OB PRAZNIKU Miroslava Vilharja

Andreja Blažič Klemenc

Še zdaj nekje h klavirju sedaš,

na roko polniš z rimo, notami papir.

Jeziku naših dni prizanesljivo kimaš,

ob Zagorskih, Lipi v tebi srečni je nemir.

Da besede, napevi tvoji še žive,

pogreje roke, dušo in srce.

Prijatelju čez mizo kimaš,

sam nisi – kot zaživa nikdar ne.

Veseljak zapoješ, dobro voljo širiš,

beseda, šala s tabo ne zamre.

Pa med kramljanjem o vsakdanjem

oko obstane, v daljo se ozre.

V nov čas odete rodne kraje in obličja vidi,

kjer kri tvoja danes vre.

Tu žive in druge svet je vzel za svoje,

za doto čuvajo ponos, rodu ime.

Kak nov napev gotovo snuješ zanje,

da ga vnukom v varstvo podare.

Vselej, kadar se iz src zasliši,

da še si tu, se sleherni zave.

Spomin je nate čil in živ,

s teboj delimo sanje.

Kostanji, v tla rastoče stene nemo govore,

da bil si tu in ljubil,

življenju, ljubezni, domovini zaljšal si ime.

______________

Zapis je nastal 7. septembra 2018, ob 200. obletnici rojstva Miroslava Vilharja.

Miroslav Vilhar je bil pesnik, pisatelj, skladatelj in narodni buditelj. Rodil se je leta 1818 v Planini in umrl 1871 na gradu Kalec (ki stoji v bližini Zagorja nedaleč od izvira reke Pivke).  Odigral je pomembno vlogo na Notranjskem in dodal svojo energijo slovenskemu gibanju 19. stoletja. Številne njegove pesmi so ponarodele: Po jezeru bliz’ Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo (Napitnica), ki so jih peli tudi v Istri. Imel je pomembno narodno prebudno vlogo. 9. maja 1869 je na Kalcu organiziral tabor “Pivški tabor na Kalcu blizu Zagorja, poleg Šempetra na Krasu”, na katerem se je zavzemal za zedinjeno Slovenijo in za javno rabo slovenskega jezika.