TRETJA ISTRSKA PREBUJA – PREDSTAVITEV KNJIGE
Predstavitev knjige sta izvedla študijska krožka Beseda slovenske Istre in Istrske tem ob sodelovanju Kulturnega kluba Istra. Goste večera sta najprej pozdravila predstavnika Osrednje knjižnice Srečka Vilharja, gospa Dragica Petrinja in direktor David Runco. Z verzi Alojza Kocjančiča je gostom večera zaželel dobrodošlico Dean Plahuta, nato je publicist Milan Gregorič predstavil avtorico in mentorico študijskih krožkov, Ledo Dobrinja. Sledil je pogovor z avtorico, ki ga je vodila kulturologija Tanja Jakomin Kocjančič, ki ga je z besedami iz knjige popestrila dolgoletna sodelavka in lektorica Andreja Blažič Klemenc. Predstavitvi je prisostvovalo lepo število starih sodelavcev in novih prijateljev, med njimi tudi predstavniki slovenskih kulturnih društev Istra iz Pulja in Lipa iz Buzeta. Predstavitve se je udeležila tudi vodja projekta študijskih krožkov pri Andragoškem centru Slovenije, dr. Nevenka Bogataj. Dogodek je na filmski trak posnel snemalec Peter Kleva.
Pozdravne besede, verzi Alojza Kocjančiča iz ust Deana Plahute in nato uvodna predstavitev dela, ki jo je podal publicist Milan Gregorič:
“Avtorica knjige, sociologinja Leda Dobrinja, je na prelomu stoletja na svojem domu v hiši od Ćiuda v Loparju sprožila eno najbolj pristnih in močnih kulturnih gibanj, ki jih je v zadnjem času premoglo avtohtono slovensko prebivalstvo v istrskem in tržaškem prostoru. Ni naključje, da se je to gibanje rodilo skupaj s slovensko državo, saj je nosilo v sebi močan državotvorni in nacionalni naboj. Bilo je del širše kulturne in narodne prebuje tega prostora, kjer se je slovenska pomlad začela z odkritjem v krivično pozabo potisnjenega pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča. Istrani smo čutili, da se nam nekaj podira pod nogami in pri iskanju novega smo se samodejno vračali k izviru, kjer so stvari bolj čiste. Tako je bil Kocjančič na začetku kulturnega delovanja zvezda vodnica tudi za avtorico knjige Ledo Dobrinja. Njegov klic »Pridi, brat, da ti odkrijem svoj zaklad, da ti povem, kako sem mlad, kako razkošno sem bogat«, je segel v premnoga srca istrskega in tržaškega življa. Pričujoče delo je večplastni zapis dogajanja okrog Hiše od Ćiuda v obdobju ustanavljanja slovenske države, »ko je vse vrelo od ustvarjalnih energij in bučalo od sreče«. Dogajanje, ki ga avtorica knjige označuje za tretjo narodno prebujo Slovenske Istre, in ob katerem je sanjala, kako naj bi slovenska istrska avtohtona skupnost in njena neodvisna inteligenca vzeli vajeti v Slovenki Istri v svoje roke. Tretja prebuja namreč po prvi ob koncu 19. stoletja, s čitalnicami in tabori, in drugi, ki se je rodila iz upora proti fašizmu, najprej s TIGR-om, nadaljevala z ljudsko vstajo znotraj NOB-ja ter dosegla vrhunec v zanosu obnove po drugi svetovni vojni…” (Nadaljevanje predstavitve se nadaljuje po slikovnem prikazu spodaj.)
Na prvi sliki Andreja Blažič Klemenc bere odlomek iz knjige. Na desni voditeljica pogovora, Tanja Jakomin Kocjančič in avtorica knjige.
Predstavitvi in pogovoru je zbrano sledilo naklonjeno občinstvo.
Na koncu so si gostje lahko knjigo še ogledali ali jo kupili, nato je sledila zdravica, pozdravi, čestitke, izmenjava vtisov, krajši dogovori in prosto druženje.
Čisto ob koncu je prišlo na vrsto še skupinsko fotografiranje. Pri predstavitvi so sodelovali stari in novi člani študijskih krožkov Beseda slovenske Istre in Istrske teme. Fotografije: Milena Piciga in Rafael Vončina, 15. marca 2019.
Nadaljevanje predstavitve: “…Osrčje dogajanja je bila Hiša o Ćiuda in Center Vita, to je avtoričin zasebni zavod za pospeševanje kreativnosti in naravno življenje. Hišo je avtorici uspelo odkupiti z veliko spretnostjo in zalaganjem ter jo predelati v svoj dom in hkrati v kulturni hram istrskega podeželja. V njej se je polno desetletje zbirala domača kulturna srenja, vključno z Istrani, ki smo živeli v mestih, in tistimi priseljenci, ki jim je Istra postala nov dom in jih je dogajanje pritegnilo. Ob materialnih in delovnih naporih okrog priprave in vodenja številnih projektov je Dobrinja našla še dovolj moči tudi za številne kulturne prireditve na svojem domu in za srečanja z istrskimi ljudmi, ki so puščali za seboj kakršnokoli ustvarjalno sled. Neobremenjeno in tovariško so se namreč v hiši od Ćiuda zbirali ljudje vseh mogočih stanov, nazorov in interesov, od kmeta do doktorja znanosti, od duhovnika do nekdanjega partijskega sekretarja itn. Lahko bi rekli, da je to hišo obdajal poseben blagoslov, pred katerim se moramo spoštljivo pokloniti. Naj za ilustracijo naštejem le nekaj najodmevnejših dejavnosti centra Vita v Hiši od Ćiuda. V njej so se odvijale likovne kolonije in slikarske razstave, gostovanja raznih skupin, vsedržavni mladinski raziskovalni tabor, pa večeri ljudske ustvarjalnosti in čitalniški krožki. V tej hiši so bili pripravljeni večletni radijski nizi Ob Rižani in Rokavi, Skrito cvetje rožmarina in Po poteh glagoljaštva, ki jih je predvajal Radio Trst A. Študijski krožek Beseda Slovenske Istre je tu začel izdajati zbornik Brazde s Trmuna, Krožek Slovenci v Istri pa je urejal in izdajal list Istrske teme. Izdelana sta bila osnutek razvojnega programa krajevne skupnosti Marezige in študija o razvoju Loparja, izvedena je bila priprava za vključitev Loparja v program celostnega razvoja podeželja in obnove vasi, izdelan je bil prvi kulturni in turistični vodnik za krajevno skupnost Marezige in okolico. V Hiši od Ćiuda je nastajala krajevna domoznanska zbirka, ki je kasneje našla domovanje v Hiši od Brdinca, in tu se je rodil tudi projekt Istrskega parka. Dobrinja je menila, »da se človek zave samega sebe prek kulture ter prek nje spoznava dediščino svojih prednikov« in se edino tako lahko trdno zasidra v času in prostoru, da lahko kljubuje viharjem, ki vršijo preko njega. Lokalni, ideološko enoumni, pisni in elektronski mediji so to samoniklo ustvarjanje Centra Vita podcenjevali in ga potiskali na obrobje. So mu pa tržaški slovenski mediji na široko odprli svoja vrata, predvsem Katoliški glas, ki ga je urejal naš istrski rojak Dušan Jakomin, pa revija Mladika v režiji Društva slovenskih izobražencev iz Trsta in predvsem Radio Trst A, ki je dolga leta oddajal navedene radijske nize. Pri čemer je Dobrinja tvegala oceno, da bi ustvarjalni zanos brez te medijske podpore iz Trsta verjetno opešal, in se nam je tako Trst, kot pri prvih dveh predhodnih istrskih prebujah, predstavil kot kulturno središče Slovenske Istre.
Kljub vsemu temu ustvarjalnemu zanosu pa Center Vita kot mlada razvojna organizacija in eden prvih zasebnih zavodov ni bil deležen posebnega razumevanja levih lokalnih oblastnih struktur. Njegovo delovanje je bilo namreč samoniklo in so oblasti gledale nanj sumničavo. Knjiga navaja nekaj dejstev in podatkov, ki opozarjajo celo, da je da je morda Veliki brat prek svojih lovk nadziral, kdo vse se zbira in kaj se počne v tej hiši. Pri pridobivanju sredstev je moral Center tekmovati z državnimi in občinskimi institucijami, ki so bile večinoma trdno prisesane na občinske proračune in s tem privilegirane. Tudi sicer so razpisovalci ponujali projekte v glavnem bolj izkušenim izvajalcem z drugih območij Slovenije, ki so potem največkrat povzeli in realizirali zamisli domače istrske pameti, pri razpoložljivih sredstvih pa so pobrali smetano in domačim podizvajalcem pustili drobtinice. Zato so domače organizacije, vključno s Centrom Vita, životarile ter bile potisnjene v položaj neprestanega beračenja. Pridružili so se tudi številni nizki udarci kot je bila že navedena zloraba avtoričinih zamisli in celo kraja produktov. To pa je imelo za avtorico tudi ekzistenčne posledice, saj je ob polovičnem nadomestilu za skrajšani delovni čas svoj kruh služila sproti, od projekta do projekta. V nekem intervjuju za PN je kljub navedenemu nehvaležnemu položaju dejala, »da tega dela ne bi zamenjala z ničemer, ker gradi na svojih koreninah in pri tem uporablja vse svoje znanje in sposobnosti«. Kar spominja na misel Malega Princa iz francoskega literarnega dela Antoina de Saint-Exupery-ja, da ti namreč za »tvojo rožo«, to je za tvoje veliko delo, ne sme biti žal časa. Je pa hkrati priznala, da je bila njena odločitev, da svojo poklicno kariero zasnuje na razvoju istrskega podeželja »skoraj noro dejanje«, ki je počasi avtorico privedlo do pravega upora. Dne 16. februarja 2000 smo se namreč številni obiskovalci, vključno s takratnim koprskim županom Dinom Pucerjem, po svečanem odprtju zbirke v hiši od Brdinca, na katerem je dr. Duša Krnel Umek izrekla avtorici priznanje za njen izjemen prispevek pri tem projektu, znašli v Hiši od Ćiuda. Gostiteljica je očitno želela obeležiti 10. obletnico ustanovitve Centra Vita s temeljitim posvetom na temo razvoja Slovenske Istre in vlogi domačinov pri tem. Posvet je vodil avtor te nocojšnje uvodne predstavitve in predstavil prisotnim vlogo in prehojeno pot Centra Vita in njegov simboličen pomen, kot plod profesionalnega domačega znanja. Nakazal je perspektive njegovega nadaljnjega delovanja in opozoril na odklonilni odnos lokalnih oblasti do Centra in iz tega naraščajoči konflikt. Dobrinja je predlagala, da bi MO Koper zagotovila Centru sredstva za financiranje enega delovnega mesta na ravni občinskega svetovalca in kritje materialnih stroškov. V okviru takega dogovora bi bila avtorica pripravljena dati občini na voljo Hišo od Ćiuda kot javno dobro. Hiša je bil namreč muzej in galerija hkrati. S tem bi postala osrednji kulturni dom istrskega podeželja, center kulturne ponudbe na podeželju, sedež Brazd in Istrskih tem ter del turistične ponudbe Slovenske Istre. Kocka je bila vržena in iz avtoričinega nastopa na posvetu se je dalo razbrati, da gre za dozorelo, premišljeno, odločno in dokončno ponudbo. Nanjo pa na posvetu ni dobila oprijemljivega odgovora. Niso mi znane niti podrobnosti kakih morebitnih kasnejših stikov med njo in predstavniki občine. Vem le to, da do dogovora ni prišlo, in sredi leta 2000 je Dobrinja po desetletju zanosnega ustvarjanja potegnila nekaj dramatičnih potez. Center Vita je začasno prenehal z dejavnostjo. Hišo od Ćiuda je najprej dala v najem in jo nato prodala, sama pa se je umaknila v tujino za kakih deset let. Za vse nas, njene sodelavce, podpornike in obiskovalce, vključno z občino, je bil to hud poraz in velika izguba. Še zlasti spričo dejstva, da je bilo v naknadnih stikih z občino nakazano, da bi se okrog postavljenih pogojev dalo najti kak kompromis, a je vlak, žal, že odpeljal. Istrska prebuja je ugasnila in kmalu za njo tudi Kocjančičeva nagrada, kot ogledalo našega žalostnega stanja duha, oz. po avtoričinem mnenju, kot ogledalo odnosa, ki ga imamo Slovenci v Istri in nasploh do lastne izvirne kulture in narodne identitete.
Za temeljitejše razumevanje dogajanja pa je treba še povedati, da je na začetku 80. let avtorica zbolela za zahrbtno boleznijo, in je bil tako, kot je to navedla v knjigi, ves ta zanos okrog Hiše od Ćiuda »hkrati njen intimni boj za življenje, ki ga je očitno dobojevala«. Kajti po desetletju odsotnosti se je vrnila v svojo rodno Istro in si je, kljub ugasli tretji istrski prebuji ter odporom in udarcem, ki jih je doživljala, najprej postavila vprašanje »kam s preostanki moje energije«. In imela je nove sanje, prave preroške, ki so jo, kot je zapisala v knjigi »popeljale naprej v nove izzive, v nova dejanja, v nove boje«. Menila je namreč, »da je napočil čas, da napore usmeri na vseslovensko raven, ker je tudi na državni ravni položaj podoben kot v Slovenski Istri«. To je, odsotnost narodnega ponosa, kot na to neprestano opozarja tudi pisatelj Boris Pahor, in podcenjevanje lastne identitete in njene kulturne dediščine. Niso jo zanimali ne fitnesi, ne potovanja, ne zabave, ampak »ustvarjanje novih danosti, ki vodijo k življenju…Raziskovanja, oblikovanje kritične družbene misli in objave…« Kopanje po kulturni in naravni dediščini njenega ljudstva jo tako je privedlo »v raziskovanje izvora naše kulture in našega naroda« in iz teh raziskav je pod njenim uredništvom leta 2005 izšel prvi izdelek, to je zbornik Slovensko staroselstvo in Istri«. In z njim spet upor in spopadi, to pot z uradnim zgodovinopisjem, zagovarjajoč in dokazujoč namreč tezo, da smo Slovenci (vključno z ostalim slovanskim življem) staroselci na prostoru od Jadrana prek Donave do Baltika, in ne priseljenci. S somišljeniki je odprla facebook skupino z naslovom Ali je v Istri še kdo živ. In vse kaže, da ta zgodba še ni končana…
In ob vsej tej svoji nevsakdanji prehojeni poti pravi avtorica v knjigi, »da se zahvaljuje Stvarstvu (pisanem z veliko začetnico) za možnost, ki ji je bila dana z rojstvom. Za obstoj, za vse, kar je prejela, in za možnosti, ki so se ji ponudile. Ima se za globoko srečno in privilegirano osebo in ne bi zamenjala črtice ali poteze dosedanje odisejade«. Pravi slavospev torej življenju, ustvarjanju, neprestanim bojem in zvestobi lastnim koreninam.
Koper, 15. marec 2019 Milan Gregorič