GLASBA, NOTE IN PRENOS SKRITIH ZNANJ
Razprava o izvoru not, njihovem poimenovanju in tajnem pomenu
Ivo Petkovšek
Prispevek je objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III. , Koper 2020. Vsebina celotnega prispevka:
1. del: Kdaj in zakaj so nastale note; Note in prenos skritih znanj; Mitrejski misteriji in note; Mitrej in note; Skupina sedmih not. 2. del: Prenos skritih znanj in note; Note in števila
(Zbornik je mogoče naročiti po elektronski pošti istrske.teme@gmail.com.)
…
Skupina sedmih not
Preidimo sedaj na našo skupino sedmih not. Prva nota je DO, ki je stara Ut, ki naj bi bila poimenovana po Doniju. Je najnižja in bi lahko predstavljala prvo stopnjo mitrejskih misterijev, ki potekajo v varstvu psihopompa Merkurja, v kraljevski umetnosti alkimiji boga sprememb. Ustrezala naj bi simbolu vrana, “Coraxu”, ki predstavlja obredno smrt posvečenca, alkijsko črnino, “nigredo”. Poimenovanje note bi lahko izhajalo iz latinske besede “dolo, dolas”, ki pomeni uporabljati sekiro, obdelati, očistiti – ob perzijskih pogrebnih obredih je bilo telo prepuščeno naravnim pojavom in pticam, dokler ni bil skelet do konca prečiščen. Črnina je barva začetka, a tudi smrti, razkroja. Vrana je bila posvečena Apolonu, ki je povezan s Soncem, Heliosom. In med simboličnimi elementi, ki so bili značilni za prvo stopnjo, ja bila celo lira, glasbilo, ki naj bi ga izdelal Hermes-Merkur-Apolon.
Pripadnik Platonove šole Eratostenes v svoji pesmi Hermes pripoveduje, da se je, potem ko je Merkur zaigral, povzpel na nebo skozi kroge sedmih planetov, ki so oddajali zvoke, ustrezne sedmim strunam lire. Takrat je odkril harmonijo krogov. Ko je dosegel nebo stalnih zvezd, je Hermes odložil glasbilo, ki se je skrivnostno spremenilo v ozvezdje Lire.[1] In kar je bilo obljubljeno mitrejskim posvečencem, je prav povzdig na nebo skozi kroge sedmih planetov, kar lahko primerjamo s sedmimi čakrami proti najvišjemu delu neba in domovanju bogov – empireju.
Druga nota je RE in ni treba veliko domišljije, da jo primerjamo z latinsko besedo “renascor”, ki ji popolnoma ustreza. V mitrejskemm obredju se posvečenec druge stopnje naziva “Nymphus”, buba, ali ”Cryphius”, skrit in je pod okriljem Venere. To je stopnja rasti, spremembe. Buba je podobna mumiji, ki v lanenih zavojih pričakuje preroda. Lan, ki je v primerjavi z volno čisto tkivo, je bil svet tudi boginji Izidi in njena duhovščina je nosila oblačila iz lanu. Grki so odkritje lanu pripisovali tkalki Araknis, čeprav kaže, da ga je odkrila sama Atena, njena mojstrica.
Tretja nota MI bi lahko izhajala iz imena tretje stopnje “Miles”, vojak, ki teče pod okriljem Marsa, namiguje pa tudi na Mitreja samega. Število tri je simbol obstoja, kjer se združujeta spremenljivo in nespremenljivo.[2] Pomembno je, da se sedaj osredotočimo na noti MI in SOL in na njun srednji položaj na lestvici. Spomnimo se, da je prav Mars zaščitnik glasbe.
Četrta stopnja, ki ustreza noti FA, spada pod okrilje Jupitra, enega izmed dvanajstih glavnih bogov in arhetipa Apolona-Feba-Sonca. Za svoj simbol ima leva, ki je sončni simbol, o čemer priča Mitrej v Lipsku (Leipzigu); v zodiaku predstavlja znak leva hišo Sonca. Posvečenec je na tej stopnji na obrazu nosil levjo masko in bil oblečen v rdeč plašč, v barvi sonca in ognja, ki je bil v notranjosti prešit z zvezdami. Plašč bi lahko predstavljal ladijsko jadro, opisano v skrivnostni frazi.
SOL je peta nota in število pet, ki je med drugimi simboli tudi simbol pete esence, “kvintesence”, bistva, harmonije, vsebuje pa ga tudi zvezda s petimi kraki. Ta stopnja se je nazivala Perzijec, “Perses”, in posvečenec je dobil v varstvo Lunine simbole, kot je npr. srp. Posvečenca so mazilili s zlatim medom, ki je sončni simbol. Zanimivo je, da so lok in puščice, ki so tudi sončni simboli – kot vidimo pri Apolonu iz Delfija –, katere so mu tudi podelili, imeli simbolično moč odprtja izvira vode življenja, “acqua vitae”, na kamnitem oboku jame, ki je predstavljal zvezdnato nebesni svod (Iadje). Pomembno je tudi tretje prerojenje, tokrat izven vesolja, ki je bilo prikazano s simboličnim izhodom iz jame, skozi odprtino na oboku. Ne pozabimo, da je število pet sveto vlažni Veliki Materi z mnogimi imeni.
Pentagram je sestavljen iz petih vodoravnih črt, ki je še eno vodilo – peta osebnost, Sol, ki jim poveljuje, jih razsvetljuje. Večkrat se namreč zgodi, da je na začetku notnega črtovja violinski ključ ali Sol. Pentagram ni imel vedno petih črt, prišel je celo do osmih.
Po principih analogije, vzporednosti, ustreza sonce zlatu in levu. Pri starih Egipčanih je goreča zvezda predstavljala Horusa, mlado sonce. Horus je bil sin Izide in Ozirisa ali vzhajajoče sonce, neustavljivi pridelovalec svetega ognja, izvir življenja. Na Srednjem vzhodu so nekoč za amulet uporabljali peterokrako zvezdo in še danes mohamedanci nosijo amulet v obliki roke z imenom roka Fatime, ki je bila Mohamedova hči. V Nebesih veliki pesnik Dante leti in gledaje Beatrice v oči vidi sonce in na začetku tretje pesnitve kliče Apolona, simbolično sonce, vezano na sveto vedenje, “Scienza Sacra”, ki so ga predstavljali golega, pokritega le z rdečim plaščem.
Tudi t. i. zvezda modrijanov, šesterokraka zvezda oziroma Salomonov pečat, zunanja manifestacija notranjega sonca, sestavljena iz dveh trikotnikov, ima v tako sestavljenem šesterokotniku podobo sonca. V alkimiji je to sonce sinonim filozofskega kamna. V starem francoskem jeziku se je ta pečat imenoval “scel” in beseda je zelo podobna “sel”, slovensko sol, oziroma alkimističnemu notranjemu soncu. Zanimivo je, da so stari Slovenci klicali sonce z besedo SOLNCE, ki vsebuje tudi pomen solì! Šesta stopnja, nosilec sonca, “Heliodromus”, je imela za simbol sonce, a to se ne prilega, bogve zakaj? Spomniti se pa moramo, da je v sredozemskih kulturah prevladovalo žensko božanstvo in da sta si božanstvi Sonce in Luna večkrat zamenjali vlogi. Inverzijo (zavoje, zamenjavo, obrate ali zrcalni pomen) so pogosto uporabljali tudi alkimisti. V praksi je začetna črka note LA črka L, ki bi lahko namigovala prav na Luno, ki je povezana z Afrodito, Hero z volovskimi očmi, “keltsko” Epono itd.
Nekateri raziskovalci mislijo, da šesta stopnja spada pod okrilje Venere, bleščeče jutranje zvezde – imenuje se tudi Lucifer, po grško “Phosphoros” –, ki je tudi večerna zvezda. Predstavlja torej glasnika nočnega spanca, smrti in jutranjega prebujenja, preroda. Posebnost tega planeta je, da je v našem sončnem sistemu edini, ki se vrti v nasprotni smeri kot drugi. Pogosto je Venera izenačena z Luno, v Mehiki je bila znana kot srce zemlje, v drugih krajih je bila v odnosu s Hator, Sirio, Ištar in sumerijsko Inanno. Po neki tradiciji naj bi Venera vladala nad Bikom.
Zgoraj omenjene zamenjave ali inverzije bi lahko kazale na Mitrejevo obredno gesto, ko obrne glavo nazaj, da vidi sonce, ko ubija kozmičnega bika, kar je bilo doslej nerazumljivo. Nekateri jo opravičujejo z Mitrejevim iskanjem odobravanja s strani sonca. Sam pa menim, da Mitrej v svoji funkciji Manuja oziroma sončnega sina s pomočjo žarka, ki ga izžareva počelo. sprejema luč uma, da bi ga potem sam odseval v svet.[3] To se dogaja ob tem, ko izvaja žrtvovanje oziroma ubija bika, katrega rogovi predstavljajo Lunin srp (Velika Bela Mati). In na Mitrovem plašču večkrat vidimo sedem zvezd in kvarto oktave, lunin krajec. Inverzije se pogosto uporabljajo v inicijacijskih družbah tudi zaradi skrivnosti, ki jo uvajanje zahteva, zato pa je misterij. V templarski kapelici v Rosslinu na Škotskem lahko na steni opazimo čudno skulpturo, in sicer obrnjenega angela, ki prihaja s stožčastega kapitlja s sedmimi stopnicami, ki ga ovija debela vrv. Kaj naj bi simbolizem pomenil, nihče ne ve. Uprizarjala pa naj bi vrv tisto “funis”, ki smo jo omenili skupaj z ladjo.
…
——————————————————————————————–
[1] Reinhold Merkelbach, Mitra, Genova, 1988.
[2] A. Cattabiani, Florario, isti vir.
[3]R. Guenon, Il Re del Mondo, ed. Adelphi, Milano, 1977.g