Tamariske v laguni časa

Izšla je nova pesniška zbirka Edelmana Jurinčiča Tamariske v laguni časa. Ena od pesmi je:

 

ZVON ODDALJENIH MEST

Nocoj. Prekleta barka očetov.

Povedal mi je, da je šel,

da bi razburkal ronk,

da bi se zlasal z nevihto.

 

Nocoj so se cedre smejale

v jesenski prah iz nebes.

Nocoj so se galebi v vrišču

raztreščili na obali flišastih

 

sten. Pozno je, zelo pozno,

ko se vrnejo, zasidrajo,

privežejo in se zjočejo

v bronasti zvon oddaljenih mest.

 

Jožek Štucin je zbirko označil takole:

“O poeziji ni moč pisati. Že v kali si premagan, premaganec. Pike se postavljajo na začetku, sem ter tja kakšen klicaj zakriči o jutrih in lažnem upanju, a o poeziji ni moč pisati, ker je »ostanek deževne zemlje (…) v melanholiji današnjega dne«. Kot bi na soncu pisal o svetlobi, kot bi skušal ujeti melodijo burje, kot bi hotel izpovedati rezilo kosirja, ki prereže vrat … nenazadnje, kot bi pisal o Besedi, ki je začetek vsega. Nonsens.
A vseeno, pesniku trepetajo misli v laguni, polni zlata in čiger, besede mu silijo čez obzorje. Ve, da izrekanje nima razsežnosti in svobode galebovega krika, ve, da sipine v trenutku zabrišejo vsako sled, ko se razhudi veter s severa (ali juga), ve, da so besede obzorje, ki je popolna utvara, privid »točke biti«. Toda v korpusu metafor ni mogoče prezreti – v pesniku vre poezija. Vre, kakor vino, kakor melasa, kakor tamariskin sok. Pesmi so rosa iglic, slana, sveža, opojno nežna in vabljiva. In rišejo Čas, Nebo, Zaliv, Ljubljeno, Večnost, Laguno, »na katero se je vredno privezati.« Postavk je neskončno. Kakor nekoč postovk in kormoranov. Poezija je samonikla, samorodna reč z dušo. Zaobjema čas in svet, nima začetka, niti konca, s pesnikom se rodi in »umrje«. Race pesmi otresajo s kril. Duh, ki se ozira nazaj, v davne čase mladosti, koplje po spominu kot leščur zarit v mulj. Ja, pesmi brstijo iz ločja, iz ptic, iz pesnika, iz mimobežnih juter in iz ljubezni. In so, kar so, preprosto SO. Mogočen niz, ki se začne in konča z ljubeznijo, ki ima temelje v smrti in minevanju …”