ADAM BOHORIČ – PREZRTI DOMOLJUB (ok. 1520 – 1598)

Dimitrij Kebe

Že na začetku moram izpostaviti, da je Adam Bohorič slovenski protestant, slovničar in
šolnik napačno vrednoten in opisan. Prejšnja in današnja jezikoslovna in politična
nomenklatura ga je enostransko predstavljala v učbenikih in leksikonih s čimer zamegli,
oziroma sploh zabriše njegovo najpomembnejše delo. To je bilo ustvarjeno tudi z neustreznim prevodom njegovega dela, ki ga bom podrobneje predstavil.

Prva Bohoričeva knjiga je izšla okoli leta 1580 z naslovom Elementale labacense cum
nomenclatura trium linguarum latinae, germanicae et sclavonicae, v prevodu „Ljubljanska
začetnica besedoslovja v treh jezikih latinskem, nemškem in slovenskem“. Knjiga je torej
temelj slovenskega besedoslovja v 16. stoletju, in so jo v tistem času uporabljali pri učnem
programu stanovske šole v Ljubljani, kjer je bil ravnatelj Bohorič. Uporabljali so jo tudi v
Krškem, kjer je Bohorič poučeval sinove dolenjskih graščakov. Iz naslova knjige je čutiti
pripadnost naši deželi Kranjski in glavnemu mestu Ljubljani. Verjetno je bila tiskana v
Ljubljani pri znanem tiskarju in knjigotržcu Janezu Mandelcu (umrl 1605). Edini izpričan izvod knjige je bil leta 1900 prodan pri ljubljanskem antikvarju Fischerju na Nizozemsko za 100 guldnov, kjer pa se je sled za njim za vedno izgubila.

Še bolj pomembna za slovensko zgodovino je njegova druga knjiga, ki je izšla leta 1584
z naslovom De Latino Carniolana literatura v slovenskem prevodu „Latinsko Kranjsko
črkopisje“. Žal je pri prevodu naslova prišlo v preteklosti in tudi danes do spretno zamegljenega opisa naslova, ki se glasi Zimske urice. Večino bralcev ta prevod zavede in si zato ustvari popolnoma drugačno predstavo o knjigi. Zanimivo je, da v leksikonih oziroma sorodni literaturi ni omenjeno, da je Bohorič v predgovoru na 22 straneh pisal o naši davni zgodovini in sicer, da smo Slovenci staroselci od Venetov dalje. V tistem času je samo še Antol Vramec (1538 – po 1587) v Kroniki Vezda iz leta 1578 opisoval staroslovenske zgodovinske dogodke.

Prvi, ki je predgovor objavil in prevedel v slovenski jezik leta 1883, je bil Josip Marn
(1832 – 1893), slovenski literarni zgodovinar, časnikar in šolnik v Jezičniku, Knjiga Slovenska.
Josip Marn v prevodu ne omenja imena Slovan, temveč uporablja izraze Slaven, Slavis,
Slovenec, Slavorum, Slavonicus, vsekakor pa ne Slovan. Iz prevoda bom izpostavil nekaj bistvenih elementov staroslovenske zgodovine, citiram:

1) Kar jih je pa dozdaj spisovalo zgodovino ter v njej preiskovalo ljudstev izvirek in njih
nrave, vsi se vjemajo v tem, da Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slaveni so
isti narod ter enega in taistega izvirka.
2) Če kdo vže preiskuje prvi začetek starodavnih Slavenov, našel bo, da ta narod je silno
star. Kajti ob oni vojski Grkov zoper Trojo so Heneti poklicani na pomoč…
3) Karel IV. Češki in Rimski cesar je v posebni postavi Aurea bulla – zlata bula po zrelem
prevdarku ter soglasnem privoljenji vseh stanov in knezov vsega Rimskega cesarstva ukazal, da poslej naj volitelji sinov med poglavitnimi jeziki naučijo se tudi Slavenščine
(Slavicam). Prav dobro je spoznal ta premodri cesar, da bi volitelji sinov težko mogli
pogrešati znanja slovenskega jezika (slavonicae linguae).
4) Izvleček in poročilo o najdbi listine – diplome Aleksandra Velikega:
Dva viteza Frančišek grof Turnski in Sigismund pl. Herberstein sta v Pragi odkrila
Immunitas seu privilegium od Aleksandra Macedonskega, po kteri se Slavenom za
izvrstno službo, po kteri so mu pripomogli k gospodstvu malo da ne vsega sveta, da je pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in na severju.

„Privilegij“ – listina je bila shranjena v slovenskem samostanu Sv. Hieronima v Pragi. Samostan je bil edini, ki je bil med II. svetovno vojno bombardiran v Pragi. Tako je zgorel še eden izmed mnogih dokazov o prvobitnosti Slovencev (op. Dimitrij Kebe).

Drugi, ki je Bohoričevo knjigo prevedel, je bil Anton Sovre (prevajalec, 1885 – 1963) leta 1934, ob 350. letnici prve izdaje. Kot zadnji je Bohoriča prevedel Jože Toporišič (1926 – 2014), slovenski jezikoslovec, ob 400. letnici, leta 1987. Žal pa ni bil upoštevan prvi prevod, v katerem je Josip Marn pravilno prevedel imena, vendar je bila ubrana druga pot. Toporišič je dopustil tudi na novo tvoriti strokovne izraze. Naslovnica knjige z naslovom Arcticae horulae succisivae v prevodu Zimske urice proste je zavajajoča. Toporišič v knjigi večinoma uporablja izraz „Slovan“, vendar ta ne ustreza izvirniku, saj je ime Slovan izumljen pojem iz 19. stoletja, prvič zapisan leta 1806. Posledično smo Slovenci in bratje Slovaki postali nezgodovinska naroda. Zanimivo je, da smo na enako popačenje pri prevodu, celo zamolčanje naleteli tudi pri zgodovinskem delu „Slava Vojvodine Kranjske“. Nikdar in nikjer ni bilo zapisano, da so Rusi, Poljaki, Ukrajinci, Srbi in Hrvati imenovani z imenom Henet, Venet ali Vened, Vind, Vandal. Vsi stari pisci to ime povezujejo s Slovenci – Sloveni. Tako Toporišič na str. 288 popolnoma zgreši, ko je govora o slovenskem jeziku, De Slavonica linguae in zapiše: „V bistvu gre za pojem naš slovanski jezik in sicer zlasti na Kranjskem“. Skratka Slovenec postane Slovan. Hic!

Naj končam z domoljubnim rekom iz Staroslovenske slovnice Josipa Marna iz leta 1863:
Po misli učenih in veljavnih mož je bil jezik, v kterem sta pisala Ciril in Metod, v kterem imamo Sloveni perve svete knjige, ravno nekdanji ali stari slovenski jezik. Starosloveščina je tedaj mati sedanje ali nove slovenščine. Kdor pa se sedanje do dobrega hoče naučiti, temu je treba tudi z nekdanjo se soznaniti. In – ko bi tudi ne bila novoslovenščina prava hči nekdanje, ima vendar „stara slovenščina“ prestare oblike in gotove pravila za vse sedanje jezike slovanske.

Vrhnika, 30. maj 2020

P.S.: V tistih časih in tudi kasneje je bilo v navadi, da je bil začetek besedila ponavadi napotilo bralcu. V tej knjigi Bohorič čitateljem sporoča, da je to delo pisal v zimskih uricah.

 
Originalna naslovnica Bohoričeve knjig in Toporišičeva naslovnica Bohoričeve knjige

Viri:
1. Adami Bohorizh – De Latino Carniolana literatura, Vittebergae, 1584
2. Antol Vramec – Kronika Vezda Znovich zpravliena kratka Szlovenzkim iezikom, Lublana, 1578
3. Josip Marn – Kratka Staroslovenska slovnica, Celovec, 1863
4. Josip Marn – Jezičnik, Knjiga Slovenska, Ljubljana, 1883, str. 8,9,58-68
5. Fran Bradač – Latinsko-slovenski slovar, DZS Ljubljana, 1955
6. Karl Ernst Georges – Lateinisch-Deutsches, Handworterbuch, Hannover, 1972
7. Leksikon Cankarjeve založbe, Slovenska književnost, Ljubljana, 1982, str. 29,30
8. Adam Bohorič – Arcticae Horulae succisivae – Zimske urice proste, prevedel Jože Toporišič, Založba obzorja Maribor, 1987
9. Veliki Splošni Leksikon, DZS Ljubljana, 1997, str. 455/6
10. Slovenski Veliki Leksikon, Mladinska knjiga Ljubljana, 2003, str. 220
11. Splet – Matej Hriberšek – Slovaropisje klasičnih jezikov na slovenskem v XVI. st., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, str. 81