ISKANJE BOŠTERANSKE VARDE

Bilo je 15. kimavca, ko smo s študijskim krožkom obiskali zabavsko in kubejsko Vardo. Na koncu sta Dean in fotografinja Milena še skočila do bošteranske Varde, a kakega izkupička ni bilo. Naslednji teden se po cesti, ki teče od zabavske Varde in potem po vrhu trusovskega hriba skoraj premočrtno, podam tudi sama. Pot je vedno vznemirljiva. Svet se po tem slemenu razlomi, severni del pade proti morju, južno valovanje pa se nadaljuje od hriba do hriba, dokler seže oko, no, nekaj vzporednih hrbtov.

O bošteranski Vardi pa ne vem ničesar. O njej zadnje čase nismo slišali ničesar. Nanjo me opozori prispevek iz revije Gea – V verigi šavrinskih Vard, ki sem ga sama spisala pred slabim četrtletjem. Ampak kje točno leži in kaj obsega? Glavne napotke nama je z Deanom dal oni dan lovec Lucijan iz Babičev v marežganski gostilni. “Varda je nad vasjo, na tistem ravnem svetu, ki se vleče, dokler ne pade na vzhodnem obodu, ki gleda na Trusok (Truške).” Nekaj takega je povedal, več o njej pa mi razkrije sam teren, si mislim. Me prav zanima, če se bodo moji zaključki ujeli s tem, kar še zvemo od domačinov. In gremo. Tistega nedeljskega popoldneva je bilo deževno … kdo ve, kaj se na poti izcimi…

Do bošteranske Varde pridemo lahko z zahodne strani, skozi vas Boršt ali z vzhodne, s Trušk, ki je naša ruta. Ustavim se ob vinogradu čisto na zadku trusovskega hriba. Na desni se nam prikaže zanimiv vinograd v obliki loka in za njim zaselek Kortina, čisto zadaj pa veriga hribov, ki zapira življenjski prostor Istranov na vzhodu. Na drugi sliki vidimo grič s farno cerkvijo sv. Kancijana in za njim nekaj vzporednih hrbtov, ki pogled zapirajo z južne strani. Zanimivo, na tej točki imamo pred seboj dva kraja, dve ledinski imeni, ki ju iščemo. Načrt ob začetku raziskovanja je namreč bil: Varde in Kortine.

Z zadnjega ovinka, preden se cesta spusti v nižje sedlo, ki se nato dvigne kot bošteranski hrib, se nam na desni ponudi razgled na zanimiv grič z vasico Vršič. Od zadaj pa – kot konec sveta – hriboviti hrbet s Hrvoji, ki se nadaljuje proti Kučibregu. Pred nami pa je pogled na poraščeno pobočje planote, ki jo iščem, bošteransko Vardo. Še v dolinico se spustim, malo gor po puzgurci (vzpetini) in po ostrem desnem ovinku smo na hribu.

Pred nami je položena ravnina. Ustavim se. Na desni lepo negovan ograjen oljčnik, na levi pa na ovinku naprej obeležje iz 2. svetovne vojne (na tem mestu je s sestreljenega letala pristal ameriški padalec) in pas z vrsto mladih oljk. Začutim srečo človeka, ki skrbi za gaj, vznemiri me kipec padalca, predvsem pa me v oklepaju drži gozdni zastor, ki s treh strani pritiska v smeri ceste. Cel rob planote debela in neprehodna kulisa iz dreves, grmovja in robide. Namenim se par korakov nazaj proti jugovzhodnem robu planote, a upanje, da se prebijem do razgleda, hipoma izgine. Tudi s pogledom se ne da prebiti skozi. In tako je na vseh treh straneh, edina možnost je nadaljevati proti zahodu.

Ko nadaljujemo pot proti Borštu, se na jugozahodni strani svet odpre v položno obdelano pobočje, ki se počasi spusti v dolino Rokave oziroma Dragonje. Da, pravi izraz je to: svet se odpre v obširni, zračni prostor. Ko se ozremo nazaj, pogled seže daleč proti Učki in proti verigi, ki na vzhodni strani zapira vidno polje domačinov. Slutimo Slavnik, Kraški rob in – z ene Varde bi moral pogled seči na sosednjo, kubejsko in sosednjo marežgansko – a vidno polje je zaprto. Preveč je zarasti in bogvedi, kam so bili nekoč zazrti v teh krajih. Je to Varda ali je na drugi strani?

Še kakih pet sto metrov se premaknem proti zahodu in blizu so že hiše, ki so v zadnjem času ubežale strnjenemu objemu vasi, imenovanem Gorenjci. Ob poti nas stoično pričaka ovca in seveda vse bolj negovani oljčniki, polje in travnik. Ustavim avtomobil in po se kolovozu spustim prečno proti severni strani visoravni. Zelene tone pokrajine tu pa tam razbije barva strehe ali cveta. Gosto grmovje črnega trna je bilo tistega dne obloženo s sadovi. Brumbole, kot pesmi našega Alojza Kocjančiča, mi pade na pamet.

Svet se v tem predelu odpre na vse strani. Nekateri deli so obdelani in ograjeni, drugi še vedno zapuščeni. Če ne bi bilo ograd, bi se lahko približali robu, kjer bi se odprla severna stran, pogled na Trst in Koper. Tako pa le dihamo prostranstvo. Na zahodu strehe naselja, na jugu še dalje valovanje gričev, in za nami zaraščena planota.  To je, vsaj mislim si, bošteranska Varda. Nobenih zidin, nobenih voda, nobenih hiš, le odprti prostor in slutnja potokov, morja in življenja iz daljave.

Še en pogled proti gmoti Učke, umiritev ob zorani njivi in vprašanje: sem res našla Vardo bošteransko? … S tem vprašanjem se je zaključilo tisto nedeljsko popotovanje in z njim se končuje tudi pričujoči sestavek. Čaka nas obisk Varde v Padni, odkrivanje Varde v bližini Orehka na Postojnskem, pa na Tržaško bo treba, seveda. Ampak od verige šavrinskih Vard nam ostane le še ena – marežganska. Tudi to staro ledinsko ime je potonilo v pozabo. Pri spraševanju nihče ni opozoril nanjo, le v prispevku iz Gee je omenjena. Pa ni zlodej, da sem si jo izmislila. Z Deanom sva lovca Lucijana iz Babičev zadnjič povprašala tudi to in ta nam potrdi: “Da, da, obstaja, tam…” No, to bo za drugič. In seveda, odgovor na vprašanje o Vardi današnji tudi iščemo, seveda.

Zapisala in fotografirala: Leda Dobrinja