NESTORJEVA KRONIKA – LETOPIS

Dimitrij KEBE 

 Nestorjevo kroniko je odkril v Moskvi baron Žiga (Sigismund) Herbertstein, ki je kot diplomat služboval pod sveto rimskimi cesarji Maximiljanom I., Karlom V. in Ferdinandom I. ter dvakrat obiskal Rusijo med letoma 1517 in 1526. Baron Herbertstein je bil slovenskega rodu in mu je naš jezik olajšal raziskave kronike, tudi pisave, kot sta glagolica in cirilica.

V kroniki, ki je pisana v staroslovenskem jeziku in v cirilici, so opisana zgodovinska dejstva, da smo »Slovenci« ustanovili grad – naselbino Nove Gradnje (Slovensk) in smo prebivali v okolici Belega jezera (Ilmensko jezero), Lodoškega jezera, Pskova že v začetku IX. stoletja.  Tukaj je vladal slovenski knez Gostimisl, ki ga je premagal Rurik iz plemena Variagov. Rurik je od leta 862 dalje zavladal celotnemu temu ozemlju, ki se je od takrat naprej imenovalo Velika Rusija. Poleg Slovencev je Rurik premagal tudi sosednje kneževine Čudov, Drevljanov, Dregovičev in Polotov. Po tem porazu se je del Slovencev umaknil na ozemlje današnje Poljske, kjer še danes prebivajo njihovi potomci »Kašubi«, ki imajo enake lastnosti kot mi (narodna glasba, noša, običaji). Drugi del potomcev na Poljskem se je imenoval »Slovinci«. Žal se je nad njimi izvršil genocid, saj so med II. svetovno vojno vsi izginili iz obličja zemlje.

Zaradi politično zgodovinskih pritiskov s strani Rusov in drugih je ta del slovenske zgodovine še zmeraj zamolčan. Zaradi tega Nestorjeva kronika nikoli ni bila prevedena v slovenski jezik. Jo je pa delno prevedel leta 1802 August Ludwig Schlozer, vendar so njegovi komentarji v nemškem jeziku. Stare pismenke – črke je prepisal v latinsko pisavo in tako omogočil branje originalnega teksta. V komentarju Schlozer zapiše tudi, da je ime knežjega mesta »Sloviensk« mnogo starejše kot ime Novgorod. To kroniko je objavil Fran Miklošič leta 1860, in sicer v originalni pisavi in z latinskim predgovorom.

Nestorjeva kronika se prične z opisovanjem stvarjenja sveta in opisom vseh Jafetovih potomcev. Navedel bom bolj pomembne zgodovinske podatke oziroma dogodke iz Schlozerjevega prevoda, ki se tičejo Slovencev.

Str. 66 – od početka dveh jezikov, je jezik Slovenesk, od plemena Jafeta, imenovani Nortzi (Norici), ki so Slovenie (v originalu je zapisano Noriki). Po mnogih letih se selijo Sloveni ob Donavi, kjer je danes Ogerska in Bolgarska zemlja (misli se IX. stoletje).

Str. 83/4 – Slovieneše (Slovenci) pridejo iz Dunaja (Donave) k jezeru Ilmera in ga poimenujejo s svojim imenom (Belo jezero). Tu sezidajo grad z imenom NovGrad in ustoličijo Starešino Gostomisla. In tako se razmnoži Slovenesk jezik, ki ga imenujemo, »Slovenskaja gramota« (v originalnem zapisu »Slovenskata gramata).

Str. 105 – Vsak rod ima svojo kneževino Drevljani, Drgoviči, Polotje in Sloviene v Novie Gorodie.

Str. 109 – Sloveni imajo oblast v Novograda Velikago in Pskovu. Ko pride Rurik od Variagov, premaga in uniči Slovenʾimenovano. Od takrat dalje se prične imenovati Rusija Velika država (od leta 862).

Schlozer je v tej kroniki (Letopisu) navedel za vsako poglavje številne starejše in takratne zgodovinske pisce. Iz Schlozerjevega prevoda je razvidno, da je sodeloval v večini z Rusi in je zato njegov prevod usmerjen bolj v ruščino, ki se zaradi tega razlikuje od originalnega teksta. Vredno omembe je še, da Schlozer ni omenil – prevedel, niti komentiral XX. Poglavje, v katerem je v originalu zapisano, da so slovenski knezi Rastislav, Svetopolk in Kocelj stopili v stik s takratnim ruskim carjem Mihailom. Tu je širše opisan tudi slovenski knez Kocelj, ki je prisrčno sprejel slovenska brata Konstantina (Ciril) in Metoda. Pomemben podatek je, da se že na začetku stvarjenja sveta omenjata samo dva naroda iz debla Slovenov, to so Slovenci in Rusi, kar nakazuje na velike razlike teh narodov.

Na koncu lahko rečem, da zavojevalci s silo dušijo poročila o dogajanjih, ki so za njih neprijetna, tako spremenijo tok zgodovine in na ta način izbrišejo obstoj nekega naroda.

VERBA VOLANT, SCRIPTA MANENT

(Besede odletijo, napisano ostane)

VERITATEM DIES APERIT

(Čas odkrije resnico)

 

Vrhnika, april 2021