KO JE ŽIVLJENJE PREPOVEDANO – DNEVNIŠKI ZAPISI 3.
Veliko stvari tiščim v tajnosti s to zemljanko. Prvič, ker jo prav hočem narediti in so objekti na kmetijski zemlji močno omejeni. Potem pa igra iti do skrajne meje možnega. Nikakor me ne zadovolji, če ne grem do roba; izkoristiti moram vse, mogoče in nemogoče, znano in, preizkušano in tisto, ki le obeta.
Tole mojo zemljanko gradim, ker me današnji kmetijski objekti ne zadovoljijo, ker so vse preveč po standardu in ne odpirajo polja igre, ustvarjalnosti, prilagajanja danosti prostora in materiala, nagibov terena, strmosti pobočja, zadrževanje vode in drugega. Predvsem pa me ne zadovolji gradbeni material, preveč kupljenega standardnega materiala in neuporaba kamna in zemlje. Še posebej je v mojem čustvenem dojemanju premalo skalnatih gmot, velikih kamnitih mas. Tako je bila gradnja zemljanke, sicer nemogoča ali pač, način uporabe velikih podzemnih kamnitih blokov in načrt za angažiranje energije in impulzov, ki so hrepeneli po zemlji in divjih izvedbah zatočišča.
V življenju se stvari nikoli ne uresničijo čisto tako, kot si nekdo zamisli. Vedno je malo drugače. Tudi z mojim podzemnim zatočiščem je tako. Izgled in način izvedbe je določila sprega okoliščin, da je Drago, ki je bil vešč zidanja s kamnom v istrjanskem stilu, voljan sprejeti osnovno izdelavo. Priložnost sem zagrabila in sprejela vse pogoje in to je določilo tudi usodo zgradbe.
Med izvedbo je prišlo do sprememb, čas je ponovno posegel vmes in zadevo smo zaključili po sili razmer hitro in z materialom, ki je bilo dosegljiv.
To pa ni bil edini dejavnik, ki je načrt spremenil v jaro kačo poskusov saniranja in dokončanja. Glavni problem je bil in ostal – zamakanje. Nenavadno, ali ne? Zanimivo, kako malo me zanimajo problemi in pomisleki, ko hočem nekaj zares narediti. In sedaj jo imam, jaro kačo poskusov, eksperimentov in brihtnih rešitev, ki gredo vsi po lestvici od najbolj enostavnega in obvladljivega in naravnega do zatekanja k občasnim večjim ali manjšim “strokovnim rešitvam”. Vse to je hkrati sosledje poskusov najti pravega izvajalca ali sodelavca ali partnerja na projektu. Ni najbolj zanemarljiv vidik zgodbe. Najti dobrega, veščega zidarja ali človeka s praktičnim znanjem in voljo do dela, je pravi blagoslov. Odkar je Gracjano preminil, to močno občutijo vsi moji projekti.
Zadnji poskus sta Monika in Damjan. Veliko stavim na to. Ona je vešča dela, sama si je postavila svojo sanjsko naravno hišco. Je iz sodobnega ustvarjalnega toka izgradnje po naravnih principih in z materialom iz okolja ob uporabi odpadnega materiala. Izziv, ki je blizu mojemu čutu za prav, gospodarnost, ustvarjanje vrednosti iz neuporabnega gradiva ali plemenitenje predmeta. Tudi po estetski plati mi izdelki, ki izhajajo iz tega toka, zelo godijo. Prav pred kratkim sem dobila potrditev, da tok ni spontan, da je izza njega hotenje, načrt in vlaganje. Razširil se je na vse strani sveta, tudi k nam. Jaz vidim stične točke z načeli ljudske kulture in stavbarstva. Nekaj elementov sem izbrala, ki se ne tepejo z duhom in izgledom istrske gradnje in sedaj jih bomo vgradili.
Zelo veliko stavim na to sodelovanje. Po navadi se trdo pogajam za ceno. Tokrat sem sama ponudila dobro plačilo. Tudi za to, ker želim nagraditi to pogumno in vešče dekle, ki se ne ustraši dela. Le to me skrbi – vpadanje stranskih dejavnikov, kot so poškodbe ali bolezni ali vreme, ki bodo mali krog del razvlekli v neskončnost. Čas pri meni na določeni točki vklopi strahove in blokade. Le tem prehitro podležem, enostavno se splete občutek takega grozečega spleta dejavnikov, da jih v času izčrpan duh ne zmore prenesti. Bomo videli, kako bo šlo.
Toliko sedaj. Na robu umskega prostora so kot boleče točke mesta zamakanja, a to je posebna zgodba. To je zgodba o angažiranju skupinskih izvajalcev, ki jih ne uspeš nadzirati, a v hitrem času izvedejo delo. Stane veliko, material iz trgovine, več ali manj standardno. Pogoji so ti – vzemi ali pusti. V igri časa, ko gre za to, da objekt zavarujem, preden propade, se tu pa tam poslužujem te možnosti. Za to sem se odločila pred dvema letoma. Poteza, ki je dodatno zapletla cel načrt, tako prostorsko kot formalno-pravno.
Formalne možnosti izgradnje objektov na kmetijski zemlji pa sedaj odpirajo nove možnosti uvrstitve objekta med predvidene. Pred nekaj leti teh ni bilo. Formalne omejitve so bistveni dejavnik pri skrbi in bivanju z naravo.
Ali bomo to jesen presegli kritično točko? Vztrajnost in vzdržljivost naravnih materialov se sedaj merita v moči.
Se vidimo. Čakam Alberta, ki mu moram dati navodila za delo. Upam, da res oberemo na potki in pripravimo za torkolo. Kot da se življenje ponovno smeje. Upam tudi, da oljke odpelje Elida.
(Trenutek s poti oblikovanja istrskega parka. Zapisano l. 2019.)