VELIKO GRADIŠČE SKALNICA, NOREJA IN SVETIŠČE BELINA

Sveta gora pri Novi Gorici – dopolnjena izdaja

Dimitrij Kebe, Rok Melink

Foto: Melink, Kebe

Na obisku pri prijatelju Roku na Goriškem je naključje pripomoglo, da sva zaradi prometnega zastoja na soški cesti ubrala makadamsko pot preko Sv. Gore (Skalnica, 681m) proti Gorici. Rok mi je omenil, da naj bi na Sv. Gori nekoč častili Belina. Tu zgoraj se poleg samostana, cerkve in drugih objektov nahaja še gostilna – restavracija z razglediščem. Takoj sem opazil, da je bil ta prostor v davnini veliko gradišče, ki je bil s tako lego težko osvojljiv oziroma močno utrjen. Z razgledišča se vidi Jadransko morje, Savudrija, Trst, Gradež, Benetke in skoraj vsa Beneška Slovenija. Ugibal sem tudi, da je lahko tukaj stal langobardski vojskovodja – knez Alboin in si ogledoval ozemlje, ki ga je kasneje zasedel. Druga verjetna možnost, kje je stala “Kraljeva gora”, pa je samo še naš Matajur (v. 1642m), s katerega je tudi čudovit razgled.

V časopisu Slovenec iz leta 1921 piše, da se v predoru (votlini) pod sedlom Kržca, v bližini Svete gore nekako 200 metrov pod sedlom nahaja studenec. Še bolj pomemben pa je opis, da je na koncu samostanskega vrta Gabrova senčnica (gaj), ki je bila med I. svetovno vojno uničena zaradi obstreljevanja. V Brockhausovem slovarju je obrazloženo, da se Gabru reče (tudi) Hainbuche, kar pride iz besede Hain, ki pomeni druidski obredni gaj. Vse to nakazuje na Belinovo svetišče. Naj omenim še gaber, ki je v izročilu Slovencev opisan kot sveto drevo, v katerega nikoli ne udari strela. (vir: Vinko Moderndorfer, Verovanja Uvere Običaji Slovencev, 1946). To drevo je opisal tudi Leopold Sever v svojem delu Tičnice iz naravoverja (2013), kjer je gaber predstavljen kot povsod prisotno drevo, v starodobnih svetiščih imenovanih tičnica.

Zelo zanimiv je podatek Ivana Cankarja v polemičnih spisih, kjer omeni tudi Trubarja, navajam – Trubar piše dalje: »Lansko poletje (leta 1561) se je prikazala v Gornjem gradu na južnem Štajerskem, štiri milje od Ljubljane, neka mlada nečistnica. Ta ima roke na hrbtu sklenjene, pobeša glavo in obraz ter vsakemu in vsem pripoveduje, da Devica Marija ne mara več stanovati v cerkvi na Gori pri Gorici in Solkanu (katero cerkev so šele pred dvajsetimi leti začeli zidati na ukaz neke coprnice ki je menda že kot devica troje otrok zapečkala) in zato da ne mara, ker pograbijo farji najlepše plašče, obleke in najlepše pajčolane, darovane Devici Mariji, ter jih dajo potem svojim kuharicam. Nadalje, da požgo darovani vosek in darovane sveče pri kvartanju, popivanju, preklinjanju in psovanju; ti pijanci da pokradejo tudi denar Marijin ter ga zapravijo brez potrebe. Zato hoče imeti drugo cerkev, namreč pri Gornjem gradu«. Vir: Ivan Cankar,  Izbrani spisi, enaindvajseti dodatni zvezek, str. 199, Maribor, 1954.

Doma na Vrhniki sem strnil vtise tega izleta in prišel do zaključka, da se mora nekje v bližini gradišča (Sveta Gora) nahajati svetišče sončnega božanstva Belina. Na specialki tega območja sem sledil izohipsam in odkril možno lokacijo. Čez dobrih deset dni sva z Rokom ponovno pristopila k raziskavi sončnega svetišča na Sveti Gori in po desetih minutah sem ga odkril malo nižje v smeri Solkana in Grgarja, na vzhodnem delu skalnega grebena, od koder vodi tudi pešpot v Grgar na Bajnški planoti. Večina pomembnih gradišč na vrhovih je imelo svoja svetišča – tičnice – nižje od gradišč, tako da se jih je videlo od zgoraj. Posebnost tega skalnega sončnega svetišča je, da leži na majhnem hribčku, do katerega vodi ozka pot po grebenu, ki je iz leve in desne strani prepadna. Žal pa je ta sveti poganski prostor – svetišče – uničila italijanska fašistična oblast leta 1937/38, ko je tukaj postavila spomenik padlim italijanskim vojakom v I. svet. vojni. Po II. svet. vojni pa je leta 1946 takratna jugoslovanska komunistična oblast porušila celotni omenjen kompleks. Leta 2004 je cerkev na ta prazni prostor postavila spomenik frančiškanom.

Še o imenu Skalnica. Beseda spada v starejše obdobje in pomeni peč, pečevje, votlina v skalovju (A. Janežič), voda izpod skale, najbolj trd del senčne kosti (novodobno), kamenita groblja v pomenu, kar je razmetano, opustošeno (starejše).

           

Spomenik padlim v I. svetovni vojni            Frančiškanski spomenik iz leta 2004                                            Foto: Venceslav Bele                                      Foto: Melink, Kebe

 

Rok Melink: Zanimivo je, da je vse, kar je iz starejše zgodovine povezano s hribom Skalnica, starim gradiščem in Belinovim svetiščem na njem, umaknjeno iz uradnega zgodovinopisja. Tukaj nam nekaj zelo velikega prikrivajo in zamolčujejo. Prav na območje današnjega Solkana in vzpetine nad njim umešča Bavčer mesto „Noreja“. Noreja je dobila ime po starem slovenetskem kralju Noriku, ki je to mesto ustanovil okoli leta 1417 pred našim štetjem.

O tem piše tudi naš znameniti goriški pisec Martin Bavčer (1595-1668), ki je bil slovenski in latinski pisatelj, humanist ter zgodovinar. Pri svojih opisih Noreje se sklicuje na zapise starogrških in latinskih starozgodovinskih piscev (Strabon, Celestin, Lacij, Kolonij), pa tudi na nemškega polihistorja Gabrijela Bucelina (1599-1681). Starogrški pisec Strabon (63 pr. Kr. – 23 pr. Kr.) piše tudi, da se je do Noreje iz morja priplulo po reki Soči. V času Norika je bila Soča po celotni ravnini od njenega izliva v morje pa do današnjega Solkana plovna. Bavčer v svojem znamenitem knjižnem delu Zgodovina Norika in Furlanije, (1663) navaja, da to, da se je na območju Solkana nahajala Noreja,  izpričujejo tako stare listine, kot tudi ustno izročilo prebivalcev Solkana. Ta njegova dragocena navedba dokazuje, da so še v Bavčerjevem obdobju (1595-1668) in morda tudi še pozneje, prebivalci Solkana še vedno vedeli, da se je tam nahajala Noreja. Leta 1600, ko so habsburžanski nemčurji na veliko požigali slovenske urbarije, župnijske in grajske arhive (gorelo je na tone slovenskih rokopisov, knjig in dragocenih listin), so požgali tudi župnijski arhiv v Solkanu, kjer so se nahajali zapisi o gradišču in starem Belinovem svetišču na Skalnici, kot tudi o zgodovini Solkana oziroma Noreje. Listine, ki so jih hranili frančiškani na Sveti Gori, pa so se uradno izgubile.

Bavčer je gradivo o slovenski prazgodovinski državi Norik zbiral več kot trideset let. Njegovo knjižno delo Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium (po slovensko Zgodovina Norika in Furlanije), napisano v latinščini, pa je dokončno nastalo med leti 1657-1663. Napisal ga je prav na Sveti Gori – Skalnici, kar je simbolično zelo pomenljivo. Vsekakor ni slučaj, da ga je šel Bavčer prav na Sv. Goro pisat. To knjižno delo je sestavljeno iz desetih knjig in obravnava zgodovino Norika, ki je po njegovih navedbah obsegal Bavarsko, Tirolsko, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Štajersko, Istro in Furlanijo. Žal večina tega Bavčerjevega dragocenega dela vse do danes ni prevedena v slovenščino. Oba prevoda, ki sta izšla l. 1975 in l. 1991 pod avtorstvom panslavista Zdravka Jelinčiča, pa sta vsebinsko skrajšana, pomankljiva in ponekod  prirejena, očitno po nalogu cenzure. Kaj drugega seveda tudi ni bilo pričakovati.

Zelo merodajno se je v to poglobil tudi prof. Simon Rutar, ki je imel takrat na voljo več virov kot Bavčer in je s širšega spektra ugotovil, da so Langobardi nesporno prišli iz Panonije preko Norika (Celovec, Beljak, Predel) do gore Matajur in do Skalnice. “Kraljeva gora” (Mons regis) ustreza lokaciji Noreje. Ime ni dobila (samo) po kralju Alboinu, ampak po glavnem mestu tega območja, Norika, Noreji. Vsekakor je to noriško mesto Noreja lahko bilo prvotno na Skalnici (Sveta Gora), kjer si je Alboin tudi pri svojih zaveznikih ogledoval območje Gornje Italije. V vseh starih poročilih je tudi zapisano, da so v Alboinovi vojski bili Panonci, Noričani in ljudstva ob reki Savi. Prav tako je v starejših zapisih navedeno, da so “Slovenci” kazali pot knezu Alboinu (De Bizzaro). Kot eden izmed dokazov, da je stalo mesto Noreja na Goriškem, pa lahko navedem zgodovinsko geografski slovar, ki ga je izdal Caroli Stephani leta 1693 v Genovi, v katerem pod besedo Noreja zapiše: »Noreja danes Gorica je mesto Karnov in leži ob reki Soči, to potrjuje Strabon in pravi, da so tukaj Cimbri pri Noreji premagali konzula Karbona leta 113 pred n. št.«.

Ko so naši stari bogovi prehajali v krščanske svetnike, je Belin navadno prešel v Sv. Mihaela. Tudi na tej pomembni zgodovinski lokaciji se je to potrdilo, da je bila tukaj cerkev prvotno posvečena Sv. Mihaelu že v XI. stoletju. Že od starega Norika je bil pri nas najbolj čaščen prav Belin.

Na starem kamnu vklesan petelin, ki je simbol in atribut sončnega božanstva.                                           Foto: Melink, Kebe – Samostan na Skalnici

Vrhnika, Nova Gorica – 27. julij 2020, dopolnjeno marec 2021

UPORABLJENA LITERATURA:

  1. M.A. Coccio Sabellico – Rapsodiae historarum ab orbe condito Enneadis, 1528
  2. Johannes Aventinus – Annalium Boiorum Libri Septem, Augsburg, 1554
  3. J. L. Schonleben – Carniola Antiqua Et nova, Labaci, 1680
  4. Anton T. Linhart – Poskus zgodovine Krajnske …, Ljubljana, 1788
  5. Albert von Muchar – Geschichte des Hertzgothums Steiermark, Gratz, 1844
  6. Bleiweissove Novice – Davorin Trstenjak, Starozgodovinski pomenki, Belin, 1853
  7. Bleiweissove Novice – Davorin Trstenjak, O Noriku in Noreji, 1854
  8. Josip Godina-Verdeljski – Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice, Terst, 1872
  9. Letopis matice slovenske – Franjo Bradaška, O najstarejši slovenski zgodovini, 1870
  10. Letopis matice slovenske – Davorin Trstenjak, Raziskovanja na polji staroslovanske mytologije, 1870
  11. Dr. de Bizzaro – Sul Sarcofago dissoterrato, Cividale, 1874
  12. Letopis matice slovenske – Andrej Fekonja, O začetkih kristjanstva na slovenski zemlji, 1882-83
  13. Grotesche Algemeine Weltgeschichte, Berlin, 1884
  14. Letopis matice slovenske – Simon Rutar, Kakšno važnost imajo Pavla Diakona knjige De gestis Langobardorum za starejšo zgodovino Slovencev, 1885
  15. Spammers illustrirte Weltgeschichte, Mittelatter III., Leipzig 1896
  16. Simon Rutar – Zgodovinske črtice poknežene grofije Goriško-Gradiške, Gorica, 1896
  17. Simon Rutar – Beneška Slovenija, III. del, Ljubljana, 1899
  18. Anton Janežič – Slovensko-nemški slovar, Celovec, 1908
  19. Milko Kos – Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1933
  20. Hrvatska enciklopedija – Tomus I., Zagreb, 1941
  21. Zdravko Jelinčič – Zgodbe Norika in Furlanije, Toronto, 1975
  22. Slovar Slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, 1985
  23. Martin Baucer – Zgodovina Norika in Furlanije, Ljubljana 1991