LEDENE IGLE in MALOMEŠČANSKA ISTRA

Leda Dobrinja

To je razglednica z razvojnega potovanja kmečke Istre, postaja, ki riše premikanje po statusni lestvici od kmečke na stopničko višje, malo bogatejše, malo bolj odprte. Poti, sestavljene iz vplivov in vtisov, ki so na Istro pritiskali z vseh strani in ne različno od katere koli druge na drugem koncu sveta, ki ga napada modernizem. Primer malomeščanskega vzpona z izgubo istovetnosti, lastnega značaja in pečata, vzravnanega duha in hrbtenice, pravo nasprotje legendarne Istre. Protagonist zgodbe, prizorišče in lakmusov papir pristnosti pa gostilna.

V času bivanja v Istri, še posebej v obdobju urejanja posestva, sem se cela obdobja zadrževala pod Vardo. V zasilnem premičnem zabojniku, v naravnem zatočišču ali v asketskem kotičku hišice v urejanju – vedno se je po več dnevih ali tednih pojavil glad po človeški družbi, prisotnosti ljudi, odprtih kanalih novosti in konec koncev internetu.

In tako bi tedaj vstala, si na ramo obesila vrečasto torbo, preverila stanje denarnih sredstev in hajd do prvega javnega komunikacijskega stičišča, gostilne. Gostiln je bilo več, pri Svetem Antonu, v Marezigah, na Pomjanu, celo na vrhu hriba v Truškah. A jaz sem se najraje povlekla v Gračišče. Bilo je dovolj blizu in dovolj izven ustaljenih stikov, da me domačini niso poznali in sem v anonimnosti gostov svobodno vpijala vtise in impulze, ki so prihajali do mene. Razdalja od Varde do Gračišč tudi ni bila prevelika, da se kdaj pa kdaj na pot ne bi opravila peš in ob tem malo razmigala tudi uležane možgane.

In tako je bilo tudi tistega poletnega popoldneva, tako nekako se mi zdaj zdi, da je bila to nedelja. Miren in uspavan dan, ki se je prevešal proti nostalgičnemu in pregovorno otožnemu nedeljskemu večeru. Misel na živo gostilniško žuborenje, obraz kakega starega znanca, pico z vrčem piva, me je dvignila s popoldanskega počitka in gremo. Gor na vrh Varde, na levo proti Popetram in ponovno levo mimo Belega kamna do gostilne. Vedno me je misel na to gostilno polnila z nečim prijetnim in domačim.

Sedaj je bila gostilna že razširjena in popolnoma prenovljena. Bila je svetla, veranda opasana v steklene stene, oprema iz zadnjega modnega vala srednje premožnega razreda gostincev. Novi meniji, ki se kot napoved klonov ponavljajo po restavracijah podobnega razreda. Ampak nekaj je imela, nekaj je ostalo od stare domače gostilne. Ostal je topel spomin, slika zamolklih barv in vonja vaškega pribežališča. Gostilna, šank, soba za goste, vse malo stisnjeno v razmerja podolgovate istrske hiše, a prometna in dobro delujoča gostilna na ključni točki, ki je vodila iz Ljubljane, Trsta in Kopra proti Buzetu in v osrčje Istre. V notranjosti si zaznaval debelino kamnitih zidov, slutil nanose apnenih opleskov in predhodne namembnosti kmečke domačije.

Naknadna preureditev prostorov, ozkost prehodov in pomanjkanje svetlobe so vsemu skupaj dajali gostilni toplo domače vzdušje. Zagotovo je morala biti tudi hrana domača. Ko sem bila prvič v njej, morda je to bilo v 80. ali celo še na začetku 90. let, so bili domači golaž, mineštra, kapus s polento železni repertoar gostilne, dobro vino, pršut in domači kruh pa da ne govorimo. Vse je bilo v paketu, vsaj za gračiško gostilno je to veljalo, ki je delovala v kmečki hiši za razliko od vseh okoliških, ki so bile nastanjene po krajevnih zadružnih domovih, zgrajenih po leto 1950.

Taka je torej slika te gostilne v mojem spominu in seveda gostilničar zrelih let, rahlo zadržan, a nič manj suveren z gosti in v poslu, ki mu je očitno lepo uspeval, če ne cvetel v tistem času. Ker so se ljudje med seboj poznali daleč naokoli, mi torej ni bil neznan; vse, kar sem morala o njem vedeti, mi je v pripovedovanjih prenesel moj oče v pomenkovanju o tem in onem s tem ali onim človekom. Gostilničar je bil en pravi mož, delaven, gospodaren in vse je bilo potrebno, da vaški posel teče. Tudi njegova prisotnost je bila prijetna, diskretna, tolerantna, naša. Tu pa tam bi iz kuhinje med goste stopila tudi žena, prav tako preprosta in domača kot vsaka pridna kmečka gospodinja. Kdaj je ta umska slika nastala res ne vem točno, vse se nekako povezuje na čas po mojem študiju s kratkimi in daljšimi potovanji. A to je bilo in to je veljalo do trenutka, ko so bili obiski bolj pogosti, bolje rečeno v nekem razdobju skoraj utečeni.

To je bilo po letu 1995, v času kulturnega in vsakršnega vrveža in zanosa tretje istrske prebuje. Tedaj sem namreč začela sodelovati pri pripravi radijskih oddaj za Radio Trst A in z urednico Nadjo Rojac sva snemali iz tedna v teden nekaj let z občasnimi premori. A ob vsakem obisku, ko se je Nadja pripeljala k meni v Lopar, bodisi da sva snovali vsebino oddaj, snemali gradivo na terenu ali spravljali na trak pripravljeno gradivo, vedno je sestanku po standardu italijanskega RAI pripadalo tudi kosilo. In ta standard ni bil nizek. Ko je radijska ali tv ekipa odhajala na teren, je po parih urah – tako vsaj iz pripovedovanja urednice – sledilo obilno kosilo z vsem, kar se pritiče in plačilo nikoli ni bil problem. Vsak si je izmislil, kar si je najbolje zaželel ali mislil, da bi moral.

Nadja na teren ni hodila z ekipo. Izbrala si je mali preprost avto, vzela aparature in vse, kar je bilo potrebno, naredila enostavno sama. In da ne bo dvomov in pomote. Kakovost zaradi tega ni bila nič slabša. Obratno, ves čas je bil namenjen kakovosti vsebine; srce, duša in um so bile pri tem, ni bilo drugega cilja. In tako je bilo vsak teden, nemara je to bil četrtek, na vrsti srečanje in obvezno kosilo. Potovali sva po celi Istri in zamejstvu, a če le nisva šli na nasprotni konec, je bila izbira gostilna Gračišče. Rada sva jo imeli.

Ampak tedaj je bila gostilna že prenovljena. Starih toplih prostorov in sobe ni bilo več, razširili so se v večjo dvoranico in se nadaljevali v nov dozidani del z novimi sobami, kuhinjo in prostorom s strežnim pultom. Bilo je veliko večje, prostornejše, svetlejše in predvsem sveže in belo. In hladno. Z odsotnostjo zamolklih tonov pa je izginila tudi toplina in domačnost prostorov. Morda je bila to tudi prvinska namera novega gospodarja. Gostilno je namreč prevzel gostilničarjev sin in jo temeljito preuredil po standardih sodobnih okusov in razvojnih sredstev. Izza opleska zidov, stavbnega pohištva, opreme je vladala neka nova zapoved: prenova in prehod v nek višji in bogatejši statusni razred.

In čeprav je na menuju ostala pica in kislo zelje in pršut in sir, je cel ambient napeljeval na nove menuje, z ribami, mesom in vse bolj domišljijskimi prilogami. In čeprav je imela očitno namero postati gostišče s tradicionalnim pridihom podeželske gostilne s krajevnimi vini, žganji in sladicami, so porušene stene v celoti spodrezale tudi duh in vzdušje starega domačega hrama. Ampak še dalje je bila gostilna kraj, ki naju je najbolj vabil.

Mladi gospodar je prav tako nastopil v novi, dobro zamišljeni vlogi, ki bi jo moral imeti uspešni podjetni mož, ki je tokrat igral posebno vlogo tudi v razvoju kmečkega podeželja. Ta vloga, drža novega gospodarja je bila močno zaznavna. Nekako togo in  nesproščeno je bilo vse skupaj, kot v strahu, da ne bo dovolj odmaknjeno od vsakdanje sproščenosti in domačnosti preprostega miljeja. Kot da mora biti na določeni višini. In kljub temu, da je strategija, ki je stala izza sredstev, namenjenih v poslovne načrte novih gostincev, teoretično temeljila na tradiciji in lokalnih posebnostih, so bile te v praksi brisane kolikor mogoče. Nekako naučeno na pamet je bilo vse, preneseno od nekje na neko tabulo razo, ki naj bi bila sedaj Istra. Naš mladi gostilničar namreč ni več uporabljal domačega govora, humorja, jezika.

Neka zadrega je vladala pravzaprav ob vsej tej igranosti, vsaj do tistih domačinov, ki smo ostajali v svoji drži isti. Neka distanca, oziroma mera razdalje, ki jo je gostitelj postavil med sabo in kategorijo gosta. Nagrajeni je bil seveda tip in žep gosta, na katerega je gostilna merila. To je seveda razumljivo in pravilno. Vendar je to v kmečkem vaškem okolju ne popolnoma izvedljivo, oziroma mora biti gostilna odprta tudi za domačega človeka, soseda, posebneža. Pravzaprav to daje gostišču barvitost, krajevnost, resničnost, le prava mera je potrebna. Novemu gospodarju to ni uspelo, vsaj kar se moje izkušnje tiče.

Morda je moj renome v očeh gostitelja padel, ker sem striktno govorila v loparskem govoru, morda ga je v zadrego spravljala moja preprostost – moram priznati, da me je malo zabavalo spravljati v zadrego zapete domačine s togim mestnim izražanjem z domačimi dovtipi. Morda se je moj ugled skrhal, ker sem si od vseh možnih izbir menija vedno zaželela kisli kapus s krompirjem. Najverjetneje pa je, da se je črna pika necenjenega ali neželenega gosta prenesla s črne liste občinske ekipe, ki je delala na razvojnih programih podeželja. Tedaj sem jaz že bila v trenjih s temi kadri zaradi razvojnih programov podeželja in načina, na katerega so se izvajali. Gostilna in njen nosilec pa je bil s svojimi spremembami in širitvijo posla po vsem sodeč močno vpet prav v te programe z vsem, kar to nosi.

Do tega jasnega uvida je prišlo enkrat kasneje, ko sem okoli mize zagledala celotno ekipo, ki je usmerjala in tudi odločala o projektih podeželja, ki bodo šli dalje in gospodarja, ki jih je stregel. Enostavno mi je bilo jasno. Morda niti ni bilo spremenjenega izraza ob mojem prihodu ali pa me tudi nihče ni opazil, vedela pa sem, da so njega vzeli medse. In tudi njegova nekako pretirano uslužna drža je to odražala. Ne vem, kako vlogo je igral pri razvoju svojega kraja, ali jo je igral ali pa ne, če je dobil in kaka sredstva. Zagotovo je bilo, da je igral vlogo, za katero je mislil, da se od njega pričakuje. To se mi je potrdilo mnogo kasneje ob fotografskem posnetku Lionsov, ki so medse sprejemali nove člane. Istra ima Lionse, ole’!

Ampak še ob drugih priložnost je nastajala zadrega. Ob mojih občasnih obiskih, o katerih sem govorila na začetku, bi se usedla za mizo v obrobju prostora s šankom, si naročila pico, včasih kalamare ali enostavno pivo in opravila zadeve na internetu. Kdaj pa kdaj bi izmenjala par besed s Čobanom, pastirjem ovac s kubejske Varde, redkokdaj kaj več. In vedno je padlo nekaj prijetnih dovtipov z natakarjema, ki sta prišla v gostilno po razširitvi in obnovi in bilo je prijetno. Ob prisotnosti gospodarja pa je bilo zapeto in par krat pred koncem obiskovanja gostilne je ta zapetost prešla normalno mejo. Ne vem ob katerih besedah, pripombi ali želji, čutila sem osornost, razdražljivost, skratka nezaželenost.

Morda sem si pa to tudi zaslužila. Res so mi neskončno smešni in muzanja vredni prizori oseb, ki si morajo osebni status dvigati tako, da postavljajo ločnice do preprostih oseb, navad ali jezika. Veliko krat sem priča takim prizorom domačinov, ki so obrnili hrbet domačemu človeku v neki višji igri z osebo »višjega« statusa. In dosledno so v trenutku v mojih očeh izgubili spoštovanje in nemalo krat osebe, ki več ne znajo materinega jezika zbadam z domačimi dovtipi. In očitno sem domače izraze in preproste manire uporabljala tudi v gostilni, da se je gospodar znašel v zadregi. To je parkrat, ko sem na v gostilno povabila svoje goste, doseglo absurdne scene. Pripeljem prijatelje, ki so očitno uglednejše ravni in jim je ta status potrebno potrditi s kako pijačo hiše ali podobnim. Kako to narediti, če gostitelj misli, da eden tega ni vreden? Zamislite si, tako je bilo.

Nekaj krat sem opazila, da v gostilni nisem zaželena in odločila sem se, da tja pač več ne bom šla. To je zdaj že kar nekaj let, morda šest ali sedem. Nikoli pa ne bom pozabila prav posebne prigode.

Bila je nedelja, popoldne, zagotovo poletje, kot rečeno na začetku. Igrivost v srcu in lahkih nog mimo Popeter v Gračišče. Lep, prijeten postanek, brez cilja, brez ovir, enostavno prepuščanje vsemu, kar pride. In tako je gotovo bil vrček s pivom, bil internet, morda pica, prav mogoče. In nobene omejitve, ne časovne, ne vremenske in nobene druge, dokler se mirni tok misli ne izteče. Razkošje, mislim, brez primere.

In tako čas gre, ne preveč, ni nujno, da gre to v ure. Če se prepustiš, se občutek, da je to to, zgodi iznenada in kmalu. A zagotovo je bilo, da tega toka prepuščanja nisem bila pripravljena prekiniti niti zaradi oblakov, ki so se zgrnili nad deželo. Morda se tudi niso, morda je nevihta, dež, prišel iznenada. Ali pa ne, saj konec koncev je vseeno. In začelo je deževati. In je deževalo in ni zgledalo, da bo tega konec. In v enem trenutku sem rekla, no, zdaj pa je čas, da gremo. Morda je to bilo kar tako, pripravljenost doživeti poletni dež, še bolj verjetno je, da sem pogledovala za kakim prevozom, ki gre v moji smeri.

In res, v enem trenutku se nekdo pomakne proti lahkemu terenskemu vozilu. Bil je stari gospodar gostilne in na videz sva se poznala. Tudi govorila sva gotovo že kdaj, saj spomnim se, da je bil moj prvi obisk bolj oseben. In vprašam možakarja, če gre proti Popetram. Je rekel: »Grem, samo jaz grem potem v Trsek in ne proti Zabavljam.« »Prav,« sem rekla, »bi me vzeli zraven?« »Lahko,« je odvrnil. In res sem prisedla in izmenjala sva par misli in povedal mi je, da gre nekam v lovske namene. In nisva potrošila dosti besed in že sva bila v Popetrah.

Dež je zlival in kaplje so se z neba risale v poševnih črtah. Bil je močan naliv in bolj ko sva se približevala križišču, večja je bila nejevera, da bi pot nadaljevala peš. Čas je bil, da zadevo rešim. Morala bi možakarja vprašati, da me potegne teh par kilometrov do doma, a nekaj me je zaustavljalo, da to ne naredim. V danih razmerah je bilo enostavno normalno, da te nekdo brez besed in vprašanja potegne. In iz radovednosti in še bolj iz ponosa prošnje, da me potegne, nisem izustila. Prišla sva na križišče, ustavil je, jaz pa sem se zahvalila, stopila iz avta. Brez zaščite, jope, bunde in dežnika.

Bil je leden poletni naliv, kakršnega v življenju nisem doživela. Kot otrok sem v dežju in ledu prepešačila mnogo poti do šole v vsakem času jutra, dneva in večera. Takega močnega, silovitega bičanja steklenih kapelj v obraz pa še nisem doživela. Pa ne le v goli obraz, dež je bičal in ledenel celotno telo, da je dobesedno bolelo s fizično bolečino. Nadaljevala sem dobro poznano pot proti zabavski Vardi, ki zajema nekaj vzponov in padov in ravnic, a tokrat je bila dolga. Redko se bojim, a tokrat sem se zares bala, da se podhladim in poškodujem.

Nič se ni zgodilo, doma sem se osušila in segrela in vse je ostalo kot prvovrstno poletno doživetje. Skoraj vse. Po tem, ko zaradi drže gospodarja več nisem stopila v to gostilno, dogodek s poletnim bičanjem vedno znova stopa v mojo zavest. Obstajajo ljudje, ki so v svoji preprostosti,  dobroti in iskrenosti veliki in so ljudje, ki so v svojem materialni bogatiji in socialnem statusu majhni. To je primer iz sodobnega življenja Istranov, ki v poskusu biti nekaj, izbran, ostane na povprečni ravni povzpetnega malomeščana.

Ledene igle v moji intimi ostajajo prispodoba za malega človeka, ki se želi povzpeti tako, da prezira preprostega človeka, podzavestno bičanje plemenitosti nekoga, za katerega misli, da je manj od njega.