JEZIKI V MORJE

JEZIKI V MORJE enu Aen ćiepčić zaemljae use ukulen voda – 2. del

Pred kratkim je bil v Mladiki in nato še v Fontani objavljen moj tekst Kopasti otok in jeziki v morje. Temu se je v Fontani pridružil pesem Bardova molitev. Spis je napisan v enem mahu in tako kot je nastajal v mislih. Nikoli ni bil razširjen in dodelan v dobro razumljivost. Objavljen je bil tako, kot je nastal. Če bi ga začeli piliti in ‘civirilizirati’, verjetno nikoli ne bi dosegel objave. Če ne gre v obliki ‘izbruha’, nikoli ne bo prišlo do pravega izraza. Preveč je stvari in predolgo je bilo tiho. In je šel spis usodi nasproti. Kot kamen, ki pade v vodo, je sprožil reakcijo. Namen je sprožiti razpravo o kulturnem in splošnem dogajanju v Istri. V Istri še vedno vlada stara socialistična struktura. Z novim koprskim županom je del oblasti prešel na nove nosilce, področja kulture, raziskovanja, razvoja in celotnega podeželje je ostala popolni domeni starih levih strank. Medije drži v rokah prav ta struktura in publicistični prostor se je skrčil z izgubo Primorskih srečanj. Istrske teme so za hip odigrale svojo vlogo, a so bile le kaplja v morje. Nekateri istrski ustvarjalci še dalje nimamo možnosti dela in objav. V našem prostoru pa se dogajajo hitre in resne zadeve. Slovenski staroselci v Istri smo v Sloveniji izbrisana kulturna skupina. Multikultura nam je prepolovila kulturni prostor. Slovenska država se je iz prostora umaknila in ga prepustila lokalni levici. Ta si deli interese z italijanskimi in vse bolj hrvaškimi interesi. Naši predstavniki, kulturniki iščejo lastne interese in so tiho. Na prispevke so se bralci odzvali različno. Z zanimanjem, navdušeno, kritično, s pripombo, naj bo tekst razumljivejši. Nekdo je svaril pred klicanjem preklestva in zbudili so se stari strahovi. Nekdo misli, da tekst bi smel biti objavljeni. In ker postane zadeve kličejo k javni besedi in javna beseda nima možnosti objave, z razpravo nadaljujem v tej obliki – za lastnimi izkušnjami in pozivom, da so javne stvari javne. Oseba, ki je menila, da stvari ne bi smeli objaviti, ima v vsej zgodbi posebno mesto. Zato se v nadaljevanju obračam prav nanjo. Ker ni možnosti druge objave, ubiramo pot elektronskih kanalov. Eko, tu je.

Pismo Kameratici dva hriba napret
Že nekaj časa se pogovarjam s teboj, pravzaprav vse od poslanega pisma, na katerega nisem dobila odgovora. »Ni kaj reči,« si mi omenila bežno. Kot češ, kar praviš, je prav brez veze. Pa vendar ni tako. Kot ni bilo tako, ko sem prejela tvoj telefonski klic in si bila zaradi mojega članka globoko in iskreno prizadeta. Govori, ne govori, benti, nori – nad našo kulturno srenjo. Enkrat pred tem – tam okrog 95 spet bentim. Grem s PN in bentim. »Jezna sem,« pravim kulturnemu uredniku. On pa v smislu »no, pa si v dobri družbi,« s svojo jezo namreč. In tako od časa zares bentim, prav pošteno besnim. In tudi ta nabiti kompleks je nenadoma odpuhtel. »Da, dragi, bentim kot strela, furja, bes te lopi,« nad dogajanjem vse okoli. In tedaj sem bentila nad oportunizmom domačih kulturnikov, njihovo voljo iti z vetrom. Nikoli besede, nikoli se postaviti kot treba. Tedaj okrog 95 se je začela slovenska Istra prebujati in vstajati. Naša v Loparju je bila edinstvena. Samostojni razvoj, brez politike, strank, samostojni kulturni izraz, razvoj v svoje roke. Tedaj, da bi razbili to pobudo, so morale poseči dve levi stranki. Levi seveda, saj drugih v našem prostoru ni praktično. Najprej lds in sam božič je posegel vmes in vsi tovariši levi. Ni bila dovolj krajevna oblast, szdl je bila mimo in kulturna društva podeželja so prevzela funkcijo leve kontrole. Vodje društev vodljiv lokalni kader srednjega ali nižjega dosega. Društvo je prevzelo programe, se skadrovalo in postavilo v lokalne medijske in finančne programe. Par let za tem je bilo ustanovljeno drugo društvo, tokrat od sd in s tajnim članstvom. Top sikrit. To je bilo ustanovljeno, da prevzame vodstvo domoznanske zbirke, ki si jo je prisvojila lokalna struktura malo pred tem. V drugih vaseh je šlo vse malo lažje, ker ni bilo tako jasne zahteve po samostojnem razvoju.
In v tem času, nekje okoli 98/99 pride v našo vas na predvolilni zbor nova kandidatka na volitvah. Za lds. Nekaj učiteljic je šlo v leve poslanske vrste. Učiteljice vodijo v Istri kulturo, pa še kaj drugega na trenutke. Tedaj sem res bentila, kajti tedaj si mi pojamrala, kako si šla podpret novo lds-ovo poslanko v mojo vas in kakšen cmok se ti je pri tem ustvaril. Nič ti nisem rekla, kaj bi rekla. Tisti cmok se je potem zataknil meni in v novo nastalem listu Glas Istre so mi objavili prispevek, kjer fiksam brez primere. »Zakaj si šla, hudiča,« ti vržem v lice, »če si imela cmok in si vedela, da ne bi smela iti«. In to
te je živo zadelo in meni je bilo pošteno žal tega. Odpeljem se do tebe in skušam jasniti, da je ostrina zaradi kritične situacije, ki je šla čez vse meje. Ne vem, kako sem obrnila besede, da je iz tvojega odgovora izpadlo, da sem v kritični situaciji jaz – ne moje okolje. Vsekakor je namen ostrih besed – kritično stanje. Nekaj, da zbudi, strese. Tedaj nisem postavila stvari na jasno, nisem imela poguma besede ponoviti, bilo mi žal bolečine iz besed, ki bi morale bičati dejanje in ne osebe. Ti si se tresla svoje odgovornosti in jo stresla na mene, celo malo pokroviteljsko te je zaskrbelo za moje stanje. In jaz, puška z enim strelom, nisem uredila zadeve.
In sem ostala numalu ćiuk. Malo kasneje ti napišem pismo. Če mi je bilo do tega, da omilim tvojo bolečino, mi tudi ni prav, da stvar obrneš in me narediš za ‘bušco, ka ji ćemo’. In ti to napišem in ni odogovora. Enkrat, par let kasneje, te srečam. »Si dobila moje pismo?«, »Da, dobila.« »In zakaj nisi odgovorila?« »Kaj naj odgovorim na to pismo?« je bil odgovor. V smislu – je bilo brez veze. »Kaj delaš ti tukaj?« »Ja, sem priletela iznenada. Kot muha« zamahnem z roko. »Da le nisi enodnevna,« si pripomnila. In to je bilo zadnje. Tedaj se je med nami že prelomilo. Ne le med nama, ti si se tedaj distancirala tudi od naše neodvisne iniciative slovenske Istre. In od tedaj te imam v mislih mnogokrat, ko mislim na našo Istro. Vsakokrat, ko pridem do ljudi, ki so v naša obmorska mesta prišli iz osrednejše Istre, vsakokrat, ko se srečam z dejstvom, da se ne morejo odpredeliti, kaj so. Vsakokrat, ko se vsiljuje vprašanje dvojnih državljanstev. Vsakokrat, ko se skupina sedanjih učiteljic zbere v svojih kulturnih predstavitvah. Vsakokrat, ko se stara druščina zbere okoli novega projekta. In ob vsakem skritem sestanku, na katerem se odloča o našem čloeku. Vsakokrat, ko beseda nanese na najino skupno srednjo šolo in šolo, kjer si ti opravila svojo poklicno kariero, jaz pa krajšo zaposlitev. Srednja ekonomska šola Koper.
»Ah, sem se zmotil, sem vas zamenjal za eno drugo, a zdaj vidim, da ste vi,« mi zadnjič po tridesetih letih odvrne tedanji ravnatelj. Težki časi so bili tedaj, pravzaprav peklenski. Zaradi kopice resnih problemov, predvsem pa zaradi moje zaprtosti, v kateri je bilo zamrznejno moje učiteljsko delo in družabni stiki. Komaj zadostno opravljeno in odbojnost, ki me je uklenila in s katero sem trcala iz orbite, kadar ne bi bilo potrebno. Kake polomijade. Toliko kot dreves v mojem gozdu, najdem prispodobo. Komaj na robu delovanja in popolni kratki stiki. Nefunkciniranje skratka. Pa ni bilo to, po čemer se me je zapomnilo bitje, ki je tedaj vodilo šolo. Takoj za prvim stavkom mi je v obraz vrgel probleme, ki mu jih je ustvarilo moje delovanje. Ponavadi po desetletjih čas omili zadeve in se najprej pozdraviš in to in ono, tudi če je kdo komu rekel žal besedo ali storil krivico. Ne, to bitje, ki mi je bilo bližje kot kateremu koli drugemu, ne zaradi istega poklica, ambicij delovanja. Bližje mi je bilo po svoji odbojnosti. Bila sva, vsak na svoj način, dve odbojni ripunjantni krogli. In če je ta ripunjanca bila nekako prevladana in smo iz sebe stiskali, kar se je stisniti dalo, se je gospod ravnatelj po treh desetletjih spomnil drugih problemov. R ga bom imenovala v nadaljevanju, vi preberite R za ravnatelj, mene hočeš nočeš R vodi v Ripunjanca. Malo ostanem, hudiča, ne vem, da bi se kaj takega zgodilo, sem kar srečno zvozila tistih nekaj semestrov. In potem se spomnem. Bil je še čas socializma, globoko v njem. Jaz sem učila samoupravni socializem v 4-letnem programu in kasneje nekaj časa sem vodila šolo ob delu.
Časi predaha v pisarni, klepetov in teh stvari. In nekaj oddelkov ob delu. Priprava programov, šolnine, izpiti. Lepo je bilo in z udeleženci z nekaterih oddelkov imamo še danes lepe stike. In lepo mi je, ko se mi nasmehnejo tedanji dijaki. In mi reče gospa pred kratkim: »Se spomniš, ko si delala tam?« »Ja, pravim, pravzaprav se ne spominjam prav rada.« »Mi smo te imele rade. Vedno smo se vse lepo zmenile.« No, v tistem času je deloval tudi oddelek komercialistov. To so bili zaposleni ljudje s srednjo
šolo, največ trgovci, ki so potrebovali za napredovanje v poslovodje srednješolsko izobrazbo. Ta oddelek je bil bolj moško obarvan in nekega dne pride eden, dva, da potrebujejo izpit takoj, čez par dni. »No, v redu,« sem rekla »sedaj ima izpite drugi oddelek, potem ste vi na vrsti.« A ne, izpit bi moral biti takoj in malo na silo. A ker imam gumb na izsiljevanje in vse smeš, samo ne smeš izsiljevati, sem rekla, »oprostite, po vrsti«. In so bili v svoji vnemi, da odpikajo izpit, odvihrali k ravnatelju. In gospod R jih podpre in pritisnil name. Kajti gospod R, v katerem sem čutila isto neodločnost, mencavost, isto mehkost, ki sem jo poznala iz svojega domačega okolja, se je postavil v bran kar malo arogantnim zahtevam. Drža – ne se postaviti kot je prav, raje ugristi za gleženj, ko nekdo ne gleda,. Tovariš R je bil fasciniran nad moškim svetom. Mogoče zato, ker je bil sam iz mehkega testa in neodločen. In sem rekla tovarišu R prav tako kot slušateljem: »Najprej dogovorjeno«. Ne vem več, kdo je imel prvi izpit. Mislim, da je bilo po njegovem in so zadevo speljali mimo mene.
Ne vem tudi, kaj se je zgodilo pred tem s primerom iz mojega razreda. Bila sem slab profesor. Slaba komunikacija z razredom, komaj zadostno predana snov. A je bil nek dogovor. Jaz sem posredovala podatke, punce so si jih napisale, so bile vprašane, kontrolke in je šlo več ali manj v redu. Ni bilo kakega posebnega zanimanja za snov, a tudi ne šenkavanj. In je bilo vse v redu, vse smo se zmenili. A gospod R se me ni spomnil po komaj zadostno opravljenem delu, zapomnil se me je po tem, kar se naredila pravilno. V enem razredu sem imela dijakinjo, ki je bila celo leto popolnoma pasivna. 1,1,1,1,1. Nobenega znaka, da hoče kaj narediti, nobenega vprašanja, nobenega odziva. No, v redu. Potem pa bo 1. In je prišel konec leta in punca bi morala ponavljati, ker je bilo enako tudi pri mnogih drugih predmetih. In ob koncu šole pride v šolo mama. Rešiti problem. Hitro. Najprej razredničarka in potem ravnatelj. In ravnatelj, ja seveda, bomo pomagali in sem dobila nalogo, da punci dam dvojko. In sem rekla »Ne«. In sem bila najprej začudena nad stališčem o spreminjanju enic v dvojke od resne profesorice, bogami, da je gledala strogo in tudi pri svojem delu je bila resna. Vsaj tako sem slišala za prejšnje čase. In je prišla, da moramo urediti zadevo. In se spomnem ravnatelja, ki je osupel nad zahtevo, da je treba probleme reševati toko, kot je treba. In pribije: »Tudi vam bi se kaj našlo, tovarišica Dobrinja.« Orkodibako, kako da ne. To zagotovo. Nisem dala dvojke, a jo je, če se ne motim, dal nekdo drugi. In punca je seveda naredila razred.
Vidite, po tem se jaz spomnem tega obdobja. Po tem, da so pametne osebe, štanje bi rekli mi, molčale in izpolnjevale direktive. Pri zaposlovanju, pri stanovanjih, pri učnih uspehih. Tedaj je šlo vse hitro dol. Kdor je bolj izsiljeval, bil bolj glasen, je bil tudi bolj uspešen. Tedaj sem sama sebi obljubila, da ne bom nikoli več učila ljudi, ki se nočejo učiti. In res tega nisem storila. To, kar imamo danes v šolah, ima zametke daleč nazaj. Tedaj nihče od pametnih ljudi ni rekel ničesar. Med temi si bila tudi ti in jaz sem bila presenečena. Tebe sem vedno videla kot trdno, štanjo žensko. Delavno in pametno. In seveda okrog po naših hribih z določenim ugledom. In tako klepetava zadnjič s staro kolegico to in to. In tudi mi malo, kaj ta in kaj oni, hvala bogu, to se ne dogaja le med tistimi, ki krojijo našo usodo. In klepetava in šola in kaj se dogaja. In včasih sem presenečena, včasih pa tudi vesela, da zvem drugačno misel od svoje. In iz daljšega službovanja je poznala bolje, kako so šle zadeve. In so šle narobe. Ne le šolske, strokovne, pri kadrovanju, podeljevanje ‘pravic’. In misel, ki ji nisem dala veljave, je bila bolj živa. Nekateri so pri tem aktivno sodelovali. In s kolegico se spomneva bratenja s šolo iz Srbije in stike. Slavistk in uporaba jezika. Nobena od slavist ni dala besede, da se v stikih uporablja slovenski jezik in verjetno tud ne pri tem, da morajo profesorji znati slovensko.
Pred našim tovarišem R. je bil ravnatelj drugi človek, iz naših krajev. Bil je pojem. Po svoji strogosti, pa tudi uglajenosti. In rahli odmaknjenosti, ni preveč dopuščal k sebi. Vsaj ne dijakov. Ta profesor je
bil tudi družbeno-politični delavec. Bil je nekaj časa tudi moj profesor. In ene besede nimam proti njemu. Enkrat, ko sem sedela v pisarni za izobraževanje odraslih, pa je ravnatelj prenehal službovati na šoli in postal predsednik izvršnega sveta. Kar malo ponosna sem bila na njega, za povedat po resnici. A prav kmalu, po mesecu ali dveh, je prišla vest, da ni več predsednik in se je vrnil kot profesor na šolo. Vsaj mislim, da se je vrnil. In v pisarni sva sedele s kolegico – domačinke in malo komentirale. Hvala bogu, tudi ljudstvo komentira, pikre pripombe se ne slišijo samo na skritih sestankih. In se čudim, kaj se je zgodilo. In pravi kolegica: »Ćie bet, da ni bil sposobon,« je rekla, »ka ćae bet druzga.« A jaz nisem bila prepričana v to in še danes nisem. Mislim celo, da je bil kje dosleden.
S tem ravnateljem naju je zavezan le kratek trenutek, a je ostal v zraku do danes, ko enega od naju več ni tukaj. Bilo je proti koncu moje srednje šole in naš profesor je bil tudi družbopolitični delavec. Mene je zanimalo znanje, ki ga nisem mogla najti. Zanimala me je družba, kako deluje in kako kaj narediti. Tako sem začela zahajati v stavbo ob morju in na zvezo mladine. A proti koncu šole se je očitno pripravila kampanja demokratizacije v šoli. Tako je bilo vsaj razbrati, saj se je odprl aktiv, ali krožek ali nekaj takega in obravnavali naj bi, kako odnose v šoli narediti bolj demokratične in kako bi v tem sodelovali tudi dijaki. Naš profesor stoji pred skupinico, če se ne motim, si na njej bila tudi ti. In profesor začne o potrebi po demokraciji. In jaz, ko en traktor, med tem, da molči in ne pali in da izskoči v tretji. Brez kontrole torej. In jaz korajžno: »Kaj boste vi tovariš govorili o demokraciji, ko pa ste v razredu pred nami ko en diktator.« Ke tirada! Puška, ki upali in potem vse tiho. V resnici nisem mislila nič tako hudega, tudi profesorja sem spoštovala, zelo spoštovala in to simpatijo sem v določeni meri ohranila do danes. A je našega profesorja to tako šokiralo, da je pordel v obraz kot rak, se obrnil in odvihral iz razreda. Ne vem, če si bila zraven ali ne, vem da sem s teboj govorila. Saj nisem rekla nič takega, saj je bilo v bistvu res. Pa si mi rekla: »V redu, v redu, a to se da tudi drugače povedati.« In to, ja, ja, to bi se dalo čisto malo drugače – je bilo tedaj čisto na mestu. Je pa ta »veš ti, to ni čisto tako, to bi se dalo tudi malo lepše povedati« značilnost kontrole, s katero je kdaj kdo pristopil k tebi, da bi ti prišepnil, kaj ni prav misliti in kaj govoriti. Da je treba omiliti ostro misel in jo narediti neučinkovito. Moje besede so bile res… No, saj vidite… In še posebej ni imelo smisla, ker o demokratizaciji v šolskih klopeh, ki je privedla do sedanjega razsula, nisem nikoli mislila dobro. Sem prej zagovornik tradicionalnih vlog in distance.
A profesor je odvihral iz razreda. In to je za vedno ostalo med nama. Od tedaj ni bilo več aktiva in tudi med nama več ni bilo ene same besede. Ne srečanja ne besede. Pa prav jaz, ko o njemu ne mislim slabo. Mislim pa, da je tudi on mislil podobno kot jaz, da je bil strog pri tem, kaj je prav in od učenca je zahteval znanje. To sem imela nadvse rada. Mogoče je za svojim strogim nastopom skrival svoje zadeve. Mislim pa, da je začel delati kompromise s svojimi načeli. Da jih je moral. Kot vsak, ki je hotel delovati v našem prostoru in so prišli diktati. Vprašanje je, koliko zavestno je nekdo spremenil svoje mišljenje, odnos do stvari, koliko zavestno je mižal in koliko zavestno ni hotel videti, kam stvari grejo. Kajti, kot rečeno, tedaj je vetra v jadra ponovno dobilo izsiljevanje. Prevlada drugih v našem prostoru, sprejemanje kadra po direktivah, prevlada nedela nad delom. Prednost problemov nad dobrimi zgledi. In vsako leto poleti ti križi s popravnimi izpiti. Učitelji so si tako kot dijaki želeli zaključiti šolo in imeti prosto. In tako se enkrat v tem času, popravne izpite iz konca počitnic prenesli na začetek. Da bi dijaki popravni izpit opravilit takoj po šoli. Že to je nonsens. V enem tednu ne boš kaj dosti spremenil, če si celo leto zapušil. In ker seveda ni šlo tudi ob najboljši volji in pomoči učitelja, so bili izpiti seveda tudi pred začetkom šolskega leta. Mislim, da je bilo tako. Pri nas na šoli pa je tistega leta prišlo do vznemirjenja in šepetanja po hodnikih.
V tistem šolskem letu se je namreč ukinjala piranska gimnazija in na družboslovni oddelek so prišli dijaki piranske gimnazije. Med njimi je bila tudi hčerka našega ravnatelja. Ta prvega, tistega, ki se je z mesta predsednika izvršnega sveta vrnil na šolo. In tako in tako pride konec leta in punca ima popravni izpit. Nič hudega. Popravni izpit ni nič hudega, kot ni nič takega težko obdobje, problemi. Treba skozi, rešit in gremo dalje. Naša punca v prvem roku pade. Je še drugi rok, seveda. A glej ga zlomka. Ne gre tudi v drugo. Kaj bi vi naredili? Bi verjetno požrli njok, se vpisali še enkrat, se usedli in soočili z zadevo. In stvar bi šla naprej in ni konec sveta. Ne prvi ne zadnji, če bi bilo to najhuje. A v našem kolektivu niso mislili tako. Ravnateljevo hčerko je treba rešiti. Torej so se usedli in za njo razpisali še en dodatni rok in seveda, če ga je imela ona, so ga imeli tudi drugi. In cela šola šola, profesor, komisija ali kdor koli že, so morali delati še cel september. In ne vem, mogoče je tako tudi ostalo.
Vidite, kaj se zgodi? Danes en korak, jutri drugi, namesto s tistimi, ki so najboljši, se mora cel kolektiv ukvarjati s tistimi, ki vlečejo doli. In tako je šel naprej naš sistem in danes smo že globoko na širnem morju. Danes se ukvarjamo z bulizmom, varovanjem šole. »Najboljši učinci v razredu že preprodajajo drogo,« mi je za svojo šolo v Ljubljani rekla prijateljica, kot da je to nekaj popolnoma normalnega. In ko sem policiji naznanila, da nekdo na našem hribu goji travco, ni vzela preveč dobro. No, vsem tem, kar se je začelo daleč daleč nazaj, ko si prvič popustil neznanju, lenobi, izsiljevanju. Ne verjamem, da je oče izsiljeval. Mislim, da so svoj čas kolegice žrtvovale prostovoljno. Punca je potem razred končala in šla dalje tako kot treba. Nasledila je tudi lepo mesto v obstoječi srenji. Ostane pa vprašanje. Tista usluga, ki so ji naredile tovarišice, koliko jo je stala? Vsakokrat, ko pogleda nazaj, ve, da so zanjo omilili izpitni režim in letnika ni naredila po svoji zaslugi. In tako kot nekateri, ki smo bili tedaj v teh krogih, vedno z imenom profesorjeve hčerke pride tudi prizor, ko je bila profesorjeva hčerka na popravnem neuspešna in so zaradi tega spremenili poletje v moro izpitov. In tega, prav tako kot neumnosti, ki jih je kdo zagrešil, ali pa grehov, ne more popravit.
Pravzaprav v naši družbi manjka mehanizem za popravek stvari. Napak, nečednosti, zlobnosti ali resnih grehov. Ki načenjajo ugled in grenijo življenje. Če si kdaj storil kaj takega, kaj boš sedaj? Si gotov za vedno? Vi nimate ničesar takega, kar bi radi, da se nikoli ne bi zgodilo? Jaz ja. In ni možnosti, da bi o tem govoril in kaj popravil. Ali pa je. In edino, kar je, je stvari povleči ven, jih pogledati, popraviti, če mogoče, se o njih opredeliti in tudi ločiti. To je več ali manj vse, kar danes lahko storimo in je edino, kar moramo storiti. Če ne, se moraš skriti za vedno. In to govorim zato, ker če hočeš delovati, je bolje, da nič ne skrivaš. In govorim zato, ker je naša sredina tako v kleščah stare strukture in stare morale. In govorim zato, ker smo odgovorni za to, kar se dogaja okrog nas in z nami. Se še spominjate temeljev socialistične morale? Taki pomenljivi pogledi in nasmihanje je bilo okoli te tsm, da sploh nismo doumeli, kaj pravzaprav naj bi predmet obravnaval. Mi smo začeli tipati v smeri spolnosti, svobodne ljubezni. V tej smeri so se nakazovale teme in tak pečat ima predmet v spominu še danes. Kaj pa je bila pravzaprav socialistična morala? Mogoče je najbolje na to odgovoril spis, ki sem ga odkrila enkrat tam v drugem razredu srednje šole.
Spis o BICIKLISTIh. Bilo je tam konec 60- let in konec osnovne šole. Kako obdobje! Od poletij s kravami, krompirjem, grabi seno, dajaj na kopo – naenkrat vse odprto. Velika želja po lepem in izbira strokovne vajeniške šole. Z veliko muko vpis na administrativno šolo in magični preskok do ekonomske šole. Nato velik glad za znanjem, klasičnimi znanji, ki so zmanjkali v šolskih programih. Občutek, da manjka zraka, da ni znanja. Da ni dogajanja, da nič ne vrvi med ljudmi, nič idealov. Neko stalno guncanje, stalno grenko dejstvo, da ne gre v redu. V šoli povprečje. Mrtvilo. Nič zanosa,
idealov, vsaj tako je bilo v mojem okolju. Iskanje iniciativ – je mogoče kaj narediti? Kaj se dogaja, za boga. Bili smo globoko v socializmu in vsaka primerjalna realnost – enostavno je ni bilo. Zveza komunistov, socialistična mladina. Saj veste. Fejst ljudje, a vse nekako čudno. Tedaj se je iz Francije v Lopar vrnil Dolfo Ćiuda. Po vojni je zbežal v Francijo in konec 60. se je vrnil domov. Ne vem, kaj je bilo z njim. Vem, da je bil del skupine predvojnih loparskih komunistov – mogoče celo tigrovcev, ne vem, ker so bili ti podatki po vojni izbrisani – in je še govoril o Marxu in Engelsu. Je pomagal tu pa tam kakemu kmetu delat za hrano in govoril o Marxu in Engelsu. In v tistem času je bil to edini vetrič višjih ciljev. In tako nekje staknem neki zvezek z marksizmom in v enem je pisalo o negativnih moralnih pojavih socializma. Najprej ena zadeva, ki se je ne spomnem in nato pojav ‘biciklizma’. Negativni pojav pri tistih članih, ki upogibajo hrbet pred tistimi zgoraj in ki potiskajo k tlom tiste, ki so spodaj. Ne spomnem se nič drugega, a to, o biciklistih se spomnem mnogokrat, ko vidim odnos nekaterih do svojih ljudi, našega ljudstva. To je bilo v drugem razredu srednje šole.
In to obdobje me je tudi povezalo s tabo, draga Kameratica, dva hriba napret prute Kopre. Tudi ti si naredila srednjo ekonomsko šolo. In tudi ti si šla naprej vsemu navkljub, vsaj tako so mi pripovedovali. Pripoveduje mi skupna sorodnica z občudovanjem: »Je bla naša … enu je tjela jet študirat. Enu starše da ne, ni putrieba. Enu je šla uona h susiede enu prašala, da jie pusuodjuo šolde, da sae upiše. Enu sue jie pusuodle, enu sae jae upisala…« Tako nekako so se čule besede in v njih je bilo izjemno občudovanja. Naša … A jaz se te spomnem še od prej, bila si v mojih najstarejših spominov na šolo. Jaz sem šla v šolo malo prej, s šestimi leti in malo kasneje, en teden kasneje za drugimi. Bila sem namreč vedno en poseben primerek, še od malega. Moja sestra je bila dve leti starejša in v njeni generaciji so bili trije otroci. Naslednje leto je bil le en otrok in nato spet trije, jaz zgoraj od Gorenjcev, dvojčka pa z Dolenjcev. In ko je naša trojica zajadrala v drugi razred, je tisti fantek z vasi začel hoditi v šolo. In nnekega dne pride mama iz šole in reče: »Bi ti Leda hotela it v šolo že letos?« Tam dol je letos en sam fant in nima s kom it v šolo, nima kompanije. Še se spomnem, smo bili dol pod Staren hramem, smo peljali pit živino h puče. In jaz skočim skoraj iz kože. ŠOLA!!! Kaj lepšega, kaj bolj nemogoče lepšega se ni moglo zgodilti. »Ja, mama, ja, ćon, ćon jet, kada gremu?!«
Seveda sem imela v zvezi s šolo že druge ‘izkušnje’. Preko pripovedovanja moje sestre sem doživljala njihove avanture. Poznala sem vse njene sošolce. Enkrat je domov prinesla tisto vznemirjenje, čudoviti nemir, ki naelektri prostor po dogodivščini, ko srečaš osebo iz sanj, ko se ti zgodi nemogoče. Ona mi pripoveduje o športnem dnevu. Iz pripovedovanja že poznam njeno učiteljico Justino in moža Janka Kleibencetlja in njuna otroka. Tistega dne so jih peljali v Cigansku bužu v Stranah pred Marezigami. S sabo so imeli kotle in v Ciganski buži so zakurili ogenj in kuhali mineštro. In predvsem, tam so se razdelili na dva dela, mogoče pupe prute fantićen in se igrali. Ne vem, mogoče Indijance in kavbojce ali partizane in Nemce. Glede na duh časa je šlo verjetno za ta zadnje. In to doživljanje skrivanja pred Nemci je ponovno zajelo ozračje okrog naju in adrenalinska šuštanca, komaj zaznaven drget se pojavita vsakokrat, ko beseda nanese na dogodivščine v Ciganski buži. Jaz mislim, da so to najlepše dogodivščine za otroka in mislim, da bi jih morali omogočiti tu in tam tudi našim najmlajšim. Se igrat bivat, imenujem jaz celotni program doživljanja prvinskih čustev.
No, takoj za Cigansko bužo pa je še drugi prizor. Prizor iz dvorane. Tam so plesal otroci. Deklice v krilcih in dečki oblečeni v kratke hlače in bele duge bundante, belo srajco, klobuk. In nekje, nekam je zataknjen nageljn. Ali pa si ga samo zamišljam, kajti najprej so se postavili v vrsto in začeli peti: »Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije,« in pri tem so najprej zaokrožili z rokami navzgor in se nato priklonili kot se nagelj nagiba čez okensko polico. In se nato zagnali drug drugemu pod roko,
deček in deklice skupaj: »Hojla rija rija, hojla rija rom, hojla rija rija, hojla rija rom…« In za tem ali ob podobni priložnosti je bila na odru tudi igra. Mislim, da je bila o Sneguljičici ali pa ne, kajti spominjam se le kralja in kraljice in njunih kron. Moram pogledati, če je v Sneguljčici kraljica. Tista kraljica me je še posebej prevzela s svojo lepoto, se vtisnila v spomin po izrazitih črtah obraza in postavnosti. Kralj je bil pokojni Marjo s Potoka, kraljica si bila Ti. Kako občudovanje, kaka nedosegljiva lepota, imenitnost. Vse na tebi je bilo veličastno, plemenito in nedosegljivo daleč.
Moje šolanje v Svetem Antonu je bilo označeno z neprecenljivim učiteljevanjem tovarišice Marije Trošt. Za njo nimam dovolj pohvalnih besed in ne za izkušnjo šolanja, ki mi ga je podarila. Naredila je šolo nekaj neznansko lahkega, zanimivega, lepega. Ta čudovita lahkotnost učenja se je navidezno obetala še dvakrat v mojem življenju. Prvič po tem, ko sem se si usodo skoraj zaklenila v poklicno šolo in je bil vstop v srednjo šolo večji podvig kot sprejem v najbolj elitno šolo, kjer je deset mest in petsto kandidatov. Tedaj sem čutila prvič resničen glad po znanju, ki je naredil, da so bile srednješolske obveznosti zanemarljiva malenkost. Ta glad dolgo ni bil potešen, glad po pravem znanju ni bil potešen dolgo, a bil je gonilo, zaradi katerega učenje ni bilo težko nekaj let fakultete. A na fakulteto je bilo treba priti. Bilo je nemogoče. Najprej nizka kulturna raven domačega okolja, pomanjkljivo znanje iz osnovne podeželske in srednje tehnične šole, potem zavezujoča štipendija in neodobravanje družine. Že za srednjo šolo je moja sestra rekla, da je ne bom naredila. Za fakulteto pa predvsem ni bilo potrebe. Je bilo nekaj, kar je bilo izven realnosti sredine. Srednja šola ja, pisarna ja. Tudi delo v Trstu, kopanje na polju, šivilja, kuharca, tudi uradnica. To je bilo nekaj najbolj realnega. Študij? Ma ka se matast? Ma ka jae tu? To je bilo nekaj tako nemogočega, tako neobstoječega. Še prepoved ni bila potrebna.
V naši vasi se dotlej ni študiralo. Enkrat po vojni je šel na učiteljišče naš Dušan Maerlin, ki je po neusodi kmalu po koncu zbežal v Pariz. Nekaj tistih, ki so odšli v mesto, je končalo srednjo šolo ob delu, vsi drugi so ostali delavci in priučeni. Njihovi otroci so v glavnem končali srednje šole in to je bil lep napredek. So napredovali. Ena sama izjema je bila. In to je bilo dekle, kakih pet let starejšo od mene. Ona se je vpisala na fakulteto in mi med svojimi življenjskimi dogodivščinami prenesla tudi spoštovanje do univerze. Ampak ona je bila iz mesta, njen oče je že naredil korak naprej, bil je uradnik. Moji so ostali na zemlji in oče nikoli ni dokončal tretjega razreda. Tam, v drugem, tretjem razredu italijanske šole se je ustavil in njegove misli so ustvarjale v kmetijstvu.
Pa je sama božja previdnost priskočila na pomoč. Globoko hotenje in božja previdnost sta bila na delu. Kajti samo božanstvo pravice je stopilo v prostor in mi na maturi podelilo vprašanja, ki sem jih obvladala v zadostni meri. Bila je božja previdnost vmes, nemogoče je bilo obvladati snov slovenskega jezika za petico. Ostalo ja, se nisem bala. Slovenski jezik ne. Pomagala sta mi Cankar in Prešeren. Tudi ona dva sta stopila napret in se znašla na izpitnem lističu. In tako sem vse maturitetne izpite opravila s čisto petico in moja štipendijska zaveza je bila razrahljana. Še malo trme, nagnjenost k izzivu – in evo me na fakulteti. A ni bilo lahko. Bilo je vsemu navkljub in prav nič mačji kašelj. In bil je šele začetek. V Ljubljano sem šla od neučakanosti skoraj teden pred rokom. A to je bil začetek. Šampanjec ob rojstvu. Najbolj peklensko obdobje najbolj peklenskih let izven dosega domišljije. A to je posebna zgodba in ta zgodba sedaj ni pomembna. Govorim o tem, da smo bitja, željna znanja. Hotenja vedeti in nekaj narediti. Ki nosijo seme plemenitosti in si prevzemajo odgovornost za dogajanje, ki se dogaja okoli. V tem te prepoznam, v tem si žela moje občudovanje, moja Kameratica. Ko si se vrnila iz študija, sem bila jaz v četrtem razredu srednje šole. Si bila res tako lepa, prežeta v
plemenito držo, je bil tvoj duh res tako poudarjen, ali sem to videla samo jaz? Zagotovo si imela moje občudovanje.
In ohranila si status ‘ene žene’, saj veš, kaj to pomeni. Ta človok je en muoš! Ena žena na mestu. In naše sodelovanje se je poglobilo ob prebuji Istre. Koliko lepega medsebojnega oplajanja. Tudi drugačnega, tudi na drugi način, jaz inovativna, vedno malo nora. Ti umirjena, narediti kar je prav. Enkrat, enega jutra sem ti napisala pesem. Prav tedaj, prav v tem gibanju, v tej reki energije, so se skrivali podvodni tokovi, skriti rokavi. In ti si šla s starim tokom, malo osveženim z osamosvojitvenim nabojem, jaz pa orač, dalje. Kot istrjanski vol, sem rekla včasih, kot gmota sile, ki jo moram vpreči, da se ne raztrešči ali razblini v vesolje. Ali pa traktor, buldožer, tega imam še raje. Koliko poezije, koliko novih simfonij ob brnenju težkih strojev. In koliko izkopanih zakladov, koliko novih nasadov. Istrjanski vol in buldožer. In tu se tudi pojavijo vprašanja. Zakaj ljudje kot ti, ki so pametni, imajo znanje, položaj, ne rečejo ničesar ob očitnih nesmislih? Ob tem, ko stvari začnejo iti slabo? Pametna si, naučili so te, kaj je prav, kaj ni. Kaj je delo, so te učili. Mogoče ne toliko kot nas dva hriba nazaj, v delo smo bili mi bolj vpreženi. Tako je naš prostor še prežet z duhom stare Istre, našimi voli, petjem na polju. In ne vem, zakaj nihče od vas, intelektualk z naših hribov, slovenist, nikoli ni opozoril na stvari. Kdaj bo vol – vol, istrjan po pasmi, in bodo Bakini, Gardelini, Boškarini, Gajardi – imena zanje? Ah, kaj to, boš rekla. Ne, za to gre – za naš duh in za izgubo naše kulture. In da ne govorimo v svojem imenu. In naših volov več ne gojijo naši kmetje, jih ne gojimo na hribih, gojijo jih v umetno vzdrževanem rezervatu ljudje, ki s kmetijstvom nimajo nobene zveze.
In glej, tu se pričenja trdi del zgodbe. Trdi del naše stvarnosti, tako omehčan in pocukran od zgoraj. Ti si bila v njem, dobrem in slabem, jaz ga vidim od zunaj. Jaz nisem marala njega, on me je izvrgel prav hitro. A ne zaradi padcev, ne zaradi zaprtosti in ne zaradi slabo opravljenega dela. Koliko nesposobnih, koliko norih je bil sposoben sprejeti socializem. Ne, nekaj drugega se voha ob takih odločitvah. A če si bila notri, kot del, steber svojega kolektiva, sistema, nosiš tudi del odgovornosti zanj. No, socializem je propadel, propadel je ekonomsko, moralno. Slovenija je ostala socialistična država. Socializem je zaoral pregloko, njegova teorija se je vgnezdila v osnovo naše ekonomije, zgodovine, družboslovja in literature. Stara struktura obvladuje Slovenijo in če je tam opozicija, je tu v Istri še vse po starem. Stara socialistična struktura, ki se je ustoliliča v našem prostoru, asimilirala del intelektualcev in napolnila tovarne s proletarci z naših hribov. Del intelektualcev pa ne opravlja svojega dela ali je odšlo za vedno. In ta struktura živi ‘imperterita’ kot da se nič ni zgodilo in živi tako, ker jo je Slovenija prepustila lokalni levici in živi zato, ker v ta prostor prihajajo reke denarja od zunaj. Kakšna je cena? In kdo jo plačuje?
A nihče izmed vas, vas, domačine ogovarjam, se ni dotaknil tega. Se ni distanciral od anomalij, nečednih poslov. In izgubi besede in zemlje. Bank, tovarn. Ljudje so tiho, ljudje so se ormai potegnili k svojim interesom. Borčevski privilegiji, nato še italijanske pokojnine višajo standard desetletja, dvojna državljanstva, kaj prinašajo? Lahko to vprašamo? Koliko istrskih poslancev – v levih strankah ali pa ne – ima italijansko državljanstvo in kaj je potrebno, da ga dobiš? Kaj spada v lojalnost? Kaj zastopajo potem v našem parlamentu? Kajti, vidiš, ne bom se dala povleči v to, da jaz dokazujem upravičenost vprašanj. Da jaz razlagam, kar bi morali že znati. Je bila pred ne dolgo tega predstavitev knjige o Venelinu v Narodnem domu v Trstu in moj kolega s fakultete, Peter Amalietti, je udaril po mizi: »Dovolj je tega,« je rekel, »da jaz razlagam zgodovinarjem to, kar bi morali vedeti.« In tako sprenevedanje je razpašeno tudi pri nas. Da mi razlagamo tistim, ki bi morali vedeti in ki sedijo na
mestih, ki bi morali vedeti. Pri nas, ormai, je tako kot je. In jaz sprašujem. Ker si del mene in sediš za mizami, kjer se odloča. Ali vsaj pristajaš na odločitve.
Veš, mogoče je bilo pri vas malo drugače. Tvoj oče je bil že na pravi strani. Vidiš, mi nismo le dva hriba zadaj. Moj oče še danes ne piše. In ni pomembno, da bi bil lahko to nadoknadil. Pomembna je realnost. Fašizem – ne le nedokončane šole in prepoved besede, te zadeve. Mogoče kdo ne ve, kakšne posledice so, ko zmanjka gospodar, ko gospodarstvo prevzame petnajstletni otrok. Tam imamo Danila Pucerja, ki nam to pove in vemo tudi za njegovo pot zaradi trdnosti družine. No, naša usoda je bila malo drugačna. Moj oče, ko je izgubil očeta, je bil edinec. Ta izguba pa se je vrisala v usodo: njega, ki je prevzel premlad kmetijo pri petnajstih letih in mlade vdove – moje none, ki je ob vsej bolečini izgube – bila deležna pomoči države. To se je odražalo na naši družini. Na proračunu in odrazilo se je na doživetjih počitnic, ki nam jih je podarila. A se je odražalo predvsem drugače. Kot teža, ujetost in preklestvo tistih, ki so ostali na zemlji in niso mogli dohajati življenja od zunaj. In to se odraža tudi danes. Kajti nekaj hudega se je zgodilo s socializmom, nekaj hudega se je zgodilo s Slovenijo in tudi z Istro. Veliki zagon, veliko energijo osvoboditve, ideale, plemenito – si je prisvojila klika. To vemo, ali ne? In ta klika vlada še danes in tako ali drugače to vsi živimo.
A v Istri se to odraža še posebej. Se spomneš naše Akviline? Ne vem ti, jaz sem še ganjena ob naših ljudeh, naši veri, naši krvi. Še vedno in bom ostala. Veš, naši ljudje so našo zemljo prepojili s potom, znojem in krvjo. To niso parole. Ljudska vstaja je ostala tule, še vihrajo zastave, pobarvane dol par Ćiuda. In tam v času socializma je bila na Radio Ljubljana oddaja Še pomnite tovariši, vsako nedeljo. Se je še spominjaš? Jaz se je. Vedno so govorilo gor o tistih krajih. In dobila sem vtis, sporočilo, da tu ni bilo partizanov, ni bilo vstaje. V vseh letih nisem čula ene same samcate oddaje iz Istre. In to je pravzaprav zanimivo, to se mi je zdelo čisto običajno. Saj Istre ni bilo. Ničesar ni bilo. Ne zgodovine, ne intelektualcev, ne države. Istre ni bilo do naše istrske prebuje. In jaz rečem. Kako to? Zato, ker so našo zemljo zasedli. Mesta so zasedli kadri, ki niso poznali Istre. Mogoče se je zato ugnezdilo prepričanje, da Istra, Istrani, ne obstaja. Še bolj verjetno je, da je imelo to ‘nevedenje’ druge razloge. Tako so Istro zasedli kadri in to na način, da so si prisvojili tudi narodno, ljudsko vstajo. Bilo je prelahko. Domorodno ljudstvo je bilo predolgo zadušeno, predolgo tlačeno, da bi bilo sposobno prevzeti v roke vajeti. A vstajo, ljudsko energijo smo v vstajo vlili mi, ljudstvo s hribov. In danes leve stranke spet novačijo mlade. Za nadaljevanje tradicij ljudske vstaje. Kaka prefinjena prevara, najbolj prefinjena fregatura, ki jo poznamo tudi na drugih področjih. Prevzeti, uzurpirati si neko področje, se postaviti na njegovo čelo in reči: »To sem jaz. Jaz skrbim za kulturo, za razvoj. Je narejeno vse. Ti hodi. Adijo.«
Tako so si leve stranke preko zveze borcev, pa ne samo to, prisvojile ljudsko vstajo. A ne da bi jo predstavljale. Kajti ljudsko vstajo v Istri so izvedli naši ljudje. Vasi so obnovili naši ljudje in ‘čiguove sue te kolute?!’ so proti Trstu klicali naši ljudje. A naši ljudje danes nimajo glavne besede, so potrebni za kritje. In pridno sledijo, ker se to nagrajuje. Je bilo enkrat tam proti koncu niza Ob Rokavi in Rižani in spregovoril je naš človek. Prvič neposredno. Tri sto, štiri sto ur neposrednega izraza. Zakaj taka vnema, da se na to pozabi? Zakaj kdo od vas, kulturnikov ne dvigne glas v prid našemu človeku? A vrnimo se k temu nizu. Proti kraju smo naredili oddajo o ljudski vstaji. Kako je bila lepa, kaka ganjenost, besede, zanos. Notri naša pesem. Poslušalci so klicali, se obveščali med seboj. Je vrelo nekaj lepega, dragocenega. No, tedaj je bila naša vas vključena v razvoj in Vita je razvijala projekt muzeja. In tedaj smo naredili eno razstavo in ob otvoritvi smo predvajali radijsko oddajo. Spremljali so jih diapozitivi. V dvorani je vrelo. Na stenah so visele slike naše Akviline. Poklonila si mi jih ti, se
spomneš? In jaz sem naredila povečave, jih uokvirila in obesila na stene. Kak zanos, energija. Ob koncu pa do mene pristopi domačin, očitno nejevoljen. »Ka daješ napret tu falšariju,« ali nekaj takega je rekel in jaz sem bila preveč presenečena, da bi vprašala, kaj misli. Ali pa sem odgovor že imela. Bil je eksponent družbeno-političnih organizacij v vasi in te na samostojen razvoj ljudi in krajev. No way. Ni jim padlo na pamet. Zveza borcev prireja shode, odkriva plošče, že dolgo dolgo tega pa ščiti le lastne interese. Uzurpirali so ljudsko vstajo in danes na shodih širijo nestrpnost.
In danes še dalje kar nekaj denarja za ‘čuvanje tekovina revolucije’, shodi, izleti. Ki jih prav nič ne zanima ljudska vstaja, naš razvoj, slovenska beseda. Prav nič. Zanima jih lastna oblast. To vem iz prve roke. Kajti moj oče, ki je kot petnajst, šestnajstletni fantič pomagal pri ljudski vstaji, je upravičeno vključen. In vem, kaj je namen teh shodov. Vem, da moj oče, ki nas je dal sicer obhajal in bermat in je sicer neveren, ni imel z duhovnikom, ne tem ne onem, nobene izkušnje. Ne dobre, ne slabe. Far je prišel pokropit hišo, so mu dali nekaj in tu se je končalo. Mirna bosna. Zadnja leta pa je postal do farjev nastrojen. Kaj hočejo, falšone. Jim je samo za šolde. V tem smislu. Da ne govorimo o Janši. Nikoli verjetno ni prebral njegove besede, prisluhnil besedam. Kajti »Uniga, videš, Janšu, jas ga ne morem videt?!« »Ka te je storu, voća?« vprašam. »Zatu ki su domobrance en une videš, sue ble sis Niemce.« Kakor koli, po teh borčevskih shodih, je ves nastrojen.
In ob tem, ko govorijo o domobrancih in vlečejo to temo v naše kraje, se utrne prispodoba. Ne zato, ker se postavljamo proti tem in za one. Ne, ampak zato, ker so na tapeti. Kaj pravzaprav so delali domobranci? So rekli »Počakajte, ni še čas?« so bili oni tisti? So branili svoj dom? In so se v enem trenutku razvoja dogodkov povezali s tujci. In prav tedaj, ko čujem bentenje nad domobranci in srd in gnev in niti slišat kaj drugega, se vprašam. Kaj delajo sedanji ‘borci’? Pri nas obstaja posebno zavezništvo strukture s starimi gospodarji. Pola-pola. Vi imejte svoje, mi vzamemo ostalo. Tako so novo prišli strukturniki zasedli vsa mesta, vse ustanove, vse centre moči. In jih delijo in namesto, da bi nadoknadili primanjkljaje iz preteklosti, ekonomski razvoj, kultura, jezik – zanikajo njihov obstoj. Ustanove so prevzele stališče, da v Istri ni pristne istrske kulture. Ni bilo ene resne raziskave s strani ustanov. Nič v vsem času. Potrjuje se italijanskost vsega. Sedaj so na široko odprta vrata čezmejnim projektom, kjer so Slovenci prave šeme. Tako se morajo videti s strani. Kajti ni nas, nihče ne zastopa slovenskih interesov. In ker veliki denarji prihajajo od zunaj, ti naši pač bašejo denar in vlečejo z njimi. Skrbijo zase, za svoje otroke, bi rekli. Bi rekel moj oči »Hode, hode, šturla, anka ti ž njime!« Vidite, skrbijo zase in se povezujejo s tujci. In gre za pravo pravcato ‘zakonito’ izgubo slovenske zemlje, slovenske kulture. Ali ne očitajo tega domobrancem? Jih pečejo lastni grehi?
In kdaj pa kdaj dobim še dalje obiske. Te in one. Enega dne, že davno tega, me lokalni pedagog s področja zgodovine preseneti z vprašanjem: »Koliko ljudi skoz tvojo hišo. Si se vpašala kdaj, kdo vse prihaja in kaj kdo pomeni? Sem zadnjič gledal in si delal zapiske,« je rekel. To je bilo davno tega, a to je prebudilo zaznavo, ki je postajala vse močnejša. Vse sorte ljudi je prišlo. Teh in onih. In to se nadaljuje po moji vrnitvi iz tujine in odkar pomalem delujem dalje. Molk okolja je vztrajen, mediji ne objavijo prireditev. A impulz očitno potuje. Kajti nekega dne pride nekdo, ki se predstavi kot domobranec. Pravi domobranec, deklarirani skupaj z emigracijo in umori. To in ono, domobranska usoda, neka smrt je res vela vse okoli. A ne zanima me ne ta raven in ne revanšizem. In provokacija ni uspela in gospod je izginil. So še drugi obiski, slučajni, kar tako in trajnejši. In dobim obisk in to in ono in da je oseba iz Istre in krivice gor in dol in izguba imetja in da se čuje vse po talijansko. Ne primem vabe in dalje – levica in da je Kacin nekje iz Dalmacije. In mogoče slučaj, mogoče domišljija. Je pa dejstvo, da levica, ki obvladuje naše podeželje preko lds vozi projekt odstopa našega prostora
vzhodnim sosedom. Pojdite malo zvečer okrog, pa po šagrah in poslušajte malo glasbo. Naša kulturna društva najemajo dalmatinske klape v okviru programov oblikovanja istrske identitete. »Kako to,« vprašam vodjo društva, »zakaj ne vzamete naše glasbene skupine?« »Ker so veliko cenejši,« odgovori. In sedaj jaz vprašam. Če se skupinam splača potovati stotine kilometrov daleč, zakaj se ne splača našim? In seveda ne verjamem. Nekdo financira v širjenje svoje kulture, ko je naš tiho in verjetno kasira. In nobeden nič ne reče. Vse v imenu demokracije, enakih pravic in trga. Ke balle!
A ne boste me izzvali v boj z mlini na veter. Boji z mlini na veter so današnji časi. Zato se držimo zemlje. In če ima kdo še voljo sprenevedanja – bašta. Najprej ne bom dokazovala nič. Ne bom odgovarjala na floskule o nacionalizmu in demokratičnih odločitvah. Niti besede o tem, kar bi morali vedeti ali pa veste, pa je bolj komodo molčati. In prepozno je tudi, da bi dalje zanikali slovensko Istro. Ni slovenskega v Istri, je bilo stališče ZRC enkrat. Sedaj ne vem, verjetno smo napredovali do mešanice, to statusa ‘baštardov’. A tudi za to je prepozno. Štiri sto dokumentarnega gradiva je dovolj, dragi moji. Ure in dnevi in tedni. Publikacije in članki. Litri vina in koluti pršuta. Sedaj se dajte vi podučiti, če ne veste, o čem govorim. Radio Trst A, Brazde s trmuna, Istrske teme med drugim. Naša zemlja ni prežeta le z znojem, krvjo, je prepletena z ljubeznijo našega človeka. Prepojena je s svojo pesmijo, upanjem. Prošnjo. In kletvijo izmučenih in izdanih kmetov. In vse večja otopelost, ne vidim, ne slišim, ne vem. In potujoče mrtve duše sedanjih intelektualcev.
In se spomneš istrske prebuje, za naše ljudi in mene samo, je bilo obdobje veličastno. Resnično, živo, polno. Noro in polno neke vsemirskega humorja. Igre biti, igrali smo se biti. Tam, že okrog leta 1993/1994 so se začele povezave s hrvaško Istro, prvi obiski in skupna izdaja ene lepe revije. Notri so bili naši članki in dol ženske z uneh hribu, okoli Rožane Koštjal, so se oblekle v dolge krile, šjale in fotograf je lovil ravnotežje s plenjerji. Prekrasne slike. In Rožana Koštjal je nastopala smelo od samega vraga. Se spomnim obiska Kučana v Marezigah in Rožana smela, polna moči in brez vsake treme: »Mi ćemo plesat, ćemu, samu vi gudte. Gudte praev, guedte!« mu je rekla in bilo je tako, kot mora biti. Jaz tedaj prebijam led in skušam najti mesto v krajevni skupnosti in res dobim mesto za našo razstavo umetniških izdelkov in domače obrti, ki smo jo pred kratkim postavili v Hiši od Ćiuda. In človeka navda kar ponos ob prehojeni poti in v roke vzame kako fotografijo. In iz tega časa imam lepo črno-belo fotografijo. Kako je lepa, fotografija in kako beleži vse, kar hočem in se delam, da ne vidim. Rožana v svoji noši s svojim faćuolun na ruge v polni moči stopa po odkupnem prostoru in si ogleduje. Oh, zlomka, ka je to? Tam v drugem kotu, vsa majhna in stisnjena vase, za pultom in v uslužni drži – jaz v mojem živopisnem kapotu. Kakor obračam fotografijo, od strani, zgoraj, da spregledam polovico, drža opatice in na drugi strani med ramena in sama vase stisnjena Luparka. Še ne vem, kaj naj s to sliko.
In to je čas, ko nastanejo moji prvi zapisi in jaz se spustim z vajeti. K vragu s to ponižnostjo, s to boječnostjo, če si dovolj dober, če si komu povšeči. Počez, brunf, udarim skozi čas in prostor. In se zanesem nad tem, kar vidim in nad tem, kar me navdušuje. In kmalu res pridejo prve objave in prvi odzivi. Lepi in tisti, ki jim kaj ni bilo povšeči. In tedaj enkrat smo se pogosteje videli in nekega dne mi sporočiš, kar so te zaprosili. »Veš,« si rekla, »me je prosila Rožana Koštjal, da te prosi, da več ne omenjaš njenega imena.« »A res?« pravim »no, njeno vzvišenost, je res mogoče zaznati prav gor do mojega hriba, tudi če nič ne reče.« Bilo je brez veze, brez potrebe. Tako malo nas je bilo. A ta gospa, katere diktat sem spoštovala do danes, je bila tedaj že sprejeti kader. Izražala je našo Istro, a s pozicije in mesta, ki so ji ga dovolili. A ta razdrobljenost med nami je prava posebnost. Vsak s svojim zaledjem – več ali manj očem skritim. Ali ustanov stare strukture ali italijanskih ali hrvaških interesov.
No, mi v Loparju smo bili neodvisni. Sami kot pred Bogom rojeni in močni. In njeno sporočilo je pravzaprav nerazumljivo. Zakaj naj ne bi omenjala njenega imena? Se bo umazalo? Mu bo kaj vzeto? In bolj ko razmišljam, bolj iz tega prodira neka plitvina in nesigurnost. Nek kompleks od spodaj, spodaj. Smelost ja, izvirnost ja, nadarjenost ja. Pravi, globoki duh – ne. In res je Koštjalka harala in kjer gre ona, trava ne rase – so pred tem v zvezi z uporom jugoslovanski armadi pisali v Mladini. In res prosperira do določenega trenutka, ko za njo slišim manj, manj, ne pulsira življenja okoli sebe. In izza tega se krije sodba klike, kateri tudi ona pripada.
Kajti veš, ni treba vsega brati, biti povsod, vedeti vse. Če si kdaj mirno, tiho, tiho, do tebe pridejo stvari same. Če nekaj nekdo dela in oddaja valove v prostor, prej ali slej, v večji ali manjši meri, pridejo do tebe. In tam, na začetku 90-tih so impulzi dol s teh hribov močni, prvinski. Potem vse mirnejši, tišji. In tam proti dva tisoč zvem, da Rožana Koštjal študira etnologijo. »Evo, so jo zašili,« si mislim pri sebi. In to prepričanje se je danes utrdilo. Zakompleksali so jo, jo ukrotili. Koštjalka je močan, prvinski duh. Je opatica. A da bi jo sprejeli, so si jo morali podrediti, jo ukrotiti, da. Kajti fakultete, še posebej naše, so pravi laboratorij za kastriranje ustvarjalne energije. Toliko je pravil, toliko omejitev in zahtev, da na koncu ne ostane kaj drugega od lupine. Upoštevaj tega, uniga, tretjega. Petra in Pavla in papeža prvega in vse do danes. Adijo ustvarjalnost. Jaz sem šla v obratni smeri. Jaz sem šla skozi stroj indoktirnacije in vem, kako težo ima in kaj učijo naši. Ne v ustvarjalnost, ampak posnemanje. Si mislim tudi, kaj so ji rekli, kakšen je bil ‘deal’. »Ti, da bi imela resnično težo, da bi bilo tvoje delo strokovno, naredi fakulteto. Potem te lahko kot strokovno sodelavko uvrstimo v naše projekte.« Verjetno je bilo tako in gospa je ugriznila. Verjetno je tudi končala šolo. Zasledim njeno ime v projektih tu in tam, med obveznimi kadri, ki predstavljajo slovensko Istro. Si ti in je ona. Sta dosegli potrditev. In če ti opravljaš sedaj svojo misijo podučevanja, da slovenska Istra ni samo slovenska in da moramo vendar vedeti, da živi tu tudi ta in ta in predvsem, da v našem prostoru živijo Italijani, je ona zgubila svojo življenjsko silo. Diplomirana etnologinja, a brez iskre. Nič več nastopov, nič duha ne prihaja več. Ukročena. Istra ugasla.
In smo že tu, tu, da pride ven naš vroči kostanj. »Recite v Kopru, da ste Slovenec in videli boste, kaj se bo zgodilo.« Za to pravzaprav gre. In ne boste me zvabili na led. Ne boste me izzvala, da jaz dokazujem, kar bi morali sami vedeti o nacionalizmu, rodoljubju, narodu, državi in kulturi. Kaj je demokracija in kaj prevara. Nič sprenevedanja. Samo gole, preproste besede tega kar vem in kar vidim. Mi, staroselci, staro-slovensko ljudstvo in dol proti morju močan pečat italijanstva. In val priseljencev, ki so našo zemljo naselili in položaje zasedli, ko so se ljudje zapustili svojo zemljo. Zavezništvo strukture z italijanskimi interesi in izrinjanje z mest odločanje nas, domačinov. Leva, rdeča struktura je tu še vsa, ‘viva e vegeta’. In če so naši dali v paktu pravice manjšini, je manjšina pristala na levi režim. Ostali so odšli tako kot so odšli tudi naši. A o naših nima kdo govoriti. Domači zgodovinar, ki se je ukvarjal o izseljevanju, je dobil službo na carini. Aleluja.
Tam, za Olmom, sem jaz preživljala vsako leto kak dober teden počitnic. Na redko posejane hišice notri do konca vale. Argenti, Karlo ut Kačamerja, Bepi Bušteran, spodaj notri Marjo Buzgi, eni Istrjane malo zgoraj, naši Dolfo en Tonca. In nad njimi Zorzete. Prava, trdna, pristna italijanska družina. En brat je bil poročen in je imel dve punci, eden se nikoli ni poročil. Kmetje. S puncami smo se hodili kopat in so že znale malo slovensko. Malo slovensko je znal tudi brat z družino, drugi ne. Vedno je bila ta družina malo skrivnostna. Italijani, Zorzeti, ki se niso hoteli učiti slovensko. Niso pa tudi hoteli zapustiti zemlje. In verjetno tudi niso marali novega režima. In tako, stisnjeni na svoji polici, pridni, delavni, a izven toka življenja. Moja nona, vdova po padlem borcu, se je pobrala, našla novega
konviventa. Poročila se ni, ker če ne adijo dodatek na padle borce. A živela je dalje, ustvarjala, klepetala, klepetala. In s te strani je v našo družino dihal piš prosperitete. Keš od paradižnikov, zelenjave. Vse te družine, razen Zorzetov, so bile naseljene na novo. Naselili so se v poljske hiše Koprcev, ki so odšli čez mejo. Še danes pa ne vem, zakaj so to dolino pustili brez elektrike daleč za tem, ko je gorela na zadnjem hribu. So hoteli spoditi Zorzete? No, hčerke so se naučile slovensko in se spustile v nov tok življenja. Starši in stric Bruno so verjetno ostali do smrti v Paštoranu. Tako vem to in ono, kako se je gradil Tomos, poti naokoli, kako se gre v Bašamarin. Tam v 60. Letih se je nad potjo na sončni strani začela graditi lepa vila. Gradila jo je nekaj italijanska družina. Gosposka, sodobna. A nikoli, nikoli nisem slišala, da bi se dolini reklo Olmo.
No, medve še večkrat trčimo skupaj. Skupaj se veselimo tvojih pesmi, skupaj predstavljamo. In pri delovanju začne obrisati značilni vzorec. Deliti ljudi, ki delajo v skupinah. Kako značilno in vztrajno. Je še več načinov in več stopenj, ko se hočejo nekoga znebiti. Če hočejo koga onemogočiti, mu ne dajo podpore. Mu ne objavljajo stvari, ne dobi projektov. Če ima vpliv na ljudi, začnejo o njem spuščati govorice, take čisto drobne, kot slučajne. Ali pa »ne bom reku neč, bulše mučat«. Nato skupine razbijajo tako, da posamezne ljudi povlečejo ven. Dajo mu možnost za lastne objave. In tako je skozi naše krožke šlo veliko ljudi in veliko tudi odšlo. In jaz komu rečem: »Če boš z nami sodeloval, ne moreš zgubiti.« Ne le, da boš delal, imel vzpodbudo, lahko se ti za to, da več nisi z nami, dobiš novo delo. Tako so kmalu po začetku sodelovanja z nami, nekateri dobili svoje objave, nekateri so dobili prostor v PN, drugim so pomagali ustanoviti lasten projekt, ki so ga podprli oni. Deli in vladaj. In tako je kmalu po naši koloniji nastal projekt v Abitantih, velika zadeva. Kdo ve koliko denarja je šlo tja notri v tisto mrtvo vas. A ni važno, važno je, da so projekt vodili oni in so bili v njem njihovi ljudje. Iz ustanov in tisti, ki so z njimi. »Ta naši.« »Naši naprej, ostali stoj,« se šalim včasih. Vem, da si bila v Abitante vključena tudi ti. In super, je bil priliv življenja. Je zadeva. A je tudi res, da je umeten in da so z njim zadušili kolonijo, ki smo jo ustvarjali mi v Loparju. Neodvisni, čisti, brez političnega ozadja. In uspešni. In se ni smelo zgoditi.
A ta kolonija v Abitantih, tako umetno podprta kot večina projektov, ki usahnejo, ko usahne podpora. Si pomislila na to? Ah, saj res, ni važno. Vsi moramo živet, ali ne? Seveda. In jaz z mojim zidarjem Gracjanom, Bug mu daj v mire pučivat, smue mešale mavto, vlekle kamje in kašon bot šle na kašno ‘birco’. Smo diskutirali, se menili. Tanto lidje vse znajo. In je bil ponosen moj Gracjano, da je zidal par Abitantu in se je spoznal na delo po starem in se je tudi malo pošalil z novimi strokovnjaki. A najbolj, najbolj je bila impresionantna pripoved o kraji slik v koloniji. Ne vem, katerega leta je bilo in če je bilo enkrat samkrat. A eno leto je bilo, ko so slikarji slikali, slikali in ko so šli spat, drugi dan slik ni bilo več. So izginile. Jih je nekdo ukradel. Je prišla policija in vse je bilo okoli čudno. Sprašujejo, to in ono, kdo je kaj videl. »In sue ble nu malu čudne, Suen veljea vidu jas, da nekaj ni, kur terba.« »Su naejdle tate?« vprašam jaz? »Ma ke,« je reku. »Kaku sue jeh tiele nać. Jih ni blue. Sea jea vealjae vidlu pu diele, da sue jeh nasle ća same.« Da je blizu meja in da so bili tam sami in ni bil noben problem, da speljejo zadevo. Tako mi je rekel rajnci Gracjano. In to mi nikoli ni šlo z glave. Kaj, če je res, kaj so s tem dobili? So prodali slike in dobili odškodnino. Bes te lopi! Nič ni bilo napisanega o tem. Top sikrit več ali manj. A to me spominja na izginotje slik slikarja Bojana Bema, ki jo je imel v Obalnih galerijah. Bojan Bem – Koprčan, Beograjčan, Parižan, je eno leto živel gor pa Čiuda in pripravljal razstavo. Bilo je lepo, duhovit, prava pojava. Živel je tam in skrbel za mojega psa Tineta, ko sem bila jaz okoli. Super, če ga jaz ne bi tako trdo prijela zaradi pijače. Zaradi oseb, ki so k njemu prišli, da bi pili. »Kaj pa bohemstvo?« je rekel. »Klinc bohemstvo, to je alkoholizem!« In tako je bilo ranjeno dostojanstvo in nič ni moglo obnoviti želje po vrnitvi. A v hiši je ostalo polno anekdot in polno vicev. No, ta Bojan Bem
je pripovedoval, kako je imel razstavo v Obalnih galerijah in so potem njegove slike izginile. Ni jih bilo več in vprašaj gor, vprašaj dol, jih ni bilo. Vsaj do časa ne, ko je še živel v Loparju.
In pomembna in pomenljiva zgodba je bila s tisto razstavo fotografskih plošč slikarja Antona s Kortine. Saj so bile steklene plošče, ne? Če ne, me popravte. In so jih našli, ta naš Anton in vse polno zanimivosti okrog njega. Kako en naš človek, preprost, samouk in kaj vse je ustvaril. In da bodo naredili razstavo. Lepo, super. In ti si spisala tekst za katalog in Jakomin je sodeloval z drugim. In nekega dne, malo pred razstavo, pride ‘befel’. »Sprememba. Katalog bo, a na njem ne bo tvoj tekst, napisala ga bo nova gospodarica Antonovega doma. Ne vem, če je arheolog Šribar tedaj še živ ali ne. A tekst za katalog bo spisala njegova hčerka. In mene požene. Kaj hudiča se dogaja?! Dovolj imam teh, ki pridejo k nam od kjer koli in so jim odprta vrata do česar koli. Do projektov, objav, medijske promocije. Se spominjam, ko smo mi delali naš vodnik, ali kar je že bilo. In kako težko je bilo kar koli objaviti. Tam stisnjeno notri v kake novičke, dve tri vrstice. In potem kake Špelce in Tince in neki projekt, krasne barvne publikacije in pol strani v Primorskih novicah. Bašta. Irena Fister je krila kar nekaj projektov od drugod, ko je nas tlačila med lokalne prostočasovce. In jaz, »Kdo je to rekel?« Rekel je Matej Zupančič. K vragu še z Zupančičem, kaj ima on s slikami od Antona in zakaj ni na katalogu domačinke, je na katalogu nekdo, ki nima s slikami nobene veze?
In res bentim, bentim hudo in se k meni pripelje kreator spremembe. In me posluša, posluša, nekaj ur. In jaz bentim in on posluša. In kaj hudiča dela ta človek tam in zakaj je prišel, se mi naenkrat posveti. Malo pred tem smo sodelovali pri Kortini. On ali Muzej so orginizirali nek simpozij na Kortini. In jaz sem dobila povabilo, če bi kuhala za prisotne. »Seveda, seveda.« Vsak tolar prav pride in pravzaprav je kar lepo sodelovati s simpozijem na Kortini. Ne vem, kaj se je skuhalo, kaka mineštrica ali kaj. Pršut, vino. Ne spominjam se dobro. In komaj bi se spominjala dogodka, če mi na njega ne bi spominjala fotografija. Tam je druščina, gostje iz Italije, nekam otožni pogled Šribarja in domači organizatorji. Vse mi je stalo prav, jaz sem pridno vadila družabne stike. In je bilo prav, dokler se mi nekega lepega trenutka ni posvetilo, da je bila v tem kuhanju mineštra vloga, ki mi jo je določila lokalna struktura. Niti ne meni, vloga domačinov je kuhati, streči in se nemo smehljati. Ta vloga, ki je domačinom določila rdeča struktura, je bila posneta tam enkrat pred letom 2000 na enem Novoletnem praznovanju v Marezigah. Bila je v italijanskem jeziku, bila pa je multikulturna zadeva, bili naj bi Talijani, ‘Rvate’ in mi. In res so Talijani parlali, da je veselje in so Rvati povedali svoje v svojem jeziku in mi – ništa. Emil Zonta je sviral, sviral, nobene besede. Naše ženske, ženske z društva, pa so stregle in tiho, uslužno plesale z gosti. Tedaj se mi je utrnil spomin na film Deveti krog. Ste ga gledali? Nemi ples v taborišču smrti. Na to je spominjala scena. In ta vloga je razvidna iz vloge v razvojnih projektih, pri vodenju ustanov, lokalne uprave. Na vsakem koraku. In nazadnje je vidna pri vodenju loparske domoznanske zbirke v Hiši od Bardinca. Ko so bili Viti v podpis poslane tri inačice pogodb za vodenje zbirke brez vsakih sredstev in ko je bilo to zavrnjeno v tem, ko so našli žensko, ki je po njihovi meri, je vse jasno. Naša vloga je, da smo informatorji v njihovih projektih in v njih sodelujemo kot skrbniki, služabniki, strežniki in brezplačno. Naše mesto je na šagrah, danes z dalmatinsko glasbo.
No, tedaj to še ni bilo tako jasno. Pa vendar sem jaz bentila kot zlodej. Seveda je šlo, kot so namenili. Po triurnem dežuranju ob mojem bentenju pa se mi je le postavilo vprašanje. »Kaj za vraga dela ta arheolog tule?« Kaj za vraga ima arheolog sedeti in poslušati? In potem – prisotnost povsod, na vseh prireditvah. In pri mnogih osebah. Kdor je kaj migal, je poznal arheologa. Družaben ta človek, razgledan, ni kaj. Vse prav. A kaj prav?! Ta oseba, glavna referenca o vsem, kar se je zgodilo na
področju zgodovine v zaledju, oseba, ki je zamrznila raziskovanja in ki je zamrznila misel, da vse pri nas izhaja iz Rima, ta oseba je imela neko drugo vlogo. Kajti videla sem, glej ga vraga, tam, kjer je kdo kaj migal. In to čisto osebno, izven dogodka, na osebni ravni. In nekega dne, davno, davno, so k meni prišli z lokalnim zgodovinarjem. Nisem ga poznala in vsak človek, ki se je ukvarjal z našimi kraji, je bil odkritje. Vesela sem bila za spoznanje, mlad, živ, z živim zanimanjem za naše kraje. Z lokalnim arheologom. Kako srečo si imel, dragi kolega! Kmalu si dobil službo na carini in adijo zate naša zgodovina. Je bilo tako? Da so to slučaji? Nič več, dragi moji. Niso slučaji. Da nekdo, ki začne delati, dobi drugo službo. Učiteljica, ki je začela raziskovati glagolico, je dobila službo na italijanski šoli. Da naš ustvarjalni vulkan Arduin Hrvatin čemi v arhivu gradbenega podjetja. Kakšno vlogo si imel ti, mladeniški izraz bistre glave – v Istri? Da kontroliraš, kaj se dogaja? Da pomiriš duh? Da spelješ diskusijo na prireditvi? V vsem tem te najdem. Brez izjeme. In v tem, da si pomagal poitalijančevati naš prostor. Kako zgledamo pametni in učeni, če uporabljamo italijanska imena?
In če se vrnemo nazaj k našemu katalogu, je šlo po svoje, razstava je bila, katalog tudi. Vsak je dobil svoje. Nič hude krvi ni bilo s tvoje strani. Nič vprašanj. Tako in tako pa si ti dobila kmalu svoje. In dobila si tudi mesto v projektih, ki bi morali biti slovenski. Projekti, ki smo jih sposobni in bi jih morali izvesti lokalci, sami – odličen plen. Zakaj bi imel ti, če lahko vzamem jaz. In v zadnjem času kdor koli pride, prej dobi projekt kot domačini.Ne vem sploh, če kdo sploh prijavlja. Nekateri s starimi zvezami ja in dobijo. Neodvisni? Pozabi. ISTRA – nikogaršnja ZEMLJA – je zemlja ZA PECANJE PROJEKTOV, KORISTI, pravim. In Istrani, ki so nas prefarbali v šavrine, smo roba za projekte. Od vsepovsod, vseh vetrov so. In PECAJO. In domačinom je namenjeno mesto stažistov. Da povejo, kar so vprašani in so veseli, kar pišejo o njih eminence. In te pogoje si sprejela tudi ti in s tem pomagaš dušiti neodvisne pobude. Da, draga, tako stvari stojijo. In nič drugače. In ni več čas za pravce o nadarjenih otrocih. So le očetje in so strici.
In če bi šlo le za popoldanski prosti čas, bi bilo mogoče prav. Nekdo nima kaj delat in piše pesmi. Nekdo ne more živet, če ne piše. Naj piše. Pa ne gre zato. Če ne bi šlo za uzurpacijo, če ne bi šlo za zasedbo glavnih mest v naši upravi, ustanovah. Če ne bi šlo za našo kulturo, jezik, zemljo, bi mogoče tudi šlo. A gre za narodno izdajo. Postavili se na mesto in reči: »Mi smo slovenska Istra, mi jo zastopamo, mi smo strokovnjaki.« In ni mesta pri koritu. In ki nas mirijo, ki nas podučujejo, da moramo biti obzirni do drugih. Ki tlačijo naš ponos in prikrivajo, da naša zemlja prehaja v tuje roke. In je bila ne dolgo tega predstavitev zbornika o Slovenskem učiteljišču v Kopru. Izdal Arhiv in Slovenistično društvo – no, čestitam, končno. Super, odlično in gremo na predstavitev. Za mizo cela elita še iz socialističnih časov. Skupina učiteljic, ki kulturo držijo v rokah vsaj četrt stoletja. Ki odločajo o tem, kaj je dobro, kaj ni, kaj je prav in kaj na nivoju. Učijo in vedrijo in evo jih tukaj. Tukaj sta tudi vedve z Rožano in z vami slikar iz vaših krogov. Kam neki je šel gospod – stari oblikovalec? Skoraj moteče je, da družba ni cela kot v starih časih. Eden manjka, madonca. In gospa iz univerze je začela. In je gledala strogo. In je strogo gledala in poudaril, da gre končno – za stroko.
In ste dali na prvo stran nemško spričevalo in ste zmanjšali pomen slovenskega na pravo mesto. In mi smo v prostoru, kjer so tudi drugi in mi smo demokratični in moramo bit pošteni. In končno smo mi strokovno obdelali zadevo. Ni manjkalo pohval na inventivnost in raziskovanje in lepoto oblikovanja. In veste kaj rečem jaz? Jaz rečem tako kot je rekel naš Dušan od Tonća Marlina: »Kdor laže, ta tudi krade.« Tako je pravil naš Dušan Marlin in jaz za njim ponavljam strumno. »Kdor laže, ta tudi krade.« Kajti stara struktura pač rada krade. Rada kaj zamolči, si prisvoji zasluge. In jaz rečem. Štiri sto ur
slovenske kulture v Istri. Eno leto, dve, tri, štiri. Radio Trst A, urednica Nadja Rojac. Različni sodelavci. A sama slovenska Istra. In tam smo imeli nize. Prvi niz – ‘Ob Rižani in Rokavi’ v duhu Alojza Kocjančiča, ki si ga je danes vzela klika za kritje. In nato ‘Skrito cvetje rožmarina’. V njem smo obravnavali slovenske razumnike, učitelje, čedermace v Istri. Tudi učiteljišče in tudi učitelje, ki ste jih predstavljali vi. A ker oddaj niste pripravljali vi, jih niste omenili. Mogoče pa vam je ušlo, beseda leti. Ne, ne. Stvari so bile objavljene v Brazdah. Če niso vaše, pa ne obstajajo, ne? So izpod vašega nivoja. Zainteresirani kulturni delavec je za podoben niz rekel, da so to oddaje, ki jih na tej strani v vseh letih po vojni vse radijske postaje skupaj niso bile sposobne spraviti skupaj. Vi pogumno in po starem dalje. »Iš,« rečem. »Šo!« V pravi maniri starega režima se je vse začelo in končalo z vami. Amen in da si kdo ne upa kaj reči.
In že dolgo je tudi tega, kar si se distancirala od neodvisne pobude slovenske Istre, od Brazd s trmuna, od Besede slovenske Istre, s katero smo tako lepo sodelovali. Ti si pomagala nam in mi smo dali podporo tebi. Potem pa. Mi ali oni, ali ne? Zanimivo. A jaz te vidim pred sabo, Kameratica, dva hriba napret, vedno znova si z mano. In se s tabo pogovarjam. Povezane smo premočno z našim skupnim duhom in skupno usodo. Čigavo kulturo zastopate v imenu slovenske Istre? Mogoče vi ne veste, da obstaja? Ne veste, kaj so Istrjani iz osrednje Istre? Se ne morejo opredeliti in so potem vesoljci? Če ne veste, se podučite, je še dovolj gradiva. Zakaj ste pustili staro-slovensko dediščino glagolice, kot da je ni in so si jo prisvojili Hrvatje? Zakaj nikoli nič ne rečete ob izgubi naših simbolov – istrjanskega vola – ne ‘boškarina’, ‘per amor di dijo’ enkrat! Istrskega goniča? Zakaj ne proučujete naših imen in kot slepci posnemate nesmisle? In Kameratica, nikoli se nisi ne ti in nihče od združbe, distanciral od starega režima. Socializem je propadel, je bil uzurpiran, ni ekonomsko preživel. Sistem je bil falš, je dušil ljudsko energijo. Enim je podeljeval vse, drugim ni dal kruha ne besede. Je pognal naše ljudi z zemlje. Je pognal čez mejo naše intelektualce. Je zamolčal velik del naše zgodovine. Je kradel. Je ubijal. Je bil izkrivljen. Je potvarjal, je nagrajeval izsiljevalce. Je potlačil našega človeka in mu vzel besedo. Ne izzivajte me v dokazovanje. Vse pohvale so že znane. In novi grehi čakajo na razkritja. Terra vergine – Istra.
Tako vljudno, tako pošteno si delite stvari med sabo. Predstavitve, enkrat ti, enkrat ti, enkrat ti. Naši naprej, ostali stoj. In ti korektno, do pičice pošteno predstavljaš. In meriš, da koga ne užališ. In jaz te vprašam. Zakaj kdaj nisi vprašala Tomizzo o njegovi slovenski materi? Zna slovensko? O slovenskem globoko v Istri? Božidar Jakac je bil deklarirani Slovenec. Istran – Slovenec, rojen tam blizu tvoje družine. Nisi vedela? Ne me basat! Zakaj ne ve noben drugi? Zakaj kdaj nisi vprašala, zakaj ima slovensko tako obrobno mesto v projektih? Zakaj ‘barcolana’ ni ‘barkovljanka’ in zakaj ‘parenzana’ ni ‘žalieznica za istru’? Zakaj končno ne začnete raziskovati našega staroselstva in slovenskih korenov v imenih. Zakaj reke denarje za nadaljnje italijančenje našega prostora, ki se mu izdatno pridružuje naša država? Naši mediji v rokah stare klike. Zakaj nimamo istrski Slovenci – Istrajani mislim, televizije enako kot Italijani? Zakaj se na tv kadruje tako, da so zaposleni ljudje od zunaj, tudi iz sosednjih držav in ne domačini? Ker nas ni? Šur! Istrski Slovenci ali slovenski istrski staroselci smo edino zares izbrisana kulturna skupina v naši državi. In vi niste niti enkrat mignili s prstom. In nas pomagate dušiti. Mimogrede – kaj si ti? Si Slovenka? Ne vem, če se to lahko sprašuje. To bi moralo zanimati koga drugega. A pri nas je vse obrnjeno na glavo. Kar bi morala delati država, braniti državne interese, delajo civilne osebe. Država pa, no, vsaj to je jasno.
In nikoli nobenega vprašanja o dediščini mest. In stvari je toliko in tako tok tako hiter, da ne moreš slediti in več ne gledaš. Pa le pogledam zadnjič na eno tablo – Carlo Combi. Preberem, razvozlam in kaj sedaj to pomeni. Boril se je za italijansko kulturo in se boril proti avstrijskemu cesarstvu in kaj imamo mi kaj za reč. Nič ne rečem. In kdo je tablo postavil in ali prav razumem, da so jo postavili za časa fašizma. Še nič ni jasno in grem na internet in odtipkam. In tam dobim tole: Carlo Combi, it. Pravnik in publicist, 1927-1884. Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval v Kopru, pravo je študiral v Padovi, ga zaključil v Genovi in 1853 diplomiral v Padovi. Po končanem študiju se je pripravljal na odvetniški poklic ter med leti 1856-1859 učil na koprski gimnaziji. Zaradi političnih razlogov so mu službo na gimnaziji odpovedali, zato se je iz avstrijskega cesarstva izselil. Od 1856 je živel v Benetkah… Carlo Combi je že v študentskih letih pisal članke. V l. 1848-1849 je sodeloval pri milanskem in genovskem tisku. S pravo publicistično dejavnostjo pa je pričel takrat, ko je izdajal in s članki tudi sam sodeloval pri zborniku PORTA ORIENTALE 1857-1859, v katerem je prikazal Istro kot »vzhodna vrata Italije«. Po odhodu v izseljeništvo je bilo vse njegovo poklicno delo usmerjeno k izenačevanju zgodovine Istre z zgodovino italijanskih naseljencev v Istri. Njegovo delo je kritično obravnaval hrvaški zgodovinar Miroslav Bertoša, ki je presodil, da je Combijeva teza o močni vzhodni meji Italiji služila za opravičevanje agresivnih nastopov proti Slovencevm in Hrvatom od iredentizma naprej preko fašizma do dogajanj v obdobju po 2. Svetovni vojni. Wikipedija – vir: Prim. Slovenski biografski leksikon, Gor. Moh. Družba, Gorica 1974-1994. In sedaj Hrvatje so šli zgodovino proučevati, z veliko vnemo jo ustvarjajo in s še večjo žlico prisvajajo z leve in desne. Hrvatska glagolica. Hrvatiziranje. In so šli malo tudi pogledat tega Combija in so zapisali: Njegovo delo je kritično obravnaval hrvaški zgodovinar Miroslav Bertoša, ki je presodil, da je Combijeva teza o močni vzhodni meji Italiji služila za opravičevanje agresivnih nastopov proti Slovencevm in Hrvatom od iredentizma naprej preko fašizma do dogajanj v obdobju po 2. Svetovni vojni. Vi seveda ne. Pri nas je Ministrstvo za kulturo financiralo ustanovitev društva Carlo Combi. In vse tiho. Tiho. Hkrati, ko v celi Istri ni enega samega neodvisnega slovenskega projekta. Ustanove v primežu, društva pod kontrolo. Hudo, ne? In pravite, da ni več nobenega, ki misli drugače?
Nikoli nisi ne ti, ne slovenisti, ne kulturniki in noben od Kocjančičevih nagrajencev enkrat samkrat postavili vprašanja, se postavili za slovensko v Istri. Niti enkrat. Klika si je pod krinko multikulture prisvojila nagrado ‘ormai’. Postala je – ne za slovensko kulturo v Istri – za istrsko kulturo: italijansko, hrvaško, ‘culokafrijsko’ in tisto mešanico, ki jo promovirate kot slovensko. In Kocjančiču samemu ste vzeli njegovo bistveno noto – ljubezen do našega, slovenskega človeka v Istri. »Ob Rižani in Rokavi je slovenska kri« ste spremenili – »Kocjančič je bil kozmopolit, imel je rad vse ljudi.« K vragu z vami! Seveda jih je spoštoval, hudiča, kaj vam je? Ali to pomeni, da jih italijanski, hrvaški kulturniki niso? Aha!!! V tem je ‘point’, ja? Ne, niso. Kajti, vidite, edini, ki se ga spomnem, da je zagovarjal ‘znanje za vse’, ‘dostojanstvo za vsakega človeka’, je bil nesojeni škof Peter Pavel Vergerij pred pet sto leti. Tega se spomnem in temu smo tudi postavili spomenik na Belvederju po vojni. V času, preden so izbrisali iz socialistične morale bicikliste. In za tega Italijani nočejo slišati in sedaj tudi vi za njimi. In vi ne opozarjate na nacionalizem pri tistih, ki to so, vi z nacionalisti zmerjate slovenske domoljube. Saj je iz slovarja zbrisana beseda ‘domoljub’, ne? Hočete prevesti v angleščino ‘domoljub’ in v naših slovarjih najdete – ‘nacionalist’. »How about that«? Zakaj o tem nobene, drage slavistke? Vidite našo barko, kam pelje?
In seveda nikoli besede o izgubi, umikanju slovenskega pred drugimi. Poglejte knjižne police, poglejte projekte. Kje je statistika? Bi kdaj kaj prešteli ali je bolje, da naredimo na oči, da bomo znali sami? Poskušajte prijaviti projekt, ki raziskuje slovensko kulturo! Že veste odgovor. In zakaj se po naših vaseh ljudi prepričuje, da je italijansko, vnešeno na silo v času fašizma in prej, danes dokazuje, da je to naše? Zakaj Darjo Gregorič – zagovornik ‘talijani nu mi smo eno, uni kranjci gor so škifo’ – hodi pet k Milki Pucer – branilki slovenskega še do včeraj. Zakaj nihče nič ne reče, ko se tako počasi, a vztrajno goji tista prefinjena antipatija do našega naroda, skozi ‘žabarje’, ‘mejo na Črnem kalu’ in take? Ah,
slučajno, ali ne? Nobene besede. Silnice so obrnjene. In prav ti s posebno vmeno opravljaš svojo tovariško nalogo podučiti, kaj je prav in kaj narobe. Za naš občutek za pravičnost, za našo karjanco, oliko – se skriva apel umikanja pred tistimi, ki imajo deset krat več prostora, denarja, podpore kot jo imamo mi, ki smo se komaj ovedli iz stoletnih primežev dušenja. V našem človeku je treba zatreti ponos, vsako vprašanje – pod krinko svarila pred nacionalizmom. »Ma va ćiavar!« Nastajajočo ustvarjalnost zmanjšati na raven amaterizma in svoj položaj skrivajoč se za ‘visoko, svetovljansko kulturo’. Koliko časa že vedri ta ‘visoka kultura’, ki jo noben od nas ne doseže? Razen… no, ja. Zahteve po svojem, biti gospodar v svojem domu – kot nacionalizem. Mu naložiti odgovornost, ki je nima. O, sveta marija, pojdite po naših mestih in glejte. Samo korak je potreben, samo vstopiti v deset vrat, ki podpirajo italijanske projekte. In vi ste tiho. Še v socialistični morali so, vsaj na začetku, poznali pojem biciklizem. Udri po svojem.
In od zadnjega pisanja sem le pobrskala po internetu. In to, kar sem zaznavala, se je pokazalo. S skupini, ki deli in izvaja projekte, ste od nas ti in Koštjalka. Ona sedaj v vlogi strokovne etnologinje, seveda, ti pa tako in drugače. Pri narečju, izdajah, predstavitvah in nimate opozicije. Knjiga o Kopru, ‘knjigi, ki je Koper še ni imel’. Večni Žitko, pridni knjigarji in ti. No, krasno. A pravi mi Nadja Rojac. Ona je ob 15. Obletnici krožka Beseda Slovenske Istre opozorila na vztrajno zanemarjanje slovenskega v mestu. In je opozorila na Hišo, kjer je bila pred sto leti ustanovljena Slovenska hranilnica in posojilnica in je bila Ciril-Metodova zasebna šola. In pravi – kot odmev, odgovor – evo je, knjiga o Kopru. Že vemo, kaj piše. Italijanske palače in ulice, imenovane po ‘borcih’. Ne naši učenci, ne učitelji in še manj ljudje pa vemo, zakaj tam pri pošti Glagoljaška ulica – za začetek. In ne recite, da ne veste za kaj gre in da to ni naša dediščina. Prepozno. Tam pred 15 leti je bil na Radiu Trst A niz o glagolici. In če ste ga preslišali, ker sreča je, da je radijska beseda hitro mimo – zaprosite za ponovitev. Dajte pobudo, da Radio Koper predvaja te oddaje. Pet, šest nizov in stotine, stotine ur dokumentov. Slovenska kultura Istre. Slovenski istrski staroselci, ki govorijo sami o sebi. Ne, a? Ni dovolj na nivoju? Prepozno je tudi za te klevete. Vsaj nam jih več ne morejo pripisati. Jih ni več. Slovenska kultura v Istri je tu, je živa, lepa, bogata. In mi z njo. Potlačeni in razvrednoteni. In kot živ duh, ki ga ne priznaš in skušaš zatajiti, vstajamo iz teme. Nova doba, kaj čemo. Še Merikanci so nadrsali s to novo dobo.
In sedaj: potrebovali smo res veliko, a je prišel trenutek. Nesmisli, ki jih klika govori v zvezi z jezikom. Prevzemanje italijanskih razlag vsega, kar je v našem prostoru. Da ime Koper izhaja iz koz, Izla da je bila otok. Čežarji so tam po Cezarju, mar ne? In vas za zizom da je od ‘xaxid’. Krasno. No, takole. Radio Trst A, božja previdnost je hotela, da se je na Radiu Trst A pravkar odvrtele oddaje o istrskem govoru in njegovem sporočilu. ‘Šak šak je delala’ je ime nizu, avtorica pa spodaj podpisana ‘prosto-časovka’, kot jo klasificirajo cenzorji. »Una, ki piše, ki nima druzga diela. Saj ji noben ne brani? Ka će jemet!« Tam so vsa odprta vprašanja izvora našega jezika in sto razlogov in podatkov, da se stroka pogumno loti vprašanja. Tam je zbran cvet nesmislov v raziskovanju našega prostora in slepega, lenega ponavljanja, ki mu sledi stroka, kot je sebe imenovala vodja projekta na predstavitvi zbornika o slovenskem učiteljišču. »Pogumno, slovenisti, saj ni tako hudo, saj so le glasovi, zlogi, besede. Saj ne grize, če poslušaš in misliš s svojo glavo!« Zaprosite za ponovitev. Reskiram odpoved ponovitve in zaprta vrata za nadaljnje sodelovanje. A dolžnost je narejena. Sedaj veste. In Izla, dragi, Jizla, je en jazuk zaemlje, ki štrči v murje, taku ku Jezulu par Venecje. In Kuoper ni maj nivu koz, jae en Ćiepčić zaemlje, use ukulen voda. Ena kopca. Poslušajte in nikoli več se ne boste mogli sprenevedati, da ne veste, kdo ste.
In bi jih bilo še več, če dušenja slovenskega ne bi bilo tako totalno. Gradiva je ogromno, narejenih projektov tudi. A tako kot je moral v arhivu Stavbenika čemeti Arduin Hrvatin, kot so utihnili vsi, ki ne pristajajo na izgubo našega prostora, ki ne delajo tistih ‘malih’ kompromisov, tako kot so morali stran naši domači intelektualci, tako nima javnega glasu zadnja pobuda, ki raziskuje slovensko v Istri. A konec je. Kdo ve, kaj vse bo zgrmelo k hudiču skupaj z našo besedo. Zagotovo je konec kompleksov. Picajzlastih kriterijev, da vas lahko zadostijo in zaradi katerih nikoli ne prideš do besede. Ne bom se niti izmučila do iznemoglosti, da naredim branje brezhibno. Cenzur in samo-cenzur. In odpiram vprašanja našega prostora od osvoboditve dalje. Da mi staroselci nimamo besede, da se duši raziskovanje, neodvisen razvoj. In slovensko narodno vprašanje. Izgube slovenskega prostora in starega režima, ki pri nas vlada ‘imperterito’. Ob takih vprašanjih bi se vsak zresnil, če ne bi vedel zanje. Težke besede. Skrajne razmere, ni časa za leporečje. Govorimo o izgubi prostora, govorimo o obstoju. Govorimo, da so za to, kar skupina prepušča drugim, ljudstvo krvavelo, generacije skozi tisočletja so pojila našo zemljo z znojem. Ne boste me izzvali, da vam dokazujem, kakšen je pomen kulture in kaj je narod. To vendar veste, ali ne? Pokukajte k tistim, ki jim odstopate naš prostor. Govorim, da skupina krije prenos suverenosti na drugo ali obe sosednji državi. Čas je za, da ljudje slišijo, čeprav v sebi vejo.
Kar nekaj odziva je bilo zadnje spise od ‘Kopce enu jaezika’. Pohvale in vprašanja. Buren odziv in strahovi, ki vstajao iz ozadja. Poziv k večji razumljivosti. Dvignjen prst pred klicanjem preklestva. Kot da je prekleta beseda in ne zločin, ki ga razkriva. Še najbolje, da je vse tiho. Ti si se, zvem, odzvala z mislijo, da tak spis ne bi smel bit objavljen. Aleluja! Prava socialistična poteza. Gremo, bicikel. Verte kulu, Marjo!
In vendar smo začeli. Uradno odpiram besedo o petinšestdesetih letih režima v Istri. Gremo, aufbiks, kdo jih bo bolj dobil po glavi?
Slovenski ustvarjalni atelje Sibirka v Postojni, 15. dne malega srpana 2013
– Oramaj – v tem času, ko je bilo nekaj že izvršeno
– Impjegata – uradnica
– Vsako terko – od časa do časa
– Fregatura – prevara
– Fićuo na ruge – ruta, zvezana na vrhu glave
– Viva e vegeta – živa in zdrava, v polni moči – italijanski izrazi so tu pa tam uporabljeni ironično, saj v stroki z veliko vnemo vnašajo italijanizme in italijanska poimenovanja in to enačijo z višjim strokovnim nivojem;
– Birca – pivo
– Rvate – Hrvatje (poimenovanje v Zahodni Bosni)
– Ke balle – kake neumnosti
– Culokafrijska – izmišljena eksotična kultura v smislu katerakoli kultura manjšega pomena;
– Šur – zagotovo (angl.) – ironično kot aluzija, da po standarhih sedanjih cenzorjev nekaj velja, je svetovljansko, če je tuje in po možnosti nerazumljivo; bolj je nekonkretno, zapleteno, nerazumljivo, višje je ocenjeno;
– Boškarin je eno od lastnih imen, ki so jih v Istri dajali beli pasmi volov. Samemo volu so domačini rekli ‘istrjan’. Imena pa so: Baki(n), Boškarin, Gajardo, Napoli, Palermo, Gardilin in druga. Napaka pri označevanju je bila vnešena v Tomšičevi literaturi, kjer je lastno ime zamenjalo splošno. Domačini volu nikoli niso rekli ‘boškarin’, ampak ‘istrjan’, za razliko od manjše sive pasme, ki so jim rekli ‘švicarji’. V tem času je prekomeren pomen in uporabo dobil tudi izraz ‘šavrinka’, ki je bil sicer prisoten, a v majhni meri in le v stiku z južnejšo in osrednjo Istro. Danes je neupravičeno in tudi ne netenciozno zamenjal izraz ‘Istrjan’ (slovenski) in tako pomen slovenskih Istranov kot naroda zreduciral na folklorno raven. Izraz se pospešeno forsira v levih krogih, ki jih izvajajo na lokalni ali nacionalni ravni.
– Per amor di dijo – za božjo voljo;
– Point – točka; v izrazu ‘v tem je point’ – v tem grmu tiči zajec;
– ‘Šo’ – izraz, ki ga uporabljamo pri lovljenju kokoši – ironično; enako tudi izraz ‘iš’, ki pa ni lokalnega izvora;
– Verte kulu Marjo – Vrti kolo, Marjo – ironično po anekdoti iz Loparja, več o tem v 12. Oddaji niza Šak šak je delala
– Terra vergine – deviška zemlja – prispodoba za nedotaknjeni prostor in čas v smislu, da se o zadevi še vlada molk, se še ni začelo govoriti;
– Talijane nu mi smue aenu, un gor, kranjce sue škifo – Italijani in mi smo isto, tisti gor, Kranjci pa so nekaj nevšečnega, nekaj, kar ne maramo;
– Ma va ćiavar – manj znanji tržaški izrek, ko nekoga pošlješ nekaj; dobesedno »Pojdi ‘zaklepat!’« z aluzijo moški in ženski pol ključa in ključavnice; izraz ima ironični, ne prostaški ali negativni prizvok;
– Imperterito – neustrašno
– Konvivente – izvenzakonski partner