MOJ LABOD

Te pozne Zime v zmrzali,

ko je temna ptica prekrila Sonce

in je celotno življenje otrpnilo v nejeveri,

je k meni priletel Labod.

 

Spustil se je belih kril, lep in smele narave.

Poljubil me je čuteče in daroval Ljubezen.

Čisto in nežno, predano in resnično in se iznenada kot prej – dvignil.

Še posejal seme prej, seme Vere.

 

Hvala Stvarstvo za Pomlad prhutajočo,

hvala za Čudež, moj Labod snežni.

Prišel si kot pričanje in dokaz – ljubezni, lepote in moči

in da je v Čudežu in z Bogovi ob strani možno vse.

 

Dokler živimo, imamo moč

in potencial, da ustvarimo karkoli.

Tudi to, da je v somraku pod črno ptico,

s soglasjem Stvarstva zmagati mogoče.

 

Na slikah v pričakovanju Laboda in nazaj k Delu.