KRAJINSKO USTVARJANJE

 Fotografija kot vidik sodobne krajinske ustvarjalnosti.

Naša ljudska kultura je tesno povezana z zemljo in naravo. Delo, povezano z obdelovanjem polj in negovanjem gozda, zasajevanjem dreves, trt in poljščin, urejanjem teras, zidanje suhih zidov in kažet, čiščenjem izvirov in pučev, utrjevanjem kolovozov je predstavljala tudi ustvarjalnost. Gospodar s smislom za lepoto je poskrbel za skladno postavitev in estetski izgled okolja in naprav. Pergola, kjer so kole nadomeščali pokončni kamni, obzidan vodnjak s stopnicami, z lovorjem in rožmarinom obdana kažeta so bile včasih kot negovani vrt. Krajino so poleti dopolnjevale kope sena in nizi lonc, v stožce zloženi snopi žita. Snope koruznih stebel je gospodar včasih zložil v stožčast šotor, ki je služil kot zatočišče. Skratka, delo na zemlji in skrb za terase, poti, vodotoke – katere rezultat je bila kulturna krajina – je predstavljala tedanjo krajinsko ustvarjalnost. Če temu dodamo še živo besedo in pesem, dobimo še nesnovni del krajinske ustvarjalnosti. Na drugi strani pa imamo navdih, ki so ga včasih mladenke pri vezenju, ljudski glasbenik ali kamnosek dobili v svojem okolju, čeravno izdelki niso tam ostali. Danes v to spada ustvarjalnost, ki črpa iz krajine in jo bogati, naj bo to slika, kip, fotografija, glasba, beseda.

 

Danes k krajinski ustvarjalnosti – land artu – prištevajo predvsem različne konstrukcije iz materiala, ki ga umetniki najdejo v svojem okolju. V našem okolju bi morali črpati iz lastne dediščine in estetiko dodati pri obnovi teras in škarp, navdih za konstrukcije pa bi lahko iskali prav v  nekdanjih pripomočkih in napravah (na primer stožje za kopo, vzvod za dvigovanje in drugo). Bolje bi morali tudi uporabiti kamen, še posebno večje izkopane bloke, ki se pojavljajo ob terasiranju, pa tudi kamenje od porušenih podpornih zidov. Izziv je odpadno gradivo, ki ga proizvedejo kmečka gospodarstva in gospodinjstva. Vse to zahteva premislek in iskanje izvirnih funkcionalnih in estetskih rešitev.

KRAJINA IN BESEDNA UMETNOST

Letos bomo v istrskem parku dali prednost nesnovnemu vidiku krajinske ustvarjalnosti, in sicer besedi. Vprašanje je, kako kratke misli in verze vtisniti v snov in jih kot trajno sporočilo pustiti v krajini. Po vojni je bilo po nekaterih vzpetinah v beli kamen vzidano ime voditelja. Na zemlji vidimo nizke reliefe ali kipe. Kamen nudi možnosti graviranja ali pisanja. Manj trajna podlaga je les in drugi materiali. V sredo, 18. kimavca se bomo s prijatelji spopadli z izzivom izbire osnov in sredstev za pisanje. Moto za ustvarjanje je Mati zemlja oziroma Istra.

Na sliki eno od srečanj v naravi, na katerih se pripravljajo živi dogodki z živo besedo iz ljudske dediščine.