KDO JE IZUMIL GLAGOLICO

Dimitrij Kebe

V dolgoletnem raziskovanju slovenske zgodovine sem prišel do podatkov, ki se nanašajo na glagolico in prišel do zaključka, da Konstantin (Ciril), ko je prišel v 9. stoletju k Slovencem v Panonijo, ni bil prvi avtor glagolice, ampak jo je tukaj samo dodelal oziroma izboljšal. Veliko virov omenja, da je ustno sporočilo pripisovalo glagolico sv. Hieronimu, ki so jo rimski papeži potrdili, še bolj pa, ker njene neobičajne in težavne črke, ki jih nobena druga pisava nima, kažejo, da so davna in originalna iznajdba. Jernej Kopitar je na začetku postavil dve hipotezi v tej zadevi, prvič: kaj ko bi bili Slovenci imel glagolico že pred Cirilom, če ravno ne od sv. Hieronima? In drugič: kaj ko bi bil Ciril celo glagoliško abecedo sestavil s tem namenom, da ne bi Latinci črtili grške pisave in z njo vred Slovencev; kajti Grke so sovražili zavoljo razkolništva. Kopitar je tudi med prvimi ugotovil, da je glagolica starejša od cirilice, kar sta kasneje potrdila tudi slavna jezikoslovca Šafarik in Miklošič. Šafarik celo pravi, da pisave za bukvice ni bilo, pač pa so rabili tako imenovane »rune«, to je črte in rise, ki so jih v les zarezovali in z njimi zaznamovali števila in druge izraze. Miklošič pa ugotavlja, da glagolica spada k tistim pisavam, ki so se razvile iz feničanskih pismenk in ki so se razširile po celi Evropi. Pred smrtjo je Šafarik sprejel Miklošičevo obrazložitev.

V glagoliških rokopisih se nahaja veliko »arhaizmov«, to je zastarelih besed in zastarelih oblik. Te arhaizme popravljajo cirilski prepisovalci s tem, da jih nadomeščajo z novimi besedami in oblikami, da bi jih bralci lažje razumeli. Vse to kaže, da je glagolica veliko starejša od cirilice. Delavnost sv. Cirila in Metoda spada v Panonijo, kjer jih je slovenski knez Kocelj rodoljubno sprejel že ob času prvega popotovanja v Rim. Tam sta poučevala v slovenski pisavi lepo število petdesetih domačih učencev in vpeljala slovenske obrede. Kocljeva dežela ali stara Panonija je tisti kraj, kjer so tri dela sv. Cirila, namreč Evangelij, Apostel in Psalter, dobila glagoliški značaj.

Ko so leta 1803 na Bavarskem samostane odpravili in dragocenosti odnesli v Monakovo (Muenchen), so preiskali tudi knjižnice. Pri tej priliki so med knjigami frižinske (Freising) bukvarnice našli TRI SLOVENSKE SPOMENIKE v duhovnih bukvah škofa Abrahama, ki je bil Slovenec po rodu (957-994). Knjižničar Bernhart iz Monakovega jih je dal natančno prepisati in prepis izročil Kopitarju. Ta jih je prestavil v latinski jezik in natisnil v svojem delu »Glagolite Clozianus«. Kopitar pravi, da je prvi in tretji spomenik iz 8. stoletja in sega še v predcirilske čase nazaj in le drugi del (Pridiga pred spovedjo) je Abrahamovo delo. Ona dva pa bi škof samo prepisal. Kje se nahaja Kopitarjev prepis, ki je pisan v glagolici in ga je prejel od Bernharta? Ali je morda v rokopisnem oddelku NUK-a v Ljubljani?

Naj omenim še Reimski Evangelij, o katerem lahko govorimo, da ima pustolovsko zgodovino. Kralj in cesar Karl IV je v 14. stoletju drago kupil ta kodeks misleč, da je to rokopis sv. Prokopa (umrl 1053), kasneje pa se je izkazalo, da izvira iz 13. stoletja. Karl ga je nato podaril samostanu Emaus v Pragi, v katerem so benediktinski menihi smeli v slovenskem jeziku opravljati svete obrede, ki jih je odobril sam papež Klemen VI.

Ti so to knjigo – Codex okinčali in pridali še glagoliške liste in evangelijska berila. V husitskih vojnah je bil samostan razdejan. Codex je prišel Husitom v roke, ki so ga hranili kakih 40 let. Husiti so ga poslali v Carigrad grškemu patriarhu v poklon, češ naj jih sprejme v grško cerkev. Ta pa starega spomenika ni čislal, več mu je bilo za denar, saj je bil Codex z zlatom in srebrom okovan. Leta 1546 ga patriarh proda škofu iz Reimsa. Tukaj so bukve še bolj okinčali z biseri, platnice z zlatom prevlekli, ter ga rabili za to, da so francoski kralji prisegali na njem pri kronanju. Niso pa vedeli, v katerem jeziku je ta pisava (cirilica in glagolica). Ko pride leta 1717 ruski car Peter I. v Reims in vidi te dragocenosti in lepote, pove Francozom, da imajo v cirilici napisane slovenske evangelije, car glagolice ni poznal. Med francosko revolucijo se je ta dragocenost izgubila. Ko je Napoleon I. postal konzul, je ukazal vse stare knjige in pisma znesti v Remško knjižnico. Velečastiti Kopitar je žaloval, da se je to izgubilo, pa vendar obupal ni, in je prosil francoske zgodovinarje, naj iščejo med zavrženimi papirji in res so našli ta Codex, seveda oropan kinča.

O venetsko etruščanskih črkah je bilo že veliko napisanega v knjigi »Veneti naši davni predniki«. Nesporno je tudi, da so rune izšle iz venetsko-etruščanske abecede, je pa učenjak sv. Hieronim v 4. stoletju nadaljeval s pisavo, oziroma izumil neke vrste protoglagolico in prvi prevedel Sveto pismo v latinski in staroslovenski jezik. To potrjujejo številni viri, ki sem jih že priobčil v članku »Zamolčani pisci zgodovine« kot dodatek k raziskovalnemu članku »Lokacija rojstnega kraja Hieronima – Oppido Stridon (Strane)«.

Zlati vek je naslov knjige, ki je izšla leta 1863 in v kateri je prečastiti P. Ladislav Hrovat v obširnem članku »Staroslovenščina« dokazal, da glagolica izhaja od venetskih črk in je to obrazložil takole, citiram: »Nekaj glagoliških čerk je odpertih (usmerjenih) na levo, cirilske, gotiške in latinske pa so na desno obernjene; une na levo obernjene izvirajo iz tiste stare dobe, ko so še pisali od desne na levo«. Ta način pisanja se je uporabljal v času Venetov in izgleda še do 9. stoletja.

Učenjak in zgodovinar August Ludwig von Schlozer (1735 – 1809) pravi o pismenkah: »Ko sem bral legende in prestave cerkvenih očakov v slovenskem jeziku, stermel sem nad bogastvom, krasoto in krepkostjo njegovo v glasu in izrazih«. Ni še davno, kar je slavni Herman rekel v graškem zboru pomenljive besede: »Že ob času sv. Cirila in Metoda je bil južno – slovenski jezik tako čudovito izobražen, tako doveršenih oblik, da je že tedaj stal na enaki stopnji z latinskim in grškim; drugi evropejski jeziki so pa šele začenjali bivati jeziki«.

Vrhnika, 15. April 2021

 

ZAMOLČANI PISCI ZGODOVINE

HIERONIM – DODATEK

V letu 2019, ko smo beležili 1600 letnico smrti sv. Hieronima in je ob tem jubileju potekal v Ljubljani tudi mednarodni simpozij, sem pričel intenzivno raziskovati pisne vire o Hieronimu, ki je iznašel glagolico. Večina starih zgodovinskih piscev, ki so pisali o Hieronimu, je neznana slovenski javnosti in jih tudi na gimnazijah ali na univerzah predavatelji ne omenjajo. Hieronim je za slovensko pisno zgodovino najbolj zaslužen, saj je po Eticu izumil glagolico in to v IV. st. n. št. Ciril in Metod sta v IX. stoletju, ko sta prišla v slovensko Panonijo, to pisavo samo nekoliko dodelala in olepšala.

Navedel bom kar nekaj starih zgodovinarjev in drugih virov, ki so v tujini znani, samo pri nas ne, in so pisali o Hieronimu.

Kot prvo omenjam po starih zapisih delo »Cosmographia Eticus«, ki je izšla prvič v tiskani obliki leta 1852 in se nanaša na Etica iz IV. stoletja, ki je bil sodobnik Hieronima. V tej Cosmographii je opisano, da je bil Etic »Sloven« in da je iznašel pratip glagolice, katero je nadaljeval in izpopolnil Hieronim. Tu so našteti tudi tisti avtorji, ki govorijo in omenjajo, da je Hieronim avtor glagolice: Kohl, J. Leonard, Frisch (1727), Asennmann (1755), Grubišič, Durič, Dobner, Dobrowsky, M. Caraman (1753), A. Rocca, J. Kopitar, M. Haupt.  – Vir: Cosmographia Eticus, str. 151, 156/7, 169/70, 1852.

Karl IV., cesar in kralj, je v rokopisih med leti 1316 – 1355, ki so bili tiskani in izdani po smrti v Pragi, opisal, da je papež Klemen VI. dovolil v samostanu sv. Hieronima v Pragi, da se božja služba opravlja zgolj le v »Slavonica« (slovenskem) jeziku in to v spoštovanje sv. Hieronima, ki je prevedel Sveto pismo iz hebrejščine v latinščino in tudi v slovenščino, iz katere izvira dialekt oziroma jezik češkega kraljestva.   – Vir: Listina, Karl IV., F.M. Pelzel, Praga str. 91-93, 1780.

Flavius Blondus v delu »Italia Illustrata«, ki ga je napisal med leti 1448 do 1458, omeni tudi Hieronima in opiše, da je iznašel in dal nove črke Sklavenom (Slovencem), ki so se imenovale po njih slovenske. Te pismenke so različne od grških in latinskih. Opiše še, da so kmalu po smrti Sv. Hieronima Sklavoni prišli in zasedli Dalmacijo, ta pa meji z Istro in je bila vedno, tako kot danes, imenovana Sklavonija. – Vir: Biondo da Forli – Italia Restaurata, Venetia, str. 197, 1553.

Marin Sanuto – opisuje v Beneškem vodniku iz leta 1483, da tam, kjer se je Hieronim rodil, ni bilo nobenega Itala, in da je pisal v Schiavone (slovenskem) jeziku. Omeni tudi rojstno mesto Hieronima in zapiše, da so mnogi častiti ljudje pravili, da Stridon ni bil v Italiji. Vir: Marin Sanuto – Itinerario, Padova, str. 155, 1847.

Ioanne Aventinus – zapiše, da je Hieronim noriškega rodu (Divus Hieronimus Noricus genere) in še, da je Hieronim na začetku uporabljal pisavo svojega otroštva. – Vir: Ioanne Aventinus – Anales ducum Boiaria Libri Septem, str. 2, 381, Germanija, 1554.

Conrad Gesner – piše, da je v ta jezik (ilirski) prevedena velika množica svetih knjig, največ po zaslugi sv. Hieronima in Cirila. Z istimi črkami so napisani domovinski anali in tudi anali Aleksandra Velikega, anali rimskih cesarjev in spomini Marka Antonia in Kleopatre. Beremo, da je Hieronim prevedel tudi knjige stare zaveze v jezik svoje domovine. – Vir: Conrad Gesne – Mithridates, Tiguri, str. 52,55, 1555.

Antol Vramec – je prvi, ki je napisal slovensko zgodovinsko kroniko. V njej omeni, da je Hieronim napisal veliko latinskih knjig, tudi glagolsko knjigo in črke. – Vir: Antol Vramec – Kronika Vezda znovič spravljena kratka Slovenskim jezikom, Lublana, glej letnico št. 429, 1578.

Adam Bohorič – je po Vramcu drugi slovenski pisec, ki je opisoval našo zgodovino. Tako v njegovi drugi knjigi v slovenskem prevodu »Latinsko Kranjsko črkopisje« opiše, da sta plemeniti Herberstein in grof Turenski v 16. stoletju v Pragi odkrila listino – Diplomo Aleksandra Velikega, imenovano »Privilegij«, po kateri se Slavenom za izvrstno služenje njemu, dodeli pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in severu. Privilegij – Listina je bil shranjen v slovenskem samostanu sv. Hieronima v Pragi. Samostan je edini, ki je bil med II. svetovno vojno bombardiran v Pragi. Tako je zgorel še eden izmed mnogih dokazov o prvobitnosti Slovencev. – Vir: Adam Bohorič – De Latino Carniolana literatura, Witeberg, str. 21/2, 1584.

Mario Orbini – podrobno opisuje in objavi v svoji knjigi Hieronimovo pisavo, ki se imenuje »buchviza«. Napiše, da je Hieronim »Slav« (Slovenec) iz Stridona in da je prevedel stari in novi testament v latinščino in v jezik Slavov (Slovencev). Tudi on omenja »Zlato bulo« Karla IV. in Privilegij – diplomo Aleksandra Velikega. – Vir: Mario Orbini – Il Regno de gli Slavi, Pesaro, str. 46/7, 173/4, 176, 1601.

Phlippi Cluveri – Hieronim je govoril getsko. Geti so prebivali v Sarmatiji. Veneti so bili Sarmati, v ljudski govorici se imenujejo Vendi, del Vendov so bili Slavi. – Vir: Philippi Cluveri – Germania Antiqua cum Vindelicia et Norico, str. 635, 689, 690, 1663.

1681. Ludovico Schonleben – v svoji knjigi opisuje in navaja različne zgodovinske vire, ki opisujejo, kje naj bi se nahajalo rojstno mesto Hieronima. – Vir: Johann Ludovico Schonleben – Antiquae & Novae pars III, Labaci, str. 221, 222, 1681.

Anselmi Banduri – omenja dve pisavi v jeziku »Slavonicis« (Slovencev), iznajdbo »glagolice – bukvice« pripisuje svetemu Hieronimu, Kirilu (Ciril) pa kirilico. V latinskem jeziku zapiše, citiram: »Alterum vero Bukuizam appelatum Divi Hieronimi«. Dragoceno je tudi, da v svojem delu izčrpno in slikovno predstavi Hieronimovo glagolico – abecedo. Vir: Anselmi Banduri – Imperium Orientale, Paris,   str. 117-119, splet page 731-733,  1711.

Marko Pohlin – podrobno piše o Hieronimu, da je iznajdba črk, pismenk, njegovo delo in jim pravimo glagolica. To abecedo običajno imenujemo »bukvica«. Opiše, da je tudi Rufin Oglejski, ki je na začetku sobival s Hieronimom, napisal izvirni prevod s temi črkami. Izvod je hranjen v Ambrozijanski biblioteki v Milanu. – Vir: Marko Pohlin – Kraynska Grammatika, Laybach, str. 249, 1768.

Anton Linhart – zanimiv je podatek o Hieronimu, ko zapiše, da je rojstno mesto sv. Hieronima, Stridon, bilo zaradi izdaje ptujskega patriarha Julija Valensa, ki je bil Arijanec, razdejano. – Vir: Anton Linhart – Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, str. 185, 1981/1788.

Jernej Kopitar – v njegovem delu Prolegomena opisuje, da je Hieronim prvi pisal v »Slavicam originem« (staroslovenščini) liturgična pisma in da je pred Cirilom pisal v glagolici, – Vir: Jernej Kopitar – Prolegomena Historica, uvod v Rimski Evangelij, 1843.

Jan Kollar – v svoji knjigi opisuje, da je bil Hieronim »Slaw« (Slovenec) in pove, da je prevedel Biblijo v latinski in tudi v slovenski jezik. Omeni, da je iz Hieronimovih pisem razvidno, da pri prevodih piše in ločuje jezik, ko govori »v mojem jeziku – meae linguae« in ko govori o latinskem jeziku – »nostrae linguae«. Vir: Jan Kollar – Cestopis Horni Italie, Pešta, str. 21, 1843.

Še najbolj me je presenetil podatek v partizanskem glasilu »Dolomitski glas« iz II. svetovne vojne. V članku z naslovom »Slovanska Blagovestnika Sv. Ciril in Metod« je zapisano, citiram: »Konstantin (Ciril) si prav gotovo ni izmislil iz svoje glave tako komplicirano pisavo, kakor je glagolica, nego je imel zato neke stare vire o staroslovanskih (slovenskih) runah, katerih mnoge najdemo posebno v Italiji, in sicer v Etrurii na starih grobiščih. Bilo tako ali ne, prav gotovo bo, da se je Konstantin (Ciril) kot izkušen bibliotekar in sploh bibliofil držal staroslovenske tradicije in je našel vire za najstarejšo slovansko pisavo. Saj je Sv. Hieronim, ki je bil tudi slovenskega rodu, že davno skoro štiristo let nazaj napisal sveto pismo na staroslovenskem jeziku, to je po običajnem učenju o selitvi narodov, pač mnogo preje predno bi baje Hrvati prišli na Hrvatsko. To so stvari, ki jih bo treba raziskati po izvirnikih in po zdravi človeški pameti. Iz vsega tega lahko vidimo, koliko namernega zla so napravili romanski in germanski narodi, posebno Nemci slovanskim narodom. Celo zgodovino so falzificirali , da bi Slovene ponižali in jih dajali v nič.« Vir: Dolomitski glas, str. 2, 3, julij 1944.

V »Slovenskem Berilu IV« je v zgodovinskem delu predstavljen tudi Hipolit, kjer je v predgovoru  opisano v trojezičnemu slovarju (Latinski – Nemški – Slovenski) iz leta 1711 naslednje: da je slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega se izvaja 15 jezikov in je toliko odličnejši od drugih jezikov, da se že od časa cerkvenega učenjaka Sv. Hieronima, ki mu je bil to materin jezik, bere maša prav do današnjih dni v večini delov Ilirije, zlasti na Primorskem. Vir: Slovensko Berilo IV, Ljubljana, str. 174, 1951.

Kot zadnje moram omeniti še presenetljivo nekvalitetni članek, ki je izšel v reviji »National Geographic Magazine«. Na 33 straneh z naslovom »Iskalci svetih spisov« namreč ni niti besedice o Sv. Hieronimu, ki je prvi na svetu prevedel Sveto pismo iz aramejščine in hebrejščine v latinski jezik in v svoj domači jezik (staroslovenščina) med leti 390-405 n.št. – Vir: National Geographic Magazine, december 2018, str. 22-55.

 

Vrhnika, december 2020

 

Abeceda – glagolica Hieronima

Anselm Banduri (1671-1743) – na poziv B. Montfaucona, ki je znani snovalec grške paleografije, in s priporočilom vojvode Cosima III. ter latinskega paleografa Mabillona je Banduri prišel v Pariz, da skupaj z Montfauconom proučuje na znanstveni ravni bizantinske pisce in starine. Bil je benidiktinec, numizmatik in bizantolog. Od leta 1715 je bil član pariške Academie des inscriptions. Dve njegovi deli »Imperium Orientale« in »Numismata Imperatorum Romanorum« sta bili širše sprejeti v znanstvenih krogih.