JE NEKOČ OBSTALA TUDI ISTRSKA TROJA? R. W. Dobrowsky
Slovenski raziskovalec dr. Jožko Šavli je po zgledu iz knjige italijanskih venetologov Pellegrinija in Prosdocimija[1] v svojem naštevanju Venetov med prvimi Veneti v svojem pregledu zapisal nesporno zgodovinsko ugotovljene Venete v Anatoliji, in sicer takole[2]:
»Veneti v Paflagoniji (severno obrežje Male Azije – Anatolia), ki jih v 9. stoletju pr. Kr. omenja v Iliadi Homer (852). Piše, da je vodja Paflagoncev Philemon iz roda Enetov (Enetoi) s posebno vojsko prišel na pomoč oblegani Troji. Na to njegovo opombo se sklicujejo več ali manj direktno vsi grški in latinski pisci, ki omenjajo (H)enete (Enete).«
Najstarejša do sedaj znana omemba Venetov je vsekakor omemba Venetov v Paflagoniji (Paphlagonia), znana iz Iliade, ki jo je domnevno napisal Homer. Ime se kot Henetoi prvič pojavi okrog 8. stoletja pr. Kr., to pa je šele po zaključku širjenja kulture žarnih grobišč. Še točneje, po delnem razpadu velikega venetskega ali bolje venetiškega sodržavja v 8. stoletju pr. Kr., ko je od Histrie navzdol do reke Drine v Bosni in celo do meje takratne Makedonije ter do Dubrovnika in Drača nastal prvi Iliricum.
O teh Venetih (Venetikih[3], gr. Enetikoi) je pisal tudi Strabon[4] (Geographia XII, III, 8):
»Nekateri iščejo, kam bi postavili Enete, o katerih poje Homer v Iliadi ‘… na čelu Paflagoncev vodja bil je Pilejmen, hrabrega srca, od Enetov prihaja, kjer žive divji mezgi …’. Res govore, da o Enetih ni sledu; a drugi opozarjajo na obalno naselje, imenovano Aigalos (Enete), deset vozlov oddaljeno od Amastrisa (Aminos iz prvih let po Kr., sedaj Samsun). Zenodot zapiše “iz Enet”. Po drugem mnenju so Eneti ljudstvo, ki meji na Kapadokijce in so se spopadli s Kimerijci ter končali na obalah Jadrana. V splošnem pa se verjame, da so bili Eneti najpomembnejše ljudstvo v Paflagoniji, iz katerega izhaja tudi Pilejmen, ki mu je sledila množica bojevnikov, ko pa je v Troji padel, so se umaknili v Trakijo, od koder so se selili vse dotlej, da so dosegli Enetiko, ‘deželo Enetov‘.«
Kako naj bi po padcu Troje Venetiki iz Paflagonije prispeli na območje severnega Jadrana, obstaja več različic. Eni trdijo, da so pripluli naravnost po morju, drugi, kot npr. Strabon (Geographia XII, III, 8), ki črpa iz Sofokleja (iz izgubljene tragedije Zavzetje Iliona) pa piše, da je Antenor s svojimi sinovi, ki niso padli v Troji, in s preostankom Venetov po izgubljeni vojni odplul najprej v Trakijo ter šele od tam na zgornji Jadran. Po drugi strani pa govorijo tudi o izgubljeni Mali Iliadi, po kateri naj bi se navdihovala atenski slikar Polignoto in že omenjeni pesnik Sofoklej. O tem, kot omenjeno, poroča Strabon:
»Sofoklej v svojem pripovedovanju o padcu Troje omenja, da je nad vhodom v Antenorjevo bivališče visela leopardova koža v očiten znak, naj se njegovim prebivalcem ne stori nič žalega«, hkrati pa dodaja, da se je Antenor s sinovi in preživelimi Veneti zatekel v Trakijo, od tam pa se je kasneje podal v “venetsko deželo” na Jadranu. Torej v Enetiko, kar je v bistvu omemba sodržavja Venetika! Poznejša Venetia, ki jo vsi poznamo, je le bleda senca nekdaj ogromnega staroslovenskega sodržavja.
Ta osnovni podatek je vsekakor služil Liviju in Vergilu za izoblikovanje t. i. antenorske sage, ki ji je za nameček treba dodati še razprave o Enejevem potovanju in kult traškega Diomeda, ki seveda ni imel nobene zveze z grškim (takrat raje Ahajskim) klicarjem in junakom Diomedesom. Slednji se kot eden od povratnikov (gr. nostoi) iz trojanske vojne ni upal zaustaviti v svojem kraljestvu, temveč je vplul v današnji Jadran (takrat imenovan Jonsko morje) in ob njegovi vzhodni obali plul proti severu. Tam je naletel na ene izmed prodirajočih Dorcev (dorimahoi) proti jugu, zato je po krajšem spopadu in še hitrejšem umiku odjadral čez morje v Apulijo, kjer je nato živel vsaj nekaj časa v miru. Da je zagata še večja, so poskrbeli antični pisci, ki so v službi Rima pozneje vso stvar zameglili. Šele po ustanovitvi vojaške rimske postojanke ob stari Aquilei (stslov. Akulja – v pomenu hiše na kolih, skupki hiš na kolih), ki je tam že obstajala, so namreč Rimljani ped za pedjo dokončno spletli rimskost teh legend.
Slovenski raziskovalec L. Vuga[5], ki izdatno črpa od L. Braccesia, poudarja njegovo večkratno opozarjanje, da so Rimljani izkrivljali zgodovinska dejstva (niso bili ne prvi ne zadnji), seveda v prid nacionalističnim ciljem. Rimljani so namreč v začetku svoje agresorske ekspanzije na vsak način hoteli dati prednost pri naseljevanju Eneju in s tem središču imperija Rimu, kljub temu da viri govore, da je Antenor prehitel Eneja. L. Braccesi celo ugotavlja, da se je to izrazito pokazalo v času fašizma, ko so v Rimu glasno slavili Eneja, Antenorja pa nihče ni smel niti omeniti. Vse tako kaže, da so že v času rimske republike v boju za Istro izkoriščali negativen Antenorjev lik, nato pa so ga v času Avgustove vladavine slavili, da bi Venete vezali za Rim. Takrat so Antenorja slavili kot heroja in utemeljitelja Padove. Tudi v sporih med Grki in Rimljani, in sicer za prevlado v Sredozemlju, so trojansko vojno uporabljali v propagandne namene. Seveda ob tem nihče ne omenja slovenskih (Sloveni[6]) in pozneje imenovanih t. i. slovanskih držav[7] ter njihovih takratnih interesov, ki pa so bile vsekakor prisotne, saj so bile njihove različne aristokracije s svojimi državami in vojskami v napoto tako pozneje oblikovanim Grkom kot Rimljanom.
Homer piše, da je bil Antenor trojanski kraljevič (drugje pišejo knez – vojvod), po rodu pa nižji od sina Venere in vnuka Jupitra, Aineasa (slov. Eneja). Za Eneja iz Homerjeve Iliade se da izluščiti, da je bil maloazijski Dardanec in s tem tudi vsaj na pol t. i. Slovan. Dionizij Halikarnaški (I, 48, 3) piše, da je Enej v sporu s kraljevo hišo predal Trojo Ahajcem in si s tem rešil življenje. Dioniz naj bi se o tem informiral pri Menekratu iz Ksantosa. Sam pa jasneje dodajam, da je maloazijski Dardanec Enej prišel v spor v bistvu z dardansko kraljevo hišo v Troji, saj je bil božanski Hektor, najstarejši in najhrabrejši sin gospodarja Troje Priama, ki bi nekoč zavladal v njej za očetom, njegov bratranec[8].
Toda kdo je bil v resnici Antenor, ki naj bi po izgubljeni vojni (ali vojnah) za Trojo ostanek Venetov pripeljal na zgornji Jadran? Kaj je pravzaprav v Troji počel? Antenor je bil v mladih letih vsekakor vojskovodja, če razširimo, lahko traški[9], lahko pa tudi še venetski (venetiški) ali antski (vantski), ali kateri drugi, saj so Veneti v svojo vojsko novačili mladino tudi iz drugih prijateljskih ljudstev. Trojanski kraljevič zagotovo ni bil, čeprav je tam dolgo živel in se zato počutil Trojanca. Vsekakor je bil po rodu in položaju v Troji nižje od Dardanca Eneja, vendar tudi on visokega rodu. Ker je bil v Troji že zelo star, lahko sklepamo, da je bil le v mladih letih vojskovodja, glede na to, da sta dva njegova sinova s kljunastimi lesenimi ladjami v Trojo prišla iz Trakije, pa lahko pomeni, da je tudi on morda služboval tam, saj je bil povezan s traško kraljevo rodbino. In kot tak bi lahko v Troji bil traški odposlanec, podobno kot nekoč trojanski kralj Priam pri Tračanih. Lahko pa je bil preprosto Karnijec in s tem Venetik, ali pa Vety, Vant (slov. Ant) iz ozemlja med Dnestrom in Dneprom, ali celo z južnega Kavkaza in še vedno Venetik, in s tem Sloven, in ki si je zaradi predhodnih vojaških zaslug pridobil diplomatski stolček ter v Troji v bistvu predstavljal veliko venetiško sodržavje[10].
Da med Veneti (Venetiki), Anti (Vety, Vanti) in Sloveni lahko postavimo enačaj, saj so Venethi izvirali iz enega “plemena” s tremi imeni Venethi, Antes in Sclaueni, je zapisal že Jordanes v svoji De origine actibusque Getarum[11]:
»Venethos […] tria nunc nomina ediderunt id est Venethi, Antes, Sclaueni.«
Ker so v tej Jordanesovi navedbi termin Sclaueni (slov. Sloveni) namerno napačno prevedli v Slovani, je potem to postala osnova tradiciji (!?), ki je neupravičeno Venete (Venetike) vedno imela za prednike t. i. Slovanov. Tako so, seveda t. i. slovanski zgodovinarji, lahko »strokovno ugotavljali«, da je že Jordanes poznal Zahodne, Južne in Vzhodne Slovane, a so na njihovo žalost t. i. Slovani le akademski pojem, ki je nastal šele v 19. stoletju. Poleg tega pa je ruski zgodovinar Pavel Tulaev v zvezi s tem le priznal in zapisal[12]:
»Pri etimološki razlagi Nestorja[13] moramo opozoriti na važno podrobnost. V sodobnih prevodih staroruskih kronik se skoraj vedno originalni etnonim ‘Sloveni‘ prevaja kot ‘Slovani‘, a pridevnik ‘slovenski‘ skoraj vedno kot ‘slovanski‘, kar je morda bolj prijetno za naša ušesa, ne ustreza pa originalu.«
Sclaueni (slov. Sloveni) so torej postali Slovani, Veneti predniki Slovanov, termin Sloveni pa zastarel pojem. Tako so na ozemlju zdajšnjih t. i. Južnih in Vzhodnih Slovanov vse navedbe Slovenov grških, latinskih in drugih antičnih ter srednjeveških piscev postale navedbe Slovanov, torej njih samih (?!?).
Toda po vsej donavski poti, pa npr. tako tudi med drugim na ozemljih med rekama Dneper in Dnester ter v Karpatih in višje so namreč Veneti, ki so se tu imenovali Anti (Vety, Vanti), seveda za Pelazgi (Umbri), torej tudi na ozemlju t. i. Vzhodnih Slovanov, na razdaljah en dan plovbe imeli postojanke in gradišča ter pristanišča s skladišči, ki so jih branile njihove večje ali manjše enote in varovale to življenjsko pomembno potovalno in trgovsko pot.
Morda pa je bil nekoč, npr. v mladih letih, Antenor poveljnik delčka ali pa kar vse te pomembne poti do Črnega morja. Toda v Troji je bil nekaj drugega. To nam objasni njegovo ravnanje, ki ga lahko opišemo kot nevtralno med dvema sprtima stranema: med Dardanci in Ahajci. Po mojem je bil navsezadnje le Karnijec. Kot vojskovodja v mladih letih in pozneje v starih kot nekak diplomat, je bil posledično celo življenje od doma. Pa tudi to, da se v Trakiji, od koder je bila njegova žena visokega rodu, ni dokončno ustavil, napeljuje na to, da je bil doma prav na severnem koncu Jadrana. Ko so ga izbrali za vodjo, je ljudi iz porušene Troje varno pripeljal naprej v Trakijo, ki jo je seveda dobro poznal, nato pa na severni Jadran.
Livij je v Eneidi (I, 242–249), kot piše L. Vuga, zapisal naslednje:
»Ko je ušel Ahajski obkolitvi, je Antenorju uspelo prodreti v ilirske zalive in varno priti v odmaknjena liburnijska kraljestva ter obvladati izvir Timave; od koder iz devetih virov ob mogočnem bobnenju iz gore reka teče, kot morje se razliva in polja odplavja z grmečimi valovi. Tam si je mesto Padovo postavil in sedež Teukrov, ljudstvu ime dal, sveto orožje ovesil iz Troje: da tam zdaj v blaženem miru počiva.«[14]
Livij je še pred tem zapisal (I, 1, 2–3), in sicer nasprotno t. i. Ahajski obkolitvi, kot zgoraj citirano, da si je Antenor pridobil simpatije Ahajcev (op. p.: ki takrat niso bili še Grki), saj naj bi ga ti po padcu Troje zaščitili, da je lahko odrinil v Italijo (?), kjer je ustanovil Padovo in ni zbežal tako kot Enej. Vendar pa je nazadnje le Enej pribežal k Italom, nikakor Antenor. Severij[15] je namreč lepo zapisal, da je dejansko v tistem času, v katerem naj bi Enej prispel v Italijo, ta segala le do Rubikona (rečica pod mestom Ravena, lat. Ravenna, stslov. Ravna), zato je torej očitno, da Antenor ni pristal v t. i. Italiji, pač pa v Cisalpinski Galiji, v kateri so Benetke. Cisalpinska Galija pa je bila takrat velika Karnija s poznejšo Istro vred.
Da s temi navedbami, ki jih podaja Livij, nekaj ni v redu, predvsem to, da naj bi Antenor na koncu pristal v Italiji in veliko niže zgradil Padovo, so že mnogi raziskovalci opazili in mu tudi oporekali. Poleg tega pa Livij, rojen v Padovi (v venetskem mestu (!), nikjer izrecno ne omenja Antenorja kot ustanovitelja svojega rojstnega mesta. Tega mnenja je bil npr. že Virgil (I, 5), ki je menil, da je le Enej prvi pristal v Italiji in da po pristanku Antenor ni ustanovil Padove niti na beneškem ozemlju niti na obali blizu morja, temveč znotraj ilirskega ozemlja. O tem je prepričan tudi zgodovinar Stjepan Pantelić, ki v svojem delu z naslovom Veneti v Dalmaciji[16] omenja Sexta Auseliusa, ki je zapisal, da se je Antenor po trojanski vojni rešil v Iliricum. S. Pantelić ob tem meni, da je Antenor pristal na polotoku Hyllis, to je v današnji Dalmaciji na ozemlju med Splitom in Zadrom, kar pa seveda ne drži.
»Poleg tega,« piše dalje slovenski raziskovalec L. Vuga (Jantarska pot, str. 139), »imamo še pričevalca, virgilijanskega sholasta, ki v ‘Origo gentis Romanae’ trdi, da Padova, ki jo je ustanovil Antenor, zgodovinsko ni tista, na katero se običajno misli, ampak neka druga, neznana, ki jo je treba iskati v Iliriji.«
Da je pa tudi v Iliriji ni treba iskati, je bistro zapisal že Severij. Po njegovem Antenor ni dospel v Ilirijo, niti v Liburnijo, pač pa v Venetio[17], kar po vsem ustreza temu, da je Antenor po dolgi odsotnosti (potikanjih po svetu) pač prišel končno in za vedno domov.
Temu v prid naj dodam še moje mnenje. Prav gotovo se je Antenor vsaj enkrat, če ne dvakrat, ali celo nekajkrat, na dalmatinski obali ustavil, da so prenočili in si spočili, vendar je pot nadaljeval do Timave ter se takoj, torej v njeni bližini, zaustavil ter si na koncu tam blizu zgradil prebivališče. Kraj njegove nastanitve moramo torej iskati višje, v Venetiji. Poleg tega pa moramo še upoštevati, da je bil Antenor že starec in da je po trojanski vojni na severni Jadran moral prispeti dovolj hitro, da je tu še nekaj časa živel. To pa je moralo biti, kot rečeno, še takoj po vojni ali vojnah za Trojo.
Ko slovenski raziskovalec L. Vuga razpreda mit o Antenorju naprej, spet omeni Virgila, ki slikovito opeva izvire Timave, do katerih je plul Antenor in jih obvladal, takoj za tem pa nas seznanja s tem, da je “tu” trojanski junak postavil Padovo (Patavium). L. Vuga ob tem meni, da je šel mimo z vzhoda na zahod in se nato ustavil; izraz “hic” namreč natančneje določa, da je pristal, čim je šel mimo.
Vendar pa je bilo lahko tudi drugače, bolj naravno. Kaj pa, če je plul naravnost do Timave, se za nekaj časa tam ustavil, vsaj toliko, da se je tam predstavil venetiškemu lokalnemu veljaku, mu povedal njihovo zgodbo in nato dobil dovoljenje za naselitev, potem pa obrnil proti vzhodu in ne proti zahodu!?
Ko je Antenor namreč plul ob istrski obali navzgor, je prav lahko priplul do današnje Savudrije (slov. Soudrtje), ter v daljavi daleč in naravnost v ravni črti pred seboj zagledal otoček sv. Antona, danes del kopnega, kjer je takrat vrela na dan žveplasta voda. Te žveplaste izparine pa so bile takrat najverjetneje vidne daleč naokoli. Ta pojav omenjata Plinij (Nat. H. 2, 103) in Kasiodor (Var., 12, 22), znan pa je tudi iz Iliade (XX, 149), kjer je navedeno, da je bil topel izvir trojanske reke Skamander zavit v pare. Prav gotovo so se od rta Savudrija tja napotili naravnost, saj so najverjetneje iz pripovedovanj (opisa poti) vedeli, da bodo le tam zagotovo prišli v stik z Venetiki (oziroma Karni) ter prek teh tudi do lokalnega vladarja; ali kot sem zapisal, da menim, da je bil Antenor Karnijec in s tem Venetik ter je zato pot dobro poznal. Po vsej verjetnosti Antenorju, ki je bil že v letih, niti na misel nebi prišlo, da bi ozemlje za naselitev osvojil s silo, kot trdijo tisti, ki menijo, da je prišel z ogromno vojsko in premagal neke Eugance (it. Euganei), ki sploh nikoli niso obstajali.
V zvezi s tem je ugledni italijanski venetolog Prosdocimi (1986) v Dizionario di toponomastica, za katerega je svoje prispevke prispevalo več uglednih italijanskih jezikoslovcev in etimologov, zapisal[18]:
»EUGANEI, Colli – gričevje vulkanskega izvora v Venetu, najvišji vrh Mt. Veda 602 m.« Sam Prosdocimi ob tem meni, da je ime Colli Euganei literarna tvorba, verjetno iz 13. ali 14. stoletja, najkasneje pa iz 15. ali 16. stoletja, in to iz predhumanističnega ali humanističnega obdobja, morda vzeto iz (op.p.: pesnika) Lukana (Phars VII, 192):
»Euganeo, si vera fide memorantibus augur colle sedens, Aponus terrisubi fumifer exit …«. In nadaljuje:
»…V krajevni govorici uporabljajo splošen pojem ‘i Monti’ (op .p.: slov. gore) ter posamična imena za posamezne vrhove ‘il Monte Veda‘, ‘il Monte Rua‘ itn.«
Pelegrini 1976 pa po slovenskem raziskovalcu L. Vugi še piše isto tam:
»Euganci, to je etnik predindoevropskega ljudstva v Venetu, medtem ko so bili Veneti Indoevropejci, prvič izpričani pri Liviju (I, 1):’Euganeisque, qui inter mare Alpesque incolebant …’;nato Plinij (Nat. His. III,24):’Verso deinde Italiam pectore Alpium Latini juris Euganeae gentes’. Ime samovoljno povezujejo z grškim pojmom eugeneis slov. ‘blagorodni, plemeniti’, vendar nima srednjeveškega nadaljevanja, niti ni zanesljivo, ali je to ljudstvo v resnici obstajalo, saj ga Grki ne omenjajo, Latinci pa pozno.«
Toda tisto po Grkih vendarle omenjeno, torej grško eugeneis (slov. blagorodni, plemeniti) je torej le upravičeno dodano Venetikom in se nanaša na njih same: Venetiki blagorodni, plemeniti. To je seveda le eden izmed poizkusov, ki jih nekateri italijanski raziskovalci (npr. Pareti, tudi Mario Alinei: Ladini –Italidi slavizzati !?!) navajajo v krčeviti vnemi, da bi dokazali obstoj vsaj enega italskega ljudstva, ki naj bi živelo od reke Pad (slov. Padussa) do Alp, torej v stari veliki Karniji.
Pa se vrnimo spet k Antenorju. Antenor se je, ko je prispel, kar je najbolj naravno, lokalnemu vladarju predstavil in ga zaprosil za del primernega ozemlja, približno takega kot ga omenja Lisimak iz Aleksandrije (L. Vuga, Jantarska pot, str. 132), da so ga imeli najraje. Trdil je namreč, da so Antenoridi gradili izključno na gričih, sam pa dodajam, da je bila takrat to splošna praksa. In takega, ki ni bil še zaseden, so v bližini dobili in se tja naselili. Stari viri opisujejo okolico, kjer naj bi bila tista Troja, po mojem naziv za njihovo širše območje, takole:
»Ozemlje na nizki vzpetini, nedaleč od morja (op. p.: torej ne ob morju), med rekama, ob močvirnatem, lagunskem svetu.«
Po trditvi, da so Antenoridi gradili izključno na gričih in pravkar zapisanih značilnostih terena lahko zaključimo, da to vsekakor ni Padova, oddaljena okrog 150 kilometrov na zahodni, kot tudi ne polotok Hyllis na drugi, torej vzhodni strani Jadranskega morja, približno prav toliko oddaljen od Timave blizu Trsta (lat. Tergeste).
Na nekoč venetiškem ozemlju, pravzaprav na skrajnih severnih obalah Jadrana, je po mojem mnenju samo en kraj, ki ustreza opisu. To je delček obale današnje slovenske Istre; tam je zares mogoče še danes najti ozemlje iz zgornjega navedka: na nizki vzpetini, dokaj gričevnat svet, nedaleč od morja, ki je bil v 12. stoletju pr. Kr. zares med rekama in ob močvirnatem, lagunskem svetu.
…
Prispevek se nadaljuje.
(Celoten prispevek je objavljen v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri III, ki izide v aprilu 2020. Lahko ga naročite preko spletne trgovine.)
———————————————————————————————
[1] G. B. Pellegrini, A. L. Prosdocimi, La lingua venetica II, Padova 1967, str. 237–240.
[2] Jožko Šavli, Matej Bor, Ivan Tomažič, Veneti, First Builders of European Community, Tracing the History and Language of Early Ancastors of Slovenes, Co-published by Anton Škerbinc, British Columbia, Canada, Boswell 1996, str. 80.
[3] Venetiki niso bili t. i. Indoevropejci iz tretjega do drugega tisočletja pr Kr., ker teh enostavno ni bilo; niso bili niti predniki Slovanov, ker termina s tem imenom do 19. stoletja po Kr. sploh še ni bilo; še manj neko ljudstvo ali narod, pač pa državljani sodržavja Venetika, ki je obstojalo od približno 15./14. do 8. stoletja pr. Kr.
[4] Lucijan Vuga, Veneti v Troji, Založništvo Jutro, Ljubljana 2006, str. 43.
[5] Lucijan Vuga, Jantarska pot, Založba Humar, Bilje 2000, str. 135; Pisec obilno črpa iz dela, ki ga je napisal L. Braccesi: La leggenda di Altenore; tu npr. na str. 92.
[6] Sloveni – po današnji klasifikaciji Slovanov so to Zahodni Slovani. Glede na zgodovinske dogodke v predzgodovini so Sloveni razdeljeni na Severne, Osrednje in Južne Slovene. Osrednji in Južni Sloveni se imenujejo tudi Slovenci.
[7] Slovanske države – uradno poimenovanje Slovani je bilo izvršeno šele na t. i. prvem slovanskem kongresu v Pragi 31. maja 1848. Antične in srednjeveške ter poznejše oznake kot so Sclavi, Sklavi, Sklavonti, Sclavorum gens, Sclavorum regnum, Sclavorum provincia in druge zato označujejo Slovene (ang. Slovens) in Slovence (ang. Slovenes) in nikakor ne Slovanov (ang. Slavs). Iz tega pa sledi, seveda po nekem temeljitem miselnem preskoku, da nikoli ni bilo neke skupne pradomovine Slovanov, posledično pa tudi neke praslovanščine ali neke cerkvene slovanščine. S tem se pa veliko spremeni, se vam ne zdi (!?).
[8] Homer, Iliada, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, str. 395; Dvajseti spev, kjer Aineas (slov. Enej) govori o svojem rodu.
[9] Trakija – sodržavje z različnim prebivalstvom, največ s t. i. Slovani. Kot narod torej Tračani ne obstojajo, zato ne obstoja tudi jezik, ki naj bi se imenoval traščina, podobno kot pozneje ni bilo neke jugoslovanščine.
[10] Poznejša Deseta rimska regija Venetia et Histria je bila bleda senca nekdanje Venetike (it. Venetica).
[11] Mommsen, Hg., Th., Monumenta Germaniae historica Auctores antiquisimi – Jordanes: »Venethos…tria nunc nomina ediderunt, id est Venethi, Antes, Sclaueni« (5, 1, IV/119); V: S. Pantelić, Pradomovina Slavena u srednjem Podunavlju, Mainz/Zagreb 2000, str. 119; Razlaga je tukaj lahko samo ena: Veneti (Venetiki) so bili državljani sodržavja Venetika, Anti (Vety, Vanti) so bili Venetiki v porečju ruskih rek Dneper in Dnester do Karpatov, oboji pa Sloveni oziroma Slovenci. Torej eno “pleme” (raje ljudstvo ali narod) s tremi imeni. S tem se pa veliko spremeni. Drugi so pač Jordanesa namerno ali nenamerno narobe prebrali.
[12] Pavel Tulaev, Veneti: predniki Slovanov, Prevod Milan V. Smolej, Moskva 2000, “Slovani” pomeni “Sloveni”, str. 132.
[13] Nestor – (11.–12. st. po Kr.); menih Pečorskega samostana pri Kijevu, pisec ene izmed najstarejših ruskih kronik Lavrentevskega zapisa z naslovom Zgodovina davnih časov. Prve ruske kronike namreč potrjujejo, da so se ustanovitelji Novgorodske (slov. Novgrad, najstarejši trgovski del Slovensk) in Kijevske Rusije imenovali Sloveni.
[14] L. Vuga, Jantarska pot … Ibid, str. 135.
[15] L. Vuga, Jantarska pot … Ibid, str. 137.
[16] S. Pantelić, Veneti v Dalmaciji, Hrvatska obzorja, št. 2. leto 2001, str. 322: Sextus Auselius Victor, Ausgabe A. Forbiger, Stuttgart 1866, I., str. 9.
[17] L. Vuga, Jantarska pot … Ibid, str. 136; Severij: »Antenor non Illyricum, neque Liburniam, set Venetiam tenuit.«
[18] L. Vuga, Davnina govori, Založništvo Jutro, Ljubljana in Založba Branko, Nova Gorica 2003, str. 184: geslo EUGANEI, Colli; V: Dizionario di toponomastica (storia e significato dei nomi geografici italiani), Več avtorjev. Unione Tipografico-Editoriale Torinese, Torino 1990; Giovan Battista Pellegrini (1976).