SONČNI IN LUNIN KOLEDAR

SONČNI IN LUNIN KOLEDAR

Leda Dobrinja

V zadnjem času je vse več pozornosti posvečene starim kulturam in v njihovih ostankih raziskovalci zelo pogosto iščejo, prepoznavajo snovne predmete za merjenje časa – koledarje.

Pred kakim desetletjem je bila v Narodnem muzeju v Ljubljani zelo odmevna razstava o vučedolskih najdbah in največ pozornosti pri tem je požel ‘vučedolski koledar’. Gre za keramično vazo z enostavnim okrasjem z osnovnim elementom črte in kroga. Nekateri so v tem prepoznali merjenje časa po zvezdi Orion.¹

Tudi sicer nanese beseda na koledar, ko stojimo pred velikimi kamniti bloki Stonehengea in podobnih najdb. Na Škotskem govorijo o najdbi – najstarejšem Luninem koledarju², zelo impresivna najdba so ostanki naselbine starih Dacov³ – Sarmisegetuze, ki naj bi tudi predstavlja koledar.

Domnevni Sončni disk iz najdišča SARMISEGETUSA v današnji Romuniji. Naravno obliko kroga ima tudi zemlja; če se zavrtimo okoli svoje osi, nam horizont, obnebnica zariše prav krog. Prvi hrami, posvečeni Materi zemlji, so bili tudi okrogle oblike.

Malokdaj pa pomislimo na očitno dejstvo, da je najstarejši, najpopolnejši in najtočnejši koledar pravzaprav stvarstvo, ki je človeka obkrožalo. Celo stvarstvo je bilo sveto, predmet čaščenje, bilo je pravzaprav božji hram. Zemlja, narava, Sonce in Luna pa točni merilniki izsekov neskončnega nadaljevanja časa.

Sonce je še do danes očitni merilec dneva. Dan se začne in konča z obratom Zemlje okoli Sonca ali obratno, kot se dozdeva človeku. Zdi se, da obstaja neposredna povezava med besedo ‘dan’, ‘day’ in pritrdilnico ‘da’⁴, nikalnica ‘ne’ pa z ‘nočjo’ in to dosledno v vseh izvornih evropskih jezikovnih skupinah. To smiselno povezavo najdemo pri italijanskem izrazu za dan, to je ‘giorno’ – žarno. Poldan je pri njih ‘mezzogiorno’, to je ‘med/vmes žarno’, popoldan pa je ‘pomeriggio’, to je ‘po-vmes-žarno’, če končnico ‘-rižno’ obrnemo v logični ‘-žarno’.

Prav tako je očitno, da se po Soncu določata začetek in konec, to je dolžina leta ali staroslovenskega ‘koleda’, to je ‘kola dan’, dan, ko se je Sončev krog, kolo, sklenilo. Naravni začetek leta je sedaj 21. december ob zimskem Solnčevem⁵ staju – zimskem solsticiju. Pred okoli dva tisoč leti je bilo to o Božiču, 25. decembra. Zakaj danes začetek leta praznujemo sedem dni za tem, je vprašanje naravnih zamikov nebesnih teles in kasnejših sprememb koledarjev. Prava revolucija v merjenju časovnih izsekov se je zgodila z uvedbo tako imenovanega rimskega desetniškega koledarja, ki je presekal z logiko opazovanja narave in uvedel arbitrarne mejnike. Poleg nadomeščanja starega znanja z novimi merili so ti imeli namen ovekovečenja moči posameznih vladarjev in papežev.⁶

Kolo in koledar ali po domače ‘kulendaer’ imata neposredno besedno zvezo. ‘Kolo’ tvori pravzaprav osnovo besede ‘koledar’, se povezuje s končnico ali kar besedo ‘ar’ ali ‘dar’; ‘ar’ pa je prvotni indoevropski in tudi staroslovenski izraz za sonce. Jar, Žar, žarun je dobra prispodoba za sonce, angleški ‘year’ pa se z lahkoto preobrazi v ‘žar’.

Deli leta, ki jih določajo spremembe v naravi in naravne sile, značilne za posamezne dele sončevega ali velikega kolesa, so letni časi, pri nas ‘cajti’ ali staji, ‘štajoni’. Še danes se v Istri reče ‘cajte bandime’ za čas, ko se odvija trgatev. To pa je jesen, ki ga označuje jesensko deževje. Lahko bi ga za razliko od poletne pripeke imenovali ‘vodni čas’, kar italijanski izraz ‘autunno’, to je ‘v vodno’, tudi pomeni. Poletje, pol ‘kola’, ‘koleta’, je zgovoren izraz, pomlad in zima tudi. Ob tem se lahko zaustavimo pri vprašanju o izvoru besede ‘vigred’ za pomlad. Njen prvi del ‘vi-‘ gre razumeti v smeri pomena in glasovnega premeta besede ‘živ’ – pojav, ki se ogleduje tudi pri italijanski istopomenski besedi ‘vivo’, vita’ (živ, življenje).⁷ Temu času nasproti stoji čas ugašanja luči, ugašanja narave, čas ‘smrti’.

Življenje, tako kot Smrt, pa sta poosebljena v Mladi devi, Živi, morda Vigredi sami. Smrt, žena s koso, pa v Mori, Morani. Dan čaščenja Žive se v slovenski kulturi ni ohranil, morda gre iskati časovno umeščenost v čaščenju njenega moškega pola – Jarnika, katerega ostanek je ‘jurjevanje’ na Dolenjskem. To pa je čas Velike noči⁸, po domače ‘Vezma’. Pol leta za tem pa ves krščanski svet praznuje ‘Vse svete’ ali ‘dan mrtvih’. Dan mrtvih ali ‘vsi sveti’ pa je po logiki naravnega sosledja čas svete More, čas Smrti, vendar se danes Vezom, Vuzem, praznuje na osnovi Luninega koledarja, dan Smrti pa na osnovi sodobnega koledarja. Izvora besede ‘vezom’ nam še ni uspelo razvozlati. V Prekmurju jo poznajo kot ‘vuzem’, na Tržaškem kot ‘uzem’⁹. V Beli krajini se ‘vuzem’ pojavlja v koledniški pesmi ‘Prišel je prišel pisani vuzem, došel je došel Zeleni Jure…’ pri pastirskem jurjevanju.¹⁰ Glasovno je beseda najbližje pridevniku ‘Veson’ v smislu ‘Vesnin’ praznik, ‘koledo’ in ‘koledovanje’ pa z besedo ‘koledar’.¹¹

Še nečemu bi morali tu posvetiti pozornost, to je samostalnikom in imenom ženskega spola, ki se ne končujejo na –a. Smrti, Vigredi in Prsti (zemlja) se pridružuje Jedrt, ki ima danes verski status svetnice, njen god pa je 17. marca (sv. Jera)¹². Glasovno spada v ta niz tudi Pust, ki je danes moškega spola in je ostal v izključni domeni predkrščanskega čaščenja. Tudi Pust je vključen v verigo pomladanskega krščanskega čaščenja, ki se premika glede na Lunine mene.

Je pa nekaj, kar je ostalo zelo razločno zapisano v navadah, tudi v sodobnem štetju časa, in kulturi na splošno. To so ostanki merjenja časa po Luninih kolesih, po naravni in ‘večni’ Luni sami. Lunino in Sončevo kolo pa nista skladna. To sta dve ločeni kolesi. Pri urinih mehanizmih imamo različna kolesca, ki merijo ure, minute in sekunde in manjša kolesca sovpadajo točno z obratom večjega. Pri Luninem in Sončevem kolesu pa ne gre tako. Lunini obrati se enostavno ne končajo znotraj Sončevega kolesa in predstavljajo vzporedno štetje. To je štetje krogov po Malem Soncu, Mesecu, to je v mesecih.

 Polna Luna, ujeta v objektiv proti jutru, foto dl.

Da je Mesec zares Malo Sonce, lahko opazimo sami. Če gremo v jasni noči na plano, ko je Mesec poln in meče v pokrajini jasne sence, se vam bo izraz utrnil sam po sebe. ‘Kako je svetlo, kot bi svetilo (malo) Sonce.« Da so Luno imenovali Malo sonce tudi v drugih velikih kulturah, ostajajo zapisi, mi imamo dokaz v sami besedi ‘me-sec’, ‘me-se’, ‘moon’ (mun). Stari izrazi za sonce pa ‘solnce’, ‘sunce’, ‘suoncea’.

Največji kulturni spomenik Luninega koledarja je čaščenje krščanskih praznikov v prvi polovici velikega kolesa, leta. Začnejo se šteti s prvo polno luno po Sončnem koledarju, v svoje kroge zajamejo predkrščanski ‘pust’, ‘pepelnico’, vezom ali veliko noč, binkošti, sveto Trojico in nato telovo, s katerim se konča velikonočna doba. S poletnim Solnčevim stajem 21. junija, ki ima v katoliškem štetju zamik do sv. Ivana, to je 24. junija, sledenje Luninim krogom presahne. Čaščenje Device Marije 15. avgusta in svete Smrti 1. novembra že dobita stalno mesto v Sončnem koledarju. S telovim se v krščanskem čaščenju začne čas navadnih nedelj, ki traja do časa velikega pričakovanja¹³, adventa, ki nastopi štiri tedne pred božičem.

V igro tu stopi moško božanstvo, ki ga danes pripisujejo ‘rimski’ kulturi, to je bog Janus z dvema glavama, eno obrnjeno nazaj, eno pa naprej. V staroslovenski kulturi zaseda mesto sončnega boga in boga svetlobe Belin, snovni ostanki glave z dvema obrazoma pa so pripisani Janusu, po katerem naj bi ime dobil tudi prvi mesec leta – januar. To je Janu(s)-ar, mesec Italijani imenujeo ‘gennaio’. Po naše bi ga prebrali ‘ženajo’, ‘ženejo’, naslednji mesece pa ‘febrajo’, morda ‘ognjarijo’, ‘sežigajo’. Pri nas prvi mesec imenujemo ‘prosinc’, drugi pa ‘sečan’, neizpodbitno dejstvo pa je, da je najpogosteje slovensko ime prav Janez.

In kam je šel čas pred začetkom sedanjega štetja? V zadnjem času se pojavljajo podatki o prvotnem ‘slovanskem koledarju’, ki je star več kot 7500 let.¹⁴ Letnica 6576 je bila zapisana na kamnitem bloku leta 1608 po Kristusov rojstvu na Krimu¹⁵ in v drugih dokumentih. V zadnjem času pa je New York Times objavil prispevek o odmevni razstavi Izgubljeni svet stare Evrope, ki govori o ‘Podonavski civilizaciji’, najmanj šest tisoč let stari evropski cvetoči civilizaciji na prostoru Podonavja in Balkana.

Po izidu zbornika Slovensko staroselstvo in Istri ob koncu 2015 so v naše osebno vsemirje deževali podatki o odkritjih, ki govorijo v prid naši prisotnosti na tem prostoru mnogo tisočletij. Sodelavec Rafael Vončina mi je ob tem času poslal na vpogled spletno stran s prispevkom o najstarejši evropski civilizaciji v Podonavju, starejši od prvih mezopotamskih mest.¹⁶ Ob istem času mi posreduje še spletno stran o starem izgubljenem ‘ruskem’ koledarju, starem več kot sedem tisoč let. Pisne zapise o njem beležijo ruski in češki raziskovalci.¹⁷ Končno pa sodobni ruski zgodovinar Pavel Tulajev smatra staro slovensko dediščino za izvor, iz katere je zrasla ruska kultura.¹⁸

Slovenci imamo najstarejšo najdbo lesenega kolesa z osjo na svetu, izkopanega na Ljubljanskem barju, katerega starost ocenjujejo na najmanj pet tisoč let. V našem jeziku in starih govorih pa imamo tudi najstarejše glasovne oznake za ta predmet – to je besede: kolo, kulo, kula, ki se nahaja v korenih ‘evropskih besed’, ki označujejo okroglo ali podobno obliko. Če bi pristali na izvirnost naših govorov, bi izvor besede ‘kulo’, ‘kula’ lahko iskali v podobnosti z obliko sončnega diska, ki bi jo označili ‘kot Ra’, ‘ku-ra’, ‘ku-la’.