MOJ LABOD
Te pozne Zime v zmrzali,
ko je temna ptica prekrila Sonce
in je celotno življenje otrpnilo v nejeveri,
je k meni priletel Labod.
Spustil se je belih kril, lep in smele narave.
Poljubil me je čuteče in daroval Ljubezen.
Čisto in nežno, predano in resnično in se iznenada kot prej – dvignil.
Še posejal seme prej, seme Vere.
Hvala Stvarstvo za Pomlad prhutajočo,
hvala za Čudež, moj Labod snežni.
Prišel si kot pričanje in dokaz – ljubezni, lepote in moči
in da je v Čudežu in z Bogovi ob strani možno vse.
Dokler živimo, imamo moč
in potencial, da ustvarimo karkoli.
Tudi to, da je v somraku pod črno ptico,
s soglasjem Stvarstva zmagati mogoče.
Na slikah v pričakovanju Laboda in nazaj k Delu.