KDO BO TEBE ZEMLJA DELAL – DNEVNIŠKI ZAPISI 2.

Draga Andreja,
Upam, da ste v redu. Jaz sem skočila do Postojne, ker me ni bilo že dolgo in je bila napoved dežja.
Sicer začela obirati oljke, ker jih jedo ptiči. Tako sem v soboto začela sezono in ko je začelo v nedeljo deževati, sem se odpravila po stvari za pot v Po. Potem je bilo v nedeljo še sonca, vrnila sem se k oljkam. Po popoldanskem dežju pa na pot.
Med vožnjo pa sem začela kihati in šmrcati in do Po že pravi prehlad in poln nos in obtičala sem “v postelji”.
V ponedeljek zjutraj sonce. Na hitro pospraviti in k oljkam. Telo že sredi viroze. Delam in prosim Elido za pomoč. Pravzaprav sem jo prosila že prej, a ker se je plan obiranja zaradi moje utrujenosti in vremena spremenil, do ponedeljka popoldne ni bilo nič.
V ponedeljek malo obiram, malo tečem ležat, popoldne po pol dveh se mi pridruži Alberto. Prišel je z avtobusom iz Kopra.
V torek sonce in obiranje se nadaljuje. Telo je popolno virozno. Poveznem si na glavo zimsko kapo in lahki plašč in gremo.
Pridelek zelo lep, oljke zdrave. Družbo mi delajo ptiči, ki neznansko uživajo v jesenskih zlatih dnevih, polnih priboljškov. Plodove črnega trna so že zdavnaj snedli, sedaj so na vrsti slastne nešplje in seveda oljke.
Sicer je obiranje blagoslov, ponovno se vzpostavi notranji stik z naravo in oljkami. Oljke so mi dale plodove. Po dolgih letih priprav, sajenja, varovanja pred srnami, hranjenja in negovanja, so se mi zahvalile s polnimi vejami sadov najrazličnejših velikosti, oblik in barv. Šele sedaj odkrivam, kaj sem sadila in filozofijo, ki me je vodila. Sadila sem drevesa, ob sajenju nikoli nisem razmišljala o pridelku, to je le stranski čudež. Zahvala dreves, njihova komunikacija z menoj, sporočilo, kaj sem naredila prav in kaj narobe. Letos so drevesa obdržala veliko več plodov kot prejšnja leta in ta hvaležnost oljk mi je prišla do srca in me osrečila. Ponovo me je prevzela misel, da bi moral plodove vedno obirati tisti, ki za drevesa skrbi. To je zelo notranji in zasebni odnos med drevesom in človekom.
Med tem, ko se tako pomikam iz enega konca na drugi nasadov, kot me kaj pokliče in kot se mi zdi, da je kaj nujno in psihološko vzpodbudno, da ne potonem v otopelost, je vreč in kupov sadov okoli mojega pribežališča vse več. In tedaj se zavem, da veliko oljk še sploh ne rodi, da so še v vseh fazah rasti in prešine me, da bo nekoč – če bo z drevesi vse v redu in ne bojo zbolele z vražjo boleznijo iz južne Italije – toliko pridelka, da ga ne bom obvladala. Pokažeta se mi tudi moj odnos in filozofija koriščenja prostora. Drevesa so posajena na najbolj nemogočih mestih, do katerih je težko priti, kaj šele obirati. Ravne dele sem namreč prihranila za poljščine, če bo nekoč prišlo do te potrebe.
Vse to se mi včeraj popoldne, ob skokih v nasad, pletlo po glavi. Jasno je, da nisem rešila vprašanja pomoči pri delu in delovne sile. Ta viroza mi je pokazala, da sem globoko v riziku na celem projektu. Upanje na družinski prevzem in nadaljevanje dela je padel v vodo. Alberto je včeraj prišel še malo kasneje in oditi je moral kar nekaj pred šesto uro.
Zvečer sem se morala skoraj vdati. Plan dneva se zdaleč ni bil izpolnjen, za obrati pa je še malo manj kot polovica, tam okoli 40 odstotkov. Na koncu večera, ko se viroza ne umakne ampak poglablja, moram glede tega priznat poraz. Ne bo uspel plan, da oberemo vse in odpeljem vse oljke v mlin hkrati. Morala jih bom pustiti na drevesu in odpeljati to, kar je že obrano. Čakati ne sme, ker se bojim, da splesnijo. Če bom dovolj pri moči, da jih pripravim, prenesem v avto in se odpravim na pot do Hrastovelj, seveda.
Zavem se, da ni na vidiku nobenega, ki bi ga vprašala za pomoč. Saj so in kdo bi tudi prišel, a s težavo, in cela organizacija in usklajevanje vzameta veliko energije.
In potem se spomnim, kako je to z delom in brezposelnostjo pri nas in koliko je tu narobe. Spomnim se, kako je delo blagoslov in sreča in način in pot do vseh ravnovesij.
In potem se spomnim, da sem drevesa sadila zaradi dreves in ne pridelka.
A pustiti zahvalo drevesa, sadeže, vnemar, se mi zdi enak greh, enaka izdaja pakta z naravo, kot je plenjenje in izsiljevanje.
še vedno upam, da se od nekje pojavi nekaj nasmejanih obrazov obiralcev, ki bo pomagalo izpolniti zavezo, ki sem jo dala zemlji in rastlinam.
A danes smo se na odprtem morju. Viroza je danes ponoči razvila vročinski učinek in pljuča so težka in zaprta. Tudi do telesa obstajajo obveze.

Tole sem spesnila, čeprav na začetku nisem vedela, zakaj odpiram tvojo pošto. A do tebe je odprt kanal in tako sem pustolovščino obiranja pridelkov podelila s tabo. Pravzaprav se mi je ob tem odprl se en in več vidikov dela na parku. In tudi nov način sporočanja, izražanja smisla tega dela. V duši se mi je zasmejalo, pokazal se je se en kozmični vic, odkril se en drobec modrosti, ki jo je puščavnik odkril na svoji poti.

(Trenutek na poti oblikovanja istrskega parka, zapisano oktobra 2019.)