GRDOGLEDCI

Vladimir Grželj

(To je zapis Vladimirja Grželja s Hrpelj, po domače Latka Kusova siz Uograde, ki nam ga je l. 2011 poslal za objavo v listu Istrske teme, št. 14. Številka zaradi težav pri postavitvi elektronske izdaje nikoli ni izšla, zato gradivo objavljamo v tej obliki. Sicer je Vladimir Grželj v svojem kraju opravil izjemno domoznansko raziskovalno delo. Eno knjigo je izdal, druga, izvirna, izdatna in bogata s podatki, risbami in slikami nikoli ni dobila podpore za tisk.)

Naša vas Hrpelje ima nekje sedemsto in še nekaj drobiža let. V starih časih se je imenovala Herpelje. Po drugi vojni so ji ime spremenili v Hrpelje, češ, da prvo ni slovensko. Vas je spadala pod novograjsko gospostvo kot tudi vsa Čičarija od Matulj pa do Hrpelj. Tako je naša govorica zelo podobna govorici v Čičariji. Ker so se naši predniki ženili tudi z dekleti s Krasa, z Brkinov in od drugod, imamo v naši govorici tudi mnogo drugih besed.

V starih časih je gospostvo imel v najemu tudi tržaški patricij De Leo. Ta je bil trgovec z soljo. Ker je pri nas zemlja zelo skopa in smo desetino zelo težko spravili skupaj, nas je patricij De Leo uporabil tudi za lov na tihotapce soli. To znanje smo s pridom izkoriščali vrsto stoletij. Če se je moški poročil v Herpelje, je dobil domovinsko pravico po navadi šele čez petindvajset let. Vaščani so tega prišleka najprej naučili vseh zvijač, poznavanje terena in njegovih danosti, spodmole, jame, kam katera pelje, katere so povezane in še kup stvari. Ko se je vsega tega naučil, in seveda tudi poguma, da bo to uporabil v korist vasi in ne bo vse izdal oblastem, je naredil izpit iz tega znanja in šele takrat dobil domovinsko pravico kot pravi Hærpeuc. Takih opravil in običajev je bilo v naši vasi kar precej.

Najlepši običaj v naši vasi je bil običaj “grdogledcev” ob porokah. Ta običaj je znan samo v naši vasi. Niti v vaseh novograjskega gospostva nimajo česa podobnega. Ko je za te mlade prišel čas poroke, je le ta morala biti po hærpeuskih navadah. O dogovoru, kaj za doto, kakšna naj bo bala, ni pomembno. V vasi je bilo najprej pomembno, da se mlada dva imata rada, šele nato je prišel dogovor o ostalem. Vaščani so se ob novici veselili. Vsaka hiša je v hišo mladih prinesla kaj uporabnega. Eni jajca, drugi moko, tretji rozine, četrta recept za dobro peko slaščic, med uporabno robo je bil včasih tudi kup suhih gabrovih polen. Ko je bilo vse pripravljeno, je fant odšel po dekle. Če je bilo iz druge vasi, je pač moral spoštovati določene stvari, ki so jih v tisti vasi spoštovali. Toda ne vse. Pokazati je namreč moral, da mi iz Herpelj imamo boljše navade in običaje. Če pa je bilo dekle iz domače vasi, je bilo vse lažje. Torej je fant pripeljal svojo izvoljenko na dom v Herpeljah.

Ko so prišli v hišo, se je v trenutku zbrala na “kuorti” in bližnji okolici vsa vas. Za tak obred je bila velika sramota, da si pri tem manjkal. Celo hudi spori in zamere so se ta dan za nekaj ur pozabili. Ko je bila vsa vas zbrana na “kuorti”, ženske na eni strani in moški na drugi, sta se na vratih hiše prikazala “ta mlada”. V rokah sta oba držala “kolač”. Nevesta je z kolačem pristopila k moškemu delu “grdogledcev”, poiskala najvplivnejšega moža v vasi in mu izročila kolač ter dobro nabrušen nož. Isto je storil ženin. Stopil je k skupini vaških žensk, poiskal najbolj spoštovano žensko v vasi in ji izročil kolač in nož. Kolač je bil precej velika “pinca”, ki je imela po vrhu naložene konfete. Po navadi se je izračunalo, koliko bo žensk in moških na obredu “grdogledcev”. Samo testo kolača je moralo biti iste kvalitete, kot so bila druga peciva, potica in sladice. Gorje, če so stare “nuone” ugotovile kašno razhajanje. To je bilo opravljanja. Ko sta spoštovani vaščan in vaščanka prejela kolač in nož, so vsi prisotni čestitali ženinu in nevesti, pač v skupini, kjer sta bila. To čestitanje in pozdravljanje pa je imelo še dodaten pomen. Posebno ženski del “grdogledcev” je zelo skrbno opazoval nevesto, da bi videl kašno spremembo na njej. Posebno pozornost so namenile telesu neveste. Isto ali malo drugače se je dogajalo pri opazovanju ženinovega obnašanja. Ker je bila prisotna cela vas, se je to prikrito opazovanje kar zavleklo. No, in sedaj sta spoštovana in ugledna vaščanka in vaščan preštela prisotne in narezala toliko delov kolača, kot je bilo prisotnih žensk ali mož. Vendar pa se je vedno pustilo del kolača, če je slučajno manjkal kašen otrok in se je tudi njemu pozneje, ko je prišel iz paše ali kakega drugega dela, dalo svoj del kolača.

Nevesta in ženin sta se končno umaknila v hišo in še enkrat prišla med vaščane. Tokrat sta prinesla še pijačo in kozarce. Tako je pijačo vedno točil ali točila tisti, ki je imel veliko prakso in ne bi razbil kozarcev. “Grdogledci” so jedli kolač, srkali vino in hvalili ženina in nevesto. Kajti v tem času sta se med “grdogledce” pomešala tudi mati in oče neveste in ženina. Zelo grdo bi bilo, če bi starši slišali kaj grdega o mladoporočencih. Tisti, ki so bili pevsko nadarjeni, so se zbrali v skupino in zapeli kašno ljubezensko veselo pesem. Ostali so molče jedli in poslušali te lepe domače pesmi. Vaščani so se sedaj med seboj razgovorili, se smejali, opravljali. Zanimivo je bilo opazovati sosede, ki so bili sprti kar nekaj let, kako se pogovarjajo med seboj. Grdo bi bilo do mladoporočencev, če bi se ob tem običaju prepirali. Po navadi in na veselje mladoporočencev ter vseh vaščanov so se ti sosedi celo pobotali in nato sklenili, da vse grehe razčistijo in uredijo. Ženski del občinstva pa je začel s staro zelo hudo navado, opravljanjem. Najprej so opravljale nevesto, njeno obleko in ugibale, ali je noseča ali kdaj naj bi se to zgodilo. Nato so opravljale starše neveste, velikost bale ali celo velikost zemlje, ki naj bi jo mlada prinesla v novi dom. Na moški strani se je odvijala podobna stvar. Da ne bi kdo mislil, da možje tega ne delajo. Še bolje kot delajo to njihove žene, sestre, matere in tete. Ženin je imel tako obleko, pa malo korajže mu je manjkalo, ali pa se že boji svoje žene. Ali je njegova žena bolj pametna kot on, ali ga bo imela na vajetih. Tega je bilo za cel popoldan. Že zdavnaj je kolač izginil v želodcih. Pilo se je že morda četrto pijačo. Pevci so še vedno prav lepo prepevali domače pesmi (sedaj vemo o teh pesmih le še kakšen verz). Mladoporočenca sta prišla pozdravit “grdogledce” in svatje so odšli. Na “kuorti” so ostali le čuvaji domačije in vsi vaščani. Če je bila domačija bogata, se je sedaj prineslo še “pinco” in za stare ženske (brez zob) tudi “potico”. Nobenemu se ni mudilo domov. Ko je bil čas kmečkih večernih opravil, so se “grdogledci” končno odpravili vsak na svoj dom.

Po drugi svetovni vojni se je v vasi ustanovilo občino in nato še okraj. V vas so se začeli naseljevati tujci iz Brkinov, Čičarije, Krasa in drugod. Zgradilo se je tudi nekaj stanovanjskih blokov. Vsi ti novi prišleki so s seboj prinesli svoje običaje, a jih niso hoteli uporabljati, ker jih je bilo nekako sram. Tako so sprejeli tuje običaje, ki so se jim zdeli prijetnejši od svojih domačih in lepši od običajev vasi Hrpelje. Sedaj se je ob porokah delalo “kaluonje”, “šrange” in še mnogo drugih stvari, ki pa sploh niso imele povezave z nobenimi običaji v Sloveniji. Tako so običaj “grdogledcev” spoštovali le še v kmečkem jedru vasi Hrpelje. Pa tudi tu se je ta obred “grdogledcev” zaradi urnikov zaposlitve precej spremenil. Poroka je bila v soboto in na dvorišču se je sedaj zbrala cela vas, moški in ženske skupaj (saj smo se v vojni borili za enakopravnost, a ne). Na sredo dvorišča se je postavilo mize in nekaj klopi za ostarele vaščane. Ta mlada dva sta sedaj prinesla kolač na mizo in tu sta ga najbolj spoštovana ženska in najbolj spoštovan moški razrezala in podelila. Pevci so se posedli za posebno mizo in začeli z petjem. Mladoporočenci in svatje so odšli svojo pot. Za moderne “grdogledce” so sedaj skrbeli čuvaji domačije in sosedje (moški in ženske). V 21. stol. pa se je ta navada “grdogledcev” prilagodila novim življenskim urnikom. Mladoporočenci se poročijo in gredo po svoje. Naslednji teden pa se v mladoporočenčevem domovanju mora zbrati vsa vas. Sedaj so vsi svatje, mladoporočenci in vsi vaščani skupaj in obred “grdogledcev” je sedaj pokazal pravi pomen tega starega obreda naših prednikov. Sedaj smo resnično vsi vaščani skupaj in z dobrimi željami za “ta mlade” se veselimo v domači družbi brez sovraštva.

Vas se je širila, postala je naselje (kje je tisti čas, ko smo se mi Hærpeuci naselili v ta kraj?), dobilo ulice, pločnike…. Mladih ljudi je bilo vse več. Tudi porok je začelo biti vedno več. Toda vsi ti novi in stari priseljenci niso, ali morda jih je bilo sram, spoštovali stare hrpevske obrede, kot so “grdogledci” in so navade ob porokah spreminjali, včasih so iz dveh obredov naredili enega, ali si celo nov običaj izmislili. Mi, ki živimo v modernem naselju z vodovodom, elektriko, internetom, občino in z vso novotarijo, ja ne bomo ob takih praznikih, kot je poroka, uporabljali nek star nazadnjaški obred. Tako se v današnjem času obred “grdogledcev” ob poroki odvija le še v starem hrpevskem jedru, kjer so potomci še vedno ponosni na svoje prednike in vse njihove navade in običaje. Četudi se mnogim, ki sedaj živijo v našem kraju, vse to zdi nekam zastarelo in brez duše. Za naše prednike so vsi obredi in običaji, ki so jih v svojem življenju uporabljali, imeli zelo močan pomen. Če se v vsak običaj ali navado dovolj poglobimo, pridemo do naravne resnice, ki je potrebna, da se v surovem svetu preživi.

Spoštovani bralec! Napisal sem naš domač obred, ki ga v naši vasi praznujemo na svoj domač način ob porokah. Ni me sram, da sem ob takih obredih vedno prisoten, in še vsi naši vaščani. Ob takem obredu pomislimo na naše prednike, na njihov trud in boj za boljše življenje, čeprav precej pozno, tudi naše. Zato tudi ti dragi bralec imej pogum in poišči običaje in navade tvojih prednikov in jih s ponosom obnovi, spoštuj in uporabljaj. Videl boš, da je svet in naše življenje v njem precej lepše in svetlejše.