KO ŽIVLJENJE DELA: “BUUUUU” – DNEVNIŠKI ZAPISI 1.

Zdravo, Teme,
Belim si glavo in skušam ujeti niti, ki pletejo tkivo parka. Tokrat pokrivam zatočišča in druge manjše objekte, kot so zbiralniki vode in puči.
Sicer pa virozna in življenje zgleda temno, kot v nekem tunelu. Ponoči me je morilo, čeprav je objektivno, pri bele dnevu, vse prav in ravno prav pod nadzorom in ravno dovolj izziva, da ima vse skupaj priokus igre.
Tale moja zemljanka pa se vleče že celo večnost, prav noče bog, da bi jo dokončala in varno spravila pod zemljo.
Prejšnji teden smo začeli delati z Damjanom, pa si je preveč obremenil hrbet in je moralo počakati. Za petek pa se je po dolgem času oglasil Mišo in utrdili smo en kos roba. Zelo sem zadovoljna, odprtih pa je še nekaj mest zamakanja. Mišo v glavnem ne more, sedaj nam je zmanjkalo tudi materiala.
Priprava spiska materiala je trajala nekaj časa, ker mora biti material pravi, ne več ne manj.
V petek sem potem počivala in popoldne sem šla med oljke in zagnala paniko. Črne oljke že vse zrele, deloma so začele odpadati, deloma pa postale tarča ptic. Sem kar začela obirati, upala sem na pomoč v soboto, dež je bil napovedan za nedeljo. Tako je bila tekma z vremenom. No, sem vsaj začela.
V nedeljo zgodaj zjutraj spet med oljke, kmalu prve kaplje dežja. Pospravim in se odpravim proti Kopru in nato za Postojno. Na hitro oberem še malo nešpelj za prijatelje in gremo po računalnik. Morda izkoristim deževne dni za administrativna opravila. Pred odhodom pa se spomnim na Vilmo in jo pokličem, če bi hotela nešplje. Všeč ji je bila ponudba, izgovorim si kavo in grem mimo Pobegov. Med klepetom in kavo pa ugotovim, da sploh ne dežuje, Vilma pravi, da je nebo preveč odprto za dež in naenkrat ugotovim, da je bila odločitev za Postojno prehitra. Poslovim se od Vilme in hajd, nazaj med oljke. Oberem  še malo, lotila sem se tistih, ki so komaj začele roditi, da postane predvidevanje količine dela bolj jasno. Še malo oberem, nato se nebo na zahodu čisto nad morjem in obmorskimi hribi sivo mlečno zapolni. Mogočna ploha je na vidiku.
Postorim še to in ono in ko se ulije, le še ujamem kratek interval v intenziteti in stečem v avto. No, sedaj sem res izkoristila ves čas, bila sem zadovoljna.
No, nastopi postojnski del zgodbe, ki se začne v Senožečah z močnim kihanjem in spet kihanjem. Nisem ga mogla zaustaviti in zvečer mi je vklenilo grlo in pljuča.
Tu se začne tunel viroze, mora glede obiranja oljk in sploh planiranega dela. Kmalu ugotovim, da je teža čisto navadnih delovnih ciklusov prevelika in da ne prenesem večjih odločitev. Tako zgleda staranje, si rečem. Vedno manj te je, manj energije je na voljo za soočenje z življenjem. Smele delovne ambicije za tretji del življenja zgledajo prava utopija.

Odpovem še delo Monike in Damjana na konstrukciji tople grede in skušam ohraniti moči za dokončanje oljk. Kar nekako gre, Alberto prihaja popoldne in mi da eno roko, a zdi se neskončno dolgo in mučijo me dvomi in obupovanje. Vsako zavlačevanje vedno vključi nove probleme, veliko krat so odločujoči in cikluse razpolovim, ker se mi zdi, da jih ne zmorem.
In ko že vidim luč na koncu tunela in se začnejo pljuča rahlo mehčati, me ponoči napade mora. Morili so me konstrukcije, tehnična vprašanja, čas, denar. Še posebej čas se zveže skupaj z denarjem in ta naveza me po navadi nadvlada, da se umaknem. Nikoli si pri belem dnevu ne bi mogla misliti, kako mračna zgleda stvarnost ponoči. Nemočen si, majhen, strahovi pa delajo: “Buuuuuu!”
Jutro je le nekako prišlo, z njim svetloba in gibanje in zgledalo je, da ponovno lahko obvladam en kos življenja. Morda bomo danes glavno fazo oljk zaključili in jih odpeljali v torkolo. Tako lahko drugi teden kot  nešteto krat doslej poprimem dela za zatesnitev zemljanke.
Prihajata Alberto in Elida in sonce je zelo zelo lepo. Res, prava zlata jesen je letošnji listognoj, listja ogenj.
Tvoja Ledi

(Trenutek s poti oblikovanja istrskega parka, zapisano oktobra 2019.)