NONA IVANA – VANAKA MINKA JE STOPLA U SKLEDO UD ŠTRIG

Napisala Zvezdana Viler po pripovedi none Ivane Veškovo

Ku ćȇstȇ, vȇrvajtȇ… ma mojo nono Ivano Vanako Minko Šaurinko mlekarco jȇ res tokalo…

Zmeraj sȇn rada poslušala mojo nono… zmeraj mi jȇ povela kašno novo štorjo. Ma ta, kaj jo jȇ tokalo po pote s Pumjana prute Kampele, moraste čȇt.

Nona me jo jȇ povela taku!

»Kurke zmeraj u jütro, sen anka to jütro,… blo jȇ mrez… ustala sȇn zgudaj punoće, u treh eno pu. Bla jȇ nuć uwȇnȇh. Spila sen malo kafeja… kafeja ja, cikorjo,… eno košćić kruha sen si dala u škršȇlo ud travesȇ,… sȇ zavila u šjal,… nalužila sen mojo mušo z vrčame ud mleka,… na glavo sen si dala svitȇk eno pun planjȇr rubȇ,… u canko roko šȇ ȇn vrč mleka eno šla ud duma prute Kopre.

Z mano jȇ šla anka sestra Ančka. Ma nȇ bȇš vervala, kaj mȇ jȇ tokalo uni dan, ku smo pršle na Ravnico u kržišće u Kampel. Use naȇmbot jȇ zapihalo kurke ȇn veter… čulo sȇ jȇ kurkȇ da jȇ nekdu hitu kamjȇ nutre u kržišćȇ. Blo jȇ mrečno… Sonce še ni ustalo… Pučase smo hudilȇ po pote, muša napred, jȇs pr nje, Ančka za mušo eno use naȇmbot so mȇ začela žgȇt noge, eno šjal mi jȇ nekȇj uleklo…

»Ma Mati Božja, pomagajtȇ mȇ!« sen krčala. Inšoma sen krčala na pumuć Mater Božjo… Eeee, Mater Božja jima vȇliko muć, znaš… Eno ponjer, skoraj nisem mogla nanka hodȇt… pa sen prašala Ančko:

»Ančka pogledȇj, kaj mȇ tučȇ pu nogȇh, usȇ nogȇ mȇ žgȇjo eno nekȇj me ulečȇ šjal …«

Ančka pa mi jȇ tornala: »Jȇs, nȇ viden nȇč!«

Ma čula sen, kurke, da be mȇ nekdu tuku z ȇno šibo, beko… ma mȇ jȇ žgalo… Ma sen hudila nečko napret… kumȇj, kumȇj… Ma tu jȇ trajalo usȇ du Kopra! Cel cȇjt sen krčala na pumuć Mater Božjo… Ku jȇ sonce ustalo, jȇ usȇ fnilo. Usȇ naȇmbot ni blo vȇć nȇč.

U Koprȇ smo pstilȇ u štale mušo, eno šlȇ na vapor eno z vaporjȇn u Trst.

Kurke sen stopla na vapor sen sȇ usela na škanjet eno usȇ naȇmbot mȇ ena žena nasprute mȇnȇ gleda eno rašponda:

»Vi, ja, vi žȇna, pritȇ vȇć lȇs, … žȇnȇ, nrditȇ malo loga, da sȇ ta žena usedȇ te h mȇnȇ.«

Pa sen šla, sȇ usela… ma te ženȇ jaz nisem puznala znaš… eno mȇ praša:

»Ma, puvejtȇ mȇ, kaj jȇ blo jütros… kaj jȇ ratalo?«

»Ben ma kaj?« sen ji rȇkla.

»Vi nȇ znastȇ krko škudȇ stȇ vi nrdila …«

»Ma kaj sen nrdila?«

»Zdȇj vȇn bon jȇs povela… vi ste jütros stopla u skledo ud štrig…«

»Kaj?«

»Ja, u skledo ud štrig… eno stȇ navarna zdȇj… morastȇ pazet, da vȇs nȇ prpoznajo… zatu van bon povela, kaj morastȇ naredet, da vȇs nȇ pojejo… Vȇljȇ šȇ dȇnȇs, ku gre soncȇ uzat, uzȇmtȇ moško jaketo, ubrntȇ jo narobȇ, pokrte sȇ čes glavo, stoptȇ na vrata od hišȇ taku, da kažȇstȇ hrbȇt prute kurte eno ugljȇ s špangerta hitȇ v vrč mrzlȇ vodȇ. Ugȇšnjȇno ugljȇ zajȇmtȇ s škuvacero eno v nic čz ramo hitte u kurto eno rȇčtȇ: »Iz nȇč si pršu, u nȇč hodȇ!« Tri vȇčȇrȇ taku. Eno bostȇ rešana. Eno koga stȇ klicala na pumuć?«

»Mater Božjo«, sen ji rekla.

»Eee…, ku nebistȇ vi klicala na pomuć Mater Božjo, vȇs bejo štrigȇ uničlȇ. Nebistȇ zdȇj vȇć hudila.«

Ma jȇs šȇ dȇnȇs nȇ znan, kaku jȇ vona znala, kaj mȇ jȇ tokalo. Ma trba jȇ bla aka vona tȇn. Tȇn s teme štrigamȇ. Ja, jȇ mogla anka vona bȇt tȇn, ke jȇ rekla, da jȇ tu ratalo u kržišće, eno jȇ blo res taku. Ja tȇn ku gre ena pot u eno stran eno druga u drügo. Ma znaš, kaj mȇ jȇ šȇ navadla, da zmeraj, ku pridȇn u kržišće naj gren zmeraj po robe po pote u uno stran, kurke jimȇn za jet. Se mȇ zastopla ti?

»Ja, nona,« sȇn ji tornala.

»Guwaj po srede kržišća!««

Pomjan, 15.8.2017

Prevod v knjižno slovenščino:

Nona Ivana – Vanaka Minka je stopila v skledo od čarovnic

Če hočete, verjemite … vendar moji babici Ivani Vanaki Minki Šavrinki se ji je res prepetilo….

Zmeraj sem rada poslušala mojo babico …. Zmeraj mi je povedala kakšno novo zgodbo. Vendar ta, kaj si ji je pripetilo po cesti od Pomjana proti Kampelu, moraste slišati.

Babica mi jo je povedala tako!

»Kot zmerja zjutraj, sem tudi to jutro… mrzlo je bilo… zgodaj sem vstala, ponoči ob treh in pol. Noč je bila zunaj. Spila sem malo kave… kavo ja, cikorjo in košček kruha sem si dala v žep od predpasnika, se zavila v šal, naložila sem mojo oslico z vrči od mleka, na glavo sem si dala »svitek« in pol »planjer« z robo ter v roko vrč mleka in šla od doma proti Kopru.

Z menoj je šla tudi sestra Ančka. Ne boš verjela, kaj se mi je zgodilo tisti dan, ko sva prišle »na ravnico« v križišču v Kampelu. Vse naenkrat je zapihalo kot veter… Slišalo se je, kot bi nekdo vrgel kamne v križišče. Bilo je mračno. Sonce ni še vzšlo. Po cesti sva hodile počasi, oslica spredaj, jaz zraven nje, Ančka za oslico in vse naenkrat so me začela žgati meča od nog in nekaj mi je šal vleklo… »Ma Mati Božja, pomagajte mi! Sem kričala, klicala sem na pomoč Mater Božjo… Ja, Mati Božja ima veliko moč veš… In potem nisem mogla niti več hoditi… pa sem vprašala Ančko: »Ančka, poglej, kaj me tolče po nogah, cele noge me žgejo in nekaj mi šal vleče…« Ančka mi je odgovorila: »Jaz nič ne vidim!« Čutila sem tako, kot bi me nekdo tepel s šibo, vrbo… kako me je peklo-žgalo… Vendar sem hodila naprej… komaj, komaj… Trajalo je vse do Kopra! Ves čas sem klicala Mater Božjo na pomoč. Ko je vzšlo sonce, je vse končalo. Vse naenkrat ni bilo več nič.

V Kopru sva pustile v hlevu oslico in šle na parnik ter s parnikom v Trst.

Takoj, ko sem stopila na parnik, sem se usedla na klop in vse naenkrat me neka ženska, ki je sedela nasproti mene gleda in spregovori:

»Vi, ja, vi ženska, pridite bolj sem… žene malo prostora tukaj, da se ta žena usede poleg mene.«

In sem šla, se usedla… vendar te ženske jaz nisem poznala veš… in me vpraša:

»Ma povejte mi, kaj je bilo danes zjutraj… kaj se vam je zgodilo?«

»Kaj pa?« sem ji rekla.

»Vi ne veste koliko škode ste vi naredila…«

»Kaj sem naredila?«

»Sedaj vam bom jaz povedala… vi ste danes zjutraj stopila v skledo od čarovnic…«

»Kaj?«

»Ja, v skledo od čarovnic… in ste v nevarnosti sedaj… morate se čuvati, da vas ne prepoznajo… zato vam bom povedala, kaj boste naredila, da vas ne uničijo… Takoj še danes, ko bo sonce zahajalo, si denite narobe obrnjen moški suknjič čez glavo, stopite na prag od hiše, obrnjena s hrbtom na dvorišče, v vrč vode vrzite še goreče oglje ter s smetišnico zajemite ugasnjeno oglje ter v nic čez ramo vrzite oglje na dvorišče in recite: »Iz nič si prišel, v nič pojdi.« Tri večere tako. Tako se boste rešila. In koga ste klicala na pomoč?«

»Mater Božjo,« sem ji rekla.

»Ja, če vi nebi klicali na pomoč Mater Božjo, vas bi bile čarovnice uničile. Ne bi več danes hodila.«

Vendar še danes ne vem, kako je ta ženska vedela, kaj se mi je pripetilo tisto jutro. Verjetno je bila tudi ona tam. Tam s čarovnicami. Ja, je mogla biti tudi ona tam, ker je vedela, da se je to zgodilo v križišču. In je bilo tako. Veš kaj me je še poučila? Vedno ko pridem v križišče, naj grem po robu ceste v tisto smer, kamor moram iti. Si me razumela?

»Ja, nona,« sem ji odgovorila.

»Nikoli po sredi križišča!««