REVIJA ISTRSKE TEME, ocena letnikov 1998 in 1999

V začetku oktobra 1942. leta sem se izkrcal na pomolu v Kopru z vaporetta, ki me je pripeljal v prvi razred škofovskega semenišča. Med sošolci v razredu sem se kmalu privadil in uveljavil kot dober pri igri med dvema ognjema, metanje kamenja je bilo pogosta zabava fantičev na vasi. Mogoče se je tudi zato postopoma zmanjšala pogostost zmerljivk kot crucco, sciavo in pd. Za zidovi semenišča se nisem dobro počutil in v veliko veselje so mi bili sprehodi v okolico. V mestu se mi je vedno zdelo enako zatohlo in ob južnem vremenu je neprijetno zaudarjalo iz netesne mestne kanalizacije. Prefekt nas je vodil ob morju proti Izoli; samo do Semedele, kjer smo na prostoru okoli cerkvice igrali, kar je pač naneslo; na semedelski grič; mimo pokopališča naprej do prvih vasi ali pa navzgor proti Šmarjam in enkrat letno tudi na romanje v Strunjan. V vseh letih v Kopru nisem slišal slovenske besede, razen od sošolcev Slovencev. Kasneje, kot študent, se ji je nemalokrat godilo slabše kot v semenišču. V mislih sem včasih obnavljal koprski čas in počasi razumel, da me je podzavestno bolj dušila utesnjenost ljudi in mesta kot prostor semenišča. Kot da podzavestno zaznavam, da se meščani bojijo slovenstva iz podeželja in se  zato pred njim zapirajo. Čez bonifiko na okoliške hribe je bil svet popolnoma odprt, med mestom in podeželjem pa kot da je neka nevidna pregrada.

Ko sem kasneje bral spise o kulturi in kulturni dediščini Slovenske Istre, sem spoznal, da sta tedaj, leta 1942 do 1944, mesto in okolica živela v ločenih kulturnih svetovih. Mesto v recidivih bogate kozmopolitske kulture beneške države, okolica pa v majhnem in zaprtem kulturnem okolje Slovenske Istre, podzavestno usmerjenem v ohranitev slovenstva  na zelo izpostavljenem ozemlju in malo povezanem z osrednjim slovenskim kulturnim prostorom. Duši mesta Koper in slovenske okolice pa sta si bili popolnoma tuji, kot da mesto  in okolico ne loči slab kilometer močvirne ravnine, temveč stotine kilometrov.

Vsako leto dvakrat letujem ob slovenskem morju in včasih namenim popoldan vožnji po ozkih in ovinkastih cistah skozi vasi Slovenske Istre, iz Sečovelj v Bertoke skozi Kaštel, Krkavče, Koštabono, Šmarje, Pomjan, Marezige in Truške. Na pogled se vasi niso mnogo spremenile, le življenja je v njih mnogo manj. Vaške ulice se mi zdijo še ožje, kot jih spomin hrani in avto se komaj prerine skoznje. Parkiram pred ali za vasjo, v vasi je malokje prostor in se počasi sprehodim, da bi začutil utrip življenja. Istrska hiša je na pogled še vedno enaka in čudim se, kako je le preživela toliko rodov in ali niso ljudje iz nje bili trdni Slovenci tudi zato, ker so jih tudi hiše, ne samo vinogradi in njive zavezovali.

Občutek sem dobil, da je tudi danes Koprščina duhovno ločena od Kopra. Mesto je zaradi številnih prišlekov, pristanišča, industrije in poslovnosti ozemeljsko in v prebivalstvu močno zrastlo. Dobilo je nov, še ne do kraja opredeljen značaj, neke vrste malomeščansko kozmopolitsko ponosno na poslovni uspeh in materialni napredek. Očitno je, da bogato mesto premalo priznava, da je v njegovi blaginji tudi intelektualni in fizični trud ljudi iz podeželja, ki mu Koper danes, podobno kot v preteklosti, jemlje plodove dela in ustvarjalnosti in podeželju vrača premalo njegovo materialno rast, da bi močneje oživelo. Kot da je Koper že pozabil, ali hoče pozabiti, da je zaradi podeželja danes slovensko mesto. Če preje ne, bi se dalo mnogo storiti v zadnjih 15 letih. Nasprotno, z metodami, ki niso evropske in demokratične, se upira možnosti, da bi podeželje bolj samostojno zaživelo skozi nove občine in brez posrednika participiralo pri delitvi materialne podpore matične države.

Verjamem, da se posledic takega ravnanja številni Koprčani ne zavedajo, so pač priseljenci in so jim tuji pravi interesi in kulturna dediščina  podeželja. V medijih sem zasledil izjave pomembnih oseb iz obalnih mest o multikulturnosti vse Istre, vendar do danes ne vem, s katero kulturo bo v tej multikulturnosti zastopana Slovenska Istra, z malomeščanskim kozmopolitstvom mnogoetničnega prebivalstva mest, ali z izvirno kulturo Slovenske Istre in njenih ljudi. Te Slovenci ne poznamo dovolj, tudi zato ne, ker se premalo pojavlja, mogoče zato, ker gre uradna kultura in z njo materialna podpora, vse preveč mimo nje. Vedno me čudi, kako to, da je tako malo napisanega o kulturni podlagi ohranjanja slovenstva v nekdaj mnogo večji Slovenski Istri. Poprečen Slovenec ve vsaj nekaj o istrskih mestih in o njihovem slavnem beneškem obdobju, vendar pa le malo, če sploh kaj, o trdoživosti istrskega slovenstva, ki je obalna mesta pregnetlo v slovenska. Je za to mogoče krivo to, da Slovenska Istra ni rodila tako velikih mojstrov besede, kot so jih ob zahodni meji Kras, Goriška in Tolminska. Kot da se še danes ne zavedamo, da je slovenstvo najbolj ogroženo prav v Slovenski Istri.

Ne maram verjeti, da je komu v interesu, da slovenstvo ugasne, da bi se lažje uresničil projekt v multikulturnosti, v katerem bo Slovenska Istra zastopana s kulturo, ki je že danes precej anacionalna. V osrednjih medijih e srečam novic o Slovenski Istri, ki bi mi stanje predstavile, kot ga vidim, da je, in to ni prav.

V reviji Istrske teme sem našel različne prispevke, ki me prepričujejo, da sedanjost vasi in ljudi Slovenske Istre boli tudi druge, danes še premalo številne, vplivne in glasne posameznike. V uvodniku štev. 9/10 je suho predstavljena stvarnost s: »po drugi svetovni vojni je bil sistem naravnan tako, da se je podeželje zapuščalo. Tudi danes se problematika razvoja podeželja s strani lokalne oblasti minimizira. … Slovenska Istra ne v politiki in ne v kulturi še ni premogla modrosti prepoznavanja projektov, ki so pomembnejši od svojega ozkega interesa«. In v štev. 5/6 istega letnika: »Prostor, ki ga zasedamo, je izjemen. Vsi bi ga radi imeli. Noben rešitelj ne prihaja od zunaj in vse lahko ustvarimo ali pogubimo sami. In je čas za lastne projekte v razvoju, ki izhajajo iz ljudi, obstoječih pogojev in izkušenj. Z vizijo samostojnega bivanja i ne izgubo zemlje in utopitvi v kulturi drugih. Čas je, da poleg novih naseljencev in avtohtone italijanske kulture tudi slovensko avtohtono prebivalstvo dobi svoje institucije, mesta odločanja in glasila. Na televiziji naj govori v lastnih oddajah in ne preko prevajalcev v oddajah italijanske manjšine, odpre naj se prostor za kulturno dediščino, ki ga sedaj nima, programe naj oblikujejo domači izobraženci in naj v njihovem imenu ne govorijo tisti, ki so prišli v ta prostor po svoje projekte. Avtohtono prebivalstvo, zemlja in kultura in njihov razcvet ali zaton so temelji prisotnosti celega naroda in države na našem prostoru. Zato morajo biti razcvet avtohtonih slovenskih Istranov, njihovi ekonomski interesi in kultura v interesu naše države. …«

V isti številki revije najdemo sestavek o slovenski ljudski šoli v Kortah, ki je bila ustanovljena leta 1819, pa daljši prispevek o Andreju Nartniku, župniku v Kortah od leta 1916, ki pa so ga Italijani aretirali že leta 1918, ker ni hotel pridigati v italijanščini. Karabinjerji so ga peljali v Trst in spotoma zmerjali, tepli in opljuvali. Vaščani pa so skrili monštranco s slovenskim napisom. Zvemo, da so bili med pobudniki linča tudi nekateri meščani iz Pirana, tudi menihi. Zaprtega župnika je nadomestil italijanski vojni kurat. Dovolj je dejstev, ki povedo. Samo nekaj po aretaciji A. Nartnika je množica italijanskih nacionalistov razdejala pisarno in stanovanje tržaško koprskega škofa, Slovenca Andreja Karlina. To je dovolj jasno znamenje, da je raznarodovanje Istranov podpirala tudi cerkvena oblast, ki v letu 1918 v Italiji gotovo ni bila čisto brez moči tudi. V isti številki je objavljena tudi zanimiva, vsebinsko bogata razprava o problematiki majhnih občin v Koprščini ki po informativnosti daleč presega vse, kar sem doslej bral  tej zadevi, tudi gradivo pripravljeno za odločanje v Državnem zboru. V prvem delu te analize v štev. 3/4 zvemo marsikaj o tem, kako se je vplivalo na referendum o razdelitvi občine Koper. Metode so znane iz dveh obdobij zgodovine koprskega podeželja, od grožnje z izgubo dela, do prevrtanja vseh štirih pnevmatik na avtomobilu enega od pobudnikov za občino v Šmarjah. O teh zadevah nas mediji niso obveščali, mogoče zato, da ne bi mislili, da je demokracija ob obali še bolj plitva kot v drugih regijah države.

Omenil bom še nekaj člankov in razprav, objavljenih v reviji iz letnikov 1998 in 1999 z namenom, da predstavim zadeve, probleme, vprašanja, itd., ki jih odpira revija Istrske teme in rešitvah, ki jih ponuja s ciljem, da bi bolj zaživelo avtohtono slovenstvo v Istri in da bi Slovenija spoznala kulturno zgodovinske značilnosti majhne, a za obstoj države temeljne pokrajine. V 1. štev. najdemo izjavo, ki predstavlja programsko politiko revije. Ta noče jemati prostora obstoječi periodiki, temveč jo bogatiti z opozarjanjem in obveščanjem o avtohtonosti Slovenske Istre. V tej številki velja omeniti tudi aktualno temo, ki analizira najnovejši valj poitalijančevanja, od zahtev po dvojezičnosti v slovenskih krajevnih skupnostih, preko trganja slovenskih plakatov, do sramotenja spomenikov NOB in odnosa do državne zastave. O teh zadevah se je pred nekaj leti razpravljalo v Državnem svetu. V štev. 2 se opozarja, da pretirano svetovljanstvo ogroža domačijsko zato, ker se zaradi pozne ustanovitve države niso še dovolj razvile državne institucije in utrdilo spoštovanje nacionalnih simbolov. V to navidezno svetovljanstvo uvršča pisec tudi zanemarjanje vseh manifestacij istrskega slovenstva. Iz štev. 3/4  omenjam zapis o razširjenosti in delu organizacije TIGR na prostoru Istre, kratek sestavek o slovenskih šolah v Istri že od leta 1819, iz katerega zvemo, da je bilo v letu 1864/65 v Koprskem okraju 21 šol s slovenskim učnim jezikom in da so Italijani že preje poskušali izločiti slovenščino iz vseh šol. Kaj je prinesla okupacija po letu 1918, smo že veliko krat brali in ni bilo nič drugače kot na Goriškem in na Krasu, mogoče le bolj surovo in hitrejše.

Iz štev. 5/6 omenjam še izčrpen spis o meji v Istri, ki problem obravnava z nacionalnega, upravno teritorialnega in gospodarskega vidika. Razprava zasluži, da jo skrbno preberejo vsi, ki se oglašajo ali odločajo o meji v Istri. V prid Sloveniji se navajajo dejstva, ki jih v medijih še nisem srečal. Je torej dobra analiza, ki izhaja iz dokazljivih dejstev. Iz iste številke bi kazalo omeniti še dva sestavka o izseljevanju po prvi in drugi svetovni vojni. Uvodnik iz štev. 7/8 je namenjen vedno žgoči temi o politiki in kulturi. Pisec se sprašuje, zakaj se je vedno odrivalo kritične intelektualce od politike in so lahko le izbranci presojali skupne teme in se šli politiko, kjer še vedno najdemo kadre brez primerne vsaj formalne izobrazbe in zadostnega znanja. Prav pomanjkanje tega nam znižuje samozavest v pogajanjih s tujimi partnerji. Zvemo tudi, da je občina Pomjan štela leta 1892 okoli 6300 ljudi, med njimi pa je bilo okoli 100 Italijanov. Revija objavlja še povzetek ovadbe proti vojnim zločincem, ko obravnava obdobje po prvi in med drugo svetovno vojno. Taksativno navaja dejanja, ki spadajo v seznam vojnih zločinov in navaja tudi odgovorne zanje. Objavljena je tudi analiza dejanskih razmer pri financiranju novih občin. Tehtna je razprava z naslovom »Trajnostni razvoj podeželja ob vstopanju v Evropsko zvezo«, ki po vsebini zelo bogati program implementacije vladne dejavnosti s tega področja. Zanimiva je tudi razprava o uporabi zemljepisnega imena Slovenska Istra. Avtor dokazuje, da so imenovanje Obala uveljavili priseljenci, oblastne strukture, in še posebej posamezniki ki bi težko sprejeli pravo poimenovanje slovenska Istra.

V vsaki številki so še kraji prozni prispevki in pesmi, opisi krajev in regije, ljudi, folklore in odzivi na dogajanja, ki posegajo v življenje ljudi in Koprščine in imajo dolgoročne posledice, stare fotografije krajev in dogodkov iz življenja Istranov. Z vsebino dosedanjih številk revija dokazuje, da bo lahko uresničevala uredniško politiko s seznanjanjem javnosti o zadevah, dogodkih in ljudeh iz Istre, ki so trajnega pomena za slovenskost te zelo specifične regije. Iz vsebine nekaterih tiskanih prispevkov sem dobil občutek, da posamičnim vplivnim predstavnikom oblasti niso prav zelo všeč sporočila, ki odkrivajo in dokazujejo avtohtonost slovenstva v Koprščini, ki pokriva praktično tri četrtine Slovenske Istre. Glede na geostrateški položaj tega dela Slovenije bi bila taka resnica več kot zaskrbljujoča. Zato je nujno, da se v prostoru pojavi periodična publikacija, katere težišče poročanja ne bodo prvenstveno problemi obalnih mest in njihove neposredne okolice, ampak predvsem trajno pomembna sporočila o življenju, problemih in projektih podeželja. Razvoj zadnjih desetletij jasno kaže, da problemi obalnih mest niso isti kot problemi podeželja in da ni realnega upanja da bi se lahko v doglednem času mnogo spremenilo na bolje, če zahteva za spremembo ne bo stalno prisotna v javnosti. O tem me prepričuje tudi razprava v parlamentu, ko nasprotniki razdelitve Mestne občine Koper na več manjših niso mogli prepričljivo odgovoriti na mnoga vprašanja, na pr., če je v vseh vaseh Koprščine vodovod, v koliko vaseh imajo vrtce, koliko je v vaseh trgovin in lekarn, kako dolgo se bodo mladi odtujevali podeželju s centralizacijo dejavnosti v Kopru ipd.

Moderen postaja slogan, da ni demokracije brez civilne družbe.  O tem je letos izšla posebno modra knjiga. I. Simoniti je v uvodu knjige Novoveška država (avtor N. Matteucci) zapisal celo: »Civilna družba je pes čuvaj ustavnih norm, zakonov in običajev, ki jih mora oblast brezpogojno izpolnjevati, če hoče biti legitimna. … Civilna družba je tisti del nacije, ki izhaja iz stališča, da je država zaradi državljanov, … je torej prva obrambna črta, ki ščiti pred nasilno državo. … Iz tega sledi, da je demokratična država zainteresirana, da civilna družba deluje in jo bo pomagala vzdrževati.«. Del Istranov smatra, da oblast zanemarja pomen in razvoj istrskega podeželja, zato se je samostojno organiziral, zastopa kot civilna družba interese slovenske Istre ter je celo toliko aktiven, da je začel izdajati revijo. Ta revija ima poseben pomen za regijo in državo, ker odkriva narodnostna, zgodovinska, politična, etnološka, gospodarska in druga dejstva, ki so pomembna za zgodovinsko dokumentiranje slovenskosti v Istri ter z njimi seznanja druge dele Slovenije, kjer so postala obalna mesta sinonim za Slovensko Istro. Zato se ji mora omogočiti stalno izhajanje z materialno podporo na lokalnem in na državnem nivoju.

V Ljubljani, 15. februarja 2000

Prof. dr. Franc Vodopivec

Jamova 1, 1000 Ljubljana