IZMIŠLJOTINE, POLRESNICE IN BAJKE KOT VIRI ZGODOVINE, Janez J. Švajncer

IZMIŠLJOTINE, POLRESNICE IN BAJKE KOT VIRI ZGODOVINE

Janez J. Švajncer

(Prispevek je bil skupaj s slikovno opremo objavljene v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III, Koper, 2020. Zbornik lahko naročite preko el. pošte istrske.teme@gmail.com).

Decembra 1990 smo Slovenci odšli na volišča in se odločili za svojo državo. Že naslednje leto smo jo tudi uresničili. Tedaj je bilo videti, da kot narod in država začenjamo nekaj čisto novega, lepšega od vsega, kar je bilo do tedaj. Besede našega predsednika na proslavi oznanitve osamosvojitve, da so ta večer dovoljene sanje, jutri pa bo nov dan, smo si razlagali kot napoved grozečega vojnega pohoda proti naši samostojnosti, danes vemo, da so pomenile nekaj čisto drugega. Napovedale so nam, kar nas, Slovence, čaka v samostojni državi, tudi to, da nam bodo odvzeli našo nacionalno zgodovino.

V vseh nekdanjih republikah se je, ko so postale samostojne države, čez vse razmahnilo prav nacionalno zgodovinopisje – edina izjema je Slovenija. Ne samo da nismo ohranili tega, kar smo imeli zgodovinskega že v jugoslovanskih časih, pač pa smo zavrgli vse po vrsti. Naši tako imenovani državni voditelji so nam odvzeli zgodovino, pri čemer vidni, umazani del zanikanja slovenske narodne zgodovine opravljajo poklicni zgodovinarji. Ne samo da so nam prevrednotili 2. svetovno vojno in narodnoosvobodilni boj zamenjali s službo okupatorju, pač pa tudi starejšo zgodovino. V zadnjih letih Jugoslavije je naša prva sodobna država, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, kot uresničitev ideje Majniške deklaracije končno postala zgodovinsko dejstvo, prav ob njeni stoletnici, leta 2018, se je pokazalo, kako je spet potisnjena samo na raven nepomembnega prehodnega obdobja na poti v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Še huje se godi našim starejšim zgodovinskim obdobjem.

Nenadoma so se od nekod vzele trditve, da nas v zgodovini sploh ni bilo. Pred letom 1848 Slovenci nismo obstajali! In s tem ni začel kak tretjerazredni zgodovinar, da bi si pridobil ime, pač pa sta to razglašala ugledni zgodovinar in velik strokovnjak za določena področja srednjega veka, dr. Peter Štih, in etnolog dr. Božidar Jezernik, ki so ga naredili celo za voditelja posebne državne skupine za zgodovino na nacionalni ravni. Ko sta videla, kako sta se osmešila, sta se unesla, dve strani Sobotne priloge Dela pa je za podobne zgodovinske »ugotovitve« dobil dr. Peter Turk. Vrhunski arheolog za železno dobo se je nenadoma prelevil v nacionalnega zgodovinarja. Da ne gre samo za neke nepomembne, obrobne glasove posameznikov, se je hitro pokazalo, saj je delovanje dr. Štiha s članstvom nagradila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 

Naš osrednji dnevnik, Delo, ugovorov proti zgodovinskim netočnostim ni objavljal. Nič ni pomagalo ugovarjanje, kako je lahko Primož Trubar že v 16. stoletju nagovoril »ljube Slovence«, če jih po trditvah teh zgodovinarjev tedaj sploh še ni bilo. Štajerski deželni stanovi so leta 1634 skorajšnji slovenski kmečki upor napovedali s pismom, da bo do upora prišlo zaradi prirojenega sovraštva med Slovenci in Nemci, toda tudi takšni nesporni dokumenti do vrhov sodobnega slovenskega zgodovinopisja ne sežejo.

Toliko bolj pa ti isti zgodovinarji in njihovi sledilci kot nesporno citirajo vso mogočo zgodovinsko literaturo germanskih in romanskih piscev, celo tisto davno, ki ji je v veliki meri mogoče pripisati raven izmišljotin, polresnic in bajk. Predvsem pa tem davnim besedilom dajejo pomen virov, čeprav gre – tudi po najbolj blagih zgodovinopisnih merilih – samo za literaturo.

V zgodovinski vedi sta pojma viri in literatura jasno opredeljena, toda isti profesorji, ki pojma načelno pojasnjujejo študentom, v praksi ravnajo povsem drugače. Ko jim gre za potrjevanje svojih tez, literaturo razglašajo za vire. Tako zlorabljeni sta največkrat dve besedili: Zgodovina Langobardov Pavla Diakona in Jordanesova Getika. Obema besediloma, ki sta nastala po več stoletjih po dogodkih, ki jih opisujeta, pripisujejo težo, kot da bi nastali po metodah sodobnega zgodovinopisja. Kar je bilo napisano in potem prepisovano kot posledica germansko-romanskega dokazovanja in prirejanja preteklosti zaradi svoje prevlade, naši zgodovinarji sprejemajo kot prikaz objektivne zgodovine.

Pri Pavlu Diakonu jih ne motijo niti nesmisli, na katere je opozoril že dr. Kos pred več kot sto leti, in ne trditve, ki se jim mora upreti vsaka vsaj približno normalna logika, tako na primer, da germanska ljudstva naseljujejo Evropo vse do Dona. Hkrati pa ti isti zgodovinarji zatrjujejo, da so od tam, kjer naj torej Slovanov sploh ne bi bilo, prišli nekakšni neopredeljeni Slovani, ki so naselili srednjo in del severne Evrope ter južno Evropo vse do Jadranskega morja. Nato pa so se nenadoma spremenili v Poljake, Čehe, Slovake, Slovence, Hrvate, Srbe, Črnogorce, Makedonce itd.

Kako je mogoče obravnavati Jordanesovo Getiko, je v uvodu dovolj razumljivo povedal že njen prevajalec in vrhunski poznavalec obravnavane tematike, dr. Žiga Šmit. Kot je napisal, ni čisto jasno, kdo je besedilo napisal in koliko je po prepisih zvesto originalu. Tudi zanesljivo ne vemo, kdo je bil ta Jordanes, ki ga imamo za avtorja. Enako bolj ali manj ugibamo, kdaj in kje je besedilo nastalo, sploh pa so »nekatere navedbe v Getiki popačene zaradi političnih tendenc …«¹

Toda tisti, ki navedbe iz tovrstnega besedila navajajo kot dejstva, na katerih gradijo svoje teorije o neobstoju Slovencev, se z vsem tem očitno ne obremenjujejo, še manj oblastniki samostojne slovenske države, ki očitno hočejo in za svoje cilje potrebujejo prav takšne zgodovinarje s takšnimi teorijami.

Kako lahko je ovreči stara besedila, ki jih zgodovinarji obravnavajo kot vire in ne kot literaturo, in kako kritično jih je treba sprejemati, je mogoče dokazati z več primeri, dva bomo navedli.

Nezakcij

Kot navaja zgodovinopisna literatura, je bilo utrjeno mesto, ki ga danes poznamo po ohranjenih razvalinah nedaleč od Pulja, sprva prestolnica Istrov. Utrjeno prestolnico so oblegali Rimljani. Ko so obkoljeni Istri spoznali, da je poraz neizbežen, so pobili svoje žene in otroke ter nazadnje še sebe, da ne bi padli Rimljanom v roke. V podrobnejših opisih je po rimski literaturi obleganje opisano natančneje, tudi v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri II.²

Tako je latinski zgodovinopisec zapisal, da je rimski konzul, »da bi pospešil zavzetje mesta, preusmeril tok reke, ki je tekla v bližini ali pred zidom, in je bila po eni strani ovira za oblegovalce, po drugi strani pa je predstavljala izvor vodne oskrbe za oblegane.«³

Tako imamo zdaj pri poskusu pogleda v dano zgodovino dve izhodišči. Prvo je Nezakcij kot kraj, drugo antični opis njegovega zavzetja. Če sprejmemo lego kraja kot nesporno in če se potem opis obleganja nanaša prav na ta kraj, potem lahko brez težav ugotovimo, da je tisti del antičnega besedila, ki se nanaša na omembo reke, izmišljotina. Torej je besedilo, ki mu zgodovinarji pripisujejo pomen vira, samo literatura, ki jo je mogoče sprejeti šele po kritičnem ovrednotenju.

Nezakcij, tak, kot je danes pred nami, je – kot povedo ruševine – ostanek poznorimskega verskega in verjetno upravnega središča, kot so bila tedaj povezana. Ni hlevov in gospodarskih poslopij, ki bi potrjevala, da je tam potekalo kmetovanje in gospodarjenje, kot je bilo značilno za kraje ali samotne velike kmetije. Toda to je z vidika spornosti rimskega opisa zavzetja nepomembno, zares pomembno pa je nekaj drugega. Ob obzidju ni nobene reke, ne sedanje in ne nekdanje. Tudi ni suhe struge, ki bi dopuščala sklepanje, da je tam pred več kot dvema tisočletjema tekla reka, ki bi jo bilo mogoče zajeziti in tako priti do obzidja.

Kjer je še vedno vhod v mesto, kot je bil tudi v rimskih časih in enako prej, je visoko, lepo ohranjeno obzidje in pred njim ravnina, kjer zanesljivo ni bilo nobene reke. Pred obzidjem je bil običajen obrambni jarek. Ravnina je bila enaka tudi v času rimskega napada, kar potrjuje svinčeni želod s te ravnine. Če bi bilo zemljišče nekoč drugačno, se ne bi mogel ohraniti prav tam. Zato je mogoče sklepati, da so Rimljani med obleganjem zapolnili obrambni jarek pred obzidjem in ga izravnali. To jim je omogočilo, da so do obzidja privalili napadalni stolp, s katerim jim je bila odprta pot čez obzidje. Tak napad je bil tudi v skladu z oblegovalno in napadalno taktiko rimske vojske pri premagovanju obzidij. Samo ugibamo lahko, kako se je zasutje obrambnega jarka v opisih in prepisih dogajanja spremenilo v zajezitev reke.

Napadalni stolp tik pred obzidjem, ki bo napadalcem omogočil zavzetje gradišča, je bil branilcem napoved neizbežnega poraza. Dal pa jim je tudi čas, da so pred samim napadom lahko pobili svoje žene, otroke in sebe, da so se izognili vsemu, kar bi jih doletelo po rimski zmagi in v sužnosti.

Desno od obzidja, če stojimo na ravnini pred vhodom, je pobočje, ki pada v smeri proti morju. Levo je vzporedno z obzidjem ozka cesta, ki bi lahko bila videti tudi kot suha struga nekdaj žive rečice, če naselbina ne bi bila na vrhu hriba. Zato reka ni imela od kod priteči, dopustiti je treba možnost, da je po jarku drla voda ob velikih neurjih, toda to ni moglo imeti z obleganjem Nezakcija nobene zveze.

Na drugi, vzhodni strani naselbine je spet pobočje, ki se najprej blago, potem pa strmo spušča v ozko zajedo daleč spodaj. Na to stran je bilo zgoraj najprej obzidje, ki je obdajalo vrh gradišča s hišami, nižje spodaj na pobočju se je raztezalo še drugo obzidje, ki je obkrožalo širši del gradišča, kjer so imeli živino. Če so bile pred dva tisoč petsto leti v Istri drugačne vremenske razmere in je mogoče tam spodaj res tekla stalna rečica ali potok, to ni moglo imeti z obrambo utrdbe zgoraj nobene zveze. Rečica je bila prenizko spodaj, da bi lahko ovirala dostop do obzidja, in tudi predaleč, da bi bila lahko vodni vir za prebivalce gradišča ali kaštelirja, kar je ustreznejša oznaka od mesta. Poleg tega je bila zaradi nedostopnosti to smer, ki je bila najmanj ugodna za napad, naj je bila na dnu zajede rečica ali ne. Tam gori ni bilo mogoče privaliti nobenega oblegovalnega stolpa.

Če ni bilo reke, ki naj bi jo Rimljani zajezili, ta del opisa obleganja in zavzetja ne more biti resničen. Če je bil izmišljotina tako pomemben del opisa, ki služi kot vir zgodovinopiscem, je potem upravičen dvom tudi ob drugem, zapisanem v istem viru, predvsem pa nam pove, da ne gre za nesporni zgodovinopisni vir, pač pa očitno samo za literaturo, ki ji je mogoče pripisati večji ali manjši pomen šele po kritičnem vrednotenju.

Bitka pri Frigidu

Naslednji primer, kako nesmiselne so lahko navedbe v antičnih zapisih, je opis bitke pri Frigidu septembra 394. Bolje rečeno, vsi opisi bitke pri Frigidu, in teh je veliko, so najbolj prepričljivo opozorilo, kako velika kritičnost je potrebna pri stari literaturi, ki ji zgodovinarji pripisujejo pomen virov. Zaradi protislovij v različnih starih opisih bitke pri Frigidu je razumljivo, da vsi ne morejo biti resnični, toda kaj bi bilo, če bi imeli en sam star opis brez drugih, drugačnih. Sprejemali in navajali bi ga kot nesporno dejstvo. Ker pa je v tem primeru starih opisov več, in to takih, da si med seboj celo zelo nasprotujejo, je razumljivo in nesporno, da vse zapisano ne more biti resnično.

Če hočemo razumeti, kako daleč lahko gredo razlike pri opisovanju enega samega dogodka, v tem primeru bitke, ni treba drugega kot seči po besedilu dr. Rajka Bratoža, našega velikega poznavalca rimske zgodovine. Leta 1994 je v Zgodovinskem časopisu objavil obširen članek z naslovom Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev.⁴

Prvi opis bitke, ki je nastal kmalu po njej, je bila pesnitev, potem pa so se nizali opisi, ki so nastali po besedah pričevalcev bitke ali predhodnih besedilih. Bitki pri Frigidu tako velika pozornost ni veljala zaradi same bitke, pač pa predvsem zaradi pomena bitke za krščansko vero. Bitka pri Frigidu leta 394 je bila odločilna bitka med krščanstvom in mnogoboštvom in tako simbol zmage krščanskega boga nad drugimi bogovi. Zato je bila pri opisih krščanskih piscev prav božja pomoč odločilna sila, ki je premagala ne samo sovražno vojsko, pač pa – kar je bilo z vidika krščanske cerkve še pomembnejše – druge, dotedanje rimske bogove. Po zmagi pri Frigidu je bila v vsej rimski državi krščanska vera edina dovoljena vera. Kot so do leta 313 preganjali krščanske vernike in njihovo vero, so od leta 394 dalje preganjali drugače verujoče, podirali njihove templje in znamenja.

Zato takšna množica bolj ali manj obsežnih opisov bitke pri Frigidu omogoča, kar je za nas danes najpomembnejše, možnost spoznanja, kako zelo so si lahko nekdanja besedila v nasprotju pri opisovanju istega dogodka in kako malo je zato mogoče verjeti marsičemu, kar je bilo nekoč zapisano.

Če naredimo povzetek vseh opisov, ki jih je navedel dr. Bratož, je nesporno samo to, da je bitka bila in kdo je v njej zmagal. Toda vse drugo, kje je bila, kako je potekala, celo to, kdaj je bila in kako dolgo je trajala, je druga stvar. V nekem opisu tako, v drugem čisto drugače. In – da ponovimo – če bi imeli en sam opis, bi ga zgodovinarji obravnavali kot nesporni vir, naj bi bil še tako neresničen (česar pa ne bi bilo mogoče vedeti brez drugačnih, prepričljivejših opisov).

Pregled opisov bitke pri Frigidu, kot ga je naredil dr. Bratož, sega od dobe bitke do srednjega veka. Zaradi časovne odmaknjenosti nastanka srednjeveških opisov nam tudi ti danes delujejo kot viri za zgodovino, toda pri njih, enako kot pri vseh drugih srednjeveških dokumentih, ni mogoče mimo zelo pomembne in sporočilne ugotovitve dr. Bratoža. Kot je zapisal, so bizantinska in zahodnolatinska poročila, kjer se razlikujejo od antičnih virov »površnost ali sad domišljije srednjeveškega pisca«.⁵

K temu je mogoče dodati, da se med seboj razlikujejo že antična besedila in nič manj tudi poznejši opisi, ki so nastali na njihovi osnovi. Posebno vprašanje pa so razlage, ki si jih dovolijo zgodovinarji na podlagi svojih sklepanj ali po povzemanju iz besedil drugih zgodovinarjev. Tak primer je trditev, da se je vojskovodja Arbogast po porazu zatekel v gozdove Hrušice in se tam ubil. Že logika pove, da je to nemogoče. Teodozijeva vojska je prihajala z vzhoda, zato je imela, ko se je spustila v Vipavsko dolino, Hrušico za seboj. Kako bi lahko potem Arbogast pobegnil tej vojski za hrbet? Zahodnorimska vojska je imela za seboj gričevje za južnim robom Vipavske doline, Arbogast je lahko pobegnil samo tja – seveda, če je bila bitka v Vipavski dolini. V gozdove Hrušice je lahko pobegnil le, če je bila bitka nekje na Hrušici. Kje pa je bila zares, bomo lahko verjeli šele tedaj, ko nam jo bodo potrdili materialni dokazi.

Povzetek

Tako imenovanim pisnim virom iz starega in srednjega veka pa vse do danes je mogoče verjeti le tedaj, zlasti kadar se med seboj razlikujejo, če jih potrjujejo tudi materialni dokazi. Za nas, Slovence, so to bistvena vprašanja naše narodne zgodovine. Romanska in germanska pisna besedila o zgodovini Slovencev in našega ozemlja niso zgodovinski viri, so samo zgodovinska literatura in jo je treba tako tudi obravnavati in kritično vrednotiti.