STAROSELSKO VODENJE SKUPNOSTI IN NARODNA ISTOVETNOST
Dean Plahuta
(Prispevek je bil predstavljen na simpoziju o slovenskem staroselstvu meseca kimavca 2019 v Loparju, kjer so bile posnete tudi priložene fotografije (foto Milena Piciga). Z objavo prispevka in izidom zbornika se pričenja Jubilejno leto 2020-2021, v katerem želimo istrski Slovenci obeležiti spomin na narodni tabor Koprskega okraja v Kubedu iz leta 1870 in na upor proti fašizmu v Istri leta 1921. Slovensko staroselstvo je projekt študijskih krožkov Istrske teme in Beseda slovenske Istre.)
ISTRA in ISTRANI smo zgodovinsko po navadi vedno prikazani kot neorganizirani in revni. Tega pa kot čistokrven Istran ne morem sprejeti, ker če bi bilo to res, nas danes tukaj ne bi bilo ali pa bi bili potujčeni. Zgodilo se ni ne eno ne drugo, še smo tu in še smo Slovenci, torej mora biti resnica drugačna od tiste, ki nam jo po navadi prikazujejo. S svojimi skromnimi močmi mi je uspelo najti kar nekaj dokumentov, ki dokazujejo, da so imeli naši predniki v Istri zelo dobro urejene in upravljane skupnost že od srednjeveških časov naprej.
Skupnosti in njihovo vodenje so bile vedno najpomembnejši dejavnik za preživetje vsakega ljudstva. Le v dobro povezani in vodeni skupnosti so lahko naši predniki ohranili svoj jezik, samobitnost (identiteto), navade in seveda lastnino (svojo prostor) na tem najbolj izpostavljenem delu slovenskega narodnega ozemlja.
Žal pa o tej hvalevredni sposobnosti naših prednikov ne vemo nič, ker naše “stroke” očitno to ne zanima, pa čeprav imamo prav v Kopru edinstven srednjeveški naziv GLAVARJA (KAPETANA) SLOVENCEV, kar lepo kaže, da so imeli v srednjeveškem Kopru toliko za opraviti s slovenskimi skupnostmi, da so jim zagotovili zastopnika. Če bi bili ti Slovenci neorganizirana raja, jim vsekakor ne bi uspelo doseči imenovanja svojega predstavnika pred oblastjo. Očitno so bile skupnosti takratnih Istrskih Slovencev tako močne, da jih niso mogli zanemariti in so jih zato vključili v vladanje.
Pišem o Slovenski Istri, ker ni bilo povsod enako, in se zato omejujem na našo Istro, predvsem pa na Koper in kar je spadalo pod njegovo oblast. Temelj teh skupnosti so bili ŽUPANI in STAREŠINE, ki so jih prostovoljno izvolili prebivalci vsakega naselja posebej. To je bil lahko večji kraj, lahko pa samo zaselek, vsak je imel svojega župana, ki je urejal medsebojne odnose in odnos do nadrejenih oblast. Ta sistem samoorganizacije ljudi v skupnosti se je ohranjal ne glede na državo, katera nas je zasedla, in preživel vse do moderne dobe. Zelo je bil živ še do 1. svetovne vojne.
Lep primer je pravdanje ŽUPANA KRKAVČ (župan Lovrenc Goja leta 1566 – priimek, ki je še danes tam živ) s fevdalno družino Vittori, ki je imela v Krkavčah posesti, glede obveznih dajatev. V tem primeru vidimo, da to ni bila nepomembna funkcija, saj se je v pritožbi dopisoval z beneškim DOŽEM. Zanimivo je, da se povsod uporablja njegov naziv ŽUPAN, ne pa kakšen prevod besede v beneško italijanščino ali latinščino (seveda brez šumnikov – Zuppan). To nam kaže, da so Benečani priznavali funkcije županov, čeprav so jih ljudje sami izbrali in niso bili postavljeni od nadrejene oblasti. Žal pa je bilo pravosodje še bolj počasno kot danes, pravda je trajala skoraj 200 let in se zaključila leta 1713, ko je bil župan Krkavč Gregor Petrinja. Po nazivu župan in po imenih tudi vidimo, da so prebivalci vedno Slovenci. (Op. L. D.: Družinski vzdevek ali osebni nadimek Župan se je ohranil skoraj v vsaki vasi, v Loparju so na primer imeli Župančića in celo Županko.)
Zelo zanimiv je tudi seznam SLOVENSKIH ISTRSKIH ŽUPANOV iz leta 1782, ki so izvolili svojega predstavnika v Benetkah. Prav tako jih beneške listine imenujejo po slovensko ŽUPAN in jih priznavajo za zakonite predstavnike naštetih krajev. Naštetih je 35 županov iz krajev okoli Kopra, vidimo, da je res vsak tudi manjši kraj imel svojo samoupravo in župana. Naštel bom nekaj krajev in priimkov županov (z današnjo izgovorjavo) s tega seznama;
Pomjan (Benčič)
Osp (Krašovec)
Dekani (Venica)
Šmarje (Pribac)
Marezige (Babič)
Škofije (Bizjak in Uršič)
Lazaret (Primožič in Vuk)
Smokvica (Starc)
Truške (Ražman)
Gračišče (Franca)
Tako je bilo pod beneško oblastjo, po kratki francoski zasedbi smo prišli v Habsburško monarhijo ali na kratko pod Avstrijo, kjer so bile že prej tudi druge slovenske dežele. Avstrija je začela Istro razvijati, predvsem šolstvo, infrastrukturo in tudi lokalno oblast, saj je pod Benetkami krepko zaostajala. Tako smo dobili tudi večje občine in župane, kot jih poznamo še danes. Občini Piran in Izola sta bili podobni kot danes, na območju današnje občine Koper pa so bile konec 19. stoletja 4 občine: Dekani, Marezige, Pomjan (Šmarje) in Koper (ožje).
Tako se je zelo zmanjšalo tudi število županov, vendar so to bili uradni, državno potrjeni župani. Vzporedno so ljudje ohranili vse župane in starešine po vseh naših istrskih krajih. Zavedali so se, da se noben, tudi manjši kraj, ne more razvijati, če niso prebivalci povezani in če nimajo svojega predstavnika. Lepo pričevanje iz tega časa imamo v GRAČIŠČU, v kamnu izklesan napis iz leta 1876, ko so zgradili nov zvonik.
ŽIVE KLIČEM 1876 ZA MRTVIMI ŽALUJEM
GRAČIŠKA OPČINA S POMOČJO BOŽJO
JOŽEF FRANZA ŽUPAN STAREŠINI
ANTON FRANZA R. JOŽEFA, JOVAN KOVAČIČ.
Res neverjeten napis, v zelo lepi slovenščini skupaj z uporabo dvojine in izraza STAREŠINA, nam nesporno dokazuje, kako so slovenski istrski kraji še vedno imeli svojo lastno organizacijo z županom in starešinami, ki so odločali o pomembnih stvareh, mimo »uradnih« županov.
Še en zanimiv primer je v arhivih občine POMJAN iz leta 189, kjer župan poroča okrajnemu glavarju v Kopru, da »so ljudje z vaškimi župani, ki jih je imenoval, zadovoljni, z izjemo Boršta«. Torej vidimo, da je on župan pomjanske občine, vendar ima vsako naselje kljub temu še vedno svojega župana. To, da je župan občine o teh vaških županih poročal tudi okrajnemu glavarju v Kopru, nam potrjuje, da je bila to še vedno pomembna funkcija, čeprav neuradna.
Vidimo torej, da se je še pred samo 100 leti uradna funkcija župana občine v stari Avstriji prepletala z uradnimi ljudskimi župani vsakega manjšega kraja in se z njimi medsebojno dopolnjevala. Torej je ta staroslovenska ureditev življenja v istrskih skupnostih preživela vse od srednjega veka do rojstva naših dedkov (vsaj mojega). Torej od srednjega veka do modernih časov – zame je to nekaj veličastnega. Vse to pa so nam novejši oblastniki spretno skrili. Očitno gre za cilj, v zgodovini, istrske Slovence vedno predstavljati kot »revne kmečke množice«, kar je izraz, ki se po navadi uporablja.
Prav ta zavest skupnega delovanja za OHRANITEV SKUPNOSTI in boljši jutri in seveda zdrava kmečka pamet sta botrovali neslutenemu razvoju SLOVENSKIH ISTRSKIH OBČIN DEKANI, MAREZIGE, POMJAN (Šmarje) IN DOLINA pri Trstu konec 19. in začetek 20. stoletja. Istrani smo dokazali, da smo zelo sposobni, če nam le da oblast proste roke pri upravljanju naših krajev. Te občine so odpirale čitalnice, zidale šole, ustanavljali svoje banke (posojilnice in hranilnice), katerih lastniki so bili sami, kmetijske zadruge, kulturna društva, politične stranke itd.
Pod Avstrijo je bil skok v razvoju družbenega, kulturnega in gospodarskega življenja v teh slovenskih istrskih občinah veliko večji kot v obalnih mestih, kjer je bila uprava v italijanskih rokah, kljub temu da so Italijani imeli vso oblast v Istrskem deželnem zboru in so vedno preprečili vsa vlaganja v slovenske občine. To je bila tudi glavna ovira, da niso slovenske občine še hitreje napredovale. Obenem so vzorno skrbele za slovensko narodno zavest, kar se največ vidi v imenih kulturnih društev za vsak kraj (Koper – Zvezda, Sv. Anton – Svoboda, Pobegi Čežarji – Ilirija, Bertoki – Samo, Marezige – Neodvisnost itd.) Res je neverjetno, kaj so naši ljudje ustvarili v sorazmerno kratkem času svobode.
Kljub temu pa je bila prihodnost vseeno črna, saj se je bližala 1. svetovna vojna in PROPAD AVSTRO-OGRSKE države. Po vojni je ISTRA kot vojni plen pripadla ITALIJI in vsa svetla prihodnost se je razblinila. Italija je načrtovala uničiti Istrane slovenske narodnosti in kot prvo se je lotila prej naštetih slovenskih ustanov, ki so jih z velikim trudom zgradili naši predniki. Prepovedali so slovenske šole, društva, zadruge …, slovenske banke prisilili v stečaj. Kdor se je temu uprl, je bil obsojen na zaporno kazen ali pa enostavno fizično likvidiran.
Požig Narodnega doma v Trstu je najbolj znan primer. Še temeljitejši pri uničevanju so bili v Kopru, saj o Slovencih v Kopru ne vemo res nič, čeprav jih je bilo veliko, saj so imeli na trgu Brolo svoj SLOVENSKI DOM, društvo Zvezda, od leta 1882 čitalnico in svojo banko – posojilnico in hranilnico, ki je delovala od leta 1884 do prisilnega stečaja leta 1926. Pomislimo, koliko papirjev je v vseh teh letih izdala takšna banka, pa vseeno danes nimamo ohranjenega nič!
Takrat se je zgodilo tudi največje načrtno uničevanje ureditve skupnosti, o katerih sem prej govoril. Vedeli so namreč, da je za uničenje vsakega naroda potrebno uničiti njegovo notranjo ureditev. Zaradi izjemnega terorja nad ljudstvom so izginili ljudski župani in starešine, ostali so le še župani občin, kot jih imamo še danes. S tem se je zrušila tisočletna spontana ljudska oblast Slovenske Istre. Žal obnovitev te plemenite tradicije ni zanimala niti povojne jugoslovanske oblasti, saj je bila preveč zasedena z graditvijo novega socialističnega družbenega reda, ki pa ni dolgo trajal.
Organizacija in hrabrost naših Istranov in njihove skupnosti se v teh težkih časih pokaže ob PARLAMENTARNIH VOLITVAH v Italiji 15. MAJA 1921. Slovenci smo skupaj z Hrvati iz Istre nastopali z stranko JNS – Jugoslovanska narodna stranka. Ljudje so videli, da nam italijanska država ruši vse, kar je bilo z trudom narejeno. Da bi se lahko aktivno uprli nasilju, so se odločili na parlamentarnih volitvah nastopiti s svojo (združeno slovensko in hrvaško) politično stranko. Mislili so, da bodo volitve poštene in svobodne. Italija (kjer fašisti še niso bili na oblasti) je imela namen izbrisati Slovence in je za preprečitev naše zmage na volitvah v slovenskih občinah uporabila paravojaške enote – fašiste.
Italija je fašiste na skrito oborožila in jim dala proste roke pri nasilju nad Slovenci, za storjene zločine pa jim je zagotovila nekaznovanost. Tako si je država Italija oprala roke, saj to ni bila vojska ali policija. V Slovenski Istri so Istrani proti fašistom najbolj organizirano nastopili v Ospu, Marezigah, Pobegih in Čežarjih. Fašisti so izvajali nasilje tudi po voliščih v Kopru, vendar se jim tam nobeden ni postavil po robu.
Poglejmo, kako je potekal najbolj znan upor proti fašistom v MAREZIGAH. Ko so odprli volišča, so ljudje mirno čakali pred šolskim poslopjem, kjer so potekale volitve. Bilo je napeto, vendar jih je pomirjala prisotnost policije, ki naj bi varovala volitve pred izgredi. Kmalu po odprtju volišča pa pridejo iz Kopra fašisti in začnejo z grožnjami ukazovati ljudem, da morajo glasovati za fašistično stranko. Marežgani se jih ne bojijo in jih ignorirajo, saj jim je najpomembnejše, da gredo glasovat za slovensko stranko, s fašisti se bodo ukvarjali potem. Ko fašistom z grožnjami in žaljivkami ne uspe prepričati ljudi, vzamejo v roke orožje, saj so bili vsi oboroženi s pištolami. Ker vidijo, da ljudje ne bodo glasovali za fašiste, se odločijo, da bodo preprečili volitve. Malo se odmaknejo od ljudi in se postavijo v strelski vod, ljudi pa pozovejo, da se razidejo, če ne, bodo streljali nanje. Italijanska policija, ki bi morala proti tem kriminalcem ukrepati, da rep med noge in se zaklene v policijsko postajo in ne pride ven, dokler ne bo vse končano. Ljudje vidijo, da je situacija nevarna, in se umaknejo za okoliške stavbe in zidove.
V nasprotju s tem, kar so mislili fašisti, Marežgani ne odidejo domov, ampak počasi obkrožijo fašiste in začnejo metati nanje vse, kar je bilo pri roki, v glavnem kamne, nekateri pa gredo iskat lovske puške. Fašisti streljajo s pištolami, vendar utrpijo hude poškodbe od večjih kamnov, ki jih Marežgani mečejo nanje izza kritja zidov, zato začnejo v paniki brezglavo bežati na vse stvari, ne pa v skupini. Marežgani jih kljub nevarnosti lovijo po celem hribu, saj so fašisti še vedno oboroženi s pištolami. Ulovljene fašiste pretepejo, tako da trije fašisti podležejo poškodbam, nekaterim pa uspe priti do Kopra in prijavijo policiji, kaj se dogaja v Marezigah.
Marežgani so delovali zelo preudarno, saj so vedeli, da se sami ne bodo mogli dolgo upirati redni italijanski vojski, ki je korakala proti Marezigam. Naredili so barikade na glavni cesti, da so jih upočasnili, v tem času so šli vsi na volitve, prešteli glasove in razglasili rezultate. To je bilo zelo pametno, saj so v nekaterih čisto slovenskih občinah vsi volili za slovensko stranko, ko pa so italijanski uradniki prešteli in razglasili rezultate, so čudežno zmagale italijanske stranke. Vedeli so, da je njihovo edino upanje zmaga na volitvah in aktivno delovanje za svoj narod, kljub osovraženi državi.
Tako smo slovenski Istrani tega 15. maja 1921 pokazali, da smo organiziran in pogumen narod, s katerim ni šale. V Marezigah so bili župan in tudi vsi občinski svetniki Slovenci, domačini. Odločili so se, da ne bodo popuščali italijanskim oblastem, čeprav so bile Marezige sedaj pod stalnim nadzorom in policija je opravljala aretacije upornikov. Položaj se je naslednje leto, 1922, še poslabšal, saj so fašisti sestavljali vlado Italije. Razmere so postajale neznosne in fašisti so zahtevali, da bi župan in občinski funkcionarji začeli izvajati poitalijančevanje občine.
Takrat se je pokazala pokončnost naših ljudi, saj so, raje kot da bi sodelovali z italijansko fašistično oblastjo, vsi odstopili s položajev, župan in vsi občinski svetniki! Lahko se samo čudimo, kako pogumni in narodno zavedni so bili ti možje, saj so se zoperstavili celi državi. Državi so tudi poslali dopis, da nočejo novih volitev in novega župana in občinskega sveta, ampak samo enega uradnika, ki bo urejal tekoče posle občine, in res je tako ostalo do konca 2. svetovne vojne, celih 23 let. Seveda so se s tem odrekli tudi določenim ugodnostim, ki bi jih dobili, če bi sodelovali s fašistično oblastjo. Pomislimo samo, kako so Italijane lepo sprejeli politiki v Ljubljani v 2. svetovni vojni, samo da so obdržali stolčke! Očitno so bili ti možje, Marežgani, Istrani, dosti bolj zavedni in pokončni kot vlada Dravske banovine v Ljubljani.
Vse to so naši predniki lahko dosegli, ker so živeli povezani v skupnosti, v prostovoljni skupnosti vrednot, kot so poštenje, delavnost, načelnost, skupno dobro, jezik, narodnost, želja po boljšem jutri za svoje otroke itd. Zavedali so se , da samo skupaj lahko ohranijo svojo istovetnost (identiteto), svojo zemljo, svoj prostor, svoje navade … In samo kot skupnost so lahko, neodvisno od države, napredovali gospodarsko, družbeno in kulturno.
(Celotni prispevek skupaj s fotografskimi prilogami in dokumenti pa je objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III., ki ga lahko dobite preko naše spletne trgovine.)