ISTRSKI STAROSELSKI PARK

Pod Vardo zabavsko Leda Dobrinja
POD VARDO ZABAVSKO istrski staroselski park – prenesite knjigo

To je knjiga o parku, zasnovanem v razvojnem projektu Phare leta 2000 pod imenom Kraj, kjer počiva sonce. Seme etnoparka pa je tlelo od leta 1993 od časa obiska skansena v Helsingborgu na jugu Švedske. Tedaj me je prijatelj popeljal v park, kjer me je že na vhodu objelo nekam čudno domače ozračje. Nič posebnega, nič vpadljivega, nič takega, kar ne bi bilo čisto naravno in negovano okolje. Predel z drevesi in rastjem, trate z navadnimi rožami in travami, ki sem jih poznala iz domačega okolja.

Prvič sem pa te rože in trave videla, bile so tam kot nekaj vrednega in izpostavljenega, čeprav so enostavno rasle v svoj čas in se prepletale med seboj, kot se to dogaja na mojem Hribu. Okolje je bilo negovano, pokošeno, ni pa bilo umetno okolje. Ni bil park, kakršnega sem poznala dotlej. Bilo je negovano naravno okolje. Malo dalje je stal zaokrožen gospodarski sklop zgradb in naprav, ki je bil namenjen reji živali. Ko sem zašla v ta del, del za bivanje živali, krmo, predelavo izdelkov in mislim, da tudi nakup, sem nekje v sebi že vedela.

Tako stvar, ta prvi del, bi moral biti pri nas, to bogastvo, še večje, bolj intenzivno, bolj dragoceno, bolj nevideno, imamo mi, imam jaz. In to lahko uresničim na mojem Hribu. Odločitev je padla, ne da bi se za to zavestno odločila. In skansen se je začel ustvarjati. Gor pod vrhom, na mestu, kjer se stikata dva Hriba, trusovski in loparski, na desnem prisojnem pobočju, malo nižje od izvira našega potoka, je imela loparska rodovina Marlinov, h kateri spada tudi naša družina, nekaj podolgovatih pravokotnikov zemlje. Njiv, pašnikov, vinogradov, ki so se postopoma stapljali v enotno zaraščeno in zapuščeno pobočje. Po letu 1960 je bilo družin v vasi vse manj, hiše vedno bolj prazne. Otrok malo, mladostno rajanje se je z dvorišč zlilo na cesto, šele ko so se na obisk vračali mestni otroci.

Mi smo tam, na desnem stegnu zemeljske matere imeli v predelu Kozlovca strm pas in obdelovali smo še zgornji valizon od Rikarda. Pod nami je trte, ki so jim družbo delale fige in nekaj češenj, obdeloval Toni. Ob robu njegovega vinograda je stal ostanek v karono dozidane kažete, na spodnji terasi pa je bila šternica s pitno vodo. Kozlovco in tudi druge predele, ki jih je naša družina kosila na predelu Ravne, smo zapustili, ko sva odšli s sestro v srednjo šolo. Pred koncem 60. let je bil predel pod cesto, ki vodi v Zabavlje, že zapuščen, samo vinograd Eljota od Picine je bil še v obdelavi.

Tudi sicer oče Kozlovce ni cenil. Močno je visela in bila težka za obdelavo. Po sredi je tekla stara nizka pergola trt, na strmini so rasle lepe češnje. Bila je daleč in strma. Nekoč smo se z vozom, ko smo peljali sod modre galice za špricanje pergole, zvrnili. Lega je na videz obetavna, bila je sončna in tudi zemlja je bila na pogled rodovitna. Tam bi morali obroditi prvovrstni zgodnji pridelki.

Pa ni bilo tako, predel leži že previsoko za morske vplive. V spominu družine je ostala prvovrstna letina melon v letu, ko je oče na roke prekopal in povezal dve terasi v skoraj neprehodno strmino. Tisto leto je Kozlovca dala obilje melon. In grah. Oče je vedno govoril: »S Kozlovco ni nič, le melone in grah.«

Leta 1993 je bila celotna Kozlovca in pot do nje, ki je tekla od predela Sablon za Hribcem skoraj do mednožja, vsa zaraščena. Jaz sem tedaj s hčerko že živela v Hiši od Ćiuda in tekle so že prve prireditve in tudi že likovna kolonija. Ko sem se vrnila iz Švedske, sem od očeta dobila privoljenje, da sčistim Kozlovco. Najprej kakega pol kilometra kolovoza in nato Kozlovco.

Avantura se je začela. Po letu 1995 je bil vzet v zakup še skupek 20, 25 kosov razdrobljene zemlje v upravljanju kmetijskega sklada in pridobljenih še nekaj kvadratov in pravokotnikov špičelov, leta 2000 pa izdelan projekt parka. Do parka, skansena, posestva ali karsižebodi, ker to, kar naj bi nastalo, ne moremo imenovati z nobenim poznanim izrazom, pa je pot dolga. Ima veliko postaj, še več postankov, blokov, ovir. Predvsem pa je zanimiva, lepa, navdušujoča in v prvi vrsti poučna.

Takega neodvisnega projekta, parka, posestva, skansena ali karsižebodi v upravljanju samosvoje domorodke, pri nas ne bi smelo biti. Je tudi slika zatiralskih politik vseh sistemov 20. stoletja do slovenska tradicionalnega kmečkega gospodarstva in slepe ter ozkosrčne politike ministrstev samostojne Slovenije do narodnega gospodarstva.

Vse, kar je kdaj nastalo, pa hoče živeti dalje, v duhu, umu, v snovi, tudi ko je v senci žarometov. Tako je nastajal, se prikazoval, poniknil, vcvetel, obrodil, zavriskal, se umiril, se skril v podrast in spet prikazal. In predvsem – hotel je nastati. Tule ga imate.