NESACTIUM, MUTILA, FAVERIA …

R. W. Dobrowsky

V Istrskem zborniku¹ je bil leta 2017 natisnjen prevod sestavka italijanskega arheologa Guida Rosade z naslovom Med bajeslovjem in zgodovinopisjem, pred tem objavljen v monografiji Oppidum Nesactium (Založba Canova, Treviso 1999). Prevod prispevka je bil objavljen s privoljenjem avtorja. Prevajalka in urednica Leda Dobrinja je v opombi zapisala, da Oppidum Nesactium hrvaški in italijanski zgodovinarji umeščajo na jug Istre, kjer se že dlje časa raziskuje večje arheološko najdišče. Urednica je v zvezi s tem še zapisala²:

»V prid umestitvi Nezakcija na ta kraj avtorji navajajo krajevno/ledinsko ime Vizače; na zemljepisnih kartah se je do danes na bližnjem griču, vendar ločeno od najdišča, ohranilo ime Gradina. Glede na opisano, druge vire in logiko dogajanja, bi Nezakcij lahko umestili bliže Ogleju in Timavi oziroma v zaledje Trsta. Ime Nezakcij bi morali raziskati tudi v luči glasoslovnega posnemanja staroselskih besed s strani osvajalcev, ki tega jezika niso poznali. Kot delovni prevod Oppidum Nesactium predlagamo Nezavzeto obdano (naselje).«

S prevajalko in urednico Zbornika 2017 se popolnoma strinjam, še posebej zato, ker je znani italijanski jezikoslovec Giovanni Semerano³ prepričan, da je ime Oppidum predrimskega (predromanskega) izvora⁴, veliko pred njim pa je že veliki Cezar (100–44 pr. Kr.) trdil, da so oppidum oporišča staroselcev. Pa tudi zato, ker je nesporno ugotovljeno, da so Rimljani v letih 183/177 pr. Kr. začeli v Istro vpadati iz Ogleja, torej z zahoda in nato s severa proti jugu in ne obratno, kljub temu pa je po tolikih stoletjih ugotavljanje resnice o vsem tem trdo in mučno delo.

Zakaj? Problem so primarni avtentični pisni viri, pisani v latinščini in grščini, da omenim tukaj samo ta dva jezika. Ti so bili velikokrat ročno prepisovani iz primarnega v isti jezik, torej iz latinščine v latinščino ali iz grščine v grščino, pozneje pa tudi v druge jezike. Tako so tisti vneti prepisovalci, tudi v zelo starih časih, v novejših pa najmanj od 8. stoletja naprej, ki so za svojo državo hoteli zapisati boljšo podobo, zlasti pa neko prvenstvo, že ko so prepisovali vsaj v treh kopijah npr. iz latinščine v latinščino, kaj tudi bolj ali manj popravili tako, da so kakšno besedilo vstavili, ga spremenili ali odrezali, seveda svojemu prvenstvu in superiornosti v prid, original pa seveda uničili(!).

Tako je npr. pred kratkim raziskovalec Angel Martelanc v svoji knjigi⁵ obelodanil, da je prevajalec Jordanesovega dela Getika Žiga Šmit leta 2006 zapisal⁶, da se pri prevodu drži besedila Mommsenove izdaje iz leta 1882, ki se mu zdi najbolj verodostojna. Ob tem je Ž. Šmit še zapisal, da vsi prepisani in ponatisnjeni rokopisi pač vsebujejo kakšno manjšo »različico« … Na to razlago je pisec Anton Martelanc dodal (str. 95):

»Kdo da roko v ogenj, da ni tudi Mommsen s kako malenkostjo ‘prilagodil’ ta rokopis nemški viziji zgodovine? Včasih je zadosti zamenjati eno samo črko in cel stavek dobi čisto nasproten ali vsaj drugačen pomen.«

Jaz bi dajanje roke v ogenj zaradi teh očitnih dejavnosti, ki so se že odkrivale in se še odkrivajo kar naprej, seveda odsvetoval vsakemu. Kajti Theodor Mommsen je pisal v času parol »en narod, ena država, en jezik«, torej v času, ko so po »nemški viziji zgodovine« tudi Goti skupaj z njimi veljali še za Germane, a so hkrati za svoj narod že pripravljali novo ime …

Da je spoštovani slovenski raziskovalec A. Martelanc vedel, o čem piše, dokazuje tudi s tem, da se je v navedeni knjigi (str. 97) spraševal, kateri jezik so govorili Ostrogoti, ki so prišli v Panonijo, saj so imeli vladarje »s tako (očitno) slovanskimi imeni; Valamir, Thiudimer, Videmir …, str. 97)«, in seveda vedenjem, da je včasih dovolj zamenjati le eno črko, da dosežeš namen (zmedo).

Ostrogoti in Vizigoti namreč niso bili Goti, pač pa Geti. Kajti Goti so eno, Geti pa drugo ljudstvo. Prvi, kljub temu da so živeli na Baltiku, niso govorili stare nemščine, drugi pa so govorili podobno tistemu, kar so leta 1850 označili za štokavščino. Mommsen je leta 1882 imel torej lahko delo. Za potrebe nemške vizije je enostavno prilagodil ime tako, da je v imenu zamenjal le eno črko (!). Na srečo Slovencev pa je korektno prevedel Jordanesa, saj je po njem zapisal, da so bili Venehti iz enega rodu (!), ki se je imenoval s tremi imeni: Veneti, Anti, Sloveni, kar pa seveda drugi za svoje pretirane in neupravičene potrebe zavedno berejo narobe. Torej bi moral prevajalec Žiga Šmit že v naslovu zapisati: Jordanes, O izvoru in dejanjih Getov, Getikam.

Podobno je tudi prevajalec Plinijevih knjig št. 3, 4, 5 in 6 Naturalis Historia Uroš Pasini, kar podajam v originalu (hrvaškem jeziku), v svojem predgovoru zapisal sledeče:

»A sada riječ dvije o prijevodu i postupcima prevoditelja. Ovako djelo, nastalo na način prije opisan, djelo koje je pravi rudnik raznih informacija, sastav koji su prepisivači još za piščeva života mijenjali i kvarili, nije lako na svim mjestima razumjeti i prevoditi. Stoga se prevoditelju moraju uzeti u obzir neki postupci i rješenja.«

Seveda prevajalec tu v glavnem misli na zgodovinske atlase, v katerih najdemo nazive v latinščini za ustrezna razdobja in seveda za iste kraje različne zapise itn. Toda pri prepisovanjih in navajanjih določene vsebine lahko ljudje zamenjujemo in kvarimo nezavedno ali pa hudo zavedno. Tega se prav gotovo zaveda tudi prevajalec Uroš Pasini, saj je zapisal celo, iz katerega teksta je črpal: »Prijevod je izrađen prema latinskom tekstu u izdanju Leob Classical Library: Plinii Naturalis historia, London 1968,« kar pa seveda na žalost še zdaleč ni garancija za avtentičen prepis Plinijevega ali kateregakoli drugega dela v latinščini ali grščini ali v kateremkoli drugem jeziku. Posamezne barabe, ali še lažje državne institucije, seveda z lahkoto najdejo poti in sredstva za vse te nečedne posle. Torej: starejši kot je tekst v latinščini ali grščini, bolj avtentičen je, še zdaleč pa ni nujno, da je točen prepis ali od 15. stoletja po Kr. naprej točen tisk originala(!).

Lahko pa se seveda da, po podobnem sistemu, tudi na zemljevidih meje in ceste, celo celotna mesta kar tako izbrisati, ali – vpisati(!), kot npr. tudi v tem primeru.

SLIKA 1: Izsek zemljevida z naslovom: ITALIA SETTENTR., ALPI, REZIA e VINDELICIA, NORICO, kjer sta na skrajnem jugu Istre zraven Nesactiuma nepravilno vpisani še Mutila južneje in Faveria severneje od njega⁷, kar je seveda ponarejanje zgodovinskih dejstev; enako tudi vrisovanje japodskega mesta Metulum, ki ga nepravilno umeščajo hrvaški raziskovalci od Senja navzgor na sever v okolico sedanjega Ogulina⁸.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Preskočili bomo uvodne leposlovne navedbe italijanskega arheologa Guida Rosade in se najprej ustavili ob tem, kar je po tem dodal (Zbornik 2017, str. 65), in sicer:

»Tisto, kar se je, čeprav brez vsakršne jasne navedbe virov v zvezi s tem, imelo za prestolnico Istrov in zadnjo obrambno utrdbo pred Rimljani, je v skupinski tradiciji dejansko pridobivalo vlogo simbola istovetnosti, ukoreninjene daleč nazaj v času, in nepozabnega narodnega ponosa.«

Tako kljub znanstveni veličini oziroma veličini znanstvenega raziskovanja italijanski arheolog Guido Rosada priznava, da imajo, najverjetneje npr. hrvaški in italijanski strokovnjaki, brez vsakršne jasne navedbe virov, Nesactium »kratko in malo« za prestolnico Istre(!). O čem takem pa po drugi strani seveda ne piše noben latinski, grški ali kakršenkoli drug pisni vir. Skupinska tradicija v tej smeri pa so le dolgotrajna prizadevanja italijanskih in še posebej hrvaških strokovnjakov, da bi po njihovo slavni Nesactium in še marsikaj drugega spravili pod okrilje svoje države. Toda tako sam Nesactium kot tudi gradišči, ki se omenjata skupaj z njim, in sicer Mutila in Faverija, na žalost nista bili zadnja obrambna utrdba pred Rimljani, pač pa v tem primeru prva in seveda ne na ozemlju hrvaške države, saj sta le par tisoč korakov od Trsta, poleg tega pa se vsa tri slavna istrska gradišča največkrat omenjajo skupaj in seveda na severu Istre, torej na delu zdajšnje Slovenske Istre.

Ko goriški pater jezuit Martin Baucer (1595–1668) opisuje Gorsko in Sredozemsko Karnijo, npr., piše⁹:

»Našo zemljo delijo nekateri v Gorsko in Sredozemsko Karnijo. Prva začenja pri Timavi ob morju. Od tu proti vzhodu so živela razna ljudstva, ki so zgradila mesto Trst, ki ga Strabon naziva Karnijski grad, Nesatium, Mutilo in Faverijo. Ta gorska dežela obsega ves Kras z goro Učko in gradom Kozljakom. Tako pišejo stare listine goriških grofov in avstrijskih knezov. Gorski Karni so se širili po alpskih dolinah vse tja do Retov in do reke Enns na Tirolskem. Za to reko se namreč pravi, da je bila nekdaj meja Sredozemskega Norika. Meranci, karnijsko ljudstvo, so dali ime trgu Meran. Njihovi sosedje so bili Pirusti, Ambelici in Glindici, ki so živeli po dolini Drave. Njihova mesta so bila Innichen, Julium Carnicum (Zuglio), Aemonia (Ratenj), vas Lienz (Vindia), Beljak, Teurnia in Klavdia (Celovec), Lariks itn. V Sredozemski Karniji so živeli zopet drugi Karni, z mesti Celina, Okra, Segesta, Torg (Šempeter pri Gorici), Čedad, Videm (op. p.: stslov. Udene, v lat. zapisano Vdene, stslov. Wdenә, slov. Vodene, Vodno), prestolnica Oglej itn.« (op. p.: za tem tekstom je Baucer navedel pisce in njihova dela, iz katerih je črpal podatke: Strabon, V/7; Apijan, O Ilirih; Lacij, VI, Preseljevanja).

Zanimiva je tudi G. Rosadova navedba (str. 65) nepozabnega narodnega ponosa, najverjetneje v zvezi z Istri. Toda za kateri nepozabni narodni ponos pa se pravzaprav gre?! Za rimskega, mogoče za italijanski, morebiti za hrvaškega ali v resnici za karnijskega, to je za staroslovenski ali za slovenski, ki bi moral biti tudi tukaj, a ga ni!?

Tako naj bi Plinij Starejši (Caisus Plinius Secundus, 23–79 po Kr.), na katerega se znanstveniki tudi v tem primeru najraje sklicujejo, v enem izmed svojih zvezkov dela Historia Naturalis, iz katerega črpa tudi spoštovani g. Rosada (Plinij, Nat. Hist. III, 129), pri opisu Istre zapisal¹⁰:

»19. Istra se razteza v obliki polotoka. Nekateri so ugotovili, da je široka 40, obsega pa 125 milj in te mere so prav tako ugotovili za Liburnijo in območje Kvarnerskega (Flanatičnega) zaliva¹¹, ki se na njo prislanja. Drugi pišejo o 225 miljah, spet drugi obseg Liburnije določajo na 180 milj. Nekateri so japodski teritorij, ki je za Istro, premaknili vse do Kvarnerskega zaliva do 130 milj. Tuditanus, ki si je podredil Istre, je na svojem kipu zapisal: Od Ogleja do reke Titius (Krka) je 2000 stadijev. Mesta Istre z rimsko mestno pravico so Aegida (Koper), Parentium (Poreč) in kolonija Pulj (stslov. Pule, slov. Polje), ki je sedaj Pietas Iulia, nekoč pa so jo ustanovili Kolhidčani. Od Trsta je oddaljena 105 milj. Sledi v bližini mesto Nesactium in reka Arsija (Raša), ki je sedaj meja Italije. Oddaljenost od Ancone do Pulja počez je 120 milj.«

Preberite ta Plinijev sestavek o Istri še enkrat, še večkrat(!). In posvetite večjo pozornost krepkemu tisku(!). Ugotovili boste, da je v tem sestavku Plinij o Istri pravzaprav navedel le splošne podatke, zato je tukaj zapis v krepkem tisku po vsej verjetnosti vrinek, torej dodan, in tukaj nepotreben. Prvič zato, ker je bil Nesactium v času Plinija že skoraj dve stoletji razrušen in zapuščen, in (drugič) zato, ker ni mogel biti nikoli istrsko mesto z rimsko mestno pravico in zatorej tu ne bi smel biti niti omenjen, četudi bi bil tudi v Plinijevem času zares tam. To pa enostavno pomeni, da je nekoč nekdo v ta stavek vrinil tekst: (v bližini mesto Nesactium in). Kajti tudi brez tega vrinka se tekst zelo lepo bere, v celoti izraža Plinijev splošen opis Istre, predvsem pa je bolj smiselen: »… Od Trsta je oddaljena 105 milj. Sledi reka Arsia (Raša), ki je sedaj meja Italije. Oddaljenost od Ankone do Pulja počez je 120 milj«. Seveda Uroš Pasini ni odgovoren za ta vrinek v Plinijevo delo. Teh je tu še celo več, npr. o poveličevanju Liburnije in jo npr. raztezati na celotno južno območje stare Japodije, saj so to naredili drugi, po vsej verjetnosti, že zelo dolgo pred njim.

»Tisti, ki je opisal dogajanje v letih 178–177¹² pr. Kr.,« piše dalje g. Rosada (Slovensko staroselstvo in Istri II., 2017, str. 66), »je tisti, ki je opisal vojno Rimljanov proti Istrom, s katerimi je že obstajalo vojno stanje v letu 221 pr. Kr., uradno zaradi piratstva, v resnici pa zaradi ovire, ki bi jo ti lahko predstavljali pri nadzorovanju Jadrana (še več, že iz časa preseljevanja kolonov v Oglej vemo, da so ustanovili kolonijo Oglej, da bi se branili v vojni z Istri). Zgodovinar iz Patavije (danes Padove, to je Livij – op. prev.) pripoveduje, da se je vojna začela, ker ‘se je govorilo, da je (Veliki Epul) oborožil (svoja ljudstva), ki jih je oče ohranjal mirna, kar pa ni bilo po godu mladim, lakomnim plena‘. Dejstvo je, da je po prvi negotovosti, ko je zmagala stranka, naklonjena takojšnjemu posredovanju, ‘ko je konzul (Avel Manlij Vulson) zapustil Oglej, je kot prvo dejanje istrske bojne kampanje pri vodah Timave postavil tabor’ (Livij, XLI, 1, 1)¹³«.

Predvsem je treba tukaj zapisati, da so bili Rimljani takrat pač v vojnem pogonu proti severu, da so zatorej bili agresorji (!) in ne neki nosilci svobode, saj so iz padske nižine po približno 400 letih pregnali Boie, ki naj bi leta 182 pr. Kr. odšli med Noričane ob Dravi in Savi, nekaj pa jih je gotovo ostalo tudi na ozemlju poznejše Bavarske¹⁴, saj si ne moremo predstavljati, da tamkajšnje staroslovensko ljudstvo že od V. oziroma VI. stoletja najdemo imenovano kot Baiovarii – brez prisotnosti Boiev(!?). Vzrok za rimsko zasedbo Ogleja Livij išče v tem, da so bili Galci vedno združeni in da so si pomagali med seboj (Livij, XXXVI). »Strabon pa pravi,« piše Baucer¹⁵, »da so Veneti in Karni bili stalni zavezniki Bojev in Insubrov v vojnah z Rimljani.« Baucer dalje piše, da Livij nič ne omenja, da bi Ogleju dali to ime Rimljani. Piše samo, da so tja privedli kolonijo kot že prej v Kremono, Parmo, Modeno, Piacenco, medtem ko Strabon, ki naj bi umrl leta 50 po Kr. (op. p.: živel ok. 63 pr. Kr.–20 po Kr.) in ki naj ne bi vedel za zgodovinarja Livija, pa naj bi zapisal, da se jasno vidi, da so ga ustanovili Rimljani.

V bistvu sta imela oba prav. Ogleja (lat. Aquileia, stslov. Akulia, z značilnim a-kanjem, v množinskem pomenu skupki hiš, kolibe na kolih), kot tudi Trsta (Tergestum, sedaj bi to bilo slov. Tržišče) in drugih tukaj omenjenih krajev Rimljani seveda niso zgradili, so pa zraven obstoječih za svoje potrebe gradili večje ali manjše, že standardizirane utrdbe, iz katerih so se pozneje lahko razvila mesta, in ki so jim zaradi lažje orientacije dajali enaka ali zelo podobna imena, kot so bila staroselska. Drugega Ogleja pa, že takrat kot zelo velike standardizirane utrdbe, niso postavili zaradi tega, da bi se obranili pred Istri, kot za Livijem ponavlja g. Rosada, pač pa kot odskočno desko za naslednja osvajanja ozemelj proti severu, vzhodu in zahodu, kot se je pozneje tudi zgodilo, ozemlja pa so osvajali tudi »naokrog«. Istri niso bili nič večji ali manjši pirati od Rimljanov in takratnih Grkov, saj jim ti, potujoči skozi njihova obalna ozemlja, niso hoteli plačevati carin, domačini pa so seveda napadali tudi rimljanske kolone, saj so jim Rimljani tako kradli zemljo. Toda – tako kot so bili za bizantinske cesarje in rimske cesarje (Franke) po veljavnem pravu v 11. stoletju Normani in Saraceni uzurpatorji (samozvanci, nasilni prilaščevalci) Sicilije, tako so bili že pred njimi omenjeni Rimljani upravičeni in pravi vladarji proti Ilirom tudi na vseh ozemljih, naseljenih z barbari(!); tako torej tudi proti Slovenom (Slovencem), naseljenim v prvi Iliriji, po Alpah in Dinarskem gorstvu ter drugje.¹⁶ Zraven tega pa je hitro napočil čas napada Rimljanov na Istro, kar je bil njihov pravi namen.

Takrat so se Rimljani že spogledovali tudi z Norikom ter najverjetneje zraven kleli Ilire, saj so jih ti proti severu, in to pravilno, po desni, že prehitevali. Kralj Epul (lat. Aepulo, kar bi prav lahko bilo stslov. ime Iapel, toda brez črke J ne spredaj ne zadaj) in kot ga imenuje G. Rosada, kralj Veliki Epul, ni bil kralj Istrov, kot navaja, pač pa po M. Baucerju kralj – Ilirov(!).

Že najbrž nekaj pred letom 231/230 pr. Kr. je namreč kralj Ilirije, po Baucerju imenovan Agron,¹⁷ svoje kraljestvo razširil tudi nad Istro. Po smrti Agrona je kraljestvo prevzela njegova vdova Tevta z nedoraslim Agronovim sinom Pinom. Toda že takrat so Iliri imeli probleme z Rimljani (ali Rimljani z Iliri), ki so jim ravno takrat na jugu sodržavja Ilirija¹⁸ odvzeli otoke Far (Faros = Stari grad na otoku Hvaru), Krf, in Vis (lat. Issa) ter mesto Dubrovnik. Za to je bil odgovoren gospodar otoka Hvar Demetrij, Baucer ga imenuje samo gospod, in prav gotovo je bil gospod še drugih ozemelj. Demetrij ni bil kralj, pač pa najbrž vojvoda, podrejen kralju Agronu. Po smrti kralja Agrona gospod Demetrij kraljice Tevte kot ženske seveda ni več ubogal in je najverjetneje na svojo roko pobiral cestnino od ladij. Rimljani bi temu rekli »gusaril«, čeprav tudi sami niso bili nič boljši, kakor seveda že Grki pred njimi. Po vsej verjetnosti so ga Rimljani bolj trdo prijeli in izročil (ali celo prodal?) jim je »svoja« otoka Hvar in Krf. Za tem jim je predal še otok Vis in mesto Dubrovnik. Tevta je zaradi tega sprožila vojno proti Rimljanom in napadla mesto. Začela je oblegati Dubrovnik, toda Rimljani so mestu poslali pomoč in Tevtine čete so bile zavrnjene, saj so jo zapustili še Atintoni. Kraljica se je morala vdati. V Rim je poslala zastopnike, vrnila ujetnike in prebege ter prosila za mir in se Rimljanom izpovedala, češ da je vojno začela na zahtevo Agrona. Rimljani so si pridržali Far, Krf, Antintone in Vis, preostale kraje pa so vrnili kraljičinemu sinu Pinu, saj so mu, najverjetneje kot priznanemu vladarju, in ne njegovi materi Tevti, ponudili svoje zavezništvo pod določenimi pogoji, ki jih je ta seveda sprejel.

Ko je prestol Ilirije zavzel kralj Veliki Epul (gr. Epulon), je s svojim spremstvom odšel v Istro, najverjetneje, da bi se mu istrski pokrajinski vojvodi poklonili in priznali njegovo vrhovno oblast. Guido Rosada, oziroma Livij, jih imenuje principes Histrorum. Toda še tehtnejši razlog je bil ta, da je bil njegov poveljnik Karmel obveščen, da Rimljani nekaj naklepajo. Takratni kralj Karnov in Noričanov Demetrij (218–173 pr. Kr.) pa na vse to dogajanje ni reagiral oziroma, kot piše Baucer (str. 39), da ga je globoko prizadelo. Proti Rimljanom naj bi z grškim kraljem Filipom in takratnim ilirskim kraljem Gencijem sklenil zvezo, a je kmalu za tem umrl. Leta 173 naj bi ga zamenjal Cincibilij (173–122 pr. Kr.), novi kralj Karnov in Noričanov, torej Slovencev, in nikakor ne kralj nekih Galcev(!), kot je nekoč zapisal Livij.

Pri tem sklopu pa moramo nazadnje razčistiti tudi »istrsko bojno kampanjo pri vodah Timave«, kjer naj bi, kot je zapisal italijanski arheolog Guido Rosada, A. Manlij Vulson postavil svoj tabor. V zvezi s tem že rimski zgodovinar Livij omenja »lacus Timavi«, slov. Timavsko jezero, v bližini izvirov kraške reke Timave, ki jo je poznal že grški filozof Pozidonij. Nato L. Vuga, ki nam je odkril te vire, navede Livija (41, 1, 2) in (41, 2, 1)¹⁹: »Napredujoč iz Ogleja je konzul (Vulson) postavil tabor ob jezeru Timave.« … »Brž ko so pri jezeru Timave (lacus Timavi) opazili rimski tabor, so se Istri takoj za gričem razmestili na prikritem kraju.«

L. Vuga ob tem meni, da očitno ne gre za spodrsljaj, saj Livij to jezero, kot je bilo pravkar zapisano, omenja dvakrat. To majhno jezerce seveda še sedaj obstoja. Vsekakor ni Doberdobsko presihajoče jezero, leži pa med njim in reko Timavo oziroma obalo. Danes ima to majhno jezerce več imen: slov. Laško jezero, Rdeči školj ali Jezero pri Sabliču (it. Lago di Pietrarossa). To majhno jezerce Rdeči školj je brez nadzemne vodne povezave in je danes strogo zavarovano naravno območje. Napajajo ga Močila (na karti zapisana kot Močile), iz njega pa teče vodotok Moščenice, ki se pred izlivom v tržiški zaliv (Golfo di Panzano) spoji z izviri Lokavca in Timave, voda pa nato steče v morje vsega nekaj sto metrov za tem. Kot je bilo povedano, je Epulov poveljnik Karmel zvedel za naklepe Rimljanov, zato je za goro za tem jezercem postavil zasedo s tri tisoč Istrani in nato nepričakovano napadel rimsko taborišče in se ga polastil, saj so Rimljani pobegnili. Po zmagi pa so ostali v taborišču ter nepremišljeno začeli proslavljati s hrano in pijačo, ki so jo našli v njem. Toda Rimljani so se opogumili, se vrnili in napadli taborišče, ga zavzeli in pri tem pobili okrog osemsto istrskih vojakov.²⁰ Po vsej verjetnosti tudi ilirskih …

SLIKA 2: Izsek iz pregledne karte 158 MONFALCONE – TRŽIČ, kjer se vidijo Močila, jezerce Rdeči školj (lacus Timavi) in vodotok Moščenice, ki se pred izlivom v Tržiški zaliv spoji z izviri Lokavca in Timave.

Nadaljujmo z razčiščevanjem še naprej. Italijanski arheolog Guido Rosada piše (Zbornik 2017, str. 69):

»Konzul je, še vedno po mnenju latinskega zgodovinopisca, da bi pospešil zavzetje mesta, preusmeril tok reke, ki je tekla v bližini ali pred zidom, reka, ki je bila po eni strani ovira za oblegovalce, po drugi strani pa je predstavljala (ali je bil edini ali samo najpomembnejši, v tekstu ni bilo obrazloženo) izvir vodne oskrbe za oblegane.«

Ker se tukaj razpravlja o tem, da je nekdo preusmeril (drugi pisci trdijo: prestavil) reko, ki naj bi tekla v bližini gradišča ali pa recimo tik njegovega obrambnega zidu, in ker ni še nihče pojasnil, kako naj bi bilo to mogoče, bo potrebno ugrizniti tudi v to kislo jabolko. V Istrskem Zborniku 2017, str. 295, je urednica Leda Dobrinja v sestavku z naslovom Bajke o nastanku Kopra v zvezi z gradiščem Nesactium omenila tudi koprskega škofa Paola Naldinija (P. Naldini, Cerkveno krajepisje, Koper 2001, str. 293/294). Tako je navedla²¹ sledeče:

»Naldini med drugim omenja pisanje Manzuolija in Petronija, da naj bi na pobočju Sermina nekoč stal opevani Nezakcij in ‘da je Rižana reka, ki ji je konzul Klavdij prestavil strugo, zaradi česar je s smrtjo Epula, vladarja Nezakcija in kralja Histrov, prišlo do osvojitve ne le objokane prestolnice, temveč tudi drugih mest, Mutile in Faverije, tako da je vsa pokrajina prišla pod rimski imperij’. Ker da se (op. p.: to omenjeno) ne sklada z drugimi podatki, omenja podatek o dveh Nezakcijih, od katerih naj bi eden stal prav na tem mestu, o čemer pa avtor dvomi. Prav tam, str. 295–297. Navedba Nezakcija nasproti Serminu pa se je znašla tudi na srednjeveški karti. Zemljevid se nahaja v delu Descriptio Histriae …«

Koprski škof P. Naldini nam tako preko tega prispevka predstavlja stare vire o tem problemu, ki sta jih nekoč že obravnavala in obdelala tudi Manzuolij in Petronij. Toda tudi Martin Baucer je pod naslovom Nove rimske dežele (II., 15) pisal o tem²²: »Cesar je nato razširil meje Italije. Meje Furlanije je prestavil na reko Risan (op. p.: slov. Rižana), 6000 korakov južno od Trsta. Ob tej reki je nekoč stal Nesatium, ki so ga Rimljani porušili …«

In koprski meščan grof Francesco Almerigotti²³, kot nam odkriva zgodovinarka dr. Duša Krnel Umek, je trdil, da je gradišče Nesactium (nepravilno it. Castello di Nesazio) na reki Rižani pri Kopru²⁴.

Če odmislimo sedaj dejstva, in sicer, da Nezakcij ni bila objokana prestolnica Istre in da kralj Epul ni bil istrski kralj, pač pa kralj Ilirije, kot je zapisal goriški pater jezuit Martin Baucer (zakaj bi lagal oziroma si izmišljal?!) ter da v tistih treh ali štirih letih vsa istrska pokrajina še zdaleč ni prišla dobesedno pod rimski imperij²⁵, saj se je Rimljanom upirala še veliko desetletij, je mnenje, da je na pobočjih Sermina, ki je moral biti nekoč otok(!), zares stalo gradišče Nesactium in da sta bili nedaleč od njega tudi za njim porušeni gradišči, imenovani Mutila in Faverija, ter je Rižana reka, ki ji je vojskovodja Gaj Klavdij Čedni, ki je šele leta 177 postal konzul, »prestavil« strugo, po vsej verjetnosti pravilna.

Poleg tega pa nam o istrskih gradiščih piše britanski konzul v Trstu R. F. Burton, ki je leta 1874 svojo razpravo o njih objavil v Anhropological Society v Londonu, leta 1877 pa jo je v italijanščino po svoje prevedla N. Gravisi Madonizza. O številnih gradiščih je pisal tudi Slovenec Karel Marčezetič (C. Marcesetti, I Castellieri di Trieste e della Regione Giulia, Trieste 1903). Tako jih je po podatkih iz leta 1885 v Istri bilo 321, od tega 42 v severni, 123 v srednji, 141 v južni in 15 gradišč na kvarnerskih, to je nekoč karnijskih otokih. Pozneje so jih našli še veliko več²⁶, poleg tega pa moramo vedeti, da so bila gradišča različno velika, največ je bilo manjših.

Dovolite mi, da tukaj navedem še dva zanimiva pisca, ki sta pisala o gradiščih, saj ta sploh niso bila samo v Istri. Prvi je italijanski pisec Giuseppe Sergi, ki je zapisal v sestavku (Arii e Italici)²⁷ naslednje: »Praslovani ali Ilirci so vdrli v Italijo s severovzhoda, zavzeli so venetsko ozemlje in prispeli vse do doline Tibere, kjer so na ozemlju Faliskov zapustili ostanke svojih mest, zgrajenih po njihovih običajih na vrhovih vzpetin s kamnitimi obzidji, kot so to delali na Češkem, v Istri, Dalmaciji ter v Bosni in Hercegovini.«

Toda nekih t. i. Praslovanov, ki jih tu omenja spoštovani G. Sergi, venetsko ozemlje pa je bilo le del staroslovenskega, na severu Apeninskega polotoka nikoli ni bilo, saj so tu bili od vedno Sloveni, Slovenci (in ne neki Čehi, Poljaki, Rusi, Bolgari itn.), ki so zmeraj mejili na Itale; najprej na Rimljane (Vlahe), nato pa od leta 1866²⁸ na Italijane (Lahe).

Drugi pisec pa je slovenski raziskovalec Leopold Verbovšek, ki v svojem delu med drugim piše²⁹ tudi o arheoloških najdbah, ki pripadajo villanovski kulturi žarnih grobišč in poudarja, da je po Apeninih tip naselij (gradišč) isti kot v Istri. Pravzaprav so po celi takratni Evropi in še kje na visokih prikladnih hribih postavljali za obrambo gradišča, kot o tem o Noriku piše Virgilij³⁰ – »norica castella in tumulis …« (noriška gradišča so na hribih).

SLIKA 3: Izsek iz pregledne karte z oznako 194 DEKANI, kjer je videti reko Rižano in njen tok, ki se dvakrat razdeli. Kjer je sedaj predmestje Trsta z imenom Muggia, stslov. Muliә, slov. nepravilno Milje, na mejni črti severozahodno od vasi Jelarji označen Kaštelir (244 m, verjetno gradišče Mutila) in hrib Sermin (84 m), kjer naj bi bil Nesactium in morda nekje v povirju reke Rižane gradišče Faveria ali Paveria – Povir.

Reka Rižana (lat. Formio F., it. Risano) je bila včasih plovna za ladje od njenega ustja navzgor do mesta, kjer je dolina bila še odprta, in sicer do cerkve Device Vnebovzete. Tam se je končala vrsta rečnih mlinov (Istrski zbornik 17, str. 295, opomba št. 11). Reko najdemo tudi v Atlasu Slovenije³¹. Na pregledni karti z oznako 194 Dekani je videti, da se reka Rižana prvič razcepi, preden en krak prečka sedanjo železniško progo, na dva kraka. Južni krak te »delte« zavije v Škocjanski zatok, severni del pa gre še nekaj naprej in se kmalu razcepi še v naslednja dva kraka »delte«. Južni krak po tem razcepu nato s svojim tokom objame hrib Sermin in gre okoli njega ter zavije po južnem delu Bonifike naprej, severni krak pa gre mimo hriba Sermin naprej, nekoliko oddaljen od prvega. Severni del kraka se razcepi prav v križišču cest Dekani–Ankaran, Bertoki–Spodnje Škofije. Reko Rižano je bilo torej možno zajeziti (narobe P. Naldini – prestaviti, pravilno italijanski arheolog G. Rosada – preusmeriti) na dveh različnih mestih, saj so z zabitjem špičastih brun v njeno strugo lahko z lahkoto zajezili en krak reke tako, da je vsa voda nato stekla naprej po drugem kraku. Tako je v kraku proti Serminu nenadoma zmanjkalo vode in »vraževerne« branilce gradišča v Nezakciju je takrat brez dvoma zagrabila nepopisna panika.

Danes se v zvezi s približno dvanajst milj dolgo reko Rižano poudarja le delovanje okrog trideset mlinov, ki so bili seveda še kako pomembni in razvrščeni od naselja Rižana po reki navzgor, premalo pa se poudarja njena plovnost, saj so ladje od njenega ustja v morju, kjer je bilo pristanišče, vozile vse do naselja Rižana, kjer je bil pristan. Vsekakor so tja prihajale po različne vrste krušnih mok, pa tudi po različne pridelke in izdelke, ki so jih potrebovali v mestu Koper (lat. Capris), kaj pa pripeljale tudi domačinom.

Italijanski arheolog G. Rosada je o domnevni lokaciji Nesactiuma zapisal takole (Istrski zbornik 2017, str. 71): »Danes je najdba poznana kot Vizače, ki v krajepisnem smislu verjetno spominja na stari Nesactium, in sicer preko srednjeveških oblik Campo Isacci ali Isazzi, Isaccio (ki izhajajo najverjetneje iz postopnega krčenja ene od izvornih oblik in Nesactio), in prav to nenehno ponavljanje imena je bil eden od pokazateljev, ki je v drugi polovici 19. stoletja privedlo do izluščenja mesta, katerega sledi in spomini so se izgubili.«

Spoštovanega italijanskega arheologa g. Rosado moram tukaj, ob navajanju dela njegovega teksta, žal hudo razočarati. Ime kraja Vizače, v katerem je bilo tudi gradišče, v krajepisnem smislu sploh ne spominja na stari Nesactium, tudi ne preko nekih srednjeveških oblik tipa Campo Isacci ali Isazzi, Isaccio, še posebej pa ne, da bi ime izhajalo najverjetneje iz postopnega krčenja ene od izvornih oblik in Nesactio, kot je zapisal, pač pa je to kraj, ki se danes (po hrvaško) imenuje Visače, nekoč pa je bilo to prav gotovo staroslovensko naselje, po vsej verjetnosti gradišče z imenom Viš. To staroslovensko ime so v srednjeveški beneški italijanščini zapisovali kot Campo Isacci, Isazzi, Isaccio in nima nobene zveze z Oppidum Nesactium, gradiščem, ki je ležalo na severu Istre, saj so takrat Rimljani dokazano napadali iz smeri Ogleja(!).

Hrvaški zgodovinarji in drugi znanstveniki naj se tu samo spomnijo na »Plinija Starijeg«, ki ga je prevedel Uroš Pasini, in ki je na strani 49 svojega prevoda zapisal »… od otočnog pučanstva tom sedištu pripadaju Issaei (Isejci, Višani) …«, na isti strani pa je v opombi št. 168 med drugim še zapisal »Issa (Vis)«. Torej so Rimljani staroslovensko ime otoka Viš prilagodili svojemu jeziku s tem, da so mu odščipnili prvi glas in s tem tudi prvo črko »v«, kar so naredili tudi v mnogih drugih primerih. Torej lat. Issa = (V)issa = Viš, kar je staroslovensko. Pozneje prispeli Hrvati (leta 772 po Kr.) in seveda Srbi pa so otok začeli imenovati Vis, njegovi prebivalci pa so kljub vsemu še naprej po slovensko ostali Višani.

SLIKA 4: EVRO ATLAS, Jugoslavija, Jadranska obala, Berlin, 1991/1992, str. 26 – zemljevid Istre, kjer so z rdečo barvo zgoraj desno natisnili ime gradišča v latinščini Nesactium in za vsak primer na drugem mestu spodaj desno še v nepravilni grščini Nesacton, saj bi morali zapisati grško Nesakton. To je še eden od mnogih primerov hrvaškega zavajanja za vsako ceno.

Gradišče z imenom Jelarji (stslov. Ielari, it. Elari, spet s pojedeno prvo črko in glasom) po mojem mnenju najverjetneje ne obstoja. Možno je, da so italijanski arheologi po zadnji vojni ugotovili, da predstavlja lokacija, označena kot Kaštelir (244 m) nad mestom Muliә (slov. Milje, it. Muggia) v bistvu toliko iskano izgubljeno starodavno gradišče z imenom Mutila in ga zakrili z imenom Elari ali pa se tega enostavno niso zavedali!? S te višinske točke (244 m) je namreč najlepši razgled daleč naokoli. Hrib, na katerem je starodavno gradišče, se namreč zaključuje s podolgovatim grebenom, ki je na vrhu ploščat in se odpre proti Kopru in njegovemu zaledju, kar je ugotovila že sestavljavka zapisa o tem gradišču³², vse skupaj pa je lepo vidno v Atlasu Slovenije, Geodetski zavod SRS, Ljubljana 1986 – Pregledna karta 194 Dekani.

Slovenski raziskovalec Lucijan Vuga je po zapisu italijanskega strokovnjaka Giovan Battiste Pellegrinija iz padovanske univerze zapisal³³: »MUGGIA – pri Trstu (sedaj slov. Milje), na morski obali ob vznožju vzpetine na levem bregu enako imenovane doline. Srednjeveški Castrum Muglae leta 931; srednjeveška dokumentirana oblika ‘Mugla‘ odraža latinski mutula za mutila ‘mozza, tronca’, ‘okrnjen, odrezan, odsekan’, nadaljnji razvoj (˃ mucla ˃ mugla) v smislu ‘sporgenza’, ‘štrlina, pomol’ (Pellegrini 1987), ki omenja tudi Mugla v Beneški laguni in je omenjena v srednjem veku.«

G. B. Pellegrini se trudi, vendar zaman. Z italijanskimi izrazi kot okrnjen, odrezan, odsekan, štrlina, pomol, umazanija, namreč ne more označiti slovenskega mulja, ki je stoletja prihajal v staroslovenske Muliә, slovenski kraj že iz davnine. Razvoj italijanskega imena je približno tak: Muliәte – Mutila – Mucla – Mugla – Muggia; in iz staroslovenskega v današnjo slovensko obliko: Muliәte (stslov. MUL IE TE – Mul je tukaj) – Mulje – Milje(?).

Poleg tega pa je slovenski raziskovalec Leopold Verbovšek zapisal³⁴, da se iz rimskih virov še ve za ribiško pristanišče Amulia, ki ne more biti »italskega« izvora, marveč venetskega, karnijskega, pravzaprav po mojem staroslovenskega, s pomenom v mulju³⁵ ali rečnem nanosu, rečnem blatu, tudi močvirju. Stoletja je mulj tja k obali nosila Osapska reka.

Naj navedem še eno ime za današnje Milje iz leta 1584. Navedeno je na zemljevidu Wolfganga Laziusa³⁶ z naslovom Goritiae, Karstii, Chaczeolae, Carniolae, Histrie et Windorum Marchae, descript., 1584. To ime je MVGELS (Mugels, iz katerega so najverjetneje Italijani dobili Muggia), ki tako spačeno in tuje dokazuje, da se je nekoč lepo in nadvse prikladno po staroslovensko imenovalo Mulie.

Ostane še vprašanje, kje se je nahajalo gradišče Faveria. Piše slovenski raziskovalec Lucijan Vuga o gradiščih – kaštelirjih³⁷: »Zunanja stran obzidja je iz izbranega, toda ne obdelanega večjega kamenja, notranja plat je zložena z manjšega in ne tako skrbno izbranega kamenja, sredica pa je zapolnjena z drobirjem. Debelina obzidja je med 1,4 –2,2 m, kot je videti v Grmači pri Kostanjevici, Taboru pri Sežani in Povirju, Debeli Griži pri Volčjem Gradu in Kaštelirju v Dvorih nad Izolo.«

Torej: po usklajevanju z latinsko navado zapisovanja staroslovenskih imen bi se naselje lahko imenovalo Pavirie, torej še z značilnim akanjem in Povirje (reke) ali pa naj bi pomenilo prastaro stražarnico – Povirje, sedaj Povir, iz katere je nato nastalo gradišče: (Vir, Vyr, Virje, Furth, Wirtemberg, danes Wurttemberg)³⁸, kar vse je potrebno, tudi zgornje trditve, seveda še etimološko preveriti, saj se mi zdi gradišče Povir le nekoliko preveč oddaljeno glede na tistih omenjenih »kakih 6 tisoč korakov« po Baucerju (str. 40), kar je po mojem le približno omenjena razdalja, velja pa vsekakor za bližino Trsta in nikakor ne za bližino Pulja (stslov. Pule – slov. Polje, hrv. Pula, it. Pola).

 …

Del zemljevida Istre Giovannija Francesca Camocia, ki je bil natisnjen v Benetkah leta 1569, kjer je Nezakcij (Nexancio) vrisan v bližini današnjega Kopra. Zemljevid je objavljen pod št. XXXVII v delu: Luciano Lago – Claudio Rossit, Descriptio Histriae, Unione degli Italiani dell’Istria e di Fiume – Universita’ popolare di Trieste, Edizioni Lint Trieste, 1981, str. 81.