O vsedržavnem pomenu lista Istrske teme

V začetku oktobra 1942 sem se izkrcal na pomolu v Kopru z vaporetta, parnika, ki me je pripeljal v prvi razred škofovskega semenišča. Med sošolci v razredu sem se kmalu privadil in uveljavil kot dober pri igri med dvema ognjema, metanje kamenja je bilo pogosta zabava fantičev na vasi. Mogoče se je tudi zato postopoma zmanjšala pogostost zmerljivk kot crucco[1], sciavo[2] in podobno. Za zidovi semenišča se nisem dobro počutil in v veliko veselje so mi bili sprehodi v okolico. V mestu se mi je vedno zdelo nekako zatohlo in ob južnem vremenu je neprijetno zaudarjalo iz netesne mestne kanalizacije. Prefekt nas je vodil ob morju proti Izoli; samo do Semedele, kjer smo se na prostoru okoli cerkvice igrali, kar je pač naneslo; na semedelski grič, mimo pokopališča naprej do prvih vasi ali pa navzgor proti Šmarjam in enkrat letno tudi na romanje v Strunjan. V vseh letih v Kopru nisem slišal slovenske besede, razen od sošolcev, Slovencev. Kasneje, kot študentu, se mi je nemalokrat godilo slabše kot v semenišču. V mislih sem včasih obnavljal koprski čas in počasi razumel, da me je podzavestno bolj dušila utesnjenost ljudi in mesta kot zaprtost semenišča. Kot da podzavestno zaznavam, da se meščani bojijo slovenstva s podeželja in se pred njim zapirajo. Čez Bonifiko na okoliške hribe je bil svet popolnoma odprt, med mestom in podeželjem pa kot da je neka nevidna pregrada.

Ko sem kasneje bral spise o kulturi in kulturni dediščini slovenske Istre, sem spoznal, da sta tedaj, med letoma 1942 in 1944 mesto in okolica živela v ločenih kulturnih svetovih. Mesto v recidivih bogate kozmopolitske kulture beneške države, okolica pa v majhnem in zaprtem kulturnem okolju slovenske Istre, podzavestno usmerjenem v ohranitev slovenstva na zelo izpostavljenem ozemlju in malo povezanem z osrednjim slovenskim kulturnim prostorom. Duši mesta Koper in slovenske okolice pa sta si bili popolnoma tuji, kot da mesta in podeželskega zaledja ne loči slab kilometer močvirne ravnine, temveč stotine kilometrov. Vsako leto dvakrat letujem ob slovenskem morju in včasih namenim popoldan vožnji po ozkih in ovinkastih cestah skozi vasi Slovenske Istre, iz Sečovelj v Bertoke skozi Kaštel, Krkavče, Koštabono, Šmarje, Pomjan, Marezige in Truške. Na pogled se vasi niso veliko spremenile, le življenja je v njih mnogo manj. Vaške ulice se mi zdijo še ožje, kot jih hrani spomin, in avto se komaj prerine skoznje. Parkiram pred ali za vasjo, v vasi je malokje prostor, in se počasi sprehodim, da bi začutil utrip življenja. Istrska hiša je na pogled še vedno enaka in čudim se, kako je le preživela toliko rodov in ali niso ljudje iz nje bili trdni Slovenci tudi zato, ker so jih tudi hiše, ne samo vinogradi in njive, zavezovali.

Dobil sem občutek, da je tudi danes Koprščina duhovno ločena od Kopra. Mesto je zaradi številnih prišlekov, pristanišča, industrije in poslovnosti ozemeljsko in v prebivalstvu močno zraslo. Dobilo je nov, še ne do kraja opredeljen značaj, neke vrste malomeščanski kozmopolitizem, ponosno na poslovni uspeh in materialni napredek. Očitno je, da bogato mesto premalo priznava, da je v njegovi blaginji tudi intelektualni in fizični trud ljudi iz podeželja, ki mu Koper danes, podobno kot v preteklosti, jemlje plodove dela in ustvarjalnosti ter podeželju vrača premalo njegove materialne rasti, da bi močneje zaživelo. Kot da je Koper že pozabil, ali hoče pozabiti, da je zaradi podeželja danes slovensko mesto. Če prej ne, bi se dalo mnogo storiti v zadnjih petnajstih letih. Nasprotno, z metodami, ki niso evropske in demokratične, se upira možnosti, da bi podeželje samostojneje zaživelo skozi nove občine in brez posrednikov sodelovalo pri delitvi materialne podpore matične države. Verjamem, da se posledic takega ravnanja številni Koprčani ne zavedajo, so pač priseljenci in so jim tuji interesi in kulturna dediščina podeželja.

V medijih sem zasledil izjave pomembnih oseb iz obalnih mest o multikulturnosti vse Istre, vendar do danes ne vem, s katero kulturo bo v tej multikulturnosti zastopana slovenska Istra – z malomeščanskim kozmopolitizmom mnogoetničnega prebivalstva mest ali z izvirno kulturo slovenske Istre in njenih ljudi. Prav slednje Slovenci ne poznajo dovolj, mogoče zato, ker gre uradna kultura, in z njo materialna podpora, vse preveč mimo nje. Vedno me čudi, kako to, da je tako malo napisanega o kulturni podlagi ohranjanja slovenstva v nekdaj mnogo večji slovenski Istri. Povprečen Slovenec ve vsaj nekaj o istrskih mestih in o njihovem slavnem beneškem obdobju, vendar pa le malo, če sploh kaj, o trdoživosti istrskega slovenstva, ki je obalna mesta pregnetlo v slovenska. Je za to mogoče krivo to, da slovenska Istra ni rodila tako velikih mojstrov besede, kot so jih ob zahodni meji Kras, Goriška in Tolminska? Kot da se še danes ne zavedamo, da je slovenstvo najbolj ogroženo prav v Slovenski Istri.Ne maram verjeti, da je komu v interesu, da slovenstvo ugasne, da bi se lažje uresničil projekt v multikulturnosti, v katerem bo Slovenska Istra zastopana s kulturo, ki je že danes precej anacionalna. V osrednjih medijih ne srečam novic o Slovenski Istri, ki bi mi stanje predstavile, kot ga vidim, da je, in to ni prav.

V reviji Istrske teme sem našel različne prispevke, ki me prepričujejo, da sedanjost vasi in ljudi Slovenske Istre boli tudi druge, danes še premalo številne, vplivne in glasne posameznike. V uvodniku št. 9/10 je suho predstavljena stvarnost takole: »Po drugi svetovni vojni je bil sistem naravnan tako, da se je podeželje zapuščalo. Tudi danes se problematika razvoja podeželja s strani lokalne oblasti minimizira […] Slovenska Istra ne v politiki ne v kulturi še ni premogla modrosti prepoznavanja projektov, ki so pomembnejši od svojega ozkega interesa.« In v št. 5/6 istega letnika: »Prostor, ki ga zasedamo, je izjemen. Vsi bi ga radi imeli. Noben rešitelj ne prihaja od zunaj in vse lahko ustvarimo ali pogubimo sami. In je čas za lastne projekte v razvoju, ki izhajajo iz ljudi, obstoječih pogojev in izkušenj. Z vizijo samostojnega bivanja in ne z izgubo zemlje ali utopitve v kulturi drugih. Čas je, da poleg novih naseljencev in avtohtone italijanske kulture tudi slovensko avtohtono prebivalstvo dobi svoje institucije, mesta odločanja in glasila. Na televiziji naj govori v lastnih oddajah in ne preko prevajalcev v oddajah italijanske manjšine, odpre naj se prostor za kulturno dediščino, ki ga sedaj nima, programe naj oblikujejo domači izobraženci in naj v njihovem imenu ne govorijo tisti, ki so prišli v ta prostor po svoje projekte. Avtohtono prebivalstvo, zemlja in kultura in njihov razcvet ali zaton so temelji prisotnosti celega naroda in države na našem prostoru. Zato morajo biti razcvet avtohtonih slovenskih Istranov, njihovi ekonomski interesi in kultura v interesu cele države.«

V isti številki najdemo tudi sestavek o slovenski ljudski šoli v Kortah, ki je bila ustanovljena leta 1819, pa daljši sestavek o Andreju Nartniku, župniku v Kortah od leta 1916, ki pa so ga Italijani aretirali že leta 1918, ker ni hotel pridigati v italijanščini. Karabinjerji so ga peljali v Trst in spotoma zmerjali, tepli in opljuvali. Vaščani pa so skrili monštranco s slovenskim napisom. Zvemo, da so bili med pobudniki linča tudi nekateri meščani iz Pirana, tudi menihi. Zaprtega župnika je nadomestil italijanski vojni kurat. Dovolj je dejstev, ki govorijo. Samo nekaj dni po aretaciji Andreja Nartnika je množica italijanskih nacionalistov razdejala pisarno in stanovanje tržaško-koprskega škofa, Slovenca Andreja Karlina. To je dovolj jasno znamenje, da je raznarodovanje Istranov podpirala tudi cerkvena oblast, ki v letu 1918 v Italiji gotovo ni bila čisto brez moči. V isti številki je objavljena tudi zanimiva, vsebinsko bogata razprava o problematiki majhnih občin na Koprskem, ki po sporočilnosti daleč presega vse, kar sem doslej bral o tej zadevi, tudi gradivo, pripravljeno za odločanje v Državnem zboru. V prvem delu te analize v št. 3/4 izvemo marsikaj o tem, kako se je vplivalo na referendum o razdelitvi občine Koper. Metode so znane iz dveh obdobij zgodovine koprskega podeželja, od grožnje za izgubo dela, do prevrtanja vseh štirih pnevmatik na avtomobilu enemu od pobudnikov za občino v Šmarjah. O teh zadevah nas mediji niso obveščali, mogoče zato, da ne bi mislili, da je demokracija ob obali še plitvejša kot v drugih regijah države.

Omenil bom še nekaj člankov in razprav, objavljenih v letnikih 1998 in 1999 z namenom, da predstavim zadeve, probleme, vprašanja, ki jih odpira revija Istrske teme, in rešitvah, ki jih ponuja s ciljem, da bi bolj zaživelo avtohtono slovenstvo v Istri in da bi Slovenija spoznala kulturno-zgodovinske značilnosti majhne, a za obstoj države temeljne pokrajine. V 1. številki najdemo izjavo, ki predstavlja programsko politiko revije. Ta noče jemati prostora obstoječi periodiki, temveč jo bogatiti z opozarjanjem in obveščanjem o avtohtonosti slovenske Istre. V tej številki velja omeniti tudi aktualno temo, ki analizira najnovejši val poitalijančevanja, od zahtev po dvojezičnosti v slovenskih krajevnih skupnostih, preko trganja slovenskih plakatov, do sramotenja spomenika NOB in odnosa do državne zastave. O teh zadevah se je pred nekaj leti razpravljalo tudi v Državnem zboru. V št. 2 se opozarja, da pretirano svetovljanstvo ogroža domačijskost zato, ker se zaradi pozne ustanovitve države niso še dovolj razvile državne institucije in se ni utrdilo spoštovanje do nacionalnih simbolov. V to navidezno svetovljanstvo uvršča pisec tudi zanemarjanje vseh manifestacij istrskega slovenstva. Iz št. 3/4 omenjam zapis o razširjenosti in delu organizacije TIGR v prostoru Istre, kratek sestavek o slovenskih šolah v Istri že od leta 1819, iz katerega izvemo, da je bilo v letu 1864/65 v koprskem okraju 21 šol s slovenskim učnim jezikom in da so Italijani že prej poskušali izločiti slovenščino iz vseh šol. Kaj je prinesla okupacija po letu 1918, smo že velikokrat brali in ni bilo nič drugače kot na Goriškem in na Krasu, mogoče le bolj surovo in hitrejše.

Iz št. 5/6 omenjam še izčrpen spis o meji v Istri, ki problem obravnava z nacionalnega, upravno-teritorialnega in gospodarskega vidika. Razprava zasluži, da jo skrbno preberejo vsi, ki se oglašajo ali odločajo o meji v Istri. V prid Sloveniji se navajajo dejstva, ki jih v medijih še nisem srečal. Je torej dobra analiza, ki izhaja iz dokazljivih dejstev. Iz iste številke bi kazalo omeniti še dva sestavka o izseljevanju po prvi in po drugi svetovni vojni. Uvodnik iz št. 7/8 je namenjen vedno žgoči temi o politiki in kulturi. Pisec se sprašuje, zakaj se je vedno odrivalo kritične intelektualce od politike in so lahko le izbranci presojali skupne teme in se šli politiko, kjer še vedno najdemo kadre brez primerne, vsaj formalne izobrazbe in zadostnega znanja. Prav pomanjkanje tega nam znižuje samozavest v pogajanjih s tujimi partnerji. Izvemo tudi, da je občina Pomjan leta 1892 štela okoli 6300 ljudi, med njimi pa je bilo okoli 100 Italijanov. Revija obravnava tudi obdobje po prvi in med drugo svetovno vojno in objavlja povzetek ovadbe proti vojnim zločincem. Taksativno navaja dejanja, ki spadajo na seznam vojnih zločinov, in navaja tudi odgovorne zanje. Objavljena je tudi analiza dejanskih razmer pri financiranju novih občin ter tehtna razprava z naslovom Trajnostni razvoj podeželja ob vstopanju v Evropsko zvezo, ki po vsebini zelo bogati program implementacije vladne dejavnosti s tega področja. Zanimiva je tudi razprava o uporabi zemljepisnega imena Slovenska Istra. Avtor dokazuje, da so poimenovanje Obala uveljavili priseljenci, oblastne strukture, in še posebej posamezniki, ki bi težko sprejeli pravo poimenovanje Slovenska Istra.

V vsaki številki so še krajši prozni prispevki in pesmi, opisi krajev in regije, ljudi, folklore in odzivi na dogajanje, ki posega v življenje ljudi in Koprskega, ter imajo dolgoročne posledice, stare fotografije krajev in dogodkov iz življenja Istranov. Z vsebino dosedanjih številk revija dokazuje, da bo lahko uresničevala uredniško politiko s seznanjanjem javnosti o zadevah, dogodkih in ljudeh iz Istre, ki so trajnega pomena za slovenskost te zelo specifične regije. Iz vsebine nekaterih tiskanih prispevkov sem dobil občutek, da posamičnim vplivnim predstavnikom oblasti niso prav zelo všeč sporočila, ki odkrivajo in dokazujejo avtohtonost slovenstva na Koprskem, ki pokriva praktično tri četrtine površine Slovenske Istre. Glede na geostrateški položaj tega dela Slovenije bi bila taka resnica več kot zaskrbljiva. Zato je nujno, da se v prostoru pojavi periodična publikacija, katere težišče poročanja ne bodo prvenstveno problemi obalnih mest in njihove neposredne okolice, ampak predvsem trajno pomembna sporočila o življenju, problemih in projektih podeželja. Razvoj zadnjih desetletij jasno kaže, da problemi obalnih mest niso isti kot problemi podeželja in da ni realnega upanja, da bi se lahko v doglednem času mnogo spremenilo na bolje, če zahteva za spremembo ne bo stalno prisotna v javnosti. O tem me prepričuje tudi razprava v parlamentu, ko nasprotniki razdelitve mestne občine Koper na več manjših niso mogli prepričljivo odgovoriti na mnoga vprašanja, na primer, ali je v vseh vaseh Koprskega vodovod, v koliko vaseh imajo vrtce, koliko je v vaseh trgovin in lekarn, kako dolgo se bodo mladi odtujevali podeželju s centralizacijo dejavnosti v Kopru itd.

Moderen postaja slogan »ni demokracije brez civilne družbe«. O tem je letos izšla posebna modra knjiga. I. Simoniti je v uvodu knjige Novoveška država avtorja N. Matteuccija zapisal celo: »Civilna družba je pes čuvaj ustavnih norm, zakonov in običajev, ki jih mora oblast brezpogojno izpolnjevati, če hoče biti legitimna. […] Civilna družba je tisti del nacije, ki izhaja s stališča, da je država zaradi državljanov, […] je torej prva obrambna črta, ki ščiti pred nasilno državo. […] Iz tega sledi, da je demokratična država zainteresirana, da civilna družba deluje, in jo bo pomagala vzdrževati.« Del Istranov meni, da oblast zanemarja pomen in razvoj istrskega podeželja, zato se je samostojno organiziral, kot civilna družba zastopa interese slovenske Istre ter je celo toliko aktiven, da je začel izdajati revijo. Ta revija ima poseben pomen za regijo in državo, ker odkriva narodnostna, zgodovinska, politična, etnološka, gospodarska in druga dejstva, ki so pomembna za zgodovinsko dokumentiranje slovenskosti v Istri, ter z njimi seznanja druge dele Slovenije, kjer so postala obalna mesta sinonim za Slovensko Istro. Zato se ji mora omogočiti stalno izhajanje z materialno podporo na lokalnem in na državnem nivoju.

Prof. dr. Franc Vodopivec

V Ljubljani, 15. februarja 2000

————————————————————————————————–

[1] Crucco, izgovarja »kruko«, italijanizirana oblika besede »kruh«, uporabljena v slabšalnem smislu ali kot zmerljivka. Nastala menda v času 1. svetovne vojne.

[2] Sciavo, izgovarja »ščavo«, narečna oblika it. »schiavo« – suženj, ki je bila pogosta italijanska zmerljiva za slovenske domačine na območju Trsta in Istre. Beseda izhaja iz besede«’Sklavon« v času, ko so naši predniki po rimskih vojnah s staroslovenskimi ljudstvi padli v rimsko suženjstvo in pomeni dejansko »Sloven«, Slovenec. Glej zbornik Slovensko staroselstvo in Istri, Vita, zavod/KD Beseda Slovenske Istre, Koper, 2015. – OP. L. Dobrinja.

Prof. dr. Franc Vodopivec

V Ljubljani, 15. februarja 2000

---

 

[1] Crucco, izgovarja »kruko«, italijanizirana oblika besede »kruh«, uporabljena v slabšalnem smislu ali kot zmerljivka. Nastala menda v času 1. svetovne vojne.

[2] Sciavo, izgovarja »ščavo«, narečna oblika it. »schiavo« – suženj, ki je bila pogosta italijanska zmerljiva za slovenske domačine na območju Trsta in Istre. Beseda izhaja iz besede«’Sklavon« v času, ko so naši predniki po rimskih vojnah s staroslovenskimi ljudstvi padli v rimsko suženjstvo in pomeni dejansko »Sloven«, Slovenec. Glej zbornik Slovensko staroselstvo in Istri, Vita, zavod/KD Beseda Slovenske Istre, Koper, 2015. – OP. L. Dobrinja.