MED BAJESLOVJEM IN ZGODOVINOPISJEM
Guido Rosada, Slovensko staroselstvo in Istri II.
(Prispevek je prevod dela teksta avtorja Guida Rosade, ki je bil objavljen v
monografiji Oppidum Nesactium1 pri založbi Canova, Treviso, leta 1999. Poleg
plastičnosti opisa ključnega dogajanja pri rimskem osvajanju Istre in opisa
Nezakcija, ki mu danes stroka pripisuje veliko pozornost, je prispevek zanimiv
tudi zato, ker ponazarja način obravnave zgodovinskih virov za poustvarjanje
in poveličevanje lastne zgodovine. V prevodu so latinski in italijanski izrazi
in imena mimo ustaljenih slovenskih slovničnih pravil kolikor mogoče poslovenjeni,
prvič so poslovenjena tudi lastna imena. S tem se postavljamo na
stališče in ob bok drugih narodov pri asimiliranju novih elementov v lastno
kulturo in jezik; drugič to služi kot ponazoritev, kako se lahko tudi strokovna
tema bralcu približa, če je podana v njegovem jeziku. S tem podajamo pobudo
za odpravo odtujevanja zgodovine ob bralcev preko pretirane uporabe tujih
virov in izrazov in dosledno in enostransko poudarjanje vsega, kar je tuje. Prevod
prispevka objavljamo s privoljenjem avtorja, za njegovo prijaznost se mu
zares lepo zahvaljujemo. Prispevek prevedla Leda Dobrinja, prevod latinskih
navedb Bogomir Trošt, grške besede je prečrkoval Ivan Buzečan.)
V romanu Karla Zgorlona Velika fojba se veliki Frane, ki je živel v času druge
svetovne vojne v vasi Umica v Istri2, »kraju v notranjosti, nedaleč od Limskega kanala
«, zaloti, kako sam pri sebi razmišlja o vrednotah »starih Istrov, ki so se upirali
Rimljanom v Nezakciju in se nazadnje, ko so stali pred neizogibnim porazom, na
čelu s svojim kraljem Velikim Epulom napravili skupinski samomor«. V nadaljevanju
se tudi Benedik, »največji posebnež v vasi«, nekakšen skrivnosten umetnik,
ki se je kot mladenič vkrcal, »da bi šel po svetu kot cigan« , spominja »obleganj,
ki so jih Istri pretrpeli v vsem svojem obstoju in ki so se vdali le v trenutku, ko
je upiranje zahtevalo nadčloveške napore in včasih še več od tega, kot kažejo dogodki
iz Nezakcija po tistem, ko je vojskovodja (konzul) izčrpal mesto s tem, da
je preusmeril reko, ki je tekla skozenj, in mu tako preprečil dostop do vode«. Prav
tako tudi duhovnik gospod Stipe v delu Fulvija Tomice Boljše življenje sodi, da so
»Rimljane neuničljivi Istri premagali dvakrat in so šele v odločilnem spopadu, ko
so nanje pritisnile neprimerno večje sile, raje izbrali samouničenje, kot da bi padli
v njihovo suženjstvo in svoje žene in otroke vrgli z obrambnih zidov«.
Iz teh razmišljanj se jasno odraža skrajna vrednota občutene istrske pripadnosti,
ki pa se je morala vedno, tako v sodobnem času kot tudi v daljni preteklosti,
zoperstavljati prevladujočim oblastem in ideologijam, ki jih je morda privlačila
očitna »drugačnost« zemlje, ki je bila taka že zaradi svoje značilne lege »na meji«.
Ni slučajno, da razmišljanja, podobna tistim, ki jih beremo v Zgorlonovem romanu,
srečamo ponovno, ne glede na poudarjene propagandne in torej ideološke
namere, že v verzih Kardučijevca Piterija, ko na začetku stoletja povzdiguje čudežnost
Istre »preoranih polj za darove, / bleščeče orožje, za lesketajoče se konje« ali
pa, ko nas tudi sam ponovno vrača k navdušenemu in junaškemu spominu na čas
»Preden kralj Veliki Epul veličastno / uniči s sulico železno v roki«.
Tudi v tej luči nepretrganega spomina na izvor je potrebno gledati na zagnano
in soglasno raziskovalno prizadevanje okoli najdišča Nezakcija, ki je bilo v drugi
polovici devetnajstega stoletja priča navdušenim izvajalcem in neutrudnim pospeševalcem
– še posebej Petra Kandlerja, Tomaža Lučana in Karla De Frančeska.
Tisto, kar se je, čeprav brez vsakršne jasne navedbe virov v zvezi s tem, imelo za
prestolnico Istrov in zadnjo obrambno utrdbo pred Rimljani, je v skupinski tradiciji
dejansko pridobivalo vlogo simbola istovetnosti, ukoreninjene daleč nazaj v
času, in nepozabnega narodnega ponosa.
Na drugi strani je bil sam Livij, »ideološki« častilec Rima in kot tolmač usode
sveta tisti, ki je dal prvi Nezakciju v deželi – ki jo je Strabon že označil s starodavnim
mitom o Argonavtih – sij junaštva in pomembnosti, ki predstavlja konec
in začetek, stični obroček med preteklostjo, ki je povezana z isto zemljo in novim
zgodovinopisjem, ki presega posebno, da bi črpala iz scenarijev, ki imajo mnogo
širše razsežnosti. Tisti, ki je opisal dogajanje v letih 178–177 pred Kristusom, je tisti, ki je opisal
vojno Rimljanov proti Istrom, s katerimi je že obstajalo vojno stanje v letu 221
pred Kristusom, uradno zaradi piratstva, v resnici pa zaradi ovire, ki bi jo ti lahko
predstavljali pri nadzorovanju Jadrana (še več, že iz časa preseljevanja kolonov v
Oglej vemo, da so ustanovili kolonijo Oglej, da bi se branili v vojni z Istri3 (Zgodovinar
iz Patavije (danes Padove, to je Livij – op. prev.) pripoveduje, da se je vojna
začela, ker »se je govorilo, da je (Veliki Epul) oborožil (svoja ljudstva), ki jih je oče
ohranjal mirna, kar pa ni bilo pogodu mladim, lakomnim plena«4. Dejstvo je, da je po prvi negotovosti, ko je zmagala stranka, naklonjena takojšnjemu posredovanju,
»ko je konzul (Avel Manlij Vulson) zapustil Oglej, je kot prvo dejanje istrske
bojne kampanje pri vodah Timave postavil tabor«5.
V nadaljevanju so v bližnje pristanišče na meji s Istro poslali bojne in tovorne
ladje z obilo opreme; konzul jim je sledil z legijami in kakšnih pet milj (7,5 km)
stran od morja postavil tabor6 ,kar v bistvu pomeni, da je poveljnik – s statusom
konzula – Vulson s prihodom ladjevja postavil vojaški tabor malo naprej in v
bližini pristanišča, kjer so lahko našli za ladje varen pristan. Vsekakor pa so tem
premikom Istri skrivoma budno sledili (razporejeni tako, da so nadzorovali, kar
se je dogajalo na kopnem in na morju7, in ki so tako, da so izkoristili nekaj ugodnih
okoliščin, napadli taborišče in povzročili veliko zmedo in vsesplošni preplah
in groteskno bežanje proti morju z izjemo enega samega častnika (vojaškega tribuna),
ki se je skupaj s tremi znamenji od svoje legije zapuščen8, upiral do smrti.
V dvigovanju tonov pri opisovanju, ki so pridobili že scenografske prvine, Livij
doda, da so se »s podiranjem poveljniškega šotora in ob plenjenju vsega, kar je
prišlo pod roke, sovražniki približali šotoru častnika za oskrbovanje legij (kvestorja)
do glavnega trga in pete ceste vojaškega tabora. Potem so našli obilico najrazličnejših
stvari, pripravljenih in že nameščenih, ter postlana ležišča v poveljniškem
šotoru …, kraljevič pa je legel in se začel gostiti9, medtem ko so bili Rimljani
še vedno panični in se prerivali na obrežju, da bi čim prej prišli na ladje, se tepli z
mrtvimi in ranjenimi.
V nadaljevanju, ko je vojaški poveljnik s težavo vzpostavil nadzor nad dogajanjem
in ponovno postrojil vrste, je Rimljanom uspelo ponovno vstopiti v tabor,
ubiti mnoge Istre in vse svoje (stvari), razen kar so jim potrošili vina in hrane, spet
pridobili nepoškodovano10. Seveda pa latinski zgodovinopisec na tej sliki povračilnih
ukrepov zaradi slabe podobe, ki je bila pred tem že popravljena, ne pozabi
podčrtati, da je od gostije opiti kralj Istrov, ki so ga njegovi skrivaj postavili na
konja, zbežal11. Med tem pa so novice o dogodkih, ki so si sledili nedaleč od vo-
jaških taborov12 ob jezeru na Timavi, povzročile veliko zaskrbljenost in splošno
mobilizacijo, ki je bila preklicana šele potem, ko je vojskovodja in vladar kolonije
(konzul) Mark Junij Grdi prispel v Oglej in zagotovil, da je red ponovno vzpostavljen.
»Na drugi strani pa so se Istri, ki so se z znatnimi silami utaborili nedaleč od
rimskega tabora, takoj ko so zvedeli za prihod drugega poveljnika in nove vojske,
razkropili vsevprek po mestih13. Na koncu so poveljniki legije ponovno vrnili v
Oglej, da bi tam prezimile.«
Kljub temu je vprašanje pustilo v prestolnici težko sled, kjer se je zaradi vrste
razlogov oblikovalo poveljnikom nasprotujoče javno mnenje, še posebej naperjeno
proti Avlu Manliju, ki je bil še posebej kriv, da ni preprečil istrskih napadov tabora
in pobega, tako svojega kot vojakov, in nič manj za mrtve, ki so padli v tistem
napadu. »Med tem ko se je v Rimu dogajalo vse tole,« nadaljuje Livij, »sta Mark
Junij in Avel Manlij, ki sta bila poveljnika (konzula) v prejšnjem letu in po tem,
ko sta prezimila v Ogleju, v začetku pomladi povedla vojsko na ozemlje Istrov14.
Vsa pokrajina je bila uničena do te mere, da sta bolečina in jeza – bolj kot upanje
v zadostnost svojih sil, da bi se lahko uprle kar dvema vojskama – dvignili Istre, ki
so ostali brez vsakršnega imetja, k uporu.
Zahvaljujoč mladim pripadnikom vseh ljudstev, ki so prihiteli na pomoč, se je
na hitro in od vseh sort ljudi sestavljena vojska v svojem prvem napadu bojevala
bolj z ognjevitostjo kot z vztrajnostjo in vzdržljivostjo. V boju jih je bilo ubitih
okoli štiri tisoč. Preostali so se, ko so se umaknili iz spopada, razpršili na vse strani
med svoje skupnosti. Od tam so v rimski tabor najprej poslali odposlance, da
bi zaprosili za mir in potem tudi za zahtevane talce. Ko je za ta dejstva iz nekega
pisma, poslanega s strani prejšnjih voditeljev (prokonzulov), se je vojskovodja Gaj
Klavdij Čedni, ki se je zaradi takih dogodkov bal zgubiti ozemlje in vojsko, brez
prisege in ne da bi osebni stražarji (liktorji) oblekli vojaške plašče, in s tem, da je
obvestil le svojega kolega, sredi noči dvignil in vpadel na ozemlje, za katerega je
bil odgovoren.
Tam se je obnašal še bolj nepremišljeno kot pri svojem odhodu.
V zvezi s tem lahko pripomnimo, da je moralo potemtakem istrsko vprašanje
očitno predstavljati občutljiv in kar pomemben problem; zagotovo je moral biti
zaradi zemljepisne in logistične lege polotoka kot tudi zaradi političnih in gospodarskih
načrtov Rima v tistem predelu dovolj pomemben, da je konzul čutil
za potrebno, da se obnaša nepremišljeno15, in šel s tem naproti predvidljivim težavam.
V resnici lahko najbolje razjasnijo položaj vojskovodje naslednje Livijeve
besede, glede na to, da je »Klavdij na zbrani skupščini očital Avlu Manliju ob
sovražni pozornosti vojakov beg iz tabora, saj so bili oni prvi, ki so bežali, žalil
je Marka Junija, ker je sodeloval s kolegom v nečastnem obnašanju in na koncu
še zaukazal, da oba zapustita ozemlje v njegovi pristojnosti« .
To, kar se je za tem zgodilo, je bilo merjenje moči med dvema nasprotujočima si stranema v zvezi z
vprašanji, ki jih bomo mi imenovali formalna, ki pa so bila očitno vredna težkih
besed tudi v tistem času (oporekalo se je dejstvu, da se je Klavdij odpravil iz Rima
brez slovesnih zaobljub, brez vojaško opremljenih osebnih stražarjev16. Zaradi
tega se je vojskovodja vrnil v prestolnico in se kolikor mogoče hitro, potem ko
so bile opravljene dolžnosti in obveznosti, ki jih je narekovala tradicija, odpravil
nazaj v Istro.
Kljub temu sta Junij in Manlij le nekaj dni poprej začela na vso moč oblegati
utrjeno naselje Nezakcij17, kamor so se zatekli vodje Istrov in sam kraljevič Epul18.
Do Nezakcija je prispel tudi vojskovodja Gaj Klavdij, ki je – tokrat s polnimi pooblastili
– takoj oddaljil oba komandanta skupaj z njunimi četami vred, odpustil
staro vojsko in njene poveljnike19 in sam s svojimi možmi (privedel je dve novi
legiji20) in s pomočjo branilne strehe (vineae 21) nadaljeval z obleganjem utrjenega
mesta. Konzul je, še vedno po mnenju latinskega zgodovinopisca, da bi pospešil
zavzetje mesta, preusmeril tok reke, ki je tekla v bližini ali pred zidom22, reka, ki je
bila po eni strani ovira za oblegovalce, na drugi strani pa je predstavljala izvor (ali
je bil edini ali samo najpomembnejši, v tekstu ni bilo razloženo) vodne oskrbe za
oblegane23. To dejstvo, ki so si ga razlagali kot neke vrste božje znamenje, je med
Istri povzročilo tako veliko grozo24, da so začeli, z namenom, da bi žene in otroke
obvarovali še bolj žalostne usode, le te ubijati in jih metati z obzidja25.
Toda Livij v propagandne namene režima tolmači, da je do pokola prišlo, ker da barbari še
pomislili niso na mir … in (so to storili), da bi bil tako gnusen zločin nekakšna
predstava za sovražnike26. Tako so lahko Rimljani sredi tega obupa in med vsemi
temi mrtveci vstopili v notranjost obzidja in zavzeli mesto27. Med tem časom si je
kralj Veliki Epul, da ne bi padel živ v roke sovražnika, raje sam zadal smrt tako, da
si je med z grozo prepojenimi kriki bežečih z mečem sam prebodel prsi28, ostale
so bodisi ujeli ali pobili29. V takem krutem vzdušju, ki je bilo junaško in tragično
obenem, se je končala zgodba tega mesta, ki je bilo – kot pravi tradicija, kot smo
že rekli – prestolnica Istrov.
To je bilo najbolj obširno in najbolj popolno Livijevo pričevanje o Nezakciju
od vsega, kar so nam pisni viri zapustili. Na drugih mestih se omemba istrskega
središča omejuje samo na krajevno ime: tako v Plinijevem opisu kmalu po Puli
sledi naselje Nezakcij in – zdaj meja Italije – reka Aršija (Raša/Arsia)30, danes
Reka, in na vzhodni obali naselja Labin (Alvona), Plomin (Flanona), Tarzatika
(Trsat)31, danes Reka; pri Ptolemeju spisek istrskih središč zajema Terieston kolonia,
Formionos poramon ekbolai, Parention, Pola, Nesakton, telos Italias32 pri
Neimenovanem Ravenčanu (l’Anonimo Ravennate e la sua cosmografija, izdano
l. 1903 – dl.) in pri Gvidonu (Guidone) se je krajevno ime umestilo med reko
Aršijo (Raša/Arsa) in Pulo z različnimi razlagami, in sicer kot Nessatio, Nesatium,
Nissacium.
Kdor hoče danes obiskati Nezakcij, mora v Pulo, (ki je od rimskega časa dalje
glavno središče Istre in leži skoraj na južni konici polotoka) na pot, ki vodi naravnost
proti Reki in nato na malo puljsko letališče; od tu je treba nadaljevati pot
proti Valturi, kjer se ob cerkvi končno stopi na poljsko pot, ki se vije med kmečkimi
hišami. Po dobrem kilometru utrjene steze se odpre pogled na obzidje starega
mesta in po zadnjem delu, ki teče približno po stari rimski cesti, prispemo do enih
od dvojih vrat, ki odpirajo prehod v naselje. Danes je razdalja od Pule do Nezakcija
približno dvanajst kilometrov, vendar pa ob upoštevanju dejstva, da je bila
stara cesta verjetno bolj premočrtna, njena stičišča pa so se nahajala na postajah
poštnih linij na obrobju dveh središč, se lahko mera zlahka zmanjša na približno
devet kilometrov, kar je skladno s šestimi miljami na Peutingerjevem zemljevidu.
Danes je najdba poznana kot Vizače, ki v krajevnopisnem smislu verjetno spominja
na stari Nesactium, in sicer preko srednjeveških oblik Campo Isacci ali Isazzi, Isaccio (ki izhajajo najverjetneje iz postopnega krčenja ene od izvornih oblik inNesactio), in prav to nenehno pojavljanje imena je bil eden od pokazateljev, ki je vdrugi polovici 19. stoletja privedlo do izluščenja mesta, katerega sledi in spomini so se izgubili.
Rimska utrjena naselbina (Oppidum), umeščena na mesto gradišča, ki je potem
morda postalo najpomembnejša utrdba, ki so jo branili Istri, je zrasla nedaleč
od ceste, ki pelje iz Pule v Liburnijo in na Trsat blizu Reke. Pot je prečkala vzhodno
mejo Istre (meja, ki od avgustovske dobe predstavlja tudi mejo Italije – povečane
Italije33 –, kot pravi Plinij34, ki teče po dolini reke Aršije (danes Raška Draga).
Z gledišča oblikovanosti zemeljskega površja je bil položaj zelo srečen (kljub
temu da »tu burja piha z največjo močjo«), kar lahko obiskovalec doživi še danes,
saj krajina, katere ozadje v daljave proti severovzhodu tvori gorska gmota Učke
(1394 m), skozi stoletja ni doživela težjih negativnih posegov in s tem preobrazb.
Vizače v resnici ležijo (na višini približno 117 metrov nadmorske višine) na izpostavljenem
delu nečesa, kar bi ga lahko imenovali planota, ki postopno pada proti
vzhodu v velikih terasah, ki so v veliki meri naravnega izvora in lahko dosegljive
preko položnega dela z zahoda, medtem ko njen severni in južni rob razmejujeta
široki dolinici, ki se obe na vzhodu zlivata v večjo valo, ki kmalu za tem vodi do
morja (Pristanišče Budava/Porto Bado’). Rekli bi, da gre za ugodno lego, ki združuje
prednosti prizemne in višinske naselitve, ki je torej zaščitena, in prednosti,
ki jih nudi bližina morja, prednosti, ki jih ljudstva Istre v času prve naselitve niso
mogla spregledati in ki so jo v nadaljevanju tudi Rimljani cenili v enaki meri.
1. Oppidum je latinska beseda, ki je po virih pomenila glavno naselje v posamezni upravni enoti antične rimske države. Izpeljana naj bi bila iz zgodnejšega latinskega izraza ob-pedum, ki naj bi označeval ograjen prostor. Izraz je pomensko in glasovno blizu slovenskemu izrazu ‘obod’, ‘obdan’. Vir dopušča praindoevropski izvor besede. Julij Cezar je naziv menda uporabljal za naselja, ki jih je našel ob zasedbi Galije. Izraz se sedaj uporablja za opis velikih predrimskih mest v zahodni in srednji Evropi. Nezakcij je latinsko ime takega naselja, italijanski in hrvaški zgodovinarji že od … arbitrarno umeščajo na jug Istre, kjer se že dlje časa raziskuje večje arheološko najdišče iz rimske dobe? V prid umestitvi Nezakcija na ta kraj avtorji navajajo krajevno/ledinsko ime Vizače; na zemljepisnih kartah se je do danes na bližnjem griču, vendar ločeno od najdišča, ohranilo ime Gradina. Glede na opisano, druge vire in logiko dogajanja bi Nezakcij lahko umestili bliže Ogleju in Timavi oziroma v zaledje Trsta. V prid tej predpostavki govori mesto kraj Krvavi potok. Ime Nezakcij bi morali raziskati tudi v luči glasovnega posnemanja staroselskih besed in imen s strani osvajalcev,
ki tega jezika niso poznali. Kot delovno prevod za ‘Oppidum Nesactium’ predlagamo ‘Nezavzeto obdano (naselje)’. (op. prev.)
2. Izmišljeni kraj. – op. prev. 3. bellum cum Histris esset prohibentibus coloniam Aquileiam deduci; Liv., XL. 26.2. 4. XLI,1,1.
5. castra ad lacum Timavi posuit – XLI, 1,2.
6. naves ad proximum portum in Histriae fines cum onerariis et magno commeatu missae secutusque (consul cum legionibus qiunque ferme milia a mari posuit castra.
7. quae terra marique agerentur – XLI, 2,2.
8. cum tribus signis ab legione sua relictus – XLI, 2, 3–9.
9. omnium rerum paratam expositamque copiam et stratos lectos in quaestorio … regulus accubans epulari coepit.
10. integra sua omnia, praeterquam quod vini cibique absumptum erat, receperunt – XLI, 3. 4–4.
11. rex tamen Histrorum temulentus ex convivio, raptim a suis in equum impositus, fugit – XLI, 4, 5-8. 12. Castra.
13. passim in civitates dilapsi sunt.
14. principio veris in finis Histrorum exercitum introduxerunt.
15. Inconsultis (inconsulte – op. prev. latinskega besedila29. ceteri capti aut occisi – ostali so bili ujeti ali ubiti.
16. non votis nuncupatis, non paludatis lictoribus.
17. paucis ante diebus oppidum Nesactium… summa vi oppugnare coeperant.
18. quo se principes Histrorum et regulus ipse Aepulo receperat.
19. vetere exercitu cum suis ducibus dimisso.
20. duabus legionibus novis adductis.
21. Izraz »vinea« pomeni dobesedno »trta« ali »vinograd«, morda tukaj prej »latnik«; to je bilo za obleganje namenjeno ogrodje, zgoraj in ob straneh zavarovano proti izstrelkom.
22. amnemque praeterfluentem moenia … multorum dierum opere exceptum novo alveo avertit – in je reko, ki je tekla pred obzidjem, … po večdnevnem napornem delu preusmeril v novo strugo.
23. impedimento oppugnantibus erat et aquationem Histris praebebat – je bila v oviro oblegovalcem in je Istrom ponujala oskrbo z vodo.
24. ea res barbaros miraculo terruit abscisae aquae – ta stvar je zaradi čudežnega umanjkanja vode prestrašila barbare.
25. palam in muris trucidatos praecipitabant – pred njihovimi očmi pobite so metali z obzidja.
26. ne tum quidem memores pacis … etiam ut spectaculo hostibus tam foedum facinus esset.
27. inter simul complorationem feminarum puerorumque, simul nefandam caedem, milites transgressi murum oppidum intrarunt – so tako vojaki med objokovanjem žensk in otrok kakor tudi zločinskega poboja prestopili obzidje in vstopili v mesto.
28. ex pavido clamore fugientium … rex traiecit ferro pectus, ne vivus caperetur – ob prestrašenem kriku bežečih … si je kralj z mečem prebodel prsi, da ga ne bi zajeli živega. 29. ceteri capti aot ocissi – ostali so bili ujeti ali ubiti. 30. mox oppidum Nesactium et – nunc finis Italiae – fluvius Arsia.
31. cetero per oram oppida a Nesactio Alvona, Flanona, Tarsatica – sicer so ob obali od Nezakcija naselja Alvona, Flanona, Tarzatika.
32. Grške besede in imena smo prečrkovali z lastnimi močmi in jih predpostavili kot: kolonija/naselje Tergeste, zalivska reka Rižana, Poreč, Pula, Nesakton, meja Italije.
33. auctae Ital ia.e
34. Nat. Hist., III, 27.