrhnjala eno so sȇ ji pošašelȇ vüsta. Zatu jȇ rabla lončić vodȇ. Ma to večȇr jȇ uzela šȇ ȇnega…

»Nona, zakaj uzȇmȇš dva lončića dȇnȇs?«, sen jo prašala.

»Ta plau s plastike jȇ za dintjero.«, mi jȇ tornala.

»Zdȇj pa se hode umet, nȇ pozabe nog eno gremo spȇt. Jütrȇ jȇ treba zgudaj ustȇt. Moran dȇt krave, muše, prascon eno kukušȇn jes eno moren tȇć u njivo na Jegȇncȇ ret travo.«

Tȇkla sen wen s hiše, uzela kadin, žvelto tȇkla z broko po vodo, ke jȇ bla u gulide. Na bankerje, pr gulidȇ smo jmele ȇn lončić eno z njin sen napunla broko. Ja, nona jȇ po potrebe šla anka dva bota na dan z gulido na Fontano. Tȇn jȇ bla šterna u katero jȇ tȇkla voda z izvira. To vodo smo pile usi, l’dje eno blago. Znan pa, da jȇ ni zmanjkalo maj. Dȇnȇs znan zakaj. Pomjȇn se jȇ po vojske spraznu. Žiulo nas jȇ malo lȇtȇ, u vase jȇ blo pu praznih hiš.

Žvelto sen zlila z broke vodo u kadin eno sȇ umila vobrȇz, rokȇ eno na konce še nogȇ. Nona mi jȇ prnȇsla šugoman. Ko sen končala, jȇ uzela kadin eno vodo jo stresla na par ruž. Ponjer jȇ nona uzela njena dva lončića, zaklenla hišo s ključȇn eno ȇna za drugo… Ma kaj pansate, kdo jȇ šu pu škalȇh prve? Tȇkla sen, da sen bla prva u njene kambre. Žvelto sen sȇ sukla eno sȇ zvlekla na pusteljo. Kaku jȇ blo lepo spȇt na njene pustelje, altroke jogi… Na pustelje jȇ bil pȇjȇrȇč napunjen s suheme liste od farmantona… na pȇjarače jȇ bil lanau štrȇmȇc. Usako jutro jȇ nona si n’rdila pusteljo…  Pȇjȇrȇč jȇ jȇmu štire bužȇ, taku, da si dal obe roke na ȇne strane nutre, se prave na ene strane zgoraj eno spodaj eno razrȇhljal pȇrjȇ. Ponjȇr si šu na drügo stran pustelje eno narȇdu isto.

Na pustelje so ble belȇ ruhȇ, ke jih jȇ sama zašila, rakamiranȇ…, šivala jih jȇ še pr farala, ku jȇ bla mlada. A kušin jȇ bil mȇhȇk, napunjȇn z mȇhkin perjon od kukušȇ.

Nona se jȇ sukla do kumbineja eno sȇ uleganla na pusteljo. Upihanla luč eno mȇ rȇkla:

»Zdȇj bomo zmolilȇ Voća neš eno Svete angel prej ku zaspimo.«

Prkrižala se jȇ, jȇs za njo: »V imene očeta in sina in svetega duha …«

U tȇmȇ sen jo vidla kaj dela, ke so blȇ na vokne grilje od škur odprtȇ. Zmulile smo obe na glas.

E zdȇj pa sen pršla na sojȇ.

»Nona, nona… povej me, kako jȇ bižnona Jurka začela hodet punoćȇ h tȇbȇ.«

»Znaš, bižnona Jurka sȇ jȇ hitla na kraje u šterno, tȇn prek pote, ki smo prej s tojo mamo eno teto Ano žiulȇ pr tašće Jurke. Ta žena ni bla neč dobra, nȇ zame eno nanka za mojȇ hćere. E, da bi bil moj moš žiu, nebi taku delala znȇs, kurke jȇ. Nonić jȇ bil taku dober po srce … , ku sen ustala u treh eno pu u jutro, me jȇ zmeraj skuhal kafe eno pomagal dȇt vrčȇ na mušo, da sen šla prodajat mleko u Kuper. Toja mama jȇ imela dvejste eno šes dan, ku jȇ šu ća… to jȇ blo leta taužentdevetstuštrdesetenočtrtega (1944). Izdale so ga, eno je mogu jȇt, ke jȇ delal za partizanȇ.«

Ponjer se jȇ malo ustaula. Zajela zrak eno praula napret.

»Ma kaku jȇ bla slaba nona Jurka… Mojen hćerȇn jȇ skrila usa jejca, da nebe kašne pojele. Eno znaš kan jih jȇ skrivala? U kanavo, u kamen od ulja. Toja mama eno teta Ana, ku so tele jemet eno jejcȇ, so moglȇ čakȇt u kapinere, da jȇ kašna kukuš znesla, da so se n’rdile za jȇs. Ni čudno, da si jȇ vzela žiuljenje, prȇvȇć jih slabega nȇn n’rdila.

Vȇljȇ po njene smrte, ko smo jo zakopale sen sanjala z njo. U sne sen jo vidla kaku hude po pote prute portone od hiše u katere žiumo eno kaj… Bla jȇ usa ubučena u črnen, eno črn fȇču jȇ mela na glave eno zarala u porton.

»Ma Mati Božja, kan ta krstjana gre!« sen rekla… Eno od unih sanj napred se jȇ začelo… Točno en mesec pu njene smrte. Kurke sen upihnila luč jȇ začela štrket ura na škabelće… Čuješ, eko, zdȇj jȇ te…«

»Ne, ne čujȇn nona…«

»Poslušȇj, čujȇš da štrka ura?«

Eno res, ura ni tekla kot po navade, jȇ štrkala već na glas vsako trko.

»Zdej brž boš čula, kako jȇ čȇt palco, ki hude… Nona Jurka jȇ jmela palco, ko jȇ bla šȇ živa.«

In res, čülo sȇ jȇ, kurke da nekdu hude s palco… tok … tok… tok…

»Nona tȇ jȇ strah kȇj?«, sen jo prašala.

»Ma dȇj, dȇj votrok muj. Buj se živega človeka eno nȇ mrtvega. Vidiš nona Jurka se jȇ zaklela… Prej ko jȇ umrla mi jȇ rekla: »Nisen ti dala mera, ku sen živa, ma nanka ponjer, ko bon mrtva ti ne bon dala mera!« Eno glih taku jȇ. Vsako večȇr jȇ te pr mȇnȇ. Vica se.«

Tok… tok…, jȇ blo šȇ čȇt.

»Zdȇj jȇ ni čet već… je pr lavamana, špege.«, jȇ rekla nona.

»Nona, kaj dela pr špegȇ?«

Ukȇ so sȇ mi zapirale, ma sen poslušala, ko bon šȇ kȇj čüla…

»Zdȇj bo udarla po lamarone, s palco povprek… Dva bota. Nȇ sȇ ustrašȇt, šȇ to bo n’rdila eno bo šla ća.«

In res, … pok…, pok… po lamarone eno ponjer jȇ blo use tiho.

Zaprla sen sen ukȇ eno zaspala….

 

Pomjan, 25.08.2018